Potapljač za skorjo mokrega kruha

Nalepka na njegovem avtomobilu predstavlja potapljača. Na majici, ki jo je nosil, je imel narisano čelado poklicnih potapljačev. Na masivni sponki na pasu je bil enak motiv. Kdo še na dopustu nosi oznake svoje službe! Potem je iz prtljažnika potegnil kovček s prav tako čelado. Za fanta očitno potapljanje ni le način služenja denarja. Res to zanj ni zgolj služba; sicer ne bi pri 21 letih odšel v ZDA na šolanje za poklicnega potapljača, ne bi za preživljanje poučeval ameriških otrok evropske geografije, ne bi zdržal več mesecev na ladji, ki se v tem času premakne le nekaj milj, in ne bi užival v tem, da več ur sestavlja kovinske konstrukcije 50 m globoko pod vodo pri ničelni vidljivosti. Njegov cilj je postati saturacijski potapljač in 150 dni na leto preživeti pod vodo. Prepričal me je - potapljanje je njegov življenjski slog. Igor Povšnar dela kot certificirani poklicni potapljač za podvodno varjenje, rezanje in sestavljanje kovinskih konstrukcij. Zdaj je star 25 let.

V teh dneh spremljamo dvigovanje ruske podmornice Kursk, ki je po nesreči potonila na približno 100 m globine. Je delo poklicnih potapljačev pri dvigovanju ostankov podmornice z morskega dna kaj posebnega?

Gre za "salvage diving", reševanje potopljenih objektov. V bistvu samo reševanje ni nič posebnega. Pri tej podmornici je nevarno le orožje. Velike globine so za poklicne potapljače nekaj vsakdanjega. To ne pomeni, da 100 m ni nič. Potapljači so izredno dobro pripravljeni, dobro natrenirani - fizično in psihično. Vse, kar vdahnejo, z računalniki nadzorujejo posebej usposobljeni ljudje na ladji.

No, vremenske razmere v Barentsovem morju so najbrž nekaj posebnega.

Drži. Temperatura vode je blizu ničli, delo otežujejo visoki valovi in tokovi. Vendar je treba vedeti, da je tudi ladja, ob pomoči katere so dvigovali Kursk, nekaj posebnega. Z GPS-om, posebno pripravo, ki ugotavlja natančne koordinate ladje, ter računalniško krmiljenimi motorji je mogoče ladjo tako natančno upravljati, da se ta kljub valovom praktično ne premika. Morda niha meter v levo in desno. Potapljači, ki delajo v severnih morjih, nosijo suhe potapljaške obleke, opremljene tudi s posebnimi grelci. Trideset metrov pod gladino valovanja morja ni več čutiti, zato v večjih globinah zunanje razmere potapljačev ne motijo.

Najbrž je nekoliko strašljivo delati na potopljeni jedrski podmornici.

Vedeti morate, da pri takšnem reševanju sodeluje tudi vojska. Ta priskrbi vse podatke, pomembne za varno delo. Res pa je, da nizke temperature in slaba vidljivost vplivajo na psiho. Zato so priprave na takšno operacijo bistveno zahtevnejše kot sicer.

Že samo to, da ima človek globoko pod morjem opravka s potencialno radioaktivnostjo, najbrž ni prijetno.

Voda je dober izolator sevanja. To pa še ne pomeni, da bi bilo delo z radioaktivnimi snovmi prijetno. Meritve, opravljene pred začetkom dvigovanja Kurska, so bile gotovo dovolj temeljite, da so tudi potapljači vedeli, da z radioaktivnim sevanjem ne bodo imeli težav.

Za vas je potapljanje nekaj vsakdanjega, razen sedaj, ko ste v Sloveniji na dopustu. Že nekaj let delate v ZDA. Ste poklicni potapljač za podvodna dela.

Potapljam se od osmega leta. Rekreativno potapljanje je kmalu prešlo v zelo resno rekreativno potapljanje. Imel sem tudi do 130 potopov na leto v vseh razmerah, v gorskih jezerih, v jamah, pod ledom in tako naprej. Že v osnovni šoli sem vedel, kar nekako sem čutil, kaj bi rad delal v življenju. Samo to je bilo nedosegljivo. Nobene šole za dela pod vodo nisem poznal. Kamorkoli sem prišel, sem naletel na gluha ušesa. Rekli so mi, da se hecam, da za to niso nikoli slišali. Končal sem srednjo elektro šolo v Kranju, potem sem delal kot električar, da sem se lahko ukvarjal vsaj z rekreativnim potapljanjem. Ko sem leta 1998 prišel iz Rusije, sem si rekel, da po novem letu odhajam, ne glede na to, kaj bo. Imel sem podporo staršev. Seveda so me svarili pred tem, v kaj se spuščam. Bil sem izredno dobro obveščen o vsem, o možnostih šolanja za poklicnega potapljača. Najugodnejše možnosti za šolanje so mi ponudili v Collegeu of Oceaneering v San Franciscu.

Kako poteka šolanje za poklicnega potapljača?

Trajalo je eno leto. Posebnih pogojev za vpis ni. Vsa stvar je psihično in fizično obremenjujoča. Vse je odvisno od tebe, od tega, kako močno voljo imaš in koliko si nasploh močan. Prvih šest mesecev te testirajo in prvih šest mesecev ne greš v vodo. Začenjali smo ob petih zjutraj in končali ob petih, šestih zvečer. Dan se je začel s telovadbo, z nekaj kilometri teka, s plavanjem. V učilnicah in delavnicah smo se učili teoretičnih osnov fizike in fiziologije ter uporabljati opremo. Učitelji na šoli so bili večinoma bivši specialci ameriške vojske, tudi iz znane specialne enote "Seals". Moji sošolci so bili vsi Američani. Bil sem edini tujec. Šolanje nas je začelo 43, končalo pa nas je deset. Bil sem eden izmed dveh, ki sva dobila certifikat za podvodno varjenje.

Koliko takšno šolanje stane?

Šolnina je znašala 16.000 USD. Ker sem tujec, sem celotno šolnino moral plačati takoj na začetku, to je bilo zame izredno težko. Dodatno moraš prikazati še 10.000 USD za bivalne in življenjske stroške.

Po šolanju ste si zagotovo poskušali čim prej najti zaposlitev?

Šolanje sem končal v usmeritvi za podvodno varjenje, rezanje in podvodno montažo konstrukcij. V tem najlažje dobiš delo. V Ameriki gre vse s priporočili. Učitelj me je priporočil pri podjetju Cal Dive International Company iz Morgan Cityja. Usedel sem se v kombi in se odpeljal v Louisiano. Podjetja tako zelo potrebujejo poklicne potapljače, da ti plačajo, da se zaposliš pri njih. Določili so me za posebno potapljaško ladjo, ki dela v Mehiškem zalivu. V zalivu deluje kakšnih 11.000 naftnih ploščadi, povezanih s podvodnimi naftovodi, in podvodni rudniki žvepla. Tam je veliko dela z montiranjem in vzdrževanjem podvodnih konstrukcij. Seveda sem začel kot pripravnik in v letu in pol napredoval do višjega pripravnika. Čez nekaj mesecev pričakujem, da bom postal "break out diver", samostojni potapljač. Za vsako stopničko napredovanja sem vesel. Ko začneš delati, ti dajo vedeti, da se jim ne zdi vredno zapomniti si tvojega imena, ker ne boš zdržal v tem poslu. Od 80 do 90 odstotkov ljudi po nekaj mesecih dela res da odpoved.

In kakšno je vaše delo?

Delamo na morju 200, 300 km od obale. Delo poklicnih potapljačev je izredno težko. Dela se od 12 do 18 ur na dan po mesec ali več mesecev nepretrgoma. Na ladji delaš pri temperaturah do 40 stopinj Celzija, delaš na soncu. Nenehno si moker; moker si pod vodo, moker si zunaj od potu, od valov, od dežja. Najmanjša praska se celi po mesec dni. Sodelavec, eden redkih, ki so končali šolanje, je delal dva, tri dni, potem je rekel, da ne zdrži več in da gre domov. Voda v Mehiškem zalivu ima od 25 do 30 stopinj Celzija. Potapljamo se oblečeni le v kavbojke in puloverje. Uporabljamo posebno čelado, v katero prihaja zrak ali mešanice plinov po popkovini s površja. Čelada ima mikrofon in zvočnike, tako da se med delom nenehno pogovarjamo s kontrolnim stolpom na ladji. Na čeladi je tudi kamera, ki snema moje delo. Plavutk večinoma ne uporabljamo, ker globino regulirajo s popkovino, tako da jo spuščajo ali zategujejo z ladje. Po mikrofonu jim naročim: "Give me ten feet." Kontrolor na ladji za toliko popusti popkovino. Vedno delam sam. Na primer, na enem od potopov sem šel na 63 m. S posebnimi elektrodami sem moral odrezati sedem cevi, namenjenih črpanju betona med gradnjo noge naftne ploščadi. Te elektrode dajo 8000 stopinj Celzija temperature. Orodje za varjenje in rezanje dela na električno energijo, ki se dovaja prek kabla. V vodi te elektrika ves čas po malem ruka.

Počnete še kaj?

Nafta, načrpana na ploščadih, se odvaja prek sistema podvodnih cevovodov. Nadzorujemo, ali so cevi poškodovane, ali kje uhaja plin ali nafta. Cevi imajo premer približno 1,20 m. Pregledati moramo na primer 4 km cevovoda. Nafte v vodi ne vidiš. Zato imamo posebne črne luči, to je halogenska luč s črnim steklom, s katerimi je nafta v vodi videti mlečne barve s fluorescenčnim obročem. Vzamemo vzorec nafte, pobrusimo korale s cevi in pregledamo mesto, kjer uhaja nafta. V Mehiškem zalivu je veliko ribiških ladij. Sidra ali mreže koč se zataknejo za naftovodne cevi in jih zakrivijo. Pregledujemo tudi takšne poškodbe. Potem delamo še na razvodnicah, kjer se križa več naftovodnih cev. Tam je veliko ventilov; te zapiramo in odpiramo. Prestavljamo naftne ploščadi. Ko se izčrpa nafta na enem mestu, se ploščad odreže, prestavi na drugo mesto in usidra. Elementi in cevi, ki jih sestavljamo pod vodo, so težki več ton. Vse to je treba dvigovati z žerjavi. Potapljač natika verige in jeklenice na te elemente in iz vode usmerja žerjav na ladji. Težava je v tem, da je vidljivost v vodi zelo slaba, večino časa moraš tipati in si z otipom pomagati pri delu.

Kakšne tehnike potopa uporabljate?

Na potopih do 50 m dihamo stisnjen zrak. Globlje se uporabljajo mešanice plinov. Potopi od 50 do 70 m globine so izredno hitri. Greš, opraviš, kar imaš, in se na ladjo vrneš brez v celoti opravljene dekompresije (čas, potreben, da se dušik izloči iz telesa). Ko prideš na ladjo, imaš štiri minute časa, da prideš do dekompresijske komore. V tem času moraš sneti opremo, se sleči in oprhati. Potem te zaprejo v dekompresijsko komoro, dvignejo pritisk in tam v uri ali dveh opraviš dekompresijo do konca. To je seveda lažje, ker med dekompresijo v komori lahko ješ ali bereš, v vodi pa tega ne moreš. Saturacijski potapljači delajo na globinah do 300 m. Spodaj imajo posebno komoro za dolgotrajno bivanje pod vodo. Rečejo jim, da gredo v "pot", lonec. V komori bivajo po en mesec in iz nje odhajajo delat v vodo. Po vrnitvi na površje dekompresija traja tudi po sedem dni. Njihovo delo je res težko. Po štirje živijo v tako majhnem prostoru, da se na spalnih pogradih komaj obrnejo na drugi bok.

Rekreativni potapljači uporabljajo samo sistem jeklenke z zrakom ali mešanicami plinov, za poklicne potapljače pa je to zgolj rezervni vir. Kaj je njihov glavni vir zraka ali plinskih mešanic za dihanje?

Zrak za dihanje dobimo s površja skozi popkovino. Količina zraka, ki je na razpolago, je tako neomejena. Pri rekreativnem potapljanju se zgubiš, se zatakneš, zmanjka ti zraka in boš utonil. Ko zrak prejemaš s popkovino, ga imaš neomejeno količino. Če te kakšna stvar pokoplje, se recimo kakšna stvar prevrne nate, si lahko pod vodo še en teden. Edino, s čimer bodo težave, bo to, da boš lačen in na potrebo ne boš mogel. Če se zgubiš, lahko slediš popkovini.

Domnevam, da je delo poklicnega potapljača tudi nevarno.

Samo v našem podjetju je letos do avgusta v Mehiškem zalivu umrlo deset potapljačev. Druge poškodbe, zlomi rok, odtrganine, to se sploh ne šteje. Imel sem nekaj nezgod, kot ta, da so pozabili odpreti dovod zraka. Podihal sem zrak iz čelade, nastal je podtlak in voda je začela prodirati v čelado. Mojim opozorilom, da nimam zraka, v komandnem stolpu niso verjeli in tako sem moral uporabiti rezervni zrak. Na ladji se sicer zelo skrbi za varnost. Medtem ko eden dela, je na ladji vedno "stand by diver", že opremljen potapljač, ki priskoči na pomoč v nesreči.

Glede na nevarnost dela poklicnih potapljačev so zaslužki zagotovo privlačni.

Ne bom točno povedal višine zaslužka, ker se ti spreminjajo. Globlje, ko se potapljaš, višji je zaslužek. Vsega tega denarja, ki ga zaslužiš, ne smeš gledati, kot da je to le denar. Tam nimaš nobenega socialnega življenja. Vsi ti ljudje, ki tam delajo, so drugačni od tistih, ki jih srečaš na obali. Ali so samski ali so bivši alkoholiki, zaporniki. Ne bi rekel, da so slabi ljudje. V našem delu smo zelo odvisni drug od drugega. Če eden naredi kaj narobe, se drugi lahko poškodujejo. Glede denarja ... nihče ne bo rekel, da kak potapljač ali član posadke dela samo zaradi denarja. Vsak ima posebne razloge. Moj je potapljanje. Ko si v vodi, si v drugačnem svetu. Ko se potopiš in še kaj narediš pod vodo, je občutek čisto drugačen. Sploh če si v večjih globinah. Telo se obnaša popolnoma drugače kot na površini. Če potapljač ne dela s srcem, ne more zdržati.

Vseeno: kakšen je zaslužek?

No, dobro. Potapljač začetnik lahko zasluži 3000 do 7000 USD na mesec. Saturacijski potapljač zasluži 600 do 1200 USD na dan.

Koliko ljudi sploh dela v tem poklicu?

Ta podatek skrivajo. Mislim, da jih v ZDA dela 5000 do 7000. Potapljači lahko delajo 10, največ 15 let. Pri štiridesetih letih skoraj vsi nehajo. Na ladji nas je 28 do 30 ljudi. Polovica je potapljačev, polovica pa članov posadke, to so mehaniki za saturacijski sistem, nadzorno osebje, kuharji in drugi.

Čez nekaj dni se vračate v ZDA. Boste vztrajali pri delu poklicnega potapljača?

Rad bi delal vsaj še pet let. V Ameriki nimam težav najti delo, težave so z birokracijo, z delovnimi in bivalnimi dovoljenji. Če ne bom mogel delati v ZDA, me bo moje podjetje poslalo v Kanado, mogoče grem v Singapur. V Sloveniji skoraj nimam možnosti za delo poklicnega potapljača. Vsekakor si želim delati kot saturacijski potapljač.