afganistan / Bombe padajo z neba

Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo zaradi ameriškega bombardiranja talibanske fronte na severu Afganistana sesule in bo Severno zavezništvo napredovalo, je skupno prepričanje protitalibanskih afganistanskih bojevnikov, mednarodnih humanitarnih delavcev in tudi številnih novinarjev, ki spremljajo ameriško bombardiranje utrjenih talibanskih položajev na severu Afganistana. Vsi čakajo in so pripravljeni na nagel premik Severnega zavezništva v ravnice, ki vodijo proti strateško pomembnemu mestu Mazar-i-Šarif. Okoli njega že več kot dva tedna potekajo boji med silami, zvestimi generalu Rašidu Dostumu, ki so sicer odrezane od ostalih enot Severnega zavezništva, in talibani. Ameriško polaganje bombnih preprog z orjaškimi bombniki B-52, ki v krogih letajo visoko na nebu, ne dopušča nobenega dvoma. Talibani tega ne bodo dolgo zdržali. A da je ozemlje zavojevano, mora nanj stopiti škorenj pešaka. Staro pravilo! Samo z bombami to ni izvedljivo. Bombe, ki orjejo talibanske položaje, padajo na tla le nekaj sto metrov pred prvimi položaji, pred strelskimi jarki vojakov Severnega zavezništva, ki se pripravljajo na naskok. Kirurško bombardiranje. Tu ne bo drugega Monte Cassina, ponovitve zavezniškega obleganja srednjeveškega samostana v Italiji, kjer so med drugo svetovno vojno nacistični padalci preživeli uničujoča zavezniška bombardiranja. Nanje so anglo-ameriški bombniki zmetali tone bomb, a prekaljeni padalci so se skriti v ruševinah kljub bombam dolgotrajno in smrtonosno upirali napredujočim kopenskim silam. Tukaj dolgotrajnega odpora ne bo. Tako vsaj upajo Američani. Sploh pa za zdaj kaže, da bodo po kostanj v žerjavico zanje odšli drugi. Napadli bodo vojaki Severnega zavezništva. Ameriških specialcev na severu Afganistana, kljub trditvam ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda, da tukaj so, še vedno ni na spregled. Opaženi so bili le veliki ruski transportni helikopterji z naslikanimi ameriškimi letalskimi oznakami. A so jadrno odplahutali, še preden so jim novinarji uspeli zastaviti prvo vprašanje. Ostal je le dokazni posnetek nemške televizije ARD. Za zdaj ni popolnoma jasno, pred kom se ameriški komandosi skrivajo. Ali se bolj bojijo talibanov ali prežečih tujih novinarjev?

Sekalka marjetic

Saj veste, kako je Dustin Hoffman v filmu Out break zadnji trenutek preprečil, da bi vojaki z aerosolno bombo izbrisali ameriško mestece, katerega prebivalci so bili okuženi z domnevno smrtonosnim virusom? Generali so zahtevali bombardiranje. Z uničujočo eksplozijo so hoteli preprosto zbrisati lastne napake. Dustin Hoffman, sam oficir in vojaški zdravnik, je zdravilo proti virusu, ki je bilo sad poskusov z biološkim orožjem, seveda poznal. Bomba, ki jo vojaki ljubkovalno imenujejo "daisy cutter bomb" ("daisy cutter" lahko pomeni sekalka marjetic ali pa modelček za piškote v obliki marjetice), je padla dobesedno v vodo in resnica je bila v filmu razkrita. Prikrajšani pa smo bili za specialne efekte, ki bi bili približek eksplozije tovrstnega orožja nad ameriškim mestom. (Bomba na začetku filma eksplodira nad neko afriško vasjo.)

O tej več kot sedemtonski bombi, ki je le za stopnjo šibkejša od jedrskega orožja in prekleto resnična ter nič več skrivnostna, lahko podatke najdete tudi na spletnih straneh ameriške mornarice: ”Fuel Air Explosive Bombs - aerosolne bombe". (Primeri: BLU-95, BLU-96.) Aerosolne bombe vsebujejo mešanico treh plinov, težjih od kisika. Ko je bomba odvržena, se plini izločijo v atmosfero in ustvarijo visoko eksplozivno zmes. Zapoznela inicialna eksplozija vžge pline, ki skupaj z zrakom zagorijo. Ognjena krogla gorečega plina se hitro širi, upepeljajoč ciljno območje. Na odprtem območju je bomba dovolj močna za uničenje min, za sploščitev šibkejših objektov, parkiranih letal in ljudi. Toda v zaprtih prostorih se efekt poveča: zidovi, tla in streha se razletijo na koščke. Aerosolna bomba je zaradi tega zelo učinkovita proti podzemnim objektom, kot so zaklonišča za podmornice ali komunikacijski bunkerji. Poleg tega eksplozija plinov posrka kisik iz širšega območja, kar je vzrok, da se pljuča ljudi, ki bi morda preživeli začetno eksplozijo, sesedejo. A če te suhoparne podatke ameriške mornarice primerjate z drugimi, lahko hitro ugotovite, da so zelo mil opis uničujočega delovanja bombe in da je ta v resnici morda še grozovitejša in močnejša. Namenjena je predvsem uničevanju sovražnikove žive sile in s svojo močjo, efektom, podobnim eksploziji atomske bombe, le da ni radiacije, zastraševanju tistih, ki bombni pekel preživijo. Tudi atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki sta bili vrženi zato, da bi se dežela vzhajajočega sonca vdala, da ameriška invazija na japonske otoke, polne fanatičnih branilcev, ne bi bila potrebna in da bi ameriški GI-ji ostali živi. Kdo ve, v katerem primeru bi bilo pobitih manj nedolžnih ljudi ...

Aerosolna bomba je bila prvič uporabljena zadnje leto ameriškega posredovanja v Vietnamu. Američani so jo uporabljali, da bi “očistili” velike zaplate džungle in tako hitro ustvarili primerne pristajalne površine. Bombe, ki jih mečejo iz različice transportnega letala C-130 herkules, porinejo jih skozi velika zadnja vrata, so Američani metali tudi na iraške sile med zalivsko vojno. Po dostopnih podatkih naj bi jih tam eksplodiralo enajst. Bomba je opremljena s posebnim zaviralnim padalom in eksplodira v zraku tik nad zemeljsko površino. Rusi naj bi podobno uničujočo reč uporabljali že v Afganistanu in tudi med zadnjo vojno v Čečeniji proti čečenskim upornikom, zabarikadiranim v soteski reke Argun. Če napadeš nasprotnika s takšnim orožjem, ne glede na to, kako globoko se skrije, imaš na svoji strani minimalne izgube, je februarja 2000 svojim bralcem pojasnjevala Rosiskaja gazeta.

Nad Afganistanom so po pisanju New York Timesa prve sekalke marjetic eksplodirale v nedeljo. V nedeljo zjutraj so se ponovno tresla tla v Khoji Bahudinu, kakšnih dvajset kilometrov od frontne črte s talibani. Isti dan, nekoliko pozneje, pa je bilo na fronti proti Kunduzu moč ponovno videti bombardiranje v preprogah, ko so ameriški strateški bombniki B-52, ki vzletajo z britanskega otoka Diego Garcia v indijskem oceanu, zlobneži ga imenujejo USS Diego Garcia, z desetinami bomb, ki so eksplodirale sočasno, zasipavali talibanske položaje. Jeklene ptice, ki so letale v parih, so se visoko na jasnem nebu videle celo s prostim očesom in lokalno občinstvo je bilo navdušeno. Ameriški leteči stroji za zdaj letijo zelo visoko, nad učinkovitim dometom talibanskega protiletalskega orožja, ruskih protiletalskih topov in ameriških raket, starih stingerjev, ki jih je CIA nekoč dostavila mudžahidom. Vprašanje je, koliko tovrstnega novega orožja so talibani v zadnjem času dobili od Pakistana in Savdske Arabije in ali so se tovrstne pošiljke ustavile. V višini marjetic nad sovražnim ozemljem v Afganistanu letajo le ameriški helikopterji, ki pa so že postali prve žrtve protiletalskega orožja.

Pri belem dnevu eksplozije aerosolne bombe nad talibanskimi položaji severno od Kunduza, v bližini vasice Dašt-i-Kala, pred katero so položaji vojakov Severnega zavezništva, še ni bilo videti. Niti ni nihče poročal o velikem blesku in gobastem oblaku, po čemer bi lahko sumili, da je bomba eksplodirala v bližini. Morda, morda smo eksplozijo takšne bombe slišali in čutili. Zelo neprijeten, bolje grozljiv občutek je, ko se ti tresejo tla pod nogami. Tega se človek ne privadi.

Če sekalka marjetic svoj cilj zgreši, se lahko zgodi katastrofa. Na to v svojih medijskih sporočilih opozarjajo tudi humanitarne organizacije. Uporaba takšne bombe v naseljenih območjih bi bila vojni zločin.

Uničevalka bunkerjev

Druga močna, čeprav bistveno manjša bomba, ki seje smrt nad Afganistanom, je uničevalka bunkerjev (Bunker buster bomb). Ta je bila menda sprojektirana med zalivsko vojno, da bi dosegla tedanjega ameriškega sovražnika št. 1, iraškega predsednika Sadama Huseina v njegovih železobetonskih podzemnih zakloniščih. Bomba je pametna in lahko šteje celo podzemna nadstropja in eksplodira na določeni ravni, kjer je skrita tarča. Misija z uničevalko bunkerjev v Iraku ni bila uspešna. Z enako bombo so Američani napadli tudi podzemno letališče Vojske Jugoslavije v Prištini, med Natovo vojaško kampanjo proti Jugoslaviji. Po napadu so natovci na svojih spletnih straneh objavili, da so z bombo uničili vsa v podzemnih zakloniščih parkirana jugoslovanska vojaška letala in opremo. Stari migi 21 pa so, po podpisu tehničnega sporazuma med Natom in jugoslovanskimi vojaki v Kumanovu, čeprav menda uničeni - meni nič, tebi nič - odleteli na Batajnico. Seveda, letala so kljub bombi ostala cela. Tudi to bombardiranje je bilo neuspešno. A bomba je kljub vsemu močna, saj je napolnjena z več kot dvema tonama eksploziva in v zrak vrže zavidanja vreden oblak zemlje, kamenja in dima, tla pa se tresejo daleč naokoli. Če reč zadene, v zrak letijo tudi ljudje. Američani predvidevajo, da so se talibani utrdili v številnih votlinah, ki so raztresene po Afganistanu, in tovrstne bombe so namenjene prav za uničevanje takšnih ciljev, ki so skriti globoko pod zemeljskim površjem. Podatke o takšnih talibanskih skrivališčih z ameriškimi uniformiranci radodarno delijo celo novi, brez trohice cinizma, resnično nepogrešljivi zavezniki Rusi, ki imajo izkušnje z iskanjem in uničevanjem skrivališč mudžahidov še iz časov svoje afganistanske kampanje. A ne gre pozabiti, da so bili Rusi v sovjetskih časih v Afganistanu poraženi. Poleg tovrstne izmenjave informacij pa se Američani spogledujejo z rusko tehniko, z že omenjenimi ruskimi transportnimi helikopterji in z uporabo nekdanjih sovjetskih letalskih oporišč. Pot letal z letalonosilk v Indijskem oceanu na sever Afganistana je namreč zelo dolga, goriva je v letalskih rezervoarjih, kljub prečrpavanju v zraku, zelo malo, piloti so utrujeni in časa za natančno bombardiranje ni na pretek. Oporišča v Tadžikistanu bi bila za ameriške pilote več kot dobrodošla.

Mesec dni bombardiranja

Silovite eksplozije, ki v zadnjih tednih tresejo tla na severu Afganistana, ne dopuščajo nobenega dvoma, da so reči, ki jih mečejo z neba Američani, hudičevo močne. Poleg dveh omenjenih tipov bomb in znanih manevrirnih raket morda padajo z neba še kakšne druge tajne uničujoče eksplozivne naprave, a dokler si ne bo mogoče zadetih ciljev ogledati, bo za novinarje vse ostalo zgolj ugibanje. Kot ostaja ugibanje, koliko človeških, vojaških in civilnih žrtev je doslej zahtevalo ameriško bombardiranje talibanov. Kako natančno so cilje tokrat zadevale različne pametne bombe in rakete? Ali je kirurško bombardiranje v resnici kirurško? Kaj pa “kolateralna škoda“? Podatki, ki jih o vsem dajejo novinarjem predstavniki Severnega zavezništva, so vse prej kot verodostojni. Talibani pa svojim starim in novim nasprotnikom po radijskih valovih še vedno sporočajo, da so še živi in da se veselijo kopenskega spopada. “Alah je z nami,” pravijo. Ameriški nasprotniki so nekajkrat že poročali tudi o “napakah”, ki so jih namesto pravih tarč zadele ameriške bombe. Dovolili so prihod mednarodnih novinarjev. Tovrstni izleti za novinarje so bili organizirani iz Pakistana. Če bi bilo ameriških napak več, če bi bile velike, bi zanje zagotovo slišali. Propagandni stroj nobenega režima takšnih priložnosti ne bi zlahka spustil iz svojih krempljev. O tem ne bi molčali niti talibani.

S topovskih položajev Severnega zavezništva blizu vasice Kuruk je mogoče skozi leče močnih topniških daljnogledov jasno videti talibanske borce, ki svojo popoldansko molitev izvajajo prav na krajih, ki so jih tik pred tem zadele bombe. Je to pogum, izzivanje usode ali posmeh obupanca!?

Bombardiranje Afganistana, ki traja že več kot mesec dni, začelo se je 7. oktobra, je kljub vsemu počasi začelo dajati pričakovane rezultate. Talibani ponoči zapuščajo svoje položaje in se pred morebitnimi bombardiranji zatekajo daleč v zaledje. Talibanske preskrbovalne poti so po prepričanju vojakov Severnega zavezništva prekinjene. Fronte so ponoči in med bombardiranji prazne, a talibanski topovi lahko še vedno pošljejo kakšno granato na ozemlje Severnega zavezništva. V zadnjem tednu so padle štiri. Malo. Morda le kot opozorilo, da lahko nasprotnik, če hoče, še vedno "ugrizne". Le sreča je bila, da izstrelki niso pristali med radovednimi vaščani.

“Naši vojaki imajo zaradi ameriškega bombardiranja velike uspehe v okolici Mazar-i-Šarifa,” je po končani dnevni porciji bomb, pozno popoldan, pripovedoval major Nur Ula na dvorišču improvizirane vojašnice Severnega zavezništva, kjer so nastanjeni njegovi vojaki. ”Ameriško bombardiranje talibanov nam pomaga. Tla se tresejo celo tukaj. Iz blata zgrajene stavbe in šibki bunkerji se ne morejo upirati bombam. Drži pa, da se samo z bombami ne da zmagati. Američani Osami bin Ladnu in njegovemu El Kajdeju niso nič bližje, kot so mu bili pred začetkom bombnih napadov. Bombardirajo lahko še pet let, a se glede tega ne bo nič spremenilo.” Major Ula je izkušen vojak, ki se je boril že proti Rusom, v vojni proti talibanom pa sodeluje, odkar so se ti pojavili. Je dovolj visoko, da lahko trezno ocenjuje položaj, in hkrati tako nizko, da bo moral deliti strelske jarke s svojimi borci. Njegovi mladi vojaki, ki so nedavno dobili novo opremo, uniforme in nahrbtnike z britanskim maskirnim vzorcem, na katere so še posebej ponosni, bodo v napad na talibane namreč odšli prvi. Zdaj so vojaki v zaledju, na frontah pa so oboroženi okoliški vaščani. Tukaj znajo s kalašnikovko, ki je obvezen del narodne noše vsakega moškega, ravnati celo otroci. “Pripravljeni smo na napad. Čakamo le na ukaz našega glavnega poveljujočega generala Fahima,” pravi major Ula in s tem kot papagaj ponavlja besede domala vseh vojakov Severnega zavezništva, ki so se jih novinarji že rahlo naveličali. “Mi smo pripravljeni, čakamo le na ukaz!” A major je prepričan, da so talibani premeteni. “Ne bodo pustili, da jih ameriški bombniki zmeljejo v prah, čepeče v jarkih na tistih pobočjih. Umaknili se bodo v mesta, med civilno prebivalstvo, in se borili tam. Civilisti so njihova edina zaščita, drugače se ne morejo zaščititi pred bombami. Civilnega prebivalstva Američani ne bodo bombardirali. Tam se bomo morali s talibani boriti mi. To je naša naloga in ne naloga Američanov. Afganistan je naša domovina. Čaka nas veliko dela!”

Ko se sonce zvečer potopi v rjavi pesek Afganistana in se umazane mlake spremenijo v čista zrcala, sence pa postanejo dolge, se vse zazdi kot znanstvena fantastika. Bradati možje, pokriti s turbani, jezdijo na svojih malih osličih. Bolj premožni, odeti v pisana oblačila, jezdijo iskre konje ali pa se dostojanstveno zibajo na grbah kamel. Popolnoma zakrite ženske radovedno mežikajo skozi ozko režo na svojih oblačilih in gledajo zanimive tujce. Ali sta stolpnici WTC-ja res kdaj obstajali? Za te ljudi zagotovo ne. Visoko gori hrumijo letala, nekatera s sedemtonskimi bombami v svojih trebuhih. Nedaleč tam prek so tisti, ki jih bodo bombe zadele. Koliko kiloton so močne takšne bombe? Desetino tiste nad Hirošimo? Več ali manj?