Vojna / Namerna obstranska škoda

Slike v bombnih napadih ubitih civilistov v Kabulu, Kandaharju in drugih afganistanskih mestih, vse več napadov na talibane z bombniki B-52 in pomirjujoče besede ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda o “kolateralni škodi, ki se ji ni mogoče izogniti”, so znova postavili v ospredje vprašanje namernosti ali nenamernosti civilnih žrtev pri mednarodnem vojaškem posredovanju. So ameriški napadi v Afganistanu res "usmerjeni" le na vojaške cilje ali pa so napadi na nepomembne cilje samo krinka za napade na civilno prebivalstvo?

Nelegitimne tarče

"Kolateralna škoda" je v zadnjem desetletju postal izraz, s katerim se najpogosteje upravičuje neproporcionalna uporaba sile. Analitiki so izračunali, da je bilo v zalivski vojni proti Iraku leta 1991 na gosto naseljeni Bagdad odvrženih samo 244 lasersko vodenih bomb in izstreljenih 88 raket vrste tomahawk, kar je bilo samo 3 odstotke izstrelkov, ki so jih uporabili, večina preostalih 250.000 izstrelkov pa je bila usmerjena zunaj mestnega območja. Kljub temu so zavezniške sile v napadih ubile veliko civilistov, največ ob neposrednem napadu na civilno zaklonišče Amiriyah v glavnem mestu; tam je bilo ubitih 313 civilistov. Ko so tedanjega prvega poveljnika ameriških sil Collina Powella vprašali, kaj meni o iraških civilnih žrtvah, je hladno odgovoril, da "to res ni zadeva, ki bi me pretirano zanimala". To vprašanje do 11. septembra ni posebej zanimalo niti ameriške javnosti. Ko je eden od novinarjev nekdanjo ameriško državno sekretarko Madlaine Albright vprašal, ali je mogoče kako upravičiti smrt 500.000 otrok, ki so umrli med izvajanjem ukrepov proti Iraku, ameriška državna sekretarka ni ugovarjala zaradi števila žrtev, pač pa je preprosto odgovorila, da "mi mislimo, da je to ceno vredno plačati".

Nekaj podobnega se je zgodilo pri drugih vojaških posredovanjih. Ameriški inštitut Stratfor je ob posredovanju v ZRJ izdelal matematično analizo natančnosti "pametnih" izstrelkov. Na podlagi modela je bilo mogoče povsem jasno izračunati verjetno število civilnih žrtev uporabe tega orožja na gosteje ali manj gosto naseljenih območjih. Analiza je pokazala, da je Nato na začetku posredovanja izbiral izolirane vojaške cilje, ker pa to ni imelo vidnega učinka, je pričel povečevati pritisk, tako da je zlagoma prešel na "cilje v urbanih okoljih", ki so bili vojaško pogosto nepomembni ali pa so bili večinoma uporabljeni v civilne namene.

To je bilo jasno tudi ob umiku jugoslovanske vojske in policije s Kosova; učinek trimesečnih napadov iz zraka na jugoslovanske oborožene sile je bil skoraj zanemarljiv, večino vojaških udarcev so prestregli civilisti in civilna infrastruktura. Takšen način vodenja operacij zveze Nato proti Jugoslaviji je že med vojno postal tarča kritik mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic. Organizacija Amnesty International je v poročilu leta 1999 menila, da bi bilo pri posredovanju v ZRJ "mogoče bistveno zmanjšati število civilnih žrtev, če bi sile zveze Nato v celoti upoštevale vojno pravo". Ta pravila prepovedujejo "neposredne napade na civiliste ali civilne objekte" in tiste napade, ki "bi, čeprav so usmerjeni proti legitimnim tarčam napadov, imeli neproporcionalen učinek za civiliste in civilne objekte". Nato naj bi bil zato v več primerih - napadu na RTS, železniški most v Grdelici, avtomobilski most v Luzanah in Varvarinu ter še nekaterih drugih mestih - odgovoren za "resne kršitve vojnega prava". Med vzroki za kršitve prava je Amnesty International navedla tudi Pravila bojevanja (Rules of Engagement) zveze Nato in zahteve, da letala zveze zaradi varnosti pilotov letijo na višini več kot 15.000 čevljev, zaradi česar je spoštovanje humanitarnega prava v tej vojni postalo "dejansko nemogoče".

Trivialne smrti

Vojna je bila za politike, vojake in teroriste pogost izgovor za uporabo nedovoljenih ali moralno vprašljivih sredstev. Kršitve pravil vojskovanja se že stoletja izvajajo enako. Posamezno vojaško početje se upravičuje z "vojaško nujo". Pogosto se temu doda še zahteva po čim hitrejšem porazu sovražnika, saj ta lahko edini omeji nepotrebne izgube življenj. Težava takšnega upravičevanja je ponavadi v tem, da varovanje življenj lastnih vojakov postavlja nad varovanje življenj civilistov. Bombardiranje ciljev z velikih višin je za vojake moralno sprejemljivo, pa čeprav preverjeno povzroča več civilnih žrtev. Tako so nas vsaj v zadnjih letih pogosto prepričevali generali in številni predstavniki za tisk. To pa za mednarodne organizacije, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic, seveda ni povsem samoumevno. Kajti če je vojak v vojni opozorjen na to, da je neprestano v življenjski nevarnosti, njegove smrti ni mogoče enačiti s smrtjo civilista, ki še zdaleč ni v enaki vlogi.

Težava je seveda tudi v tem, da politiki in vojaki neradi sprejemajo teorijo o enaki vrednosti civilnih življenj. Ker so neposredni napadi na civiliste v tem stoletju uradno prepovedani in tudi sicer nepriljubljeni, je izgovor o "postranski škodi" pogosto odlična maska za nekaznovano teroriziranje civilnega prebivalstva.

Da gre za namerno politiko, je postalo najočitneje med vietnamsko vojno. "Ameriška enota, ki se je pomikala po cesti 18 v provinci An, je bila tarča šibkejšega ognja iz pehotnega orožja iz bližnje vasi. Poveljnik je takoj zahteval topniški in letalski napad na vas, ta pa je povzročil številne civilne žrtve in materialno uničenje ..." je eden od novinarjev opisal tipičen primer ameriškega bojevanja v Vietnamu. Opozorila, ki so jih na letakih odmetavali nad vasmi, so bila jasna. "Ameriški marinci ne bodo pomišljali in bodo takoj uničili katerokoli vas ali skrivališče, ki daje zatočišče ("harboring") vietkongovcem. Izbira je vaša. Če ne boste dopustili, da Vietkong uporablja vaše vasi in bivališča, bodo vaši domovi in življenja varni." In če ne - potem pač ne. To vsekakor ni bila zelo prijazna napoved. Tisti civilisti, ki so ostali v vaseh, so se v skladu s pravili bojevanja ameriške vojske znašli na "območju prostega ognja".

Namerna "obstranska škoda"

Vojaki in vojaški strokovnjaki pa imajo poleg upravičevanja napadov na civilne cilje na zalogi še zadnji in kronski argument. To je razlikovanje med vojaki, ki se borijo v pravični vojni, in tistimi, ki se borijo v nepravični vojni. Tisti, ki imajo na svoji strani "več pravičnosti", naj bi imeli tudi "več pravic". "Ni moralne enakosti med ameriškim predsednikom in vodjo teroristov," so po začetku napadov na Afganistan sporočili uredniki CNN-a. Neprijetna posledica tega revolucionarnega besednjaka je pogosto upravičevanje nemoralnih postopkov tiste strani, ki ima to srečo, da se bori na "strani pravičnih".

Prav zato bombardiranje Afganistana v imenu "boja proti terorizmu" postavlja več neprijetnih vprašanj. Teroristi so z napadom na ZDA vsekakor prestopili meje dovoljenega bojevanja in zato je kaznovanje legitimno.Vendar terorizma ni mogoče odpraviti le s silo, še manj z neproporcionalno uporabo sile. Če bo vojaški odgovor na teroristične napade predvsem teroriziranje civilnega prebivalstva, to zdravilo ne bo nič boljše od bolezni, ki naj bi jo ozdravilo.