Družba

Miti in dejstva o obrezovanju

Kateri tički so bolj fletni, tisti s kapico ali oni brez? Izberite sami.

Max Modic  |  Mladina 46  |  19. 11. 2001

Pred kratkim se je na malih ekranih odvrtela epizoda Seksa v mestu, ki naj bi po nekaterih virih med žensko populacijo sprožila plaz najrazličnejših odmevov in dvignila ton debat. Seks v mestu je tista ameriška nanizanka o skupini frčafel, ki hlepijo po kakovostni jebačini in jo vsakič znova zgrešijo, ker pač ne vejo, kaj bi rade. Prosim, ne kamenjajte me, moj povzetek serije temelji na ogledu ene in edine epizode, pri kateri sem zdržal od začetka do konca. Z oglasnimi sporočili vred. Načelno ne gledam serijskih produktov ameriških televizij, še najmanj tistih, ki vključujejo seks v naslovu ali pa ga skušajo prodati kot rdečo nit. Tovrstna roba namreč v eni sami sezoni naštanca več stereotipov o spolnosti, kot jih premore celoletna kalifornijska porno produkcija. Potem pa modreci stikajo glave in mrzlično iščejo medije, ki v zdrave partnerske odnose sejejo seme razdora ter učijo, kako našega bližnjega oziroma bližnjo karseda hitro in učinkovito popredmetiti.

Ker z vsebinsko poetiko Seksa v mestu nisem pobliže seznanjen, sem glede podrobnosti kočljive epizode konzultiral ciljno skupino pretežno ženskega spola, ki dogajanju zbrano sledi. No, v čem je štos? Ah, nič, ena od protagonistk je pustila svojega tipa, ker ni bil obrezan. In kaj se je zgodilo potem? Nič, pustila ga je, ker ni bil obrezan. Pa pojasni, zakaj se je tako odločila? Ja, ker ni bil obrezan. Aha, kar tako. Jebeš ljubezen, to staromodno emocijo. Temelj srečnega in plodnega življenja v dvoje je očitno gologlavost njegovega spolnega organa. Le kako smo lahko živeli v takšni zmoti? In kje zaboga bi lahko zvedeli, da nekvaliteten primerek moškega spola prepoznaš po pokriti glavici, če nam emancipiranke ne bi tega razkrile? Ha, pa za hec zasukajmo situacijo. Predstavljajte si popularno ameriško mainstream nanizanko z visokim identifikacijskim potencialom. Zarola se epizoda, v kateri glavni junak shodi z bejbo. Najprej rožice in violince, potem pa kar na lepem konec romance. Razlog? Draga, ti si zelo fejst punca, toda tvoje male sramne ustnice so preveč ohlapne. Ali pa: tvoj ščegetavček je za moj okus malo predolg. Čao, baj baj. Vztrepetali bi tenkočutni senzorji uradov za enake možnosti in brali bi zaskrbljene kolumne o indoktrinaciji s spolnim šovinizmom, ki puhti iz popularne kulture ter reducira ženske na seksualni objekt, podvržen subjektivni presoji moškega pogleda. Sledil bi kakopak tudi poziv k takojšnjemu cenzuriranju podobnih anomalij v masovnih občilih.

Okej, šalo na stran, hočem reči, da predsodki delujejo v obe smeri, odvisno od tega, na katerem koncu jih pograbiš. In predsodkov niti takrat, ko steče beseda o obrezovanju, zlepa ne zmanjka.

Akukulofilija

Poskušajmo razumeti bejbo, ki zaradi odvečne kožice škartira tipa. Bejba je pač Američanka. Če gre verjeti statistikam, je kar 70 odstotkov ameriških moških obrezanih in na osnovi tega podatka lahko zaključimo, da veliko Američank sploh ne ve, kako zgleda neobrezan penis, kaj šele da bi imele opravka z njim. Možno je, da nekatere med njimi ob pogledu na tipčka, ki ima ta malega v celoti varno zakritega s kožno prevleko, prešine iracionalen strah pred neznanim, češ s tem modelom pa je zagotovo nekaj narobe, ker ima tako čudnega curaka. V seksu pač odločajo malenkosti. V praksi so slučaji, ko ženska pusti moškega zaradi neobrezanega tiča, sila redki. V primeru frajle iz Seksa v mestu bi lahko v strokovni terminologiji govorili o akukulofiliji. Akukulofili oziroma akukulofilke so osebe, ki jih spolno vzburjajo obrezani moški. Zanesenjaki, ki smo po eksploziji videa začeli temeljiteje preučevati pornografske gibljive slike, smo že v drugi polovici osemdesetih izluščili poglavitno razliko med ameriško in evropsko produkcijo. V ameriških porničih so nastopali skoraj izključno obrezani žrebci s pogosto pobritimi ali depiliranimi batinami, medtem ko so v evropski produkciji garali dedci au naturel s hipijaško obraščenim orodjem in veselo nabranimi prepuciji. Če je bil kdo obrezan, so bili to kvečjemu temnopolti akterji.

Sicer pa je obrezovanje ali cirkumcizija strahovito star običaj, ki ga mnoga afriška in azijska ljudstva prakticirajo, odkar vejo zase. Denimo Egipčani so ga do zadnjih podrobnosti izpopolnili že v 16. stoletju pred našim štetjem, nas podučijo zgodovinski viri. Obrezovanje je predstavljalo obred iniciacije, ki je dečke spremenil v moške. Fantka, starega šest ali sedem let, so z vozom v slavnostnem sprevodu pripeljali v hram, kjer se je vršila operacija. Spredaj je stopal mož s skrinjico z obrezovalnim orodjem. Za njim je šla godba in tisti, ki bo dečka obrezal. Običajno so to nalogo zaupali brivcem. Nekaj rezov kasneje je deček postal mož. Jok med obredom ni bil zaželen. Kalamarček, ki ga je ločil od moža, so nato darovali božanstvu plodnosti, tako da so ga zažgali.

Pri ortodoksnih muslimanih in judih je obrezovanje verska dogma. Če odpremo Sveto pismo, bomo v prvi Mojzesovi knjigi našli poglavje Zaveza in obreza, kjer med drugim beremo (17, 9-11): "Bog je dalje rekel Abrahamu... Obrezan naj bo pri vas vsak moški! Bodite obrezani na mesu svoje prednje kožice! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami." Kaj je temeljni razlog za obrezovanje, še dandanes ni popolnoma pojasnjeno. Nekateri viri poudarjajo, da gre v prvi vrsti za higienske razloge. Mnoga plemena so leta in leta tavala po puščavah, kjer vode za umivanje občutljivih predelov telesa ni bilo ravno v izobilju. Večina teorij pa se nagiba k mnenju, da je šlo za zamenjavo oziroma omilitev žrtvovanja ljudi božanstvu. Namesto celega človeka naj bi začeli sčasoma žrtvovati samo delčke telesa. Da bi žrtvovanje kolikor toliko pridobilo na pomenu, so za pohabljanje soglasno določili enega od najvitalnejših organov človeškega telesa. Z obrezovanjem se je božanstvom različnih rangov nič kaj simbolno in zelo boleče žrtvovalo človeško življenjsko silo in sposobnost reprodukcije.

Tehnike in smisel rezanja

Kolikor je narodov, ki prakticirajo obrezovanje, toliko je različnih načinov operacije. Američani se često odločajo za cirkumcizijo že pri novorojenih dečkih, še preden zapustijo porodnišnico. Kirurg s posebnimi kleščami stisne kožico na koncu lulčka in jo po desetih minutah odreže. Pri Judih obrezovanje ali berith predstavlja posebno ceremonijo, ki "osreči" fantka, ko je star osem dni. Po izročilu mora fantka držati njegov oče, rez pa v nekaj sekundah opravi mohel, pooblaščeni profesionalni obrezovalec. Muslimanska tradicija zapoveduje, da morajo dečke obrezati, ko dopolnijo trinajst let. Dandanes starost dečka menda ni več tako zavezujoča kot v preteklosti in slavnostni obred žrtvovanja se lahko izvrši tudi prej. Pri procesu obrezovanja je nekaj vendarle neizpodbitno. Starejši kot je moški, ki ga določijo ali pa se odloči za obrezovanje, bolj boleč je poseg ter težje in dlje se celi brazgotina. Pri arabskih Beduinih je v navadi, da moškega obrežejo dan pred poroko, moški pa stopajo v zakonski stan že v zgodnjih najstniških letih. Ženin mora med operacijo prepevati, s čimer občinstvu dokaže, da je sposoben premagati bolečino in da bo v skupnem življenju junaško kos vsem nepredvidenim težavam. Z obredom se fant poslovi od otroštva in postane mož. Med zanimivejše metode obrezovanja spada še tako imenovana cirkumbustija, ki jo izvajajo nekatera afriška plemena, gre pa za to, da kožice, ki se potegne čez glavico penisa, ne odrežejo, marveč jo dobesedno scvrejo z žarečim železom. Rano se nato premaže z mastjo iz govejega vimena in pusti, da se zaraste. V Afriki je udomačen tudi način obrezovanja, pri katerem se moškemu odreže samo zgornjo polovico prepucija, spodnjo pa se pusti, da prosto mahedra. Z estetskega vidika zadeva zgleda precej hecno, o tem, kako naj bi tak rez prispeval k izboljšanju osnovne namembnosti moškega spolnega organa, pa viri ne poročajo.

V krščanskem svetu se je obrezovanje razširilo v zgodnjem 19. stoletju. Zdravniki in večina verskih dostojanstvenikov je domnevala, da je nagubana kožica, ki prekriva glavico penisa, poglavitni razlog za to, da mladi fantje toliko masturbirajo. In ker nobeno prepričanje ni dovolj noro, da ga s pomočjo vere ne bi mogli povzdigniti v zakon, je tako tudi obveljalo.

Samozadovoljevanja med kristjani s tem niso izkoreninili, so se pa tiste bolj eksaktne vede dokopale do nekaterih zanimivih spoznanj v zvezi z obrezovanjem. Obstajajo statistično podprte domneve, da so obrezani moški v kasnejših obdobjih življenja v rahli prednosti pred neobrezanimi. Obrezani so manj podvrženi rakavim obolenjem penisa. Ne pestijo jih nepravilnosti v razvoju spolnih organov, kakršna je fimoza, bolezensko zoženje prepucija, ki ga ni več mogoče potegniti z glavice uda, kar pri erekciji povzroča neznosne bolečine in občasne krvavitve. Če glavice ne moreš razgaliti, je tudi umivati ne moreš, nabiranje tiste bele svinjarije pod prepucijem, ki se ji reče smegma, pa ni ravno prijetno, saj poleg ogabnega vonja povzroča tudi nevarne infekcije in kancerogene spremembe. Obrezani moški so v kar desetkrat manjši nevarnosti, da staknejo infekcijo urinarnega trakta. In pogostnost raka na materničnem ustju je nižja med tistimi ženskami, ki so poročene z obrezanimi moškimi. Kar pa je primer zavajajoče statistike, saj nastanek te oblike raka ni toliko povezan z (ne)obrezanostjo soproga, kot je povezan s frekvenco spolnih odnosov in številom spolnih partnerjev. Moški, ki se odločijo za poseg kasneje, denimo po enaindvajsetem letu, živijo v veri, da se bo z obrezovanjem povečala njihova spolna moč. Pri obrezanem moškem je koža na glavici penisa resda manj občutljiva. Ne varuje je prepucij in z leti trenja se dokaj utrdi, vseeno pa obrezovanje ni zdravilo za prezgodnjo ejakulacijo in podaljšanje erekcije. Erekcija in tisto, kar vpliva nanjo, se dogaja v glavi, zato pri posameznikih, ki trdijo, da so z obrezovanjem ozdravili prezgodnji izliv in radikalno izboljšali spolno življenje, stroka govori o tako imenovanem placebo učinku, ki slej ko prej popusti.

V ZDA zadnja leta beležijo padec števila obrezanih moških. Razlog je preprost: zdravstveno zavarovanje v večini zveznih držav ne krije več stroškov posega. Obenem pa ne gre zanemariti naraščajočega vpliva združenj, kot sta National Organization of Restoring Men (NORM) in Brothers United for Future Foreskins (BUFF). NORM združuje moške, ki niso imeli izbire in so bili iz takih ali drugačnih razlogov neprostovoljno obrezani. Obrezovanje novorojenčkov in mladostnikov iz razlogov, ki niso nujne medicinske narave, imenujejo institucionalno pohabljanje. Ni razlogov, da se z njimi ne bi strinjali. Organizacije kot BUFF pa vsem zainteresiranim ponujajo osnovne informacije in reference bodisi o klinikah za plastično kirurgijo, ki popravijo tisto, kar je bilo še do nedavnega nepovratno poškodovano, bodisi o alternativnih metodah, ki pomagajo k nastanku novega prepucija.