vojna / Prepovedana resnica

John P. O'Neill se je odlično spoznal na vprašanja terorizma in protiterorizma. Še več, veljal je za enega izmed največjih ameriških poznavalcev tega področja, zato ne preseneča, da je delo združeval v FBI-ju, kjer je bil specialni agent, zelo visoka riba pravzaprav, celo namestnik direktorja. Jasno, zadnja leta se je ukvarjal z islamskim terorizmom, predvsem z Osamo bin Ladnom in njegovo mrežo. Da ja ne bi nič prepustil naključju, je preiskavo proti bin Ladnu, še posebej preiskavo bombnih atentatov na dve ameriški ambasadi v vzhodni Afriki (1998), vodil kar sam, osebno. Toda letos poleti, ko je julij že počasi drsel v avgust, je na lepem in povsem nepričakovano odstopil. Ruk! Odšel je. Brez velikih govorov. Brez drame. Nihče ga ni utrujal s kakimi delikatnimi vprašanji. Vsi so le skomignili, eh, gotovo si je našel boljšo službo. In res, 49-letni John O'Neill se je kmalu javil na novo delovno mesto - v newyorški Svetovni trgovinski center, kjer je postal šef varnosti. Ironično, boste rekli, čeprav dvomim, da je tudi sam dojel to ironijo. Ni imel časa. Niti priložnosti. Ne le da Svetovnega trgovinskega centra ni varoval ravno dolgo, ampak je umrl skupaj z njim, 11. septembra, hja, ob letalskem napadu. Njegovo truplo so našli deset dni kasneje. Največji ekspert za boj proti terorizmu je postal žrtev najbolj neverjetnega - in skoraj povsem nedorečenega - terorističnega napada. Kje si John, ko te najbolj potrebujemo! Vsekakor, če kdo, potem bi znal prav John O'Neill pojasniti, kaj se je sploh zgodilo in kako to, da se je zgodilo, kar se je zgodilo. Svojo ekspertizo je pustil v ruševinah, prahu, dimu in krvi.

Toda ne vso. Na srečo. Del te ekspertize je namreč očitno posredoval francoskima avtorjema, Jean-Charlesu Brisardu in Guillaumu Dasquieju, ekspertoma za špijonažo, diplomacijo, ekonomijo in strateške študije, ki sta sredi novembra objavila udarno knjigo z zelo direktnim naslovom: Bin Laden, prepovedana resnica (Bin Laden, la verite interdite). Za začetek, John O'Neill je avtorjema razkril, zakaj je poleti tako nepričakovano in nepreklicno odstopil s položaja namestnika direktorja FBI. Okej, zakaj? Oh, iz preprostega in razumljivega razloga: ker svoje preiskave islamskega terorizma in Osame bin Ladna ni in ni mogel izpeljati do konca. Natančneje: sploh je ni mogel zares zagnati. In zakaj ne? E, tu pa vas čaka cookie: islamskega terorizma ni mogel preiskovati zato, ker so George Bush, ameriške naftne družbe in Savdska Arabija to preiskavo aktivno onemogočale in celo blokirale. Z drugimi besedami, preiskovanje islamskega terorizma in Osame bin Ladna ni bilo v interesu družine Bush, ameriških naftnih družb in Savdske Arabije, kjer da lahko - po O'Neillu - najdemo odgovore na vsa vprašanja o islamskem terorizmu, Osami bin Ladnu in al-Qaedi. Jasno, v interesu družine Bush pa ni, da bi odgovore na ta velika, fatalna vprašanja našli v Savdski Arabiji. Kje neki. In kar ni v interesu družine Bush, ni v interesu ameriških naftnih družb. Kar ni v interesu ameriških naftnih družb, ni v interesu Savdske Arabije. Kar pa ni v interesu Savdske Arabije, ni v interesu Amerike. Pika. In zdaj smo, kjer smo. In zdaj počnemo, kar počnemo - nabiramo marjetice in raziramo talibanske grizlije.

Ne da to ni hecno. Talibani namreč letos poleti še niso bili grizliji. Niti še niso bili zreli za raziranje. Vsaj ne v očeh Busheve administracije. Niti zdaleč. Kot trdita Brisard in Dasquie, je imela ameriška vlada v Afganistanu le en cilj - konsolidirati talibanski režim, ki bi potem ameriškim naftnim družbam omogočil dostop do naftnih rezerv v Centralni Aziji (Turkmenistan, Uzbekistan, Kazahstan). Vse do avgusta naj bi ameriška vlada talibanski režim razglašala za "vir stabilnosti v Centralni Aziji" (!) in za zanesljivo pot do naftovoda, ki bo Centralno Azijo in Kaspijski bazen - via Afganistan in Pakistan - povezal s tankerji Indijskega oceana. Šur, Talibani na koncu niso sprejeli ameriških poslovnih pogojev, zato naj bi jim ameriški pogajalci zagrozili: "Ali boste sprejeli zlati tepih, ki vam ga ponujamo, ali pa vas bo pokopal tepih bomb!" No, da ne bo kake dileme - pogajanja so se začela že februarja, ja, takoj potem, ko je Bush prišel na oblast, diplomati obeh strani pa so se bolj ali manj skrivaj dobivali na različnih lokacijah, tako v Washingtonu in Berlinu kot Islamabadu, zadnjič avgusta, huh, le mesec dni pred napadom na Ameriko. Očitno so bili zelo, zelo motivirani. A po drugi strani - ne pozabite, da so Bush, podpredsednik Dick Cheney, svetovalka za nacionalno varnost Condoleeza Rice, minister za trgovino Donald Evans in minister za energijo Stanley Abraham nekdanji direktorji naftnih družb. Rečeno enostavno in plastično: medtem ko se je Busheva vlada "uradno" s Talibani pogajala o izročitvi Osame bin Ladna, je neuradno, tajno, pod pultom blokirala preiskavo islamskega terorizma, ki jo je vodil FBI, in krošnjarsko cenkala za dostop do centralno-azijskih naftnih rezerv, ki jih je imela do tedaj pod kontrolo Rusija.

Toda knjiga Bin Laden, prepovedana resnica razkrije še nekaj drugega: da so bili v tajna pogajanja in cenkanja vpleteni tudi Združeni narodi, predvsem v posebna pogajanja o Afganistanu, ki se jih niso udeleževali le Američani in Talibani. Specifično, na teh tajnih sestankih so se pogajale Amerika, Rusija in šesterica držav, ki mejijo na Afganistan ("6+2"), pogosto pa so se jim priključili tudi Talibani, ki so dobili zelo jasno ponudbo: pristanite na vlado narodne enotnosti, v zameno pa boste takoj dobili mednarodno pomoč. In naftovod. Jasno, Talibani za skupno vladanje s frakcijami Severnega zavezništva niso hoteli slišati, kar je pomenilo dvoje: prvič, da državljanske vojne ne bo konec, in drugič, da ameriške naftne družbe naftovoda skozi Afganistan ne bodo mogle potegniti. Ulica je bila slepa. Krog je bil začaran. Ne povsem. Preostala je namreč še ena opcija: raziranje Talibanov.

Pred 11. septembrom bi to marsikaterega Američana presenetilo, nemara celo šokiralo, kajti talibanski imidž v Ameriki niti ni bil tako slab. Ni čudno - za poliranje talibanskega imidža v Ameriki so "najeli" Lailo Helms, ekspertko za PR, ki ni le vnukinja bivšega afganistanskega ministra (ja, še iz časov kralja Zahirja), ampak tudi nečakinja Richarda Helmsa, velikega direktorja, ki je CIO vodil v konfliktnih, kubansko-vietnamskih šestdesetih. Privoščil si je marsikaj in počel grozne reči, toda ko je uničil vso dokumentacijo, ki bi ga lahko inkriminirala, so mu pogledali skozi prste - in ga nežno "umaknili" v Iran, kjer se je preživljal kot ameriški ambasador, malce pa tudi fušal, saj je šahu Pahlaviju pomagal formirati brutalno tajno policijo po imenu Savak, ki se je kasneje, utrjena in izurjena, raje pridružila islamski revoluciji kot pa ameriškemu snu. Laila Helms talibanskega imidža ni le polirala, ampak ga je dvigovala pod oblake, tako da jo je revija Village Voice razglasila za "neuradno ambasadorko Talibanov v Ameriki". Letos poleti je v intervjuju rekla: "Afganistan je bil kot scenarij za Podivjanega Maxa. Kdor je imel pištolo in tovornjak, je lahko ugrabljal ženske in jih posiljeval. Ko so prišli Talibani in poskrbeli za varnost, je bila večina afganistanskih žensk, ki so prej trpele v kaotičnih razmerah, srečnih, saj so zdaj lahko živele, lahko pa so živeli tudi njihovi otroci." Medtem ko so razno razne človekoljubne organizacije Talibanom očitali hude kršitve človekovih pravic, jih je Laila branila. In promovirala. Na vse pretege. Talibanskemu zunanjemu ministru je v Kabul poslala celo svoj stari računalnik. Morda je razbila celo šparovček svojih otrok. Lobirala je namreč povsod, tudi v kongresu, češ da je svet Talibane tako izoliral, da zdaj ne morejo poslati niti pošte, kaj šele da bi se premaknili iz Afganistana. Le kdo jih bo sprejel? Ko je prišla v Afganistan, so jo gostili kot zvezdo - okrog so jo vozili v japonskem avtu, da je lahko snemala utrip vsakdanjega življenja. Zbirala je pač video-dokaze, da življenje pod Talibani ni tako, kot ga prikazuje Zahod. Nenehno je poudarjala, da so ženske svobodne, da lahko delajo, da lahko okrog hodijo tudi same, da jim ni treba nositi burke in da so v resnici srečne. In seveda, da niso več izpostavljene posilstvom. Z eno besedo, pod Talibani se je položaj afganistanske ženske izboljšal, navsezadnje: "Talibani so v deželo prinesli varnost, mir in sigurnost."

Ženske, ki so proti Talibanom, so v principu komunistke, je rada poudarila Laila Helms, ki se po 11. septembru ni več oglasila. Ni bilo več potrebe. Bushev stroj je logiko obrnil in začel ponavljati, da ženske pod Talibani niso svobodne, da ne smejo delati, da okrog ne smejo hoditi same, brez moškega spremstva, da morajo obvezno nositi burke in da niso srečne. In v imenu te slike, v imenu te trpeče, zatrte, nesvobodne afganistanske ženske, v imenu te burke je šel potem Bush nad Afganistan. Dobesedno. Burka je postala simbol te vojne. Ko bo padla burka, bo naša misija končana! A potem se je zgodilo nekaj čudnega. Kabul in druga velika afganistanska mesta so padla, burke pa so ostale. V Afganistan je prišla svoboda, toda mnogi ženski obrazi so ostali nepredušno zakriti. Kako to? "Burka je tu del tradicije," so hiteli pojasnjevati poročevalci ameriških TV mrež, Christiane Amanpour pa je na licu mesta insidersko poudarila: "Ne pričakujte, da bodo afganistanske ženske odložile burke - to je zelo tradicionalna družba." Ah. Del tradicije torej. Zelo tradicionalna družba! Čudno, mislil sem, da so Talibani ženske prisilili v nošenje burk. In da je to razlog, da je Bush tako jezen na Talibane. Toda ne, burka, simbol talibanske represije, je očitno le del tradicije, huh.

Kar seveda pomeni, da je bil dokazni material spet za lase privlečen. Nič hudega - vse argumentacije v tej Bushevi vojni proti terorizmu so za lase privlečene. Ali pa vsaj trhle, luknjičave, prisiljene, nezadostne. Recimo, z dokazi, ki jih imajo proti Osami bin Ladnu, ne bi uspeli na nobenem sodišču. Lepo prosim, to, da daje protiameriške izjave, še ni dokaz, da je v zrak vrgel WTC in Pentagon. Ne da imajo kaj bolj konkretne in kaj manj prisiljene dokaze proti Iraku, ki je menda zdaj na vrsti za raziranje. Bush je namreč prejšnji teden spet grozeče najavil, da bo v Irak poslal inšpektorje, ki bodo preverili, če Sadam Husein izdeluje orožje za masovno uničevanje. "Kaj se bo zgodilo, če Sadam ne bo ustregel," so ga vprašali novinarji. "Boste že videli," je siknil Bush, ki je dajal vtis, da tokrat stojijo vsi dokazi. Ko je nazadnje krpal dokaze proti Iraku, se je hudo zblamiral.

Kmalu po napadu na WTC je namreč 37 neokonzervativcev na čelu z Williamom Kristolom, Williamom Bennettom in Jeane Kirkpatrick poslalo Bushu odprto pismo, v katerem so zahtevali, da naj takoj napade Irak - če ga ne bo, bo vojna z mednarodnim terorizmom vnaprej izgubljena. Kmalu zatem je na plano bušnil antraks: Amerika je zdaj napadena še z biokemičnim orožjem, so vpili. Glavni osumljenec za napad je bil kakopak Irak. Kar so fanatično, vztrajno in gnevno poudarjali vsi - od politikov in ekpertov do medijev in malih ljudi. In dokazi? Prvič, Sadam Husein je menda nor na biokemično orožje. In drugič, Mohamed Atta, eden izmed ugrabiteljev, se naj bi lani v Pragi dobil z iraškim tajnim agentom, ki ga je oskrbel z antraksom, kot je rekel Richard Butler, nekdanji inšpektor Združenih narodov v Iraku. James Woolsey, bivši direktor CIE, je oznanil, da je primer s tem zaključen - Irak je treba obvezno udariti! Antraks je delo "iraške zveze"! Senatorja John McCain in Joe Lieberman sta se strinjala. Washington Post tudi. Kriv je Irak! Na juriš! Krogla je bila tako rekoč že izstreljena. Potem pa se je zgodilo dvoje: prvič, Čehi so sporočili, da se Mohamed Atta v Pragi ni srečal z nobenim iraškim tajnim agentom, in drugič, FBI in njegovi "profilerji" so 9. novembra dokončno potrdili, da pošiljatelji antraksa niso bili islamski teroristi, ampak neznani, zelo iskani ameriški "lunatiki", ki so skušali izkoristiti zmedo. In če zdaj pomislite, da jih je zaradi antraksa po glavi skoraj dobil Irak in da so Afganistan napadli nekaj dni po izbruhu antraksa, ki je "misijo" dodatno motiviral in zapečatil, postanejo burke res srhljive.