Ladja se potaplja, Šešok ostaja?

Po že petem zaporednem polomu na evropskem prvenstvu ima naša košarkarska reprezentanca veliko možnosti, da ji na naslednje prvenstvo sploh ne bo treba odpotovati

Miha Štamcar | Mladina 48 | 3. 12. 2001

Večni predsednik Šešok

Dušan Šešok je politik in gospodarstvenik, ki vodi slovensko košarkarsko zvezo. Po velikem neuspehu naše reprezentance na evropskem prvenstvu pa je, med drugim, dejal, da so razmere v slovenski košarki vse boljše, saj je zveza v času njegovega angažmaja dobila nove prostore. Predsednik, ki je že nekajkrat obljubil, da bo odstopil, si je upal po žrebu za kvalifikacije za novo prvenstvo, ki bo čez dve leti na Švedskem, reči: “Nisem prepričan, da se bomo prebili skozi nove kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Če bomo igrali tako, kot smo na tem prvenstvu, nimamo nobenih možnosti, ker nas bodo že Čehi prvi pribili na zid, tako da zase ne bomo vedeli.” Izkazalo se je, da je provokativna izjava enega izmed grobarjev slovenske košarke pravzaprav zelo optimistična. Četa novega selektorja, tokrat Slobodana Subotiča, je padla že v Coventryju v Angliji, v državi, kjer bi zmagali slovenski drugoligaši, v državi, kjer bi dali državljanstvo našim tretjeligašem, v državi, kjer košarke na televiziji ne prenašajo niti na TV3, v državi, kjer so pasje dirke bolj obiskane od tekem evrolige. Gre za državo, kamor je morala ljubljanska Union Olimpija pred časom na srečanje evrolige prinesti celo svoje žoge, da so tekmo sploh odigrali. Angleži žog nimajo. Imajo pa visoko moralo in očitno stare pisarne za svojo košarkarsko zvezo. Slovenska reprezentanca je izgubila. Nerodno pa je, da je izgubila srečanje z najslabšo reprezentanco v skupini, recimo tako, kot če bi Angleži v nogometu izgubili tekmo z Malto. V skupini, v kateri so še Rusi - ti so nas med tednom katastrofalno porazili, Italijani, ki so veliki favoriti, že omenjeni Čehi in Portugalci, bi morali zasesti drugo mesto. To pa, kot kaže, ne bo mogoče. In v našem najobetavnejšem športu bo šlo sam še strmo navzdol. Podobno, kot se je zgodilo z jugoslovanskimi nogometaši; ti še vedno veljajo za najbolj nadarjene, na velika prvenstva pa se ne uvrščajo. Podobno kot jugonogometaši tudi naši košarkarji igrajo v vseh najboljših ligah na svetu: Brezec in Nesterovič v NBA, v Italiji so Nachbar, Tušek, Hafnar, Alibegovič, Gorenc, Smodiš, Bečirovič, Milič ... V Franciji so Petrov, Dragšič in Kunc, v Turčiji sta Jurkovič in Goljovič ... To je samo del igralcev, ki služijo kruh v tujini, omeniti pa velja, da pri ljubljanski Olimpiji, ki nastopa na dveh vrhunskih tekmovanjih, igrajo še štirje reprezentanti, ki zaradi različni razlogov ne morejo nastopati, podobno je pri Krki (Lakovič, Grum ...), manj zveneča so imena iz Slovana (Zagorac, Ožbolt ...) in Pivovarne Laško (Novak, Pavič ...), čeprav tudi iz teh klubov prihajajo obetavni igralci oziroma mladinci, ki so osvojili praktično vse evropske državne naslove. Druga težava je seveda v tem, da nekateri igralci v razmerah, kakršne ustvarja Šešok, nočejo (več) igrati. Tako recimo že na evropsko prvenstvo, čeprav je opravil vse priprave, ni odšel Teoman Alibegovič, član Snaidera. Menda si je želel biti kapetan, pa ga niso uslišali. Ariela McDonalda, temnopoltega branilca Maccabija, so na kolenih prosili, naj se pridruži reprezentanci, a je prišel šele na koncu, ko je doma že kupil jahto in novo hišo. Po polomu na prvenstvu se je izkazalo, da bo Šešok vse spremenil. Tako ne more iti naprej, smo si bili po porazu z Latvijo vsi edini. No ja, zares so zamenjali le trenerja Zrinskega. Čeprav že na pripravah za prvenstvo ni bilo nič opravljeno, kot bi bilo treba, in trener je bil menda za vse peripetije še najmanj kriv. Reprezentanca se je tik pred evropskim prvenstvom z avtobusom popeljala na tekmi v BiH in Jugoslavijo. Pot je bila dolga deset ur in to je za košarkarje res umiranje na obroke. Reprezentanca je priprave začela v Gorici, kjer je pri temperaturi 35 stopinj Celzija spala v edinem hotelu, ki ni imel klimatskih naprav. Igralci so se kuhali, Šešok pa je bil zadovoljen. V Sarajevu je na pripravljalni tekmi drese in brisače pobiral kar branilec Sani Bečirovič. Pomočnika selektorja so določili na dan, ko se je že igrala prva tekma. Po drugi strani so mnogi obtoževali tudi mednarodnega sodnika Iztoka Remsa, drugega človeka naše košarkarske zveze, ki je na evropskem prvenstvu raje sodil in služil, kot da bi pomagal svoji reprezentanci. In kot nam je na prvenstvu zmanjkalo tehničnega kadra, nam je zdaj zmanjkalo še igralcev. Na zadnjih tekmah so od povabljenih manjkali McDonald, Smodiš, Udrih in Tušek. McDonalda jim najprej ni uspelo najti, potem se je izkazalo, da je poškodovan. Smodiš naj bi bil poškodovan, a slovenskim zdravnikom in rentgenom tega ni uspelo zaznati. Udrih se je odločil, da mora nujno operirati mandeljne, potem si je premislil, igral pa vseeno ni. Tušek naj bi bil poškodovan, a tega niso mogli preveriti, ker je bil nedosegljiv. Frka. Reprezentanca brez igralcev. V Rusijo je potovalo le enajst igralcev, za dvanajstega ni bilo vizuma.

Predsednik zveze, ki je že privolil v spremembe, je v zadnjem času nanje seveda pozabil. Ko so recimo za direktorja praktično že postavili Petra Vilfana, se je izkazalo, da ga nekdo v zvezi ne mara, in so ga na hitro izločili. Menda bi lahko delal težave. Verjetno res. Ampak brez težav ne bo šlo, zato je še toliko zanimivejša Vilfanova izjava za Dnevnik: “Na nedavnem sestanku z generalnim sekretarjem KZS Iztokom Remsom in Janezom Drvaričem, direktorjem in koordinatorjem vseh reprezentanc, sem povedal, da je ena prvih nalog vrniti kult reprezentance, storiti vse, da bodo igralci čutili pomembnost nastopanja za reprezentanco.” Odgovor gospodov je bil: “Peter, ti si malo za časom, danes to ne vžge več, danes se igra za denar. Košarka je ostala prikrajšana za kolektivnega duha, ki bi ga morali graditi od samega začetka. Prepričan sem, da obstajajo drugačni prijemi, a bi jih morali izvajati drugi ljudje.” Zanimivo je, da so potem Vilfana zavrnili ravno zaradi tega, ker naj bi bile njegove finančne zahteve previsoke. Seveda pa ni šlo za denar, kljub vsemu ga nekaj še imajo. “Šlo je za igro, v kateri so v trenutkih krize, ki je nastopila po neuspehu reprezentance na evropskem prvenstvu, v javnosti navzven prikazali, da so se lotili reševanja, vendar niso mislili resno. Posebej me je pa zmotila Šešokova izjava, da moramo vsi kdaj kaj početi tudi zastonj.”