Družba

Pragmatično za pravice

Hišam Kasem, založnik edinega neodvisnega egiptovskega časopisa v angleščini Cairo Times in predsednik Egiptovske organizacije za človekove pravice

Meta Krese  |  Mladina 48  |  3. 12. 2001

Poleti so v Kairu zaprli nekaj deset moških samo zato, ker naj bi bili geji. Med njimi so tudi mladoletniki. Egiptovska organizacija za človekove pravice je o tem dogodku molčala.

Marsikdo nas je kritiziral, ker smo se od tega primera distancirali, ampak mislim, da si enostavno ne moremo privoščiti, da bi našo organizacijo povezovali z geji. Ta hip je v Egiptu 50 do 60 aktivistov za človekove pravice, nas pa je 60 milijonov. Če bi se ukvarjali s tem primerom, bi tvegali svojo kredibilnost pri povprečnem Egipčanu. Okolje preprosto ni dovolj zrelo za to. To je izgubljen boj in vlada bi izkoristila priložnost, da bi nas uničila. Organizacija se mora odločiti za tisto, kar je prednostno. Ta primer še zdaleč ni eden hujših kršenj človekovih pravic pri nas. Dovolj je, če pogledamo, kako zaslišujejo osumljence na policijskih postajah ali kako delujejo naši zapori. Ti so organizirani tako, da ljudi spremenijo v bitja, ki so sposobna samo še vegetirati. Vlada nas ves čas poskuša diskreditirati. In pri tej akciji, ko so policisti zaprli 52 moških in fantov, naj se sliši še tako cinično, smo naredili preprosto kalkulacijo. Če bi se primera lotili, bi moji kolegi, ki so naredili strahotno pot, da ima naša organizacija kolikor toliko pomemben status v družbi, izgubili zaupanje ljudi in se ne bi več mogli kompetentno ukvarjati z drugimi primeri.

Kaj pa ženska vprašanja?

Imamo več projektov, eden pomembnejših je izkoreninjenje obrezovanja.

In učinki?

Dosegli smo, da se o obrezovanju javno govori, in to je že zelo veliko. Sicer nas toži ministrstvo za zdravstvo, ker trdimo, da se ne držijo zakona o prepovedi obrezovanja, ki velja od začetka sedemdesetih let.

Koliko žensk je obrezanih?

Pri nas se zelo težko dokopljemo do kakršnih koli statističnih podatkov, kaj šele do teh. Država jih najraje obdrži zase. Predvidevamo, da je obrezanih približno 90 odstotkov žensk. V revnih predelih jih je mogoče 10 odstotkov več kot v urbanih predelih, to pomeni, da jih je v mestih še vedno 75 do 80 odstotkov.

Vaša organizacija precej energije namenja sojenjem ljudem, ki naj bi bili člani organizacije Muslimanskega bratstva. Od maja do sredine julija so zaprli 55 domnevnih članov, ki jim bodo sodili na vojaškem sodišču zato, ker so člani ilegalne organizacije in so aktivni pri oživitvi njenih dejavnosti.

Na vojaškem sodišču naj bi načelno sodili predvsem vojakom. Leta 1992 so se na vojaškem sodišču prvič znašli civilisti, ki jim rečemo afganistanski veterani, torej militaristi. Leta 1995 so osupnili javnost, saj so pred vojaško sodišče postavili 33 članov Muslimanskega bratstva. Niso jih obtožili, da nosijo orožje, niti za poskus atentata. Njihova edina krivda je bila, da so se združili za parlamentarne volitve. Ti, ki so si prislužili pet let zapora, so bili javne osebnosti, člani parlamenta, univerzitetni profesorji, mladi raziskovalci, sindikalni voditelji ... Vse več članov Muslimanskega bratstva konča pred vojaškim sodiščem. To so resnično žalostni primeri.

Ko sem prelistavala vaše zadnje poročilo, mi je postalo jasno, da so lahko pripori izjemno dolgi in da se zgodi, da marsikateri pripornik zaradi posledic mučenja konca pripora niti ne dočaka.

Zakon tam ne velja prav nič. Pri nas je vojaški režim, ki se počuti vse manj in manj varnega, zato vse pogosteje uporablja represivne metode.

Egiptovska organizacija za človekove pravice ima velike težave s financiranjem.

Finančne težave se seveda kažejo tudi v tem, da imamo redno zaposlenih le še devet uslužbencev, še nedavno smo jih imeli dvaindvajset. Egipčani pridejo k nam in nam ponudijo denar. Ko napišemo potrdilo z njihovimi imeni, se premislijo in vzamejo denar nazaj. Bojijo se posledic. Mi pa smo preveč politično občutljivi, da bi si lahko privoščili anonimne vire denarja, tako da na lokalne donacije niti ne moremo računati. Sprejemamo pa denar od mednarodnih priznanih darovalcev.

Zakaj vi osebno nimate več težav z oblastjo?

Ko sem bil študent, se nisem zapletal s politiko, ker me ni zanimala. Pravzaprav je tako: vedno sem iskal politično stranko, s katero bi se lahko identificiral, pa je nisem našel. Prijatelji so bili člani levičarskih prepovedanih organizacij, sam pa nisem levičar. To mi je pomagalo pri dejavnosti v Egiptovski organizaciji za človekove pravice. Ko je oblast ugotovila, da sem sporen element družbe, sem si že ustvaril ime. Zdaj ne bi šlo brez škandala, če bi me aretirali, to pa si vlada vseeno nerada privošči.

Kako ste se lotili založništva?

Včasih sem imel svojo tiskovno agencijo. V glavnem sem tujcem pomagal z raziskavami in s prevodi. Težko sem delal z novinarji zalivskih in drugih arabskih držav. Preveč omejitev države, preveč podložnosti novinarjev. Ko sem pred petimi leti ustanovil tednik Cairo Times, sem moral prodati hišo. Zdaj bi lahko že dobro živel, če ne bi bilo gospodarske recesije.

Je Cairo Times politična revija?

Smo časopis, ki obvešča in zabava. Težava je le v tem, da vlada ne trpi tistega dela, v katerem obveščamo, saj se prav v njem najbolj kaže naša neodvisnost. Ker ves čas dvigujemo prag tolerance pri oblasteh, nam pravijo trouble maker. Že večkrat je kazalo, da smo prestopili mejo dovoljenega, govorili so že, da smo samo še zgodovina, ampak smo se izvlekli. Počasi oblast spoznava, da bi jo politično preveč stalo, če bi nas prepovedala.

Uradno obstaja cenzura?

Uradne cenzure ni od leta 1974, vendar le za egiptovske publikacije. Ker pa je za založništvo tako rekoč nemogoče dobiti zasebno licenco, je 80 odstotkov egiptovskih založnikov registriranih v tujini. Cairo Times je ciprsko podjetje in zato nas smejo cenzurirati. Veliko založnikov izroči cenzorjem rokopise, preden gredo ti v tisk, saj te lahko prepoved zelo drago stane. Nekaj časa smo tudi mi delali tako. V enem letu so nam črtali le nekaj vrstic. Potem so si v nekem trenutku vzeli preveč svobode in sem jim nehal nositi rokopise. Če vam ni všeč, pa prepovejte, je bilo moje stališče. Tako so nas osemkrat zaplenili. Pri nas so trije tabuji: predsednik, vojska in sodstvo. Teh preprosto ne smeš kritizirati in pragmatično smo se odločili, da jih tudi ne bomo. Lotevamo pa se drugih ljudi na najvišjih položajih.