16. 10. 2002 | Mladina 41 | Družba
Cincinnati Kid
Zakaj je Bush zadnji, ki bi smel reči, da ga je strah
Stene so se znojile, omet je odpadal, vino se je spreminjalo v kri, ljudje pa so imeli verjetno občutek, da jih kdo tolče z mokro brisačo, ko je v ponedeljek zvečer, 7. oktobra, ob prvi obletnici napada na Afganistan, spregovoril Bush - ni čudno, huh, njegov govor v Cincinnatiju je bil do sedaj najdaljši bušizem. Bush je hotel namreč Ameriko še enkrat - pred kongresnim glasovanjem o napadu na Irak - prepričati, da je treba nujno in takoj obračunati s Sadamom Huseinom in njegovim režimom, kajti, kot je kriknil v patetičnem finalu: "Nočemo živeti v strahu!" Da ne bo kake pomote, kaj je hotel reči: Dokler ne pade Sadam, nas bo strah! Zaradi Sadama nas je strah! Nočemo živeti v strahu! "We refuse to live in fear!" Drži, zoprno je, če živiš v strahu, in še bolj zoprno je, če te je strah svojega lastnega strahu, toda lepo prosim, kdo pa je v vsem tem času vnašal, raznašal, trosil in podžigal strah, če ne prav Bush?! Mar ni prav Busheva administracija doktorirala iz zastraševanja? Kaj pa je počela drugega, ko je iz dneva v dan razglašala apokaliptične alarme, ko je vsak dan "razkrinkala" novo neporedno nevarnost, novega izdajalca in novo celico al-Kajde, ko je težila s patriotizmom in represivnim "patriotskim aktom", ko je brez razloga in brez obtožnice zapirala osebe bližnjevzhodnega rodu, ko je grozila s "preventivnimi vojaškimi napadi", če je treba "taktično nuklearnimi", ko je po kosih sestavljala "ministrstvo strahu", ko je najavila nagla, "kengurujska" vojaška sodišča, nagle eksekucije in mučenje zapornikov, ko je kar povprek postavljala ultimate, tako Ameriki kot svetu, in ko je ljudi sistematično zasuvala s strašljivimi dezinformacijami. Toda ne - Amerika živi v strahu in za strah je kriv Sadam!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
