žur / Čuj, ti, v L'ubl'ani smo!

Med prijetnejše slovenske stereotipe, ki se širijo skozi generacije, zagotovo sodi tisti o pregovornem štajerskem, še posebej mariborskem zabavnem duhu, ki pogosto osvoji marsikakšno srce in družbo. Ena od legend, ki se širijo po ustnem izročilu in podpirajo takšna prepričanja, je tista o Klubu mariborskih študentov (KMŠ) v Ljubljani, ki je svoj razcvet doživljal v osemdesetih letih. Domoval je v hiši ob Rožni dolini (kjer je locirano ljubljansko študentsko naselje) in je bil prava bomba do svoje ukinitve nekje ob koncu osemdesetih. Potem sta kakšno desetletje zavladala mir in tišina v dolini ljubljanski, ampak ideja ni nikoli prav ugasnila.

Oktobra 2001 je odprl vrata novi KMŠ. Lokacija ni bila več ista; namesto v nekdanji hiši (v kateri je po pričevanjih Senkija ter katerega izmed mariborskih staroselcev v metropoli obratovalo vse - od zabavišča do spalnice) se je klub odprl v kleti stavbe za Tobačno. Kakšen mesec je trajalo, da se je klub za 350 ljudi ob večerih napolnil, od tedaj pa tam vlada gneča. Če se vam ljubi čakati v vrsti pred klubom, ki se ob najbolj obiskanih večerih vleče do poldrugega stota ljudi, se lahko mimo redarjev zapodite v klet z eno najbolj našponanih vibracij v mestu. Pravilo 3P - pecanje, pitje, ples - se tukaj dogaja v polnem obsegu, specialistom za posamezna področja pa lahko do onemoglosti razkazujete svoje znanje. Za pivce je najbolj privlačen trenutek, ko se osebje kluba odloči, da gostom podari nekaj metrov alkoholne pijače, ki jo v samopostrežni maniri ponudijo žejnim. Pleše se sicer samo pogojno, razen če ne odkrijete kakšnega kotička, v katerem se boste lahko zvijali brez strahu, da vas zalije alkohol iz kozarca mimoidočega ali pohodi kak slon, ki ima prost večer. Pecanje pa - na študentskih zabavah tako ali tako vedno kaj ujame, tu pa je ves klub narejen za študentske žurke in druženje.

Na novi KMŠ imajo - pretežno dobre - spomine tudi ljudje, ki niso ravno študentje. Prijateljici, s katero sva nedavno izmenjevala žurerske izkušnje po prestolnici, se je ob omembi KMŠ razlezel širok nasmeh: "Oh, tam so se na koncu moški slekli zgoraj do nazga," je obrazložila razvoj navadne pijače v družbi, ki je podlegla vibraciji prostora. Še boljši je odgovor na vprašanje, zakaj iz zidu ob nosilcu televizije štrlijo žice. "Pridem do tipa, ki snema televizijo dol, in mu pravim 'Kaj delaš?' Tip pa ni imel pojma, kaj se dogaja. Potem jo je lepo odložil dol, ampak je že bilo prepozno. Pa kaj mu 'češ," je hudomušno razlagal Manc Dietinger, duša preroda KMŠ.

Vrnitev

Manc je v Ljubljani od septembra 2001 in pravi, da mu je Ljubljana vedno bolj všeč, čeprav je prej prisegal na Maribor. "V Ljubljano sem hodil v srednjo fotografsko šolo, na njej sem bil prva generacija in takrat je bila mrtvo mesto. Zdaj pa je fenomenalno, vedno se nekaj dogaja," povzema Manc razvoj glavnega mesta. KMŠ sicer ni njegov prvi ali edini klub. V Mariboru ima s prijateljico klub KGB, ki že leta prireja koncerte ter gledališke predstave. "Tam sem videl, da resna glasba v Sloveniji nima dovolj populacije, pa tudi za enako žurko niso."

Tudi ideja o revivalu kluba je starejša od tega tisočletja. Metod Dolinšek, bivši predsednik ter sedanji v. d. direktorja ZAMIK-a (Zavod za mladinsko kulturo Štajerc v Ljubljani), pravi, da se je pred kakšnimi šestimi leti pokazala realna možnost ponovnega zagona s sofinanciranjem iz študentskega denarja. "Takrat ni bilo sistema, ampak kaos, in ustanovili smo se v pravem trenutku, da smo v letu dni dobili svoje vire." Sprva je bil koncept ustanoviteljev kluba druženje v Ljubljani, a so aktivnosti prenesli v obe mesti. Eden izmed prvih ciljev je bil, da bi dobili nazaj legendarno hišo ob Rožni, a ta je bila že prodana. Ob varčevanju in iskanju primerne luknje za študentsko populacijo so po kakšnem letu odkrili lokacijo za Tobačno. KMŠ se je sicer pojavil hkrati kot druge regionalno-krajevne združbe študentov, a jih je po obliki in vsebini deklasiral. KMŠ je zaradi obsega dejavnosti ter izvajanja produkcijskih (ter pridobitvenih) dejavnosti ustanovil Zavod za mladinsko kulturo "Štajerc v Ljubljani" alias ZAMIK, čigar primarni namen je produkcijska dejavnost. Sistem je torej sestavljen iz dveh ločenih pogonov: KMŠ je organizacija, ki ima predstavnike v svetu zavoda in ti nadzirajo ZAMIK, ZAMIK pa izvaja produkcijo. "Prej so se zadeve zaključevale z velikimi stroški, zdaj pa Manc skrbi za vse," funkcionalnost profesionalca utemelji ve de Metod.

KMŠ na leto organizira okoli 100 dogodkov, ki se pokrivajo iz svojega budžeta. Sceno brez vstopnin financirajo s prihodki šanka - vsak ponedeljek so v žur placu gledališče predstave. Manc: "Namen je, da se delajo zadeve. Mi jim ponujamo to, kar jih zanima, in česar drugje ne najdejo. Pa da se družijo in da se imajo fajn." Predvsem po slednjem je klub najbolj znan in sledi tradiciji, po kateri so Štajerci in še posebej Mariborčani znani po deželi. Resnici na ljubo je treba dodati, da se najbolj študentske zabave od nekdaj dogajajo v študentskih blokih in placih, ki tam funkcionirajo kot del študentskega življenjskega prostora z dušo.

Uspeh kluba je moč pripisati tudi Mančevemu profi pristopu ter službi, ki jo je - kot edini redno zaposleni - vzel kot celodnevno zaposlitev. Prvo leto je nenehno visel v klubu in se pogovarjal z ljudmi ter spoznaval, kaj želijo. KMŠ je sicer tiste vrste prostor, kjer se dogajanje ne opazi zgolj zvečer. Funkcija študentskega zbirališča obratuje tudi podnevi, sloves pa pripada večerom, žurom in sprostitvi. V glavnem mestu je velika konkurenca na vseh področjih, izstopajo pa kraji z več kakovostmi. Cene pijač so "dostopne vsakemu žepu, tudi študentskemu; vsak dan je nekaj v akciji. Ali je to zaradi cenovne politike, ali načina žurke, ali našega gledanja - ljudje preprosto hodijo in se zbirajo". Navzlic razmeroma nizkim cenam in prostemu vstopu se tudi šank, za katerim dela 20 ljudi, trudi zaslužiti. "Gre za aparat, v katerem dela 30 ljudi in so razen mene striktno vsi študentje. Kar pomeni, da dajemo kruh ljudem, ki rabijo denar za študij." Ob omembi novega protialkoholnega zakona Manc pojamra, da za ekstra zabave ne smejo več reklamirati pijač z več kot 15 % alkohola. Tako na zidovih KMŠ najdete slovarček: vodka je planika, črna vodka je tulipan, grand monet pa marjetica. "Ne poznam kluba, ki prireja zabave, da ne bi bilo alkohola." Nekateri sedaj uvažajo cruiserje, breezerje in druge "pobarvane pijače s 5 % alkohola. Mislim, kdo bo to pil? Študentje se po napornem študiju želijo pošteno sprostiti".

Problemi

Vsepovsod po svetu se v glavnih mestih dogaja centralizacija sposobnih ljudi in denarja. Ter večine študentov. V klubu so uspeli povezali vso študentsko populacijo, pa tudi tuje študente iz Hrvaške, Bosne. "Tu ni nacionalizma, ki ga doživljaš na ulici ali v prenekaterem lokalu," primerja Manc. Na začetku je šlo "samo" za študentsko žurersko zadevo, za kar gre še vedno, vendar na vratih nimajo nadzora nad obiskovalci. Mešanje študentov z ostalimi je spremenilo tudi žuranje in glasbo, ki je sedaj bolj pop. Vsak dan imajo DJ-je, ki vrtijo glasbo po željah večine folka. Tukaj Manc dvigne pogled in poznavalsko ugotovi: "Je pa res, da ne velja več, da je študentarija merilo za dobro glasbo."

Še prevladuje študentarija, ostalih gostov je okoli petina. "Vzdrževanje mešane publike v prostoru z mešano publiko je težavno. Pri pecanju je večji konflikt, pa polne lune in izpitni roki ... Pri nas je popularno, ker študentom nobeden ne teži."

Za privabljanje gostov so pripravljeni narediti marsikaj. "Vsak dan tuhtamo, kaj bi naredili, iščemo nagrade ..." Od kap, majic in vstopnic za druge place, celo potovanja ...In ker se dober glas sliši v deveto vas, je bil klub po enem mesecu obratovanja popolnoma poln. Kot študentski "dobrotniki" so mukoma gledali vrste čakajočih pred vhodom. "Meni osebno je hudo," potarna Manc. "Nekaj časa smo s pladnji nosili zastonj pijačo ven in se opravičevali, da je polno. Ampak neka varnost mora biti."

Zakaj ostane 150 ljudi zunaj? "Gre za štajersko žurerstvo oziroma čagatorstvo, pa tudi, ker vsi ostali radi pridejo k Štajercem. Čeprav jih je pri nas dejansko najmanj," enega od paradoksov vidi Metod. Študentska scena ni toliko različna od mariborske, pozna pa se mariborska monetarna šibkost. "Iz njega in podobnih finančno šibkih mest se širi konkurenčnost - vsaka luknja ima akcijo za pijačo, predstave,nekaj se dogaja z vedno manj vstopninami."

S policijo sedaj nimajo težav. Ob prvem koncertu na prostem si niso pravočasno zagotovili dovoljenj, zato je policija prekinila žur s tisoč ljudmi. "Ustavili smo žurko in ljudem razložili, za kaj gre. Ko so videli, da sodelujemo, smo našli skupni jezik, dosti pa jih pride tudi žurat." V KMŠ - tako kot v istoimenskem predhodniku - je največ populacije iz Rožne doline, Bežigrad pa je že malce težje dostopen. "Če se zbere ekipa in gre z taksijem, je O.K. Z avtom pa ne, ker policija stoji zunaj in preverja." DJ pa opozori ljudi, da naj pridejo po vozilo jutri in odidejo s taksijem. Sodobna etika, da zadet človek ni primeren za volan, manjša odgovornost za posledice tudi organizatorjem.

Dovoljenja za prireditve zunaj klubskih prostorov so še vedno težava zaradi ostalih v hiši, ki se z njimi ne strinjajo. Pretežno gre za podjetja, ki delujejo podnevi, razen zadnjega primera, ko so imeli Teden za mir in jim dovoljenja ni dala občina. "Ljudem smo hoteli povedati, kaj je NATO, in organizirati okroglo mizo. Povabili smo dosti gostov, med drugim podžupana, in speljali brez težav, kot vedno. Ampak brez dovoljenja, le da si očitno nihče ni hotel umazati rok." Tudi Metod pravi, da so pozitivne izkušnje s policijo "zanimive, ampak so tudi sami videli, kaj se dogaja".

ŠTUK v Ljubljani

Vsako leto je problem z denarjem, ker ima produkcija redne fiksne stroške in skušajo vsaj za del nje dobiti donacije, pomoč obeh mestnih občin pa je bila zelo zelo majhna. "Ni to pevski zbor s petdesetimi člani, ki potrebuje sto jurjev," populistično primerja šef. Mariborska občina, pod katero spadajo klubovci, nikakor ne najde normalne točke zanje. "Z njimi se dogovorimo, nato pa zadeve stojijo leto dni."

Modrovanje konča Manc s citatom Matjaža Jaušnika v vlogi klošarja: "V čem je moj problem? Da rabim denar. Ta klub ga rabi nujno." Širi se s svojimi sredstvi. "Zdaj pride zgoraj še cyber cafe z gratis dostopom do interneta," je prvi navdušeno povedal Manc. Lani so nad barom kupili prostore in jih preurejajo, da bodo maja odprli dnevno zbirališče v stilu dnevnega prostora, le da bo tam multimedijska delavnica, video soba, predavalnica, info kotiček, po nizkoprofitnem konceptu pa želijo delati naprej. Jeseni bo sledila serija predavanj o reformi univerze. Pogovarjali so se o koncertu z repertoarjem s TV3, vstopnina pa bi bila izjemoma v naturalijah - paradižniki.

KMŠ danes uživa podobno popularnost kot nekdaj mariborski ŠTUK, ki je bil pred 15 leti zbirališče urbane populacije, danes pa je tam skoncentrirana študentarija. Tukaj se razvija obratno. "Morda Ljubljani primanjkuje takih žurov," ugiba Manc, Metod pa razlaga drobec študentsko-mariborske esence: "Mi smo imeli srečo, da nikoli nismo imeli denarja in smo ga bili prisiljeni iskati. Taka sta tudi današnja mentaliteta in koncept delovanja."

Ena bolj znamenitih relikvij kluba so tudi zelene nalepke Čuj, ti, v Ljubljani si!, ki jih najdete v obeh mestih.