bušiji / Mati vseh bušizmov

Bush je končno popustil in ustregel eni izmed zahtev Osame bin Ladna - strateški letalski center za Bližnji vzhod je iz Savdske Arabije premaknil v Katar. Kot se verjetno spomnite, je bin Laden v svojih džihadskih pridigah zelo rad poudarjal, da miru ne bo toliko časa, dokler Amerika svoje vojske ne umakne s svete savdske zemlje. In glej, no, zdaj se je to zgodilo, bolje rečeno - selitev letalske baze naj bi bila začetek ameriškega umika iz Savdske Arabije. Adios, princ Sultan! Adios, Meka! Slutim, kaj ste si rekli: Ha, vedeli smo, da bosta Bush in bin Laden na koncu vendarle našla skupni jezik! Ha, vedeli smo, da se bosta obe družini, Bushi in bin Ladni, ki poslovne interese združujeta v mega investicijski družbi Carlyle, na koncu vendarle pogodili! Ha. No, in da ne bo kakega nesporazuma ali pa kakih lažnih upanj - Bush je šel le do pol poti. Druge velike bin Ladnove zahteve - da naj Amerika že neha podpirati Izrael, ki duši Palestince - očitno še dolgo ne bo uslišal. Prej narobe, ne le da je civilno upravo Iraka zaupal generalu Jayu Garnerju, ki je proizraelsko formatiran (okej, kompletna civilna uprava je proizraelsko formatirana), ampak izraelska vlada zahteva natanko to, kar zahtevajo Bushevi jastrebi - "zamenjavo režima" v Libanonu in Siriji. Po zgledu Iraka, se razume. "Osvoboditev" pač.

Saj veste: ko se je izkazalo, da o iraškem orožju za množično uničevanje, glavnem razlogu za začetek ameriške operacije "Iraška svoboda" in pobijanje iraških civilistov, ni ne duha ne sluha in da ga ne more najti niti 300.000 vojakov, opremljenih z vesoljsko tehnologijo, so bušiji hitro oznanili, da to ne pomeni, da iraško orožje za množično uničevanje ne obstaja. Oja, so rekli, obstaja - toda Sadamovi fantje so ga očitno spravili iz Iraka, deportirali, izvozili. Če ga ni v Iraku, je pač kje drugje, recimo v Siriji. Toda zgodbe o tem, da je Sadam Husein orožje za množično uničevanje skril (in kam da ga je skril), so postajale iz dneva v dan bolj smešne, bolj komične, bolj absurdne - in bolj bušistične. V posmeh svetu, ki se v grozi reži že vse od trenutka, ko je zunanji minister Colin Powell v Varnostnem svetu ZN prezentiral "goro dokazov", za katero se je izkazalo, da je napol sfabricirana, napol pa prepisana iz dizertacije, ki jo je neki študent podkrepil s podatki iz leta 1991. In ko se je že zdelo, da je špekuliranje Busheve administracije prišlo do skrajne, tako rekoč nebeške točke absurda, se je nebo na stežaj odprlo - bušiji so namreč sklenili, da svojo špekulacijo, to napol slabo kost za teoretike zarot, tudi uradno potrdijo. Na lepem jim je nebo poslalo neimenovanega iraškega znanstvenika, ki je "razkril", da je Sadam del orožja za množično uničevanje že prej prepeljal v Sirijo, del pa ga je dal uničiti tik pred ameriškim napadom, in da se je Sadam izdatno bratil z al-Kajdo. Toliko, da veste! Vidite, iraško orožje za množični teror obstaja, toda inšpektorji ZN, ti prevaranti, ti "Saddam lovers", ga niso našli! Zdaj je to tudi znanstveno verificirano! Šur, Sadam je začutil, da je brez orožja za množično uničevanje močnejši in nevarnejši. Ni kaj, naredil je vse, da bi to vojno izgubil. Jebeni kamikaze.

Kronski blef

In kako je to "senzacionalno razkritje" prišlo do nas, heh, do svetovne javnosti? Je to sporočil Donald Rumsfeld? Bush? Powell? Jay Garner? Ne, sploh ne. To bi bilo preveč neumno. Hočem reči - to ne bi bilo kredibilno. Nihče ne bi verjel. Vsi bi rekli le, ja, ja, pa kaj še! In se režali naprej. V grozi. Bušiji so zato raje pustili, da je to sporočil - okej, "razkril" - famozni, že tradicionalno referenčni New York Times. Na naslovnici. Televizije so "veliko zgodbo" takoj pobrale in jo napihnile v epski breaking news. Jasno, tudi ostali mediji - in sam Bush, se razume - so takoj planili, vsi pa so citirali zveličavni New York Times. Imamo jih! Evo, tu je kronski dokaz: Irak je tik pred našim napadom posedoval orožje za množično uničevanje! Kar pomeni, da je bila vojna povsem legalna! Nak, ni bila. Nimajo jih - članek je bil namreč le še ena politično motivirana dezinformacija. In nič več. Prvič, iraški znanstvenik - kronska priča! - je neimenovan. Drugič, če ta magični iraški znanstvenik že obstaja, potem je to, kar je povedal, povedal Američanom, okupacijski vojski, "zainteresirani" strani, jasno, brez prisotnosti inšpektorjev ZN, ki bi dali temu "razkritju" potrebno kredibilnost. Tretjič, vse, kar je povedal, je megleno in nepotrjeno, brez faktične osnove. Četrtič, vir te "prelomne" informacije je izključno ameriška vojska, specifično, Mobile Exploitation Team Alpha, kar se sliši spektakularno, toda povsem nekredibilno. Petič, avtorica tega "raziskovalnega" članka je Judith Miller, ekspertka za mednarodni terorizem, ki jo je ultradesna, ortobušistična TV mreža Fox News takoj razglasila za "največjo" ekspertko za mednarodni terorizem - toda Judith Miller je bila v Iraku embedded... ee, v postelji z ameriško vojsko, hja, s timom Alpha, s katerim je po Iraku unilateralno in neuspešno iskala orožje za množično uničevanje, kar pomeni, da je njena kredibilnost pasja (kaj šele njena neodvisnost). Šestič, pogovora ali soočenja z iraškim znanstvenikom ji niso dovolili (pokazali so ji ga le na daleč!). Sedmič, članek, s čigar objavo je morala počakati tri dni, je najprej posredovala v cenzorsko branje Pentagonu, ki kakopak nima razloga za objektivnost. Osmič, vir vseh njenih citatov iraškega znanstvenika je izključno Pentagon ("avtentičnost" iz tretje roke, huh). Devetič, Judith Miller, ekspertka za mednarodni terorizem, je že prej "raziskovalne" članke pisala skupaj s Pentagonom - tik pred napadom na Svetovni trgovinski center je objavila članek o tem, da ameriška vojska v Dugwayu izdeluje le obrambno biološko orožje in da ne izdeluje antraksa, kar je bila čista laž, še več, antraks iz Dugwaya so prepeljali v Fort Detrick, od koder je potem - kmalu po 11.septembru 2001 - zašel v svetovno znane poštne pošiljke! Desetič, ko je v času zloglasnih napadov z antraksom tudi sama dobila kuverto z belim prahom, je zagnala vik in krik, na pomoč, napadli so me z antraksom, potem pa se je izkazalo, da ekspertka za mednarodni terorizem ni ločila med antraksom in otroškim pudrom. In enajstič, Judith Miller, ekspertka za mednarodni terorizem, slovi tudi po tem, da je pred časom lansirala zgodbo o tem, da je skušal Irak na mednarodnem trgu kupiti aluminijaste tube, ki bi jih uporabljal za jedrske programe - kot se je izkazalo, je bila ta zgodba le nateg, ne mit ali urbana legenda, ampak čista propagandna laž. Kot ta iraška zgodba.

Toda bušiji so kljub temu - z olajšanjem, a triumfalno - izrekli rekordno za lase privlečeni bušizem, hja, bušizem vseh bušizmov: Ker je Sadam orožje za množično uničevanje tik pred vojno uničil, ga nismo našli - in zato ga morda ne bomo nikoli našli! Hu-a! Kaj pa orožje za množično uničevanje, ki ga je Sadam izvozil v Sirijo? Brez skrbi - iz Sirije ga bodo preselili v Libanon. Iz Libanona v Iran. Iz Irana v Severno Korejo. Iz Severne Koreje pa na Kubo, kjer bo potem prišlo do velikega obračuna s Fidelom Castrom in do rimejka zloglasne "kubanske raketne krize" iz leta 1962. Razlika bo le v tem, da bo šel Bush do konca - in razorožil v resnici povsem razoroženo, tako rekoč neoboroženo Kubo. Bušiji bodo oznanili, da je Fidel sodobni Hitler, da skriva iraško orožje za množično uničevanje in da ga je treba takoj razorožiti, ko pa bodo prišli na Kubo, se jim bosta ponovila Afganistan in Irak - namesto do zob oboroženih biokemičnih "mučenikov" bodo naleteli le na prestrašene civiliste, ki se bodo pred vesoljsko tehnologijo branili z bejzbolskimi kiji, skokom v višino in tekom na 800 metrov.

Nič, iskanje iraškega orožja za množično uničevanje je le sprenevedanje, le blefiranje, le pretvarjanje, le farsa, le nategovanje in zavajanje svetovne javnosti in tudi same Amerike - kaj nam pa morete, hočejo reči bušiji, ki sproti, tako rekoč na dnevni osnovi, skrbijo za nižanje inteligence mednarodne diplomacije in novega svetovnega reda. Hej, pa poglejmo, s čim se lahko izmažemo danes, kako daleč lahko gremo, ne da bi tudi sami prasnili v smeh, in kako mastno se lahko zlažemo, ne da bi nam ameriška javnost nehala verjeti! Po zaslugi bušistične propagande večina Američanov trenutno ne verjame le, da je bil Sadam Husein direktno vpleten v napad na Svetovni trgovinski center, ampak tudi ne vidi nobene potrebe po iskanju - kaj šele odkritju - iraškega orožja za množično uničevanje. Vsekakor, iskanje iraškega orožja za množično uničevanje je le še demonstracija bušistične moči in arogance. In nič več. Tako kot vojna sama. Bolj kot kaj drugega. Demonstracija. Simulacija in vivo. Okej, malo je pri tej vojni šlo tudi za reševanje ameriških vojakov - ta populistična retorika pač vedno vžge, huh, že vse tja od vietnamske vojne, na katero se je potem šlepal tudi Rambo, največja ikona vietnamskega sindroma in missing-in-action mitologije. Ja, pri iraški vojni smo nenehno gledali, kako so Američani junaško reševali svoje vojake - kako so čudežno rešili onih sedem missing-in-action vojakov... in kako so iz iraškega ujetništva čudežno rešili ono vojakinjo, 19-letno Jessico Lynch, pri kateri so potem zdravniki vsak dan odkrili novo strelno rano, stigmato (jep, Jezus je bil ženska!), in ki je tako postala napol mučeniški simbol iraške svobode. Vojno so očitno napovedali le zato, da bi lahko reševali svoje vojake... in da bi lahko potrdili in implementirali Bushevo posvetno krilatico, da "ne bodo nikogar pustili zadaj" oz. "da ne bo nihče ostal zadaj".

V Iraku je zmagal Sadam Husein

Kar je seveda spet le čisti blef. Prvič, Bush, ki je prišel kot "združitelj" oz. "povezovalec" in ki je nenehno zagotavljal, da misli na vse, na kompletno ameriško nacijo ("nikogar ne bom pustil zadaj"), je v zadnjih dveh letih le ločeval in izključeval ("kdor ni z nami, je proti nam", "kdor me kritizira, podpira terorizem", "kdor ni za vojno, je za Sadama"). Drugič, v zadnjih dveh letih je v Ameriki brez službe ostalo 2,6 milijona ljudi (točno, "ostali so zadaj"). In tretjič, v ameriških zaporih prvič sedi več kot dva milijona ljudi (vem, kaj ste si rekli). Bolj ko minevajo dnevi in bolj ko se kopičijo bušistični non sequiturji, bolj postaja jasno, da je hotel Bush s to preventivno, demonstracijsko vojno doseči predvsem eno - impresionirati ameriško javnost. To, česar ni mogel storiti doma, je storil v Iraku - v Ameriki pač samih Američanov nima s čim impresionirati. Bolje rečeno, Amerika mu bolje funkcionira v Iraku kot pa v Ameriki. In tako kot po eni strani ne preseneča, da je o velikem uspehu te vojne in skrivnostno izginulem iraškem orožju za množično uničevanje, ki da ga je dal Sadam tik pred vojno uničiti, govoril na turneji po zvezni državi Michigan, ki je bila na zadnjih predsedniških volitvah proti njemu (tako da je izgubil 17 elektorskih glasov, ki jih hoče leta 2004 očitno dobiti), po drugi strani zveni skrajno cinično in že kar perverzno, ko Iračanom obljublja službe in zdravstveno zavarovanje - človek, ki je Ameriko ekonomsko destabiliziral in jo pognal v brezno recesije, skuša v Iraku ustvariti vtis, da je dober ekonomist, tako rekoč vizionar. Bolj ga zanima povojna izgradnja Iraka kot pa povojna izgradnja Amerike. Nič, Bush je očitno tako bankrotiral, da se lahko doma kurči le z Irakom.

Še bolj absurdno: bušiji zdaj po eni strani kot obsedeni lovijo Sadama in njegovih 54 razbojnikov, še včeraj prvakov "zločinske" socialistične stranke (hja, vsak dan ujamejo kako "karto"), toda po drugi strani ostajajo zvesti drugim diktatorjem, pa naj si bodo še tako kanibalski in malopridni. Ne, na delo drugih zalivskih in srednje-azijskih despotov nimajo nobenih pripomb, pa tudi general Augusto Pinochet za njih ostaja le dobri mož iz Čila. Še več, v Iraku na oblastno-policijsko-varnostno-obveščevalne položaje postavljajo bivše oficiale Sadamovega režima, hja, visoke člane "zločinske" socialistične stranke: recimo, novi šef bagdadske policije je Zuhair Al-Noaime, Sadamov policaj-general, za varnost v Bagdadu skrbi Mukabarat, Sadamova tajna policija (v prvi, praktično neokrnjeni postavi), župan mesta Badži je Fah Haran, nekdanji prvak socialistične stranke, Basro vodi Galib Kuba, nekdanji poslovni partner Sadamovega sina, Udeja Huseina. Bušijem se jebe za desadamizacijo Iraka. Še huje, do konca hočejo izpeljati prav sadamizacijo Iraka. Iraku hočejo vladati z brutalnim Sadamovim represivnim aparatom in brutalnimi Sadamovimi kadri - ergo, s trdo roko. Bush bo represivni aparat, ki ga je vsa ta leta razvijal Hitler... ee, Sadam, uporabil za discipliniranje Iraka. Če upoštevate, da je bila socialistična stranka ekskluzivna domena sunitov, pomeni, da bodo na drugi strani palice spet stali - okej, klečali, ležali in molili za življenje - Kurdi in šiiti. Tradicionalno. Vidite, Bush resda napada države, toda spoštuje njihovo tradicijo. V Afganistanu je pustil burke - ker so del tradicije. V Iraku je ohranil Sadamovo vizijo Iraka - ker je del tradicije. V Iraku je zmagal Sadam Husein.