družba / Queer Zagreb
Prvi hrvaški festival istospolno usmerjenih je izzval proteste verskih gorečnežev
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 18, 7. 5. 2003

Plesna belgijska združba mladih Kopergietery & Ives Thuwis
© Borut Krajnc
Običajno si lezbijke in geji po svetu za javni kulturni dogodek izberejo filmski festival, ki ga je najlažje organizirati, ali pa parado, s katero skupinsko javno stopijo na plan, naši južni sosedi pa so se pretekli teden lotili še težjega podviga: pripravili so multimedijski tedenski festival Queer Zagreb. Precej pogumno dejanje, predvsem po tem, ko se je lanski prvi pohod za enakopravnost na Hrvaškem končal z nasiljem. Okoli tristo lezbijk in gejev so na mirnem pohodu spremljali žaljivke, pljunki, jajca, steklenice, ob spremljanju govornikov so nanje vrgli solzivec, po končanih demonstracijah pa so organizirane skupine skinhedov obračunavale še z udeleženci protesta po mestu. Vse to se je dogajalo kljub spremstvu dvestotih policistov ter stotih poklicnih varnostnikov in redarjev. Ob tem je za nameček v Glasu koncila, hrvaški različici Družine, ob istem času izšel nestrpen komentar, ki je istospolno usmerjene obtoževal nestrpnosti, saj naj bi želeli ogroziti hrvaško tradicionalno družino. Vseeno se je tudi s temi dogodki v Zagrebu, čeprav malce pozno, začel neustavljivi proces, s katerim so lezbijke in geji začeli uveljavljati svoje osnovne pravice. Tudi letošnji javni hrvaški coming out spremljata ignoranca in neodobravanje. Mediji skorajda niti ne omenijo dogajanja, razen z majhnimi vestičkami, nacionalna televizija HTV pa je zavrnila predvajanje "spornega" spota za festival. Kljub temu osnovno gonilo dogajanja ni politika, temveč multimedijsko kulturno srečanje.
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 18, 7. 5. 2003

Plesna belgijska združba mladih Kopergietery & Ives Thuwis
© Borut Krajnc
Običajno si lezbijke in geji po svetu za javni kulturni dogodek izberejo filmski festival, ki ga je najlažje organizirati, ali pa parado, s katero skupinsko javno stopijo na plan, naši južni sosedi pa so se pretekli teden lotili še težjega podviga: pripravili so multimedijski tedenski festival Queer Zagreb. Precej pogumno dejanje, predvsem po tem, ko se je lanski prvi pohod za enakopravnost na Hrvaškem končal z nasiljem. Okoli tristo lezbijk in gejev so na mirnem pohodu spremljali žaljivke, pljunki, jajca, steklenice, ob spremljanju govornikov so nanje vrgli solzivec, po končanih demonstracijah pa so organizirane skupine skinhedov obračunavale še z udeleženci protesta po mestu. Vse to se je dogajalo kljub spremstvu dvestotih policistov ter stotih poklicnih varnostnikov in redarjev. Ob tem je za nameček v Glasu koncila, hrvaški različici Družine, ob istem času izšel nestrpen komentar, ki je istospolno usmerjene obtoževal nestrpnosti, saj naj bi želeli ogroziti hrvaško tradicionalno družino. Vseeno se je tudi s temi dogodki v Zagrebu, čeprav malce pozno, začel neustavljivi proces, s katerim so lezbijke in geji začeli uveljavljati svoje osnovne pravice. Tudi letošnji javni hrvaški coming out spremljata ignoranca in neodobravanje. Mediji skorajda niti ne omenijo dogajanja, razen z majhnimi vestičkami, nacionalna televizija HTV pa je zavrnila predvajanje "spornega" spota za festival. Kljub temu osnovno gonilo dogajanja ni politika, temveč multimedijsko kulturno srečanje.
Umetnost, aktivitete
Glede na to, da kljub velemestnim razsežnostim v hrvaški prestolnici ni tolikšne mere strpnosti kot kje drugje v razviti Evropi, na dogodku ni bilo opaziti pisanih gejev v oprijetih majicah z rožnatim perjem okoli vratu, niti plavo-belih mornarčkov ali sado-mazohističnih, v usnje zavitih mišičnjakov. Namesto tega zagrebška lezbična in gejevska scena daje intelektualno-artističen vtis. Takšna je bila tudi večina dogodkov. V Galeriji primjerenih umjetnosti, ki jo je nad vrati krasil napis Uđi dok je vruča, je v okviru razstave z naslovom Postsocijalistički queer identitet razstavljalo sedemnajst umetnic in umetnikov iz vseh novonastalih držav nekdanje Jugoslavije. Prijavilo pa se jih je še veliko več, kar kaže na potrebo po ponovnem zbliževanju in druženju nekdanjih bratskih narodov. Ne izključno po zbliževanju marginalizirane GLBT-populacije, saj so želeli prireditelji festivala ravno z izrazom queer zaobjeti ne le lezbično in gejevsko populacijo, temveč vse, ki odstopajo od predpisanih, zapovedanih in prevladujočih norm.
Vsem kratkim, animiranim, dokumentarnim in dolgometražnim igranim filmom je bilo skupno to, da so se že predvajali po velikih svetovnih festivalih, hrvaški gledalci pa so jih videli prvič. Tematski bloki, na katere so jih razdelili, so se ukvarjali s temami, kot so homofobija, militarizem, odnos med religijo in seksualnostjo, coming out, lezbično in gejevsko starševstvo ... Eden izmed osrednjih dogodkov festivalskega dogajanja pa je bila tudi tridnevna konferenca, ki je potekala pod nazivom Cheers Queers, na kateri se je govorilo tudi o novi "znanstveni" disciplini - queer teoriji, ki jo predvajajo po ameriških univerzah. Nastala naj bi neposredno iz lezbičnih in gejevskih študij, vendar se je razširila na vprašanja manjšin, moči, seksualnosti in medijev. O njej je prišel predavat Jonathan D. Katz z univerze Yale, poleg njega pa sta bila glavni zvezdi še David Halperin in Dennis Altman.
Vodja programa Zvonimir Dobrović pravi, da je bil namen Queer Zagreba temeljito prečesati ustaljena družbena pravila, ki temeljijo na klasični binarni razdelitvi na ženske in moške, saj omogočajo diskriminacijo za vse tiste, ki odstopajo od modela. "Glede na to, da se Hrvaška šele sedaj začenja sistematičneje ukvarjati z osnovnimi človekovimi pravicami, je Queer Zagreb svojevrstni način educiranja in aktiviranja širše javnosti o tematiki, ki ni pogosto izpostavljena. Na festivalu so predstave, ki se ukvarjajo s konstrukcijo identitete in družbenimi manipulacijami pri formiranju osebnosti. Poseben poudarek je bil na moški in ženski identiteti oziroma na tem, kaj pomeni v sodobnem svetu biti ženska ali moški."
Izraz nestrpnosti
Spodbujeni z lanskimi vročimi zagrebškimi pripetljaji in s še bolj nasilnimi in krvavimi lanskimi beograjskimi dogodki na njihovi prvi paradi ponosa, so organizatorji letos temeljiteje poskrbeli za zaščito udeležencev. Za varstvo so se zmenili z ministrstvom za notranje zadeve, sami pa so najeli varnostno službo, ki pa ne bi mogla zaščititi obiskovalcev, ko se posamično vračajo s prireditev, kot niso mogli policisti zaščititi gejev v Beogradu, ki so končali v mlakah krvi. Zato ni presenetljivo, da se Srbija lahko ponaša le z dvema gejevskima kluboma: enem ilegalnem v Beogradu in enem legalnem v Novem Sadu. Kot pravi aktivist Deivan, urednik najbolj obiskane srbske homoseksualne spletne strani serbia.com, morajo srbski geji ves preostali čas igrati straight osebo, da jih na javnem mestu ne bi linčali pripadniki različnih desničarskih združenj. Fizičnega nasilja vseeno tokrat v Zagrebu ni bilo zaslediti, zato pa toliko več prikrite in odkrite homofobije, ki bi jo lahko povezali z iracionalnim strahom pred istospolno usmerjenimi.
Medtem ko so se prvi dan festivala ob večerni uri v gledališče Gavella v samem strogem centru mesta zgrinjali številni večinoma mladi obrazi, med katerimi je bilo več žensk kot moških, so pločnik nasproti zasedli demonstranti, nasprotniki strpnosti. Še preden so se torej obiskovalci lahko udobno namestili v naslonjače in si ogledali plesno predstavo Moški belgijske skupine Kopergietery & Ives Thuwis, v kateri pet mladeničev, starih od šestnajst do dvajset let, poskuša rekonstruirati odraščanje v moškega, si odgovoriti na vprašanje, kaj sploh pomeni biti moški ter katere so njegove oblike obstoja, so glasni varuhi morale svarili pred Sodomo in Gomoro. Za pripravo protesta proti "ideji homoseksualnosti v družbi" so skupaj stopile tri verske skupnosti: evangeličanske cerkve Cjelokupnog evanđelja, Riječ života in Radosna vijest, kakor je za Novi list povedal eden izmed organizatorjev, pater Mario Dučić, so bili usmerjeni predvsem k ohranjanju najpomembnejše svetinje - osnovne družinske celice. Vzklikali so parole, kot je: "Homoseksualnost je grijeh, no na vama je, braćo i sestre, moć pokajanja!" Med skromno množico vernikov, ovešeno s transparenti, ki so učili, kaj je greh in kaj je to prava družina, je izstopal govornik, ki si je pred usta stiskal mikrofon in pridigal o tem, kako so bili tudi sami grešniki, vendar jih je Jezus rešil pred propadom, ter pozival vse na drugi strani ceste, naj se jim pridružijo in se odvrnejo od nagnusne promiskuitete. Še hujša je bila vsebina letaka z naslovom Volimo naše gradove i domovinu, ki so ga stiskali v roke mimoidočih in ki se je začel s citatom: "Ne leži z moškim kakor ležiš z žensko. To bi bilo grozno." Prav tako so demonstranti svarili pred spolnimi odnosi z živalmi, kar naj bi bilo torej po njihovem mnenju isto kot istospolna ljubezen. "Homoseksualnost je grozota, ki prinaša zlo v življenja homoseksualcev, pa tudi vseh ljudi v njihovi državi. Bog ljubi vse ljudi, ampak sovraži homoseksualnost ... Ljudje, ki resnično ljubijo sebe in svojo domovino, ne počnejo stvari, ki izzivajo Božjo kazen in uničujejo njihova mesta in domovino. Namesto da prakticirajo nenaravno obliko seksualnosti, bi morali homoseksualci stopiti v naravno zvezo med moškim in žensko in tako zadovoljiti svoje telesne in duševne potrebe. Iz takih zdravih zvez bi se rojevali otroci in hrvaška nataliteta bi rasla. Za zdrave družine! Za dobrobit Hrvaške!" Hkrati pa so verniki pripravili tudi posebno molitev, ki naj bi jo lezbijke in geji vsakodnevno molili, da bi dokazali bogu, da so se resnično spokorili: "Bog, jaz vidim, da sem grešil in da je moj način življenja greh v tvojih očeh. Iskreno mi je žal zaradi tega in te prosim, da mi pomagaš, da bom svoboden. Odrekam se svoje homoseksualnosti in svoje življenje izročam v tvoje roke, da me vodiš. Hvala ti, Bog, za odpuščanje in novo življenje. Amen!" Vseeno pa molitev ni dovolj. Demonstranti so udeležencem festivala svetovali, naj si poiščejo konkretno pomoč kristjanov. Obiskovalci festivala so jim neprizadeto zrli v oči z nasprotne strani. Tamponsko cono policistov in mimovozečih tramvajev, ki so ločevali različni družbeni skupini, je preletela le duhovita opazka starejšega geja religioznim fanatikom: "Marš, pederi!" Zvonimir je bil zato "ponosen na publiko QZ, ker demonstrantom ni posvečala pretirane pozornosti in zato so se razšli ter izpadli še bolj smešni". Nič kaj smešno pa se ni zdelo dogajanje različnim aktivistom, saj smo naslednji dan na glavni hrvaški gejevski internetni strani lahko prebrali odzive, kot je: "Značilno je, da se domači katoliški fundamentalisti poslužujejo nacionalistične retorike, sklicujoč se na hrvaštvo in na potrebo spreobračanja vsakogar, ki homoseksualnosti ne doživlja v kategorijah nujne povečanosti natalitete skozi heteroseksualni krščanski zakon. Pred licem militantne propagande vernikov Queer festival pomeni oazo v puščavi, kratek predah od govora sovraštva, možnost, da sodelujemo v nečem, kar od nas ne zahteva uniforme ..."
Ker se je v zadnjih letih z javnim coming outom hrvaške GLBT scene povečala vidljivost, se je povečalo tudi število kršitev njihovih pravic, prav tako pa stopnja kršitev, zato so že pred časom lezbične in gejevske organizacije ter društva naslovile zahtevo republiki Hrvaški. V devetih točkah zahtevajo dopolnitev ustave, da bi eksplicitno obravnavala kršenje človekovih na podlagi spolne usmerjenosti, dopolnitev kazenskega zakonika, ki bi sankcioniral kršitev pravic, spremembo zakona o družini in zakona o medijih, ki bi preprečeval javni sovražni govor, zahtevajo tudi enako obravnavo istospolno usmerjenih v zdravstvenih ustanovah, zakon o enakopravnosti spolov, zakon o visokem šolstvu in zakon, ki bi izenačeval homoseksualne in heteroseksualne pare. Kljub temu da so na Hrvaškem še daleč od idealne družbe, pa se situacija izboljšuje, saj letos demonstracije niso bile takšne kot ob lanski prvi javni manifestaciji. Zato tudi žuri po prireditvah niso mogli miniti brez Sester in Samo ljubezni.