Znanstvena subkultura

Pravkar končani slovenski festival znanosti so letos z obiskom počastili tudi škotski znanstveniki, ki pripravljajo svoj mednarodni znanstveni festival v Orkneyju. Na letošnjem škotskem festivalu pa so bili posebne pozornosti tamkajšnjih medijev deležni slovenski znanstveniki. Natančneje, sodelavci inštituta Bion, ki domuje v industrijski coni v ljubljanskih Stegnah. Škotski dnevnik The Scotsman jih je opisal kot ljudi, ki odmikajo pokrovko s kipečega lonca. Med drugim se namreč ukvarjajo z dokazovanjem precej nehvaležne teme - da ima voda spomin. Tovrstne trditve uradna znanost precej energično zavrača. Tudi večini slehernikov se bo trditev o vodi in njeni zmožnosti, da si zapomni določene stvari, zdela vse prej kot verjetna. Ne nazadnje prevladuje občutek, da o teh zadevah javno razpravljajo le amaterski ali profesionalni ezoteriki.

Po odgovor, kaj so v resnici odkrili naši znanstveniki oziroma s čim se ukvarjajo, smo se odpravili na ljubljanski Bion. "Inštitut se ukvarja z novo biologijo. V nasprotju z uveljavljeno biologijo skuša razumeti življenje kot celoto in rezultat določene daljnosežne povezanosti molekul. Slednja je pri živih bitjih drugačna kot pri neživi materiji. V skladu s tem skušamo raziskovati ta stanja. Ena smer je recimo raziskovanje, kako ta stanja fotografirati. Digitalno vizualizacijo biopolja smo recimo predstavili tudi v Orkneyju," nam je delovanje inštituta opisoval dr. Igor Jerman, strokovni direktor inštituta, hkrati pa tudi redni profesor biološke evolucije, teoretične biologije, etike znanstvenega raziskovanja in znanstvene metodologije na Univerzi v Ljubljani.

O vodi in njenem spominu je bilo že veliko izrečenega in napisanega. V Sloveniji imamo npr. izumitelje posebnih energijskih kozarcev, ki naj bi vplivali na kakovost vsebine tekočine kozarca. Pivo v energijskem kozarcu naj bi bilo boljše od tistega v navadnem. Na drugi strani je japonski znanstvenik Masaro Emoto dokazoval, da ima voda celo občutke. Spuščal je različno glasbo, govoril lepe in grde besede ... vzel pa je tudi primerek vode takoj po katastrofalnem potresu v Kobeju. Vodo je zamrznil in proučeval vodne kristale. Voda, ki ji je predvajal klasično glasbo, je imela kristale, podobne snežinkam. Kristali vode, ki je poslušala heavy metal, pa so bili povsem brezoblični. Podobna je bila razlika med vodo iz romarskega Lurda in potresnega Kobeja. Njegove ugotovitve si lahko vsak tolmači po svoje. Na principu informacije v vodi deluje tudi opevana homeopatija, ki je v večini držav EU vsaj kolikor toliko uradno priznana (v Veliki Britaniji imajo celo kraljevo homeopatsko bolnišnico), v Sloveniji pa se še vedno cinca, kako priznati in regulirati tovrstno zdravljenje. "Naša hipoteza je, da homeopatija deluje na podobnih principih. Z redčenjem, oziroma boljše, s stresanjem se informacija molekule vtisne v vodo. Naš način vtisnjenja je drugačen, saj informacijo vtisnemo direktno prek električnega polja. Pri tem ni nobenega fizičnega stika med molekulo in vodo, v katero se informacija vtisne," razlaga dr. Jerman.

Uradna, akademska fizika seveda ne priznava, da bi lahko voda imela spomin. Toda obstajajo fizikalne teorije, ki pravijo, da se v vodi lahko zgostijo določena vibracijska stanja in informacija lahko ostane zapisana zelo dolgo. Vendar naj bi bile to le teorije, ki jih nihče še ni dokončno eksperimentalno potrdil. Vse več pa je raziskav, ki so bile izvedene povsem fizikalno in kažejo na to, da naj bi voda res imela nekakšen spomin. Dr. Jerman pravi, da so znanstveniki delali eksperiment, ko so homeopatsko razredčeno bazo in enako razredčeno kislino zmešali skupaj. Čeprav sta bili obe substanci razredčeni do neprepoznavnosti, je kljub temu prišlo do toplotne reakcije. Tovrstne raziskave pa so bile pozneje objavljene v povsem resnih strokovnih znanstvenih revijah.

Glavna blokada, zakaj tovrstna dejstva nimajo uradnega priznanja, so številne spremembe, ki bi jih morala sprejeti uradna fizika. "Konvencionalna fizika tega ne sprejema, vendar mislim, da ni daleč dan, ko bo to morala sprejeti. Marsikdaj se obnaša podobno, kot se je cerkev za časa Galileja." Neki angleški znanstvenik, ki je obiskal inštitut, je povedal, da je bil ortodoksen znanstvenik, vse dokler ni izvajal eksperimenta s celicami, ki so jih zalivali z destilirano vodo. Če so jih zalivali z vodo, ki je bila pred destilacijo zajeta v Temzi, so se odzivale povsem drugače. Avstrijci pa so recimo v zapečateno ampulo spravili informacijo žabjega hormona. Ampulo so dali v vodo in ta je očitno morala navzven izžarevati informacijo, saj so se paglavci v vodi začeli obnašati drugače, kot so se brez ampule v vodi.

Voda sliši?

"Pri poskusih smo uporabljali smrekove kalice (kalčke) in ličinke mokarja. Smrekove kalčke smo zalivali s strupom, jih zapečatili ter jih dali v vodo. Informacija o odmiranju je v vodo lahko prišla le prek kvarčnega stekla. Nato smo z vodo zalivali nove kalice in dobili podobne rezultate. Tudi fiziološka stanja se očitno lahko vtisnejo vodo," pravi dr. Jerman. Vse skupaj se zdi precej nenavadno. Še bolj dejstvo, da se informacija molekul lahko shrani na magnetni medij, kot je recimo trdi disk, in se lahko pošlje celo prek interneta. Dr. Jerman pravi, da še niso ugotovili, kako je informacija shranjena oz. na kakšen način se shranjuje. Francoski znanstvenik Jacques Benveniste se je z informacijo, zapisano v vodi, ukvarjal že pred desetletjem. Toda zaradi tega je nekoč ugledni znanstvenik padel v nemilost uradne znanosti in so mu celo odvzeli laboratorij. Omenjenemu Benvenisti pa naj bi celo uspelo spraviti informacijo na CD-rom, ki nima magnetnega polja. Na Bionu so izvajali tudi poskuse z zvokom. "Neko stanje smo kot informacijo posneli v povsem običajni računalniški zvočni obliki 'wav'. Nato smo jo predvajali prek zvočnikov. Šlo je za zvok, ki ga človeško uho sliši samo kot navaden šum. Rastline so bile postavljene povsem blizu zvočnika. Ko smo posneli destilirano vodo, je bilo seveda slišati povsem enak šum, toda rastline so reagirale," pravi dr. Jerman. "Očitno je v tem šum, neka informacija, ki je uho ne razloči, rastlina pa jo zazna. Pri zvočnikih je sicer prisotno tudi magnetno polje, ki bi lahko delovalo ob zvoku. Dlje pri raziskavah nismo šli, ker to delo za zdaj še ni financirano." Kaj bolje jim ne kaže tudi ob vstopu v EU, saj so slišali za namig v zvezi z evropskim financiranjem projektov, češ da naj nihče ne prihaja s projekti v zvezi s spominom vode.

Raziskovalci Biona se ukvarjajo tudi z nekaterimi drugimi za laike precej nenavadnimi projekti. Spremembe v vodi ugotavljajo s pomočjo t. i. Kirlianove fotografije, pri čemer slike pozneje računalniško in statistično obdelajo. Še bolj revolucionarna pa je digitalna vizualizacija biopolja. Kljub temu da se biopolje sliši nekoliko ezoterično, naj bi že dokazali, da vsako živo bitje obdaja šibko elektromagnetno polje - biopolje. S pomočjo digitalne fotografije in računalniških programov pa je moč izračunati in prikazati, kje prihaja do večjih ali manjši mikrooscilacij okoliške svetlobe, ki interagira z biopoljem. Pri obdelavi fotografije človeka z okvaro jeter so se recimo anomalije pokazale ravno na mestu obolenja.

Elektromagnetna sevanja

Bazne postaje mobilne telefonije v naseljih so vse pogosteje predmet polemik. Še posebej so ti "tujki" sporni v bolj ruralnih skupnostih, saj povzročajo prave vaške revolucije proti postavitvi anten. Glede sevanja baznih postaj ni še nič povsem jasno dorečenega. Nekateri na veliko trdijo, da je sevanje baznih postaj izjemno nevarno, toda njihove škodljivosti še nihče ni dokazal. Pred časom je akcijo o merjenju škodljivosti anten hotelo sprožiti Slovensko ekološko gibanje. Za izvajalca meritev pa so med drugim predlagali tudi Bion. In kaj novega bi lahko odkrili? Sevanje iz baznih postaj mobilne telefonije ne povzroča termičnih učinkov. Mikrovalovi ne delujejo kot recimo mikrovalovna pečica, da bi segrevali telesne površine. "Toda tu se pojavi novo vprašanje. Nekatere raziskave potrjujejo, da obstajajo tudi netoplotni biološki učinki na organizme. V resnih mednarodnih znanstvenih revijah je bilo objavljenih veliko raziskav, da lahko sevanje iz električnih daljnovodov deluje na rastline, zlasti če so v stresni situaciji. Šibkim mikrovalovom se je organizem sicer zmožen upreti in to skompenzirati, ne da bi se mu to poznalo." Problem naj bi nastal, če je oseba v nekem hujšem stresu. "V določenem biološkem neravnovesju oziroma stresnem stanju je lahko to sevanje ravno kaplja čez rob. Ravno tu je lahko problem baznih postaj. Pritožbe ljudi iz raznih krajev so lahko upravičene. Mi smo hoteli k temu pristopiti v smislu, da pomagamo v nastali situaciji. Z našimi metodami, recimo s kalicami, s prostovoljci, bi skušali dognati, kaj se res dogaja," je bila ideja Bionovih raziskovalcev. Prostovoljce bi izpostavili bazni postaji in slednji ne bi vedeli, ali je postaja tam ali ne. Torej merjenje na psihološki podlagi. Odziv na predlog pa je bil bojda precej aroganten, češ "bomo že mi sami to zmerili". V tehničnem smislu seveda, tu je bolj ali manj že vse jasno. "Toda netoplotni učinki so ponavadi zelo nelinearni. Kar pomeni, da je lahko pri določeni jakosti neki učinek, pri nekoliko višji jakosti pa ga ni več, ali pa se celo obrne. Podobno kot pri poskusih z vodo in s šumi obstaja verjetno tudi tu neka informacija tega polja, ki jo naš organizem zazna in se nanjo odzove. Lahko je tako šibko sevanje, da bo vsak tehnično razmišljajoči človek zamahnil z roko, češ da je povsem neškodljivo. Vendar to ni biološko gledanje. Sam menim, da se marsikaj dogaja in da bodo ljudje še naprej nergali nad postavitvijo baznih postaj. Nekaj razlogov je zagotovo izmišljenih, nekateri pa so lahko povsem upravičeni. Imamo ljudi, ki so zelo občutljivi na elektromagnetna polja, in druge, ki so bolj odporni. Nekateri so lahko pod določenim stresom, nekateri kadijo, drugi imajo recimo astmo," pravi dr. Jerman. Sicer pa je bil vpliv elektromagnetnega sevanja na rastline ena prvih njihovih objavljenih raziskav v eni izmed ameriških znanstvenih revij. Delali so poskuse s televizorjem in vplivom na kalice. Zaslon so povsem zastrli, tako da ni bilo nobenega vpliva svetlobe. Kalice pa so zaznale obstoj elektromagnetnega polja. "Vsi aparati sevajo, tudi mobiteli, še zlasti tam, kjer je signal slab in se aparat zelo trudi. To vpliva na naš organizem in vse to se lahko nekje nalaga. Eni organizmi to vzdržijo, drugi pa ne. Tako kot je s kajenjem. Nekateri pokadijo škatlo cigaret na dan in so zdravi pri devetdesetih, druge pa lahko pobere pri štiridesetih." Misterij baznih postaj pa bo očitno še naprej vznemirjal stanovalce v neposredni bližini anten mobilne telefonije.