Morje zaradi ribičev ni izropano

Jadransko morje je samo po sebi zelo raznoliko. Imamo plitev severni Jadran, kjer je največja globina običajno manj kot 50 metrov, v slovenskem morju še manj, 30 metrov, v južnem Jadranu pa tudi jarke do 1330 metrov. Jadransko morje je v globalu eno čistejših morij, če pa gledamo severni Jadran, v katerem smo, bi lahko rekel, da je zelo obremenjen predvsem zahodni del morja ob severni Italiji. V vzhodnem delu glede tega prednjačita tržaška in koprska luka.

V Sloveniji imamo štiri morske parke oziroma zavarovana območja: Naravni spomenik Debeli rtič, Naravni spomenik Rt Madona, Naravni spomenik in Naravni rezervat Strunjan. Je tukaj nekakšen raj ali gre za to, da je vse že tako opustošeno, da je to edini način, da se ohrani, kar je še živega v morju?

V akvatoriju štirih omenjenih zavarovanih območij so razmere zelo vitalne in območja so bogata z življem. Morda pri tem prednjači del od Strunjana do Pirana, ki je izjemno zanimiv, celo izjemen. Lahko bi celo rekli, da so tam nekateri deli (na primer Fiesa in Pacug), ki so za zdaj nezavarovani, ravno tako zanimivi ali pa še bolj kot tisti, ki so zavarovani.

Kdo so največji skrunitelji te neokrnjene narave? Industrija, ribiči, odplake, ladijski promet ...?

V bistvu smo to vsi. Na žalost se ne zavedamo teh območij, tega, da gre za nekaj izjemnega, nekaj, kar je treba ohraniti za zanamce. Težava je predvsem v naši mentaliteti. To so tudi vse dejavnosti, kot so ribarjenje, kopanje, druge oblike rekreacije in turizma. Gotovo pa sta za zdaj najhujša sidranje in razbijanje morskih dateljev, ki še vedno poteka. Morski datelji so zaščitena vrsta morskih školjk, ki se nabirajo s pnevmatskimi kladivi. Živijo v velikih, orjaških skalah peščenjaka, v katere vrtajo rove, torej gre za kamnovrte školjke. V številnih datljevih rovih pa najdemo tudi pestro množico drugih živali in alg, zato pravimo, da so morski datlji biogradniki, ki ustvarjajo nove niše za druge organizme. Podvodni krivolovci skale razbijajo s pnevmatskimi kladivi in v njih iščejo školjke. Težava je v tem, da peščenjakove plošče, velike dva, tri ali še več metrov, razbijejo na manjše kose, kakršne morje lahko premika. S tem postanejo ti kamni povsem nezanimivi za živalsko in rastlinsko združbo, ki prebiva v datljevih rovih. In ker so nekatere živali zelo povezane s temi razmerami, tako izgine njihovo bivalno okolje. Tako poleg teh školjk izgubljamo še druge vrste, ki so vezane na takšno okolje.

Katere?

Gre za nekaj vrst spužev, drobnih rakov, mnogoščetincev, mahovnjakov in drugih živali, ki živijo v praznih rovih morskih datljev. Gre za bivališča, ki jih zaradi teh dejavnosti ne bo več. Prav zaradi tega so takšni habitati strogo zaščiteni, pa ne samo pri nas, ampak v veliki večini sredozemskih držav.

Je ladijski promet tudi obremenjujoč za morsko okolje? Ladijski vijaki najbrž delajo škodo, glede na to, da je naše morje izredno plitvo.

Težko vam kaj pametnega povem o tem. Edini konkretni primeri so ti, da se lahko zgodi kakšna neprijetna dogodivščina, da ladijski vijaki poškodujejo hrbtno plavut kakšnega delfina ali morsko želvo kareto. Enkrat sem imel priložnost videti tako želvo, ki je imela dobesedno razklano glavo, a je bila še vedno pri življenju. Prizor, ki ni primeren za ljudi s slabim želodcem.

Kaj pa komunalne odplake? Vse obalne občine imajo kanalizacijo po večini še vedno speljano naravnost v morje.

Če govorimo konkretno o piranski čistilni napravi, so odplake iz nje speljane krepko v odprto morje. Izpust je skoraj dve navtični milji oddaljen od čistilne naprave, tako da tam kakšnih strašnih vplivov gotovo ni. Pravzaprav je tam veliko morskega življa, ki se zadržuje okoli takega vira "hrane". Biomasa živali je okrog takšnega izpusta večja kot drugod.

Prav v Žusterni, kjer je naravni park, iz morja ne le včasih veje izredno neprijeten "zadah", povezan s čistilno napravo ...

To je zelo nenavadno. Pozejdonka res uspeva na rastišču, ki je bilo pod neposrednim vplivom spiranja meteornih voda in "črnih izpustov" iz Semedele. Kolikor vem, so te stvari pred kratkim sanirali ali pa se še sanirajo. Res je nenavadno, kako pozejdonki tam uspe, ampak res je, da se tam ta cvetnica ohranja, da ji uspe preživeti v tem okolju. Za zdaj ni strahu, da bi izginila.

V čem je tako posebna?

Morska trava pozejdonka je izjemna zaradi tega, ker ustvarja morske travnike, ki zagotavljajo veliko bivalnih niš za množico drugih alg in živali. Gre za rastline in živali, ki se naselijo na listih pozejdonke in njenih koreninskih prepletih. Na travniku pozejdonke najdemo veliko alg, nevretenčarjev, pa tudi vretenčarjev. Veliko je mladih rib, ki med travami najdejo prebivališče in skrivališče. S koreninami pa zadržuje tudi dno in umirja delovanje valov. Povsod po svetu so pozejdonko razglasili za izredno pomemben habitatni tip. Ko si je rastišče pozejdonke prišel ogledat dr. Pergeant iz Francije, priznani strokovnjak za morske trave, je bil vidno navdušen nad razmerami v slovenskem morju. Presenečen je bil nad tem, da je na nekaj borih kvadratnih metrih našel kar štiri vrste morskih trav, kar je za sredozemske razmere res nekaj izjemno nenavadnega.

Severni del Jadranskega morja slovi po tem, da je v vodi izredno malo kisika.

Res je, da so v našem morju avgusta ali septembra slabe kisikove razmere, to pomeni, da se količina kisika v vodi tako zmanjša, da so zaradi tega že ogroženi vitalni procesi pridnenih organizmov. Leta 1983 je prišlo do popolnega pomanjkanja kisika, anoksije, v osrednjem delu Tržaškega zaliva, tako da so takrat pomrle vse živali, ki so živele na tem območju.

Menda je takrat pomrla petina vsega živega v Tržaškem zalivu?

Takrat je bilo res grozljivo. Ni pa bila to edina anoksija. O delnem pomanjkanju kisika lahko govorimo skoraj vsako drugo leto. V Tržaškem zalivu se zaradi pomanjkanja kisika v vročih poletnih mesecih spreminjajo razmere pestrosti na morskem dnu.

Je to kaj povezano z onesnaženostjo morja - v bližini sta dve pristanišči, veliko ladijskega prometa, odplak ... - ali gre bolj za globalne podnebne spremembe?

Težko povem kaj pametnega v zvezi s tem. Gre pač za kompleksen problem, ki je dan temu okolju in se neredno ponavlja. Temperatura res vpliva, saj je pri višji temperaturi topnost kisika manjša, gotovo pa vpliva tudi onesnaževanje. Gre za večji vnos hranil in organske snovi v Tržaški zaliv. V tistem obdobju ni primernih tokov, torej je cirkulacija slaba, ni pravega vetra, voda se ne meša, skratka vzrokov je veliko več. Tudi živi svet ima pri tem pomembno vlogo. V planktonu imamo veliko živalskih vrst, ki pri preobrazbi v odrasle živali, ki živijo na morskem dnu, porabijo velike količine kisika. To so na primer jastogi, rakovice, kačjerepi, zvezde, morski ježki, mahovnjaki, plaščarji, koralnjaki itd. Vse to se razvija ravno v poletnem času in te živali za razvoj potrebujejo kisik. Če je veliko produkcije te živalske biomase, se pač porabi veliko kisika. Ne smemo pozabiti niti, da vzporedno poteka razkroj poginulih organizmov, pri čemer se tudi troši razpoložljivi kisik.

Kako je sploh z ribami in drugimi morskimi bitji? Nekateri pravijo, da rib ni več, ribiči trdijo, da jih je še preveč. Je dno res iztrošeno, živalske vrste izumirajo?

Enkrat sem poslušal ribiča, ki sta se pogovarjala, in eden izmed njiju je rekel, da bi morali morsko dno orati, tako kot njivo, da bi izboljšali pridelek. To je smešno. Naše morje je izjemno. Po podatkih v njem živi ali se začasno pojavlja približno 1800 različnih rastlinskih in živalskih vrst. To je velika številka. Res pa je, da so vse te vrste zastopane v majhnem številu.

Živijo tukaj kakšni unikatni primerki?

Ne, endemitov tukaj ni. Vsega je sicer veliko, v izobilju pa ničesar. Bolj za šalo kot zares bi lahko rekli, da je naše morje Noetova barčica, na kateri je velika pestrost, a malo predstavnikov vsake vrste.

Kaj je najbolj nenavadnega, kar živi v našem morju?

Če mene vprašate, so to drobne kriptobentoške ribice. To so ribe, ki živijo na morskem dnu, vendar so vedno prikrite, torej skrite v raznih votlinah, rovih, špranjah itd. Videli smo jih. Ven smo jih zvabili z omamnimi sredstvi. Temu rečemo kriptobentoško označevanje. To pomeni, da nas zanimajo vrste, ki jih, če se potapljate, ne vidite. In jih morate zvabiti ven iz votline.

Kako pa ribo omamite pod vodo?

V steklenički imamo sredstvo za omamljanje, ki ga razpršimo, da strup pride v luknjice, ribe pridejo ven in jih polovimo z mrežico. Ribe nato poslikamo, poskeniramo in vrnemo nazaj v njihovo življenjsko okolje.

Kako pa ribo skenirate?

Naš tehnik je mojster improviziranja. Naredil je majhen bazenček iz steklarskega kita na namiznem skenerju. V bazenček je natočil malo vode, ribico pokril in skeniral, nato pa jo izpustil na svobodo.

Od kod so te ribe prišle?

Vseskozi so bile tukaj.

Kako pa to, da zanje nismo vedeli?

Poglejte, včasih se je vse lovilo z mrežo in s trnkom, danes pa postaja delo pod vodo čedalje bolj uveljavljena praksa. V večini jadranskih inštitutov še vedno prisegajo na mrežo, a tudi to se počasi spreminja. Ubijanje rib prav tako ni več nuja. Poskušamo razumeti stanje v naravnem okolju, določiti in zapisati podatke o ribi sami, o izbiri bivalne niše, o njeni biologiji, pa tudi podatke o velikosti in gostoti. Tako dobimo podatke o posamezni vrsti, njenem statusu. Ni nam je treba ubiti, ampak jo spoznavamo.

Ali te ribe imajo imena?

Večina od njih ima samo latinsko, slovenskih imen še ne. Te ribe so pač redke. V Jadranu se z njimi še ni skoraj nihče ukvarjal, ker še vedno raje lovijo z mrežami na starinski način. Treba pa je omeniti, da je moj kolega Marcelo Kovačić pred tremi leti odkril novo vrsto prikrite ribice in jo imenoval po strokovnjaku Kolombatoviću.Torej Kolombatovićev glavač.

Ampak ta riba je avtohtona oziroma je endemit?

Da. Za zdaj. Čeprav je v morju o endemitih nekoliko težje govoriti kot na kopnem. Po treh letih je verjetno še prezgodaj govoriti, ali bo ta vrsta ostala endemit. Ravno zaradi tega novega načina raziskovanja pod vodo je možno, da jo bodo odkrili še drugje v Sredozemlju. To se je že večkrat zgodilo ravno pri glavačih. Pred kratkim so na primer našli v okolici Rovinja vrsto, ki je bila prej znana z atlantskih obal Francije.

Kje se skrivajo še druge vrste rib?

Res je nenavadno, da v Jadranu, ki je zibelka morske biologije, pa tudi drugih morskih ved, mimogrede prvi je ribe raziskoval že Aristotel, še po toliko letih odkrivajo nove vrste. No, v jadranskem merilu je gotovo še veliko neznank v globokomorskem svetu Jabuške kotline v južnem Jadranu.

Poleg teh neodkritih so v naše morje prišli tudi ribe in druga morska bitja od drugod, iz drugih, tudi tropskih morij. Kako, zakaj?

V zadnjih tridesetih letih smo v Jadranu našli najmanj trideset za Jadran novih vrst rib, ki prej niso bile opažene. Gre za vrste, ki so prišle iz južnega Sredozemlja. Glavni razlog so podnebne in oceanografske spremembe, ki so posledica globalnega segrevanja, kar se kaže v tem, da se je v zadnjih sto letih morje segrelo v povprečju skoraj za stopinjo. Danes imamo v Jadranu 430 vrst rib. To število se iz leta v leto povečuje zaradi opisanih razmer, prihajajo pa tudi vrste, ki so doma kje zunaj Sredozemlja. Po zadnjih podatkih je tako na primer od odprtja Sueškega prekopa leta 1865 prišlo v Mediteran kar šestdeset vrst rdečemorskih rib, devet od njih pa tudi v Jadransko morje.

Kakšne ribe so to?

To so po obliki sodeč običajne tropske ribice in pa barakude. Ampak zdaj govorim o Jadranu, ne o slovenskem morju. Ribe se pojavljajo posamič. Mi samo zaznavamo njihovo pojavljanje tukaj. V Turčiji so ugotovili, da se te vrste rib, ki so prišle iz Indopacifika, hranijo z drugimi vrstami rib, ki so tudi prišle iz Indopacifika. Kot da bi se v Sredozemlje preselila celotna prehranjevalna veriga.

Lahko naštejete nekaj teh prišlekov v slovenskem morju?

No, v slovenskem morju smo doslej od južnomediteranskih vrst opazili balestro, ki je tu navzoča vsaj trideset let, potem je bila pred desetimi leti tu ujeta riba prašičevka, ki domuje predvsem ob zahodnoafriški obali. Več podatkov imamo za nevretenčarje. Tako je v našem morju že nekaj let navzoč izjemno lep in velik polž Rapana venosa (slovenskega imena še nimamo), ki je v črnomorskem okolju, kamor je tudi zašel, povzročil veliko težav.

Kaj pa rastlinstvo? Menda so hud problem tujerodne alge?

Zloglasna alga Caulerpa taxifolia, ki so jo novinarji opisali kot morilsko, ubijalsko in celo aidsovsko algo, je v Sredozemsko morje "zbežala" leta 1984 iz monaškega akvarija pri nespretnem rokovanju in se kasneje razširila po celotni italijanski obali. V Jadran je prispela v devetdesetih letih in se naselila na Rabu, Krku in Hvaru. Danes, preverjeno letos, je edini pravi "nasad" te alge v Starograjskem zalivu na Hvaru. Na drugih dveh lokalitetah za zdaj životari.

In zakaj naj bi bila ta alga tako smrtonosna?

Sploh ni nevarna. Se pa zelo hitro širi, torej osvaja nova življenjska okolja. Dovolj je že majhen košček ali delček alge, da se v novem okolju prime in zraste v novo rastlino. V Starograjskem zalivu, kjer smo te alge preučevali in kjer je zelo lep nasad, smo ugotovili, da je združba rib v nasadu res bolj revna. Pred kratkim se je razširila še druga vrsta alg, Caulerpa racemosa, ki je prav tako tujerodna in še bolj agresivna. S hrvaškimi kolegi, ki bdijo nad njo, smo se na kraju samem prepričali, da je za zdaj strah še neupravičen.

V zadnjem času se veliko govori o naftnem terminalu v Omišlju na Krku, kjer bodo pristajali tankerji. Poleg drugih ekoloških vprašanj se veliko namiguje, da naj bi z balastnimi vodami v jadranski ekosistem prišli tudi drugi organizmi, za katere se še čisto točno res ne ve, kakšno škodo bi lahko povzročili. Piše in govori pa se, da nič dobrega.

Jasno je, da nekaj organizmov, ličink ali njihovih počivajočih stadijev, ki so jih zajeli v matičnem pristanišču skupaj z balastno vodo, preživi in se potem pri izlitju te vode znajdejo v zanje povsem tujem ekosistemu. Lahko se hipotetično zgodi, da se ob izlitju balastnih voda sprosti neka ekološko agresivna vrsta, ki ima lahko vpliv na naše okolje. Ampak to mora biti res zelo agresivna vrsta. V našem morju, v luki Koper, se predvsem pretovarja in v bistvu tukaj črpajo balastno vodo in jo vozijo drugam. Na Krku bo drugače. Tja bodo hodili po nafto in bodo polni vode. Tukaj lahko nastanejo težave, vendar ne bi rad špekuliral o tem.

Ampak hipotetično, kakšen je najbolj črn scenarij? Kaj hudega lahko pride na Krk in od tam k nam?

Tujerodne vrste so problem samo takrat, ko gre za zelo agresivne tujerodne vrste. Pri Omišlju je treba vedeti, za kakšen ekosistem gre, kakšna je njegova stabilnost. Agresivne tujerodne vrste so namreč znatno uspešnejše v okoljih, ki so nekako manj stabilna, bolj načeta ali, če hočete, opustošena.

Ampak verjetno so kakšni vdori agresivnih vrst z balastnimi vodami vseeno že bili?

Seveda. Največji uresničeni črni scenarij v zvezi z balastnimi vodami je bil, ko se je leta 1981 v Črno morje naselila neka vrsta rebrač (Mnemiopsis leydyi). Gre za bližnje sorodnike meduz, ki so prišli z vzhodne ameriške obale. Ta vrsta rebrač je prišla v Črno morje najverjetneje z ličinkami v balastnih vodah. Tam so se te živali razmnožile in so v nekaj letih, tako piše stroka, povzročile 80-odstotni upad črnomorskega ribolovnega uspeha.Hranile so se z mladicami inčunov in papalin. Ta rebrača je bila velika katastrofa. Podoben primer je zebrasta školjka, ki se je v Ameriko razširila iz Evrope. Danes povzroča Američanom velike težave, ker se te školjke kopičijo na ceveh čistilnih naprav in drugih zbiralnikih. Tukaj govorimo o milijardah dolarjev škode.

Ni mogoče v balastno vodo dodati kakšnega razkužila?

To ni tako enostavno. Vedeti je treba, da so balastne vode problematične predvsem zadnjih deset let. Prej o tem ni nihče razmišljal. Strahovi so utemeljeni, vendar ravno velikih možnosti za katastrofo tudi ni. Zelo hude katastrofe so bile že prej, na primer ko je Kolumb odkril Ameriko. Tedaj so se začela ta potovanja, kolonizacija evropskih narodov v Afriki, Avstraliji. S človekom so prišle podgane, zaradi katerih je na številnih otokih izginilo ogromno živalskih vrst.

Kaj pa nafta? Koliko se je po nesreči izlije v Jadran? Kaj če Kvarner doživi tanker Prestige?

Koliko je vseh izlitij v Jadranu, ne vem, vem pa, da je v slovenskem obalnem morju vsako leto okrog 20 do 30 intervencij, ki jih opravi Služba za varstvo obalnega morja iz Kopra. V vseh primerih gre za manjša ali zelo majhna izlitja. Take intervencije so in jih je veliko, ampak nikoli niso bile velikih razsežnosti. Če bi se kaj velikega zgodilo v Trstu ali Kopru, bi bila to popolna katastrofa. Takšni majhni zaprti zalivi so zelo ranljivi.

Kaj pa gojišča rib? Kako ta gojišča vplivajo na ekosistem?

Pri gojiščih je težava v tem, da dovajamo hrano, ki je v obliki delcev, da lažje plava. V teh mrežnih kletkah, kjer gojijo brancine ali orade ali kaj drugega, neporabljena hrana pade na dno. Te ribe tudi iztrebljajo in izločajo, tako da se to z leti kopiči na morskem dnu in povzroča opustošenje živalstva na dnu. Sčasoma se poslabšajo razmere, kar zadeva kisik, tako da preživijo le najtrpežnejše živali. Ene živalske vrste začnejo prevladovati, druge izginejo. Tudi v tej smeri izvajajo moji kolegi v slovenskem obalnem morju raziskave, na podlagi katerih naj bi zmanjšali negativne učinke gojišč rib. Skupaj z Grki, Britanci in Izraelci ravno te dni razglabljajo o dosežkih skupnega projekta.

Projekt umetnih morskih grebenov za gojenje rib, ki ga je predlagal dr. Ugo Fonda, je ekološko prijaznejši.

To so že pred časom ugotavljali Američani in Japonci, da če v morje zmečeš kakšne velike odpadke, ladje, avtomobile, gume in drugo, se čez čas vse zaraste in nastanejo mini ekosistemi, ki zelo dobro uspevajo v smislu živalske pestrosti, še posebej rib, ki jih take strukture privabljajo. Dajejo jim hrano, pa tudi skrivališča. To je opcija, vendar je treba paziti. Če to vržete v okolje, ki je opustošeno, je to pozitivno, če pa daste to v okolje, kjer je življenje pestro, je tujek in gre za nekakšno obliko onesnaževanja. Po drugi strani pa, ko vidiš, da potapljači pri čistilnih akcijah vlečejo ven iz morja stare pralne stroje, je to škoda. To je za mnoge vrste rib in druge živali ter alge dom.

Prej smo govorili o tujerodnih vrstah, ki so prišle v Jadran. Katere vrste pa so izumrle oziroma izumirajo?

O tem težko govorim. Nekateri avtorji menijo, da lahko o izumrtju vrste govoriš takrat, ko v zadnjih petdesetih letih ni nobenega zanesljivega podatka o njenem pojavljanju. Vemo pa, da nekatere vrste organizmov postajajo čedalje redkejše, spet druge bolj številne. Možno je tudi, da se neka vrsta dolgo ne pojavlja, potem pa se kar naenkrat pojavi. Skratka, pri teh vprašanjih moramo biti zelo previdni in natančni.

Če govorimo o ribah, na primer, se ne smemo sprenevedati, da v Jadranskem morju lovijo samo Hrvati, Italijani, Črnogorci in Slovenci. So tudi japonske, ameriške, ruske, korejske in druge ladje, ki lovijo na koncu Jadranskega morja.

Kaj pa italijansko morje? To naj bi bilo najbolj izropano?

Ne vem, ali je izropano, je pa res, da je italijanski del Jadrana revnejši z živalskimi in rastlinskimi vrstami. Morje zaradi ribičev ni izropano. Ko govorijo o tem, seveda mislijo na vrste, ki so komestibilne, torej ekonomsko pomembne, ne o tistih, ki so za človeka nezanimive. Je pa res, to pravijo hrvaški kolegi, da so nekatere vrste, ki so ključnega pomena za ribištvo, že zelo načete.

Ali za katero vrsto lahko rečemo, da je čez pet ali deset let ne bo več?

Moramo se zavedati, da v Jadranu živi 430 vrst rib in da je zelo ogroženih zgolj nekaj deset vrst, seveda pa to ne pomeni, da ne bi smeli biti zaskrbljeni zaradi zmanjšanega fonda rib.