rekreacija / Tresoče se radosti

"Tito je naš! In mi smo Titovi!!!" se je zadrl in skočil v ledeno mrzlo januarsko Idrijco. Občinstvo, zbrano na bregu reke, je v dobro podloženih plaščih in z volnenimi kapami na glavah molčalo. Šklocnilo je nekaj fotoaparatov. Starejši domačinki, ki sta se tisti čas mudili v Slapu, sta šli navkljub radovednosti naprej čez most. Ljubiteljski skakalec Marjan Gutnik, za prijatelje Miško, je uspešno priplaval na breg in popravljajoč si kopalke, ki so mu drsele z bokov, hitro tekel k ognju. K šibkemu ognju sta pritekla še dva junaka zimskih skokov: bradati Sergej Manfreda v potapljaški obleki in Tomaž Pelko v mokrih nogavicah. Junaška klapa je z drgetanjem in s šklepetanjem od mraza hkrati zbujala usmiljenje in nehotne nasmeške na obrazih navzočih. Zaradi kurje polti so bili skakalci videti kot oskubljeni piščanci, ki so jih ravno potegnili iz zamrzovalne skrinje. Vsem trem je začelo teči iz nosa in teh "potokov" ni mogel nadzorovati nobeden od njih. Ko pa so se hoteli ogreti z borovničevcem, jim je to vzelo bistveno več časa kot sicer, kajti roke so se jim tako tresle, da so težko držali kozarce in se je pijača polivala čez rob.

"Počutim se, kakor da bi bil opečen od sonca," je dejal pordeli Miško, čigar koža je po kopanju gorela. "Na skoke sem se začel pripravljati že teden dni pred kopanjem." Kako pa? "Moj bojler je napadel kamen - vodni, pa mi ga v enem tednu še ni uspelo popraviti," se je smejal triintridesetletni Marjan Gutnik z Vrhnike. Prvič je za skoke slišal neke noči, ko je popival s prijatelji, pa je nekdo omenil skoke z mostu na Soči. "Na hitro sem iz dolgih hlač naredil kratke in ga prosil, naj me vzame s sabo, a ni hotel." Zdaj zagreto skače poleti in pozimi že kakih deset let. Pri tem se v mrzlih dneh najmanj pol ure pred prvim skokom sleče do nagega: "Da se navadim na nizko temperaturo." Pozimi se tudi raje izogne zahtevnim skakalnim figuram. "Voda je mrzla in že zato nekoliko bolj groba, pa se bojim, da bi se mi kaj zgodilo."

-5 ° C

"Jaz pa ne čutim prstov na nogah, stopala so vedno na udaru," je po drugem skoku v Idrijco skozi zobje izdavil tridesetletni Ljubljančan Tomaž, ki ima nasploh rad vodo in poleti veliko vesla. Pozimi skače že deset let, ker si želi početi kaj nenavadnega. "Da dobim svojo dozo adrenalina." Prvega skoka v Krko za novo leto se še zelo dobro spominja. "Če ne bi bilo zbranih toliko gledalcev, bi se najverjetneje tik pred zdajci premislil." Ko pa je skočil, je spoznal, da je imel o zimskem kopanju napačne predstave. "Vsi mislijo, da je v vodi blazno hladno, da bi kar zmrznili. V resnici je v vodi, če je zunaj hladno, čisto v redu, če že ne toplo." V desetih letih zimskega kopanja ni niti enkrat zbolel zaradi tega. "A pri zunanjih minus pet stopinj še nisem skakal."

Slap, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Mosta na Soči, je stiskalo pet stopinj pod ničlo. Trojica junakov pa se je odločila za še en skok, in potem še za enega skupinskega, in kasneje še za enega z mostu, ki je med skakalci z desetimi metri nad vodno gladino zelo priljubljen predvsem poleti. Sergej Manfreda, ki je v ta namen nekaj površine na mostu oblazinil s talno oblogo, je pozimi prvič skočil pred šestimi leti na Dolenjskem. "Povabil me je Tone Škufca, močan človek, ki je skoke prirejal s srcem."

Organizator skokov na prvi dan novega leta Tone Škufca je bistritev težkih glav po novoletnih zabavah prirejal dolga leta. Vsake prireditve na Dolenjskem se je udeležilo več radovednih opazovalcev. Med skakalci pa so se pojavili tudi očaki, starejši od sedemdeset let, ki so kazali mladostno vnemo. "Skakali smo tudi v Sočo, za rojstni dan mojega drugega otroka - tretjega marca 2001." A na žalost je s smrtjo Toneta Škufce tudi čedalje bolj množična udeležba na prazničnih skokih utonila v pozabo. "Rekel je, da bo skočil kljub zdravstvenim težavam. Čeprav so mu zdravniki to prepovedali. Ko je skočil prvič po prepovedi, je bilo še vse v redu," je pojasnil Sergej. "Drugič pa je gospodu Škufci postalo slabo, odpeljali so ga v bolnišnico in tam je preminil."

Sergej se za zdaj zdravstvenih težav ne boji, saj je nekoč skakal celo zelo prehlajen. In čeprav je dan po skokih še malo smrkal, je naslednji dan bolezen zapustila njegovo telo. Manfreda, ki na leto naredi prek tristo skokov (približno petdesetkrat skoči pozimi), ima rad zimsko kopanje tudi zato, ker je to izreden družabni dogodek. "Vsakokrat je drugače, spoznaš nove ljudi." Sicer pa imata Sergej in Tomaž najraje Dolenjsko. Kakor je pojasnil Sergej: "Dolenjci so izredni ljudje, ki na takih prireditvah vse toplo sprejmejo." Miško pa je dodal: "Na Dolenjskem smo šli uradno skočit dvakrat, trikrat. Skočili pa smo po sedemnajstkrat - preoblekli smo se, pa še enkrat skočili. In še enkrat ..."

Klevevžev koktajl

Po toliko navdušenih besedah o dolenjskih krajih nam ni preostalo drugega, kot da smo se odpravili tudi na bregove Krke. Toda tokrat so se v novomeškem klubu LokalPatriot, ki vsak mesec pripravlja ekstremno akcijo, odločili za kopanje v Klevevžu. Še nekaj dni pred tem so trije "lokalpatriotovci" taborili na Gorjancih, pri čemer so imeli največ težav s spreminjanjem snega v vrelo vodo.

Za Klevevž so se odločili zaradi umetnega korita, v katerem se nabira topla, po govoricah okoličanov zdravilna voda. V tej vodi so nekoč grajske perice tudi pozimi bose prale perilo. Pred pol stoletja cementirano korito poleti oblegajo okoliški kratkohlačniki, pozimi pa tja zabrede kakšen naključen opazovalec z željo, da bi zrl na zamrznjene zavese slapov. V skorji ledu so po naravni poti nastale luknje s kristalno čisto tekočo vodo. In ravno v teh majhnih jezercih so se trije mlajši Novomeščani odločili namakati, še preden so skočili v korito s toplejšo odrešitvijo.

"Zdaj sem star petindvajset let in to je zame absolutno preveč. Da se ne bi počutil prestar, sem se odločil, da grem v pomlajevalno akcijo," je Boštjan Pucelj - Baco oznanil pred prvo rundo namakanja. Absolvent geodezije je aktivni plezalec in kolesar tudi pozimi, zato posebnih priprav na sicer zanj prvo takšno kopanje ni potreboval. "Masko sem šel iskat, drugače pa nič."

Fantje so najprej zakurili ogenj in preverili, ali je z domačim cvičkom, namenjenim za kuhano vino, vse v redu. Nato so odvrgli oblačila in najprej pretekli nekaj zasneženih metrov do hladnih lukenj v slapovih. "Zobje mi bodo ven padli, ker se tako tresem!" je bilo slišati. Nato so kakor strela drug za drugim švignili proti z algami poraščenemu koritu. "Aaaa! Sploh ne morem verjeti! Toplo je!" se je v koritu zadrl štiriindvajsetletni Tomaž Grdin.

Kakor je kasneje pojasnil Baco, je bilo zunaj in v luknjah grozno mrzlo. V koritu pa kakor v kakšnem poletnem kopališču - še šah bi lahko igrali. "Kakor smo vsi obremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi - ob takem početju pozabiš na vse. Sprostitev prinaša," je modroval Boštjan. Potem ko so v koritu uprizorili še kepanje s snegom in obmetavanje z zelenimi algami, je Baco sporočil, da je želeni cilj dosežen. Počutil se je tri leta mlajšega. Kar pa se tiče siljenja samega sebe na začetku: "Mi konstantno počnemo bedarije, da je življenje bolj pestro. Tako da se zdaj zdi že samoumevno ..."

OKV "Vsi mislijo, da je v vodi blazno hladno, da bi kar zmrznili. V resnici je v vodi, če je zunaj hladno, čisto v redu, če že ne toplo."