življenjski stil / Fleisch Macht Krank!

Predstavniki Društva za osvoboditev živali in njihove pravice imajo vse živali tega sveta za svoje prijatelje in so tako kot George Bernard Shaw morda nekoliko naivno prepričani, da prijateljev res ne gre trpati v koncentracijska taborišča, jim rezati glav in kose njihovih trupel zamrznjene pošiljati na prodajne police lokalnih supermarketov. Ne le da je ravnanje sveta, ki lastne Disneyjeve junake v nevzdržnih razmerah vzgaja za množični pokol brez vsakega dostojanstva, mrazeče neetično, poleg tega naj bi bilo tudi izrazito škodljivo in strašansko neumno, saj da meso ne samo nepopravljivo škodi človeškemu organizmu, ki ga zaužije, temveč njegova pridelava povzroča tudi tako uničujočo ekološko škodo našemu skupnemu domovanju, da bomo davke lastni nespametnosti in zakrknjenosti plačevali še dolga desetletja, če jih bomo sploh lahko kdaj do konca odplačali.

Društvo je bilo ustanovljeno avgusta 2002 in šteje danes 130 članov od Primorske do Lendave. Gre za neprofitno vseslovensko društvo, katerega prednostna naloga je, da dobijo naša živalska sobitja večino osnovnih pravic, ki so z ustavo zagotovljene vsem "razumnim" dvonožcem. "Človeka vse bolj doživljam kot pobesnelega divjaka, ki izkorišča, kolje in pobija vse okoli sebe in se pri tem celo navdušeno pojmuje za krono stvarstva," pravi predsednik društva Stanko Valpatič. "Pri tem pa sploh ne razmišlja o implikacijah, čeprav se nam kot družbi dogajajo izključno logične posledice preteklih kolektivnih dejanj. Za ključni cilj smo si zastavili vizijo sožitja z našimi živalskimi sosedi, ki jih ne bi bilo mogoče več povsem mirno pobijati, kadar nam prija in zgolj zato, ker nam prija. Danes lahko kdorkoli stopi v hlev in ubije kravo ali pa v gozdu poči kako srno - prečudovito bitje, ki ima povrh vsega najverjetneje tudi družino! Tako stanje se nam zdi preprosto nevzdržno."

Še posebej abotna se mu zdi naša tisočletna krvava kultura v luči prepričanja, kako tektonsko z uživanjem mesa poškodujemo svoj organizem: gre seveda za prepričanje, ki ni prav nič novo in je bilo vedno tarča posmehljivih kritik. Prav da bi spremenili tovrstno apriorno prhanje in hkrati pospešili rušenje pradavnega mita o mesu kot za življenje nujnem živilu, so člani društva iz nemščine prevedli dokumentarno kaseto s pomenljivim naslovom Fleisch Essen Macht Krank!, na kateri štirje nemški doktorji medicine in kontrolorji kakovosti živil govorijo o vseh konkretnih tegobah, s katerimi se mora naša homeostaza kosati ob uživanju mrtvega živalskega tkiva. "Osebno se mi ne bi zdelo prav nič hudega, če bi se ljudje na podlagi informacij, ki smo jim jih sklenili predočiti, vseeno odločili za nadaljevanje mesne prehrane," je na tiskovni konferenci ob izidu kasete, ki jo lahko naročite na www.osvoboditev-zivali.org, izjavil živilski tehnolog Sebastjan Prah. "To bi bilo potem natanko tako kot s cigaretami in alkoholom, vsak pa ima s svojim telesom pravico gospodariti, kakor se mu zdi primerno. Ključno se mi zdi, da te informacije do ljudi sploh pridejo in jim omogočijo dovolj kakovostno razumevanje problema, da se lahko potem sami odločijo. Da se sploh zavejo, da problem obstaja!"

Od mesa bolni

In v čem je ta problem, na kakšne načine naše embalaže trpijo ob vnosu živalskih beljakovin? Po besedah govorcev s pol ure trajajoče osveščevalne videokasete na neštete. Za zdaj naj bi obstajalo dvanajst obsežnih mednarodnih raziskav (recimo oxfordska, heidelberška, giesenska ...), ki jasno kažejo, da so vegetarijanci bolj zdravi kot njihovi mesojedi sosedje. Za začetek nastajajo pri pečenju ali cvretju mesa (tudi ribjega) tako imenovani heterociklični amini, torej molekule, ki nastanejo v mišičnem tkivu zaradi reakcije kreatina z aminokislinami, gre pa za karcinogene snovi, ki lahko neposredno škodujejo tudi srčni mišici. Meso je dejavnik tveganja pri pojavih putike, nekaterih oblik diabetesa in parkinsonove bolezni. Samo po sebi vsebuje veliko holesterola in z uživanjem mesnih izdelkov spodbujamo telesu lastno sintezo tega bistvenega dejavnika tveganja za obolenja srca in ožilja, arteriosklerozo in kapi. Iz raziskovanj univerze v Cambridgeu naj bi bilo znano, da zaradi uživanja mesa nastaja žveplovodik, ki povzroča črevesna vnetja, saj se meso razgradi v snovi, ki so strup za jetra. Po raziskavah z začetka devetdesetih let naj bi uživanje mesa posebej škodovalo kostni masi mladih v starosti med trinajstim in dvajsetim letom, saj se, če je v tej starosti motena izgradnja kostne mase, v dobi odraslosti poveča tveganje za osteoporozo.

Ne gre pa zgolj za samo vsebnost mesa kot takega, temveč je dejavnik pri neposrednem atentatu na našo lupino tudi način, kako se to meso v sodobni družbi prideluje. Množična reja danes sploh ne bi bila mogoča brez uporabe antibiotikov, ti pa naj bi pri človeku potem sprožali infekcije in hkrati oteževali zdravljenje drugih infekcijskih obolenj. V maščobnem tkivu današnjih rejnih živali se zbira malo morje okolju škodljivih snovi, kot so dioksin, furan in številni pesticidi, kar so karcinogene snovi, ki neposredno škodujejo živčevju in imunskemu sistemu navdušenega mesojedca. Nenazadnje vsebuje meso mnoge nasičene maščobne kisline, ki so krive za čezmerno telesno težo, to naj bi dokazala raziskava na Metabolic Research Institutes v Avstraliji, kjer so vegetarijanci in jedci mesa zaužili enako količino kalorij, pri čemer so se drugi občutno bolj zredili kot prvi. Za salo pa vsi vemo, da ni samo problem človekovega dobrega počutja, temveč tudi pomemben dejavnik tveganja pri nastajanju cele plejade najbolj zloveščih izmed obolenj.

To, da se tem dognanjem navkljub večinska populacija še vedno ugonablja s sladostrastnim goltanjem Bambija in njegovih sorodnikov, pripisujejo člani društva spletu dolgotrajne tradicije in neposrednih ekonomskih interesov ne samo mesnopredelovalne, temveč tudi farmacevtske industrije, za katero vsi vemo, kako vplivna je v svetu in kakšen neposreden interes ima za večno perpetuacijo človeških zdravstvenih tegob. "V Sloveniji obstaja zelo omejen krog oseb, ki predstavljajo v javnosti absolutno avtoriteto za področje zdrave prehrane, in iz osebnih izkušenj dobro vem, da bodo nekatere med njimi za ustrezno plačilo propagirale uživanje ČESARKOLI!" je na tiskovni konferenci izjavil Sebastjan Prah. "Če jim dovolj plačaš, bodo mirno trdili, da je zdravo tudi uživanje betona, seveda v zmernih količinah. Pogovarjal sem se z vrsto slovenskih zdravnikov, ki se čedalje bolj zavedajo, kako veliko bolezni je korenito povezanih z rednim uživanjem mesa, pa o tem raje molčijo, da ne bi kakorkoli ogrozili svojih službenih položajev."

Prijateljice živali

Predsednik Zveze društev proti mučenju živali Primož Štrbenc je spregovoril o nekaterih civilizacijskih vidikih množične potrošnje mesa. Začel je s pušeljcem nedavnih bolezni, kot so bolezen norih krav, slinavka, parkljevka in ptičja gripa - ki nam vsaka zase in še posebej vse na kupu jasno pričajo, da nekaj ne more biti v redu, še posebej pa ne v tistih delih Azije, kjer se na vsak nov izbruh bolezni avtomatično odzovejo s krutim pokolom milijonov in milijonov živalic. "Živali so nasploh najbolj marginalizirana in deprivilegirana živa bitja v zgodovini našega planeta, višek pa je, kako jih kapital ob vsem, kar danes počnemo z njimi, še izrablja v marketinške namene, recimo tiste ljubke male nilske konje kot logo za prodajo plenic!" Ob tem se zdi gospodu Štrbencu najbolj ironično, da je glavni argument in nakupovalno-mobilizacijski dejavnik za zahodnega potrošnika mit večno mladega, lepega, vitalnega in sposobnega posameznika, za doseganje česar bodo mase pogoltnile milijon nekih plesnivih bližnjic in nategov, ne da bi uporabile tisto resnično čarobno formulo daljnosežne mladosti, torej opustitev mesa, ki dokazano slabi in stara organizem.

"Imamo cilj in izkušnje, da je možno z živalmi živeti v absolutnem prijateljstvu," pravi Stanko Valpatič, ki, ko govori o izkušnjah, misli resno, saj gojijo na domači kmetiji v Ponikvi pri Šentjurju (kjer je tudi sedež društva) poleg muckov in podobnih ljubljenčkov še celo vrsto rejnih živali, kot so konji, koze in kure, ki vse po vrsti umrejo naravne smrti. Živalskih živil ne prodajajo, živijo od poljskih pridelkov, živali pa so tam izključno kot njihovi dobri prijatelji, ki jih imajo radi in se z njimi intenzivno ter kakovostno družijo. "Že res, ena sama kobila košta na mesec po sto evrov in več, ampak za prijatelje nam pa res ne sme biti škoda sredstev!" je na zaskrbljeno vprašanje o draginji takega angažmaja zasijal gospod Stanko in dodal: "Hkrati pa se je treba zavedati, da mora biti končni cilj, da bi vse te živali zaživele povsem svobodno, izven vsakih ograj in zaporov, pri tem pa je naša naloga, da ta prehod pospešimo in jim ga tudi čim bolj olajšamo. Veste, človeštvo je velik dolžnik živali, dolžne nas dela prav ta večtisočletna krvava tradicija."

V prevrednotenje osnovnih prehranskih izhodišč nas bodo po njegovem primorale na eni strani vse hujše svetovne infekcijske katastrofe, na drugi strani pa se bo slejkoprej treba zavedeti tudi ekološke smrti, ki jo množična reja povzroča matičnemu planetu: "Na leto posekajo na svetu za sedemnajst Slovenij gozdov samo za nove pašnike za rejne živali! Si sploh lahko predstavljate?" Največji vzvod za premik globalne mentalitete pa naj bi bila sama toksičnost mesa za človeški organizem, ki so se je začeli dejansko zavedati celo tradicionalistični zahodnjaški zdravniki, in sčasoma bo vse več takih, ki bodo o tem tudi javno spregovorili in za to povsem mirno zastavili profesionalno avtoriteto. Danes jih je neprimerno več kot recimo pred petimi leti.

Živel tofu!

Med pisanjem teksta sem tudi sam razmišljal prav o tem, kako zelo se stvari s časom spreminjajo. Največji problem idealov je, da se okoli njih pač zbirajo idealisti, in idealisti so nasploh ljudje, iz katerih se je mogoče naravnost imenitno in pogosto tudi upravičeno norčevati. Tudi iz udeležencev te prireditve bi bilo nedvomno mogoče briti naravnost fenomenalne norce, nasploh bi bilo od splošne javnosti verjetno celo malce zaželeno, da bi se igrivo in pokroviteljsko pomudil pri njihovi dikciji, pri tem, kako na domači spletni strani v paketu citirajo Alberta Einsteina in Bryana Adamsa, ter konec koncev ob samem outsiderstvu njihovih povsem zunajserijskih idej: še pred kakimi petimi leti bi to z največjo možno prostodušnostjo in impovsko žilico nedvomno tudi storil. A pet let je v resnici blazno dolga doba, povsem dovolj, da se v njej življenje postavi na glavo in da se na podlagi jarma trajnega kraha imunskega sistema prevrednoti marsikatera vrednota.

V teh petih letih je začel fant, ki je bil prej vse življenje najstrastnejši karnivor na tej strani kenozoika, najprej namrgodeno, potem pa čedalje bolj vdano v usodo na veliko mlatiti polento, proseno kašo, čičeriko, lečo in tofu. Bitje, ki je jutro prej silno rado začenjalo z burekom in dvema aspirinoma, si je zdaj prisiljeno odmerjati rezine Zlatega prepečenca, da ne bi preobremenilo upehanih ledvic in njihovih ušivih disfunkcionalnih sosedov. Organizem entitete, ki je nekoč v času promocijske akcije Dairy Queena slabo uro navdušeno čakala v vrsti in si po petdeset tolarjev nabavila štirinajst hamburgerjev ter jih potem neposredno iz hladilnika mljaskala še dva dni po nabavi, je postal instantni detektor vsakega škodljivega inputa in po kakih stokrat preverjeni osebni izkušnji je ta detektor zatrdno ugotovil, da je ni snovi, ki bi mu huje zapacala ustroj in bolj poslabšala par blazno neprijetnih simptomov kot meso, pa četudi gre za najbelejšega v voku pripravljenega purana.

Hkrati mu je, spet iz osebne izkušnje še vedno neutolažljivo hlipajočih brbončic, kristalno jasno, da je etična nezaslišanost tega, kar sistemsko povzročamo neštetim milijardam bitij, ki so povsem dovolj čuteča in inteligentna, da se zavedajo velike večine dimenzij svojega trpljenja, v resničnosti naših dejanj povsem irelevantna in da se lahko velika večina ljudi temu prečudovitemu okusu odreče izključno pod jarmom drakonske zdravstvene motivacije, mnogi pa celo takrat ne. Dokler te ne zvije in dokler se nisi prisiljen ukvarjati s signali, ki ti jih pošilja lastno drobovje, so vsi, ki ti želijo zdravstveno zagreniti in moralno zagolsniti tisto žlahtno mast, ki ti polzi po bradi, navadni prenapeti ezoteriki, ki se pač valjajo v prostem času in za lase privlečenih teorijah. Še posebej pa je tako prepričanje udobno gojiti, ker ti pri njem iz tega ali onega razloga tako navdušeno drži svečo celoten konglomerat s Hipokratovo prisego zavezanega establišmenta, ki starim hirajočim organizmom v kliničnih centrih za kosilo iz dneva v dan še vedno tako radostno servira instant pirekrompir in mleto žvarovino.