šport / Transseksualni šport

"Bila je razprava med ljudmi, ki so vedeli, kaj govorijo, in ljudmi, ki niso razumeli, kaj jim govorijo," je na zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) konec februarja v Atenah zbranim novinarjem razlagal predsednik MOK-a Jacques Rogge. Delegati MOK-a so med drugim razpravljali, ali naj na letošnjih olimpijskih igrah v Atenah dovolijo nastop športnikom, ki so spremenili spol. Tema je zelo občutljiva in deležna množičnega neodobravanja. V medijih so se pojavljale celo cinične pripombe, da za nastop na OI ne bodo več potrebni anaboliki, temveč bo dovolj le obleči ženska oblačila. Da na OI dovolijo nastop tudi športnikom transseksualcem, so se odločili že lani, potem ko je evropsko sodišče za človekove pravice priznalo vse pravice novega spola ljudem, ki so si spol spremenili z medicinskimi posegi. Razprava ni bila burna le na ravni svetovnega športa, temveč tudi v posameznih državah. Transseksualci so imeli recimo veliko težav v Veliki Britaniji, saj so jih tam v evidencah vodili glede na spol pri rojstvu, prav tako je bilo z osebnimi dokumenti. S tem so bile kršene nekatere njihove osnovne pravice. Poroke istospolnih partnerjev so, kot je znano, dovoljene le v redkih državah. Toda medicinska znanost je že tako napredovala, da je sprememba spola zelo popoln poseg. Rogge, po poklicu ortopedski kirurg, je priznal, da je naloga, kako to razložiti konservativnim predstavnikom MOK-a, izjemno težavna. S Patrickom Schamaschem, odgovornim za zdravstvena vprašanja pri MOK-u, z argumentom, da mora MOK spoštovati človekove pravice, nista bila dovolj prepričljiva, in odločitev o tem, ali bodo transseksualcem dovolili nastop, je prestavljena na prihodnje zasedanje.

Schamasch je že lani objavil, da bo MOK v Atenah dovolil nastop transseksulanim športnikom. Veliko športnih zvez se je namreč obrnilo na komite za nasvet, kako naj ravnajo v takšnih primerih. MOK je leta 1999 nehal kromosomsko testirati športnike glede njihovega dejanskega spola. Eno od spornih dejstev je bilo, da vse ženske nimajo standardnih ženskih kromosomov. Prav tako so znani primeri ljudi z nejasnimi spolnimi organi in drugimi prirojenimi motnjami. Zaradi teh primerov je bilo takšno testiranje diskriminatorno. Z medicinskega stališča naj bi bila transformacija moških v ženske precej lažja kot v nasprotni smeri. Prav zato je veliko več razburjenja in odpora v ženskih športnih disciplinah. Glavni argumenti nasprotnikov so, da bi športnice, ki so bile nekoč moški, imele precej fizičnih prednosti pred sotekmovalkami. Moški imajo večjo količino testosterona, boljše razmerje med mišično maso in telesnimi maščobami ter večjo kapaciteto srca in pljuč. MOK naj bi ob pomoči posebne komisije strokovnjakov določil natančna merila, kdaj po spremembi spola bi športniki transseksualci lahko nastopili med novimi športnimi "vrstniki" in "vrstnicami". Zdravniki pa še poudarjajo, da pri transformaciji iz moškega spola v ženskega zaradi hormonske terapije upade raven testosterona, prav tako mišična masa.

Testiranje spola je MOK uvedel leta 1966, ker so prej že nekaj let odkrito sumili, da so med dekleti nastopali preoblečeni moški. Prvi sporni primer so sicer odkrili že pred drugo svetovno vojno. Nemška skakalka v višino Dora Ratjen, ki je na OI leta 1936 v Berlinu osvojila četrto mesto, je bila hermafrodit (obojespolnik) in je kasneje zaživela kot moški (Hermann) ter priznala, da jo je k nastopu med ženskami prisilila Hitlerjeva mladina. Do podobnih ugotovitev so kasneje prišli pri svetovni rekorderki na 800 metrov iz leta 1934 Čehinji Zdenki Koubkowi in prvi šprinterki, ki je presegla mejo 12 sekund pri ženskem šprintu, olimpijski zmagovalki leta 1932, Američanki Stelli Walsh (šele leta 1980, ko je bila po nesreči ustreljena pri ropu v Clevelandu, so pri obdukciji ugotovili, da ima moške spolne organe). Uvedba ugotavljanja spola je povzročila, da je kar nekaj športnic nenadoma prekinilo kariero, predvsem atletinje metalke iz Vzhodne Evrope. Najbolj izrazit je primer korpulentnih ukrajinskih sester Irine in Tamare Press. Prva odmevna žrtev testiranja pa je bila avstrijska smučarka Erika Schinegger, ki je veljala za eno najboljših smučark sredi šestdesetih let. Potem ko ni opravila kromosomskega testa, je spremenila spol in kot Erik nastopala na moških tekmah. Boleč udarec je doživela španska tekačica čez ovire Maria Martinez Patino. Leta 1986 so jo dosmrtno diskvalificirali, ker so pri njej s testom ugotovili prisotnost moških hormonov. Toda Maria pred testom ni vedela za svoje prirojene motnje (nima maternice), zato so jo kasneje rehabilitirali.

Najbolj znana športnica, ki je spremenila spol iz moškega v ženskega in nastopala med dekleti, je bila tenisačica Renne Raskin, prej Richard, ki je aktivno tekmovala v sedemdesetih letih. Zdaj sta med transseksualnimi športniki najbolj znani golfistka Mianne Bagger, ki pravkar nastopa na ženskem odprtem prvenstvu Avstralije v golfu, in kanadska gorska kolesarka Michelle Dumaresq. Ta sicer nastopa v spustu z gorskim kolesom, ki še ni olimpijska disciplina. Spol je spremenila že leta 1996, kljub temu pa je njeno sodelovanje na tekmovanjih svetovne ženske elite deležno številnih pomislekov.

Nekatere športne zveze so že napovedale, da se bodo, če bo sodelovanje transseksualnih športnikov na OI legalizirano, uprle tej odločitvi. To so recimo storili odbojkarji. Ti so že leta 1996 doživeli precej zabavno dogodivščino na Tajskem. Moštvo, sestavljeno med drugim iz transseksualca in transvestitov z lezbično trenerko, je bilo eno najboljših na Tajskem in morda bi kateri izmed članov celo lahko prišel v reprezentanco. Pisana druščina je kasneje s filmom Iron Ladies prišla tudi na filmska platna.

In Slovenija? V Olimpijskem komiteju Slovenije o odločitvah MOK-a niso vedeli veliko povedati. Kaj posebej pa o tem niti niso razpravljali. Predstavnica slovenskega komiteja Jana Prešeren pravi, da bodo spoštovali uradno odločitev MOK-a.