Melrose Place brez bazena

Kakšna je notranjost večstanovanjske hiše z luksuznimi stanovanji za petičneže, ki sta jo v Trnovskem pristanu sprojektirala arhitekta Sadar in Vuga

Urša Matos  |  Mladina 10  |  14. 3. 2004

V Trnovem, v bližini španskega veleposlaništva, od koder je po rečnem nabrežju le petnajst minut sprehoda do osrednjega ljubljanskega mestnega trga, stoji nova dvonadstropna stanovanjska hiša. Arhitekti iz biroja Sadar in Vuga so jo poimenovali kondominij, kar v prevodu pomeni sogospostvo, toda zaradi keramične fasade v sedmih barvah od rumene do črne je hiša v javnosti že dobila vzdevek kopalnica, nekateri pa jo ljubkovalno imenujejo tudi močerad. Podobno torej, kot je nova stavba Gospodarske zbornice Slovenije, ki jo je projektiral isti biro, dobila vzdevek esmeralda. Mnenja javnosti glede keramične fasade so različna: eni se v podobo hiše nemudoma zaljubijo, drugim se ploščice zdijo preveč vpadljive. Zagotovo pa nihče ne ostane ravnodušen. Čeprav zunanjost deluje nekoliko hladno, notranjost hiše preseneti s toplimi, očesu prijetnimi barvnimi odtenki, z lepo obdelanimi lesenimi stenskimi oblogami in posebej za to hišo oblikovanimi tapetami z rožnimi vzorci, ki se ponovijo na steklenih balkonskih ograjah.

V objektu je 15 stanovanj, ki v povprečju merijo od 150 do 200 kvadratnih metrov. Najmanjše je veliko 80 kvadratnih metrov, največje pa kar 390 kvadratnih metrov, saj si je slovenski poslovnež, ki v Nemčiji že 40 let vodi zasebno podjetje, kupil dve stanovanji in ju povezal v dupleks. Kupci so za kvadratni meter odšteli 2500 evrov, še dodatnih 8225 evrov pa so plačali za garažni prostor. V kleti je garažna hiša s 36 parkirnimi mesti in z dvema avtodvigaloma. Hiter izračun pokaže, da je največje stanovanje stalo kar 975.000 evrov, najmanjše pa 200.000 evrov. Pred dvema letoma, ko so hišo začeli graditi, je bila to kljub fantastični lokaciji bogokletno visoka cena. Za 30 odstotkov je presegala najvišjo možno ceno za stanovanjsko nepremičnino v središču Ljubljane. Zaradi rasti cen pa je danes vrednost luksuznih nepremičnin od 15 do 20 odstotkov višja kot v Trnovskem pristanu. Dražja so na primer stanovanja, ki jih gradijo v poslovno-stanovanjskem objektu na Čopovi ulici, saj cena za kvadratni meter znaša več kot 3300 evrov. Kupcev, ki so sposobni plačati visoko ceno, ni veliko. Igor Okorn, predstavnik novomeškega gradbenega podjetja Begrad, ki je bilo pri gradnji kondominija udeleženo kot investitor in izvajalec del, pravi, da se je na prvo anketo odzvalo več kot sto potencialnih kupcev, a se jih je pozneje veliko umaknilo, tako da je bilo lani poleti na razpolago še pet stanovanj. V Begradu so sicer pričakovali, da bodo med kupci prevladovali mlajši menedžerji, a se je zgodilo ravno nasprotno. Prevladujejo starejši pari. Gre predvsem za ljudi, ki zaradi narave svojega dela več mesecev na leto preživijo v tujini in zato nimajo časa za vzdrževanje individualne hiše. Stanovanje jim zagotavlja primerno udobje, hkrati pa čim manj težav. Na uradnem odprtju hiše smo opazili košarkarskega trenerja, nekdanjega selektorja slovenske košarkarske reprezentance in nekdanjega trenerja grškega prvoligaša Olympiacosa Slobodana Subotića, ki si je kupil stanovanje v pritličju. Njegova soseda v pritličju sta zakonca Janez Pergar, direktor Kompasa, in Nevenka Črešnar Pergar, članica uradniškega sveta in nekdanja izvršna direktorica Aktive.

Brez razgleda

Čeprav je lokacija zaradi bližine mestnega središča izvrstna, je nekoliko moteče, da je hiša tesno umeščena med okoliške individualne hiše in dve veleposlaništvi, tako da iz pritličja in prvega nadstropja ni razgleda. V tem smislu so še najboljša stanovanja v drugem nadstropju, od koder je lep pogled na Grajski grič, Ljubljanico, stolpnice, Barje in Krim. Posebnost hiše so predimenzionirani črni kovinski okviri, ki povezujejo okna in ustvarjajo vtis, da okna nosijo hišo. Ker so stropi visoki 2,80 metra, okna pa gredo vzdolž celotne višine, so stanovanja zelo svetla. Za udobje zahtevnih kupcev je poskrbljeno tudi tako, da so žaluzije in tende na oknih krmiljene elektronsko. Lastnik največjega stanovanja je šel pri tem v skrajnost, saj ima krmiljeno tako rekoč vse, kar je mogoče krmiliti. Pri vhodu v stanovanje ima omaro, v kateri je na stotine stikal in kablov, tako da je zadeva videti kot komandna plošča v jedrski elektrarni.

Čeprav hiša ni ravno visoka, sta v njej kar dve osebni dvigali. Notranjost stanovanj je z zunanjostjo povezana prek večjih ozelenjenih teras, konzolnih balkonov in zimskih vrtov.

Okorn pravi, da gre predvsem zaradi drugačne bivalne kakovosti za nadstandarden objekt. Vsako stanovanje je ločeno obdelana individualna enota, urejena po željah in potrebah kupcev. Večina jih je gradnjo spremljala od začetka, tako da so lahko odločali o razporeditvi prostorov, izbiri barv, tlakov, notranji osvetlitvi, protivlomnih sistemih, načinu gretja ... Skoraj vsak kupec si je za ureditev interierja najel svojega arhitekta. S tem je tako rekoč več hiš združenih v eni. Stanovanja so opremljena zelo različno. Eni so se odločili za elegantno klasiko, drugi za minimalizem, tretji za imperialistično razkošje s pozlačenimi pipami in marmorjem. Vse skupaj deluje kot konglomerat okusov in stilov. Kljub temu pa hiša še vedno ohranja celovitost.

Posebnost so skupni prostori v pritličju, ki so namenjeni druženju stanovalcev in srečevanju z gosti. Poleg vhodne avle in zunanjega atrija je stanovalcem na voljo notranji zimski vrt, ki z zofami in veliko tropskega rastlinja spominja na hotelski lobby. Arhitekt Boštjan Vuga pravi, da so želeli ustvariti počitniško ozračje, nekakšno oazo sredi trnovskega naselja. "Ali če hočete, nekakšen slovenski Melrose Place." Stanovalci naj bi imeli občutek, da živijo v apartmajskem objektu, ki jim omogoča popolno sproščenost zunaj urbanega vrveža. Z barvami in vzorci je pričarana mešanica Kalifornije, Azurne obale, Benetk in dunajske secesije. Vprašanje je seveda, ali se bodo stanovalci v skupnih prostorih res družili. "Takšnih objektov še ni bilo, zato je težko reči, ali bodo skupne prostore res uporabljali. Za zdaj so nad njimi navdušeni. Dva od stanovalcev prav v lobbyju pripravljata vselitveno zabavo za celotno hišo in zunanje goste," pravi Vuga.

Na žalost pa hiši do tega, da bi bila slovenski Melrose Place, manjka nekaj detajlov. Če se objekt predstavlja kot nadstandarden, bi pričakovali, da bomo ob uradnem odprtju ugledali skupen bazen, jacuzzi, morda ozelenjeno teraso na strehi ali vsaj fitnes. A nismo našli nič od naštetega. Okorn pravi, da je bila po prvotnih načrtih sicer mišljena ureditev strešnih vrtov, a so si pozneje premislili: "Če bi na strehi uredili zaseben vrt, bi bil zanj dolžan skrbeti lastnik, in če tega zaradi delovnih obveznosti pol leta ne bi bilo v Sloveniji, bi s tem lahko bile težave. Poleg tega so na strehi ventilacije, dimniki ... Vse to je treba vzdrževati in upravnik mora imeti dostop. Če zadevo postavimo kot zasebno lastnino, onemogočimo dostop."

Koseške pametne hiše

Begrad je zemljišče v Trnovskem pristanu kupil od Aktive Investa, ta pa od Mizarstva Trnovo, ki je tu imelo svoje delavnice. Razpisali so natečaj z vabljenimi arhitekti in med šestimi predlogi izbrali ljubljanski biro Sadar in Vuga. Celotna izvedba hiše je stala kar 5,5 milijona evrov, saj je vrednost gradbeno-obrtniških del presegla ne le povprečje, pač pa nadpovprečje. Zaradi visoke talne vode in neposredne bližine sosednjih objektov je bila zapletena že izvedba gradbene jame. "Zaščita gradbene jame je tehnološka noviteta. Delali smo jo tri ali štiri mesece. V jami se je vsak dan nabralo tudi do meter talne vode. Zaradi tega smo pod zemljo pustili vsaj trikrat več denarja, kot smo prvotno načrtovali. Klet je v bistvu bazen, zaščiten z za vodo neprepustnim betonom in dvojno izolacijo," pravi Okorn. Objekt stoji na sto pilotih, statično pa je zasnovan tako, da ga sestavlja armiranobetonski skelet, kar omogoča največjo fleksibilnost v notranjosti. "Se pravi, da je tloris stanovanj v procesu gradnje ostal čim dlje odprt, nedefiniran in so ga kupci lahko prilagodili svojim željam." Za investitorja projekt finančno ni bil najdonosnejši, vendar Okorn pravi, da to niti ni bil prvi cilj. Z gradnjo drugačne večstanovanjske hiše so si želeli zagotoviti prodor na ljubljansko tržišče, saj so pred tem večinoma gradili le na Dolenjskem in Hrvaškem.

Arhitekti družbe Sadar in Vuga tudi po dokončanju kondominija ne počivajo. Pred kratkim so zmagali na internem natečaju za obnovo starega hotela Palace, ki ga je razpisal lastnik hotela Istrabenz. Obnovo nameravajo začeti že letos jeseni. Poleg tega se bodo po njihovih načrtih v ljubljanskih Kosezah gradile tri luksuzne individualne hiše. Vsaka bo imela 450 kvadratnih metrov bivalne površine in 140 kvadratnih metrov ograjenega vrtnega atrija. Zgrajene bodo po tako imenovanem sistemu pametnih hiš, ki omogoča nadzor različnih dejavnikov - na primer ob poplavi, požaru, vlomu pametna hiša to sporoči nadzornemu centru in lastniku. Tudi napeljava bo "inteligentna", to pomeni, da bo sama skrbela za uravnavanje svetlobe, senčil, ogrevanja, hlajenja, vrtnega zalivanja in za videonadzor. Lastnik bo objekt in okolico lahko nadziral po mobilnem telefonu, prek dlančnika ali računalnika. Dodatno razkošje v hišah bodo savna, fitnes in jacuzzi, otroške sobe bodo imele notranjo in zunanjo igralnico, vsak prostor pa svojo loggio. Nič čudnega torej, da bo vsaka hiša stala skoraj milijon evrov.