Pretepači iz parlamenta

Verjetno ne bomo nikoli povsem razčistili, zakaj se v Sloveniji politiki tako radi pretepajo. Zakaj se pri nas v politiko tako radi podajo ljudje, ki radi mahnejo. Dejstvo je, da pri nas policija še nikoli ni zares kaznovala takšnih ekscesov, zato je pričakovati, da se bo v volilnem letu še kdo odločil napasti. Sicer pa se je vse skupaj začelo še v času, ko je Zmago Jelinčič nekajkrat ustrelil proti Bosancem v Tržiču. Zaradi agresivnosti so nekateri politiki takrat zahtevali prepoved njegove stranke, vendar je ta vseeno prišla gladko v parlament. Imamo radi moške, ki znajo stvari urediti, kot je treba? Ki se znajdejo v vsaki situaciji ... Če so zaradi Jelinčiča še nekateri bentili, se je po Depali vasi vse spremenilo. Politična desnica je pristala na pretepanje civilista kot del vojaške strategije pri nas. Saj veste, da tisti vojaki, ki so Smolnikarja pretepali, zdaj tožijo državo zaradi neupoštevanja človekovih pravic. Človekove pravice pretepačev? Prav ste razumeli.

Depala vas je izvirni greh slovenske politike, in ni čudno, če so se ravno vojaki, skupaj s svojim takratnim šefom Janezom Janšo, nekaj let po Depali vasi spet malce spozabili.

Politiki, ki jih je napadel fotoaparat

19. septembra 1997 so se na vrtu znane ljubljanske gostilne Livada zbrali Janez Janša, Anton Krkovič, Rade Klisarič in Boris Mikuš. Lahko bi celo rekli možgani ekipe, ki je izpeljala pretepanje civilista v Depali vasi. Menda so praznovali rojstni dan bivšega obrambnega ministra Janeza Janše. Kmalu so opazili, da jih neznani moški za drevesom fotografira. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za Milana Šercerja, podjetnika, ki se mu je vse skupaj zdelo zanimivo. Ko so to opazili, je k njemu stopil Janša, potem sta se mu pridružila še Klisarič in Krkovič. Prišlo je do prerivanja, kjer Šercer ni imel nikakršne možnosti, saj sta Klisarič in Krkovič mojstra borilnih veščin. Najhuje jo je skupil Šercerjev fotoaparat, ki naj bi ga Krkovič vrgel ob tla, tako da se je ta razletel, nekaj delov pa je končalo v Ljubljanici. Tudi sodišče je ugotovilo, da je Krkovič pretiraval, in mu prisodilo denarno kazen v višini 249.990 tolarjev. Na sodišču je Šercer povedal, da je prepoznal Janšo in Krkoviča, da se mu je zdela družba zanimiva in da je zato skočil v avto po fotoaparat. Ko je k njemu pristopil Janša, se je vedel zelo arogantno, zato mu je rekel, da slika most čez Ljubljanico. Janša je šel do mize in ukazal napad. Vsi štirje so skočili na Šercerja in ga toliko časa tepli in mučili, da so mu izbili fotoaparat, ki je bil glavna tarča pretepačev. Pretepeni Šercer je poklical policijo, in ko so čakali policaje, je nekdanji šef Morisa in tajnik SDS Anton Krkovič v klasičnem rokoborskem položaju še zakričal: "Če to pride ven, te ubijem." Zanimivo je bilo tudi pričanje Radeta Klisariča, ki je na sodišču trdil, da ga je Šercer fizično hudo napadel s fotoaparatom, da pa sam ni preveč reagiral, saj bi zelo bolelo, ker je mojster juda in karateja. Sodišče se s trditvijo, da je Šercer uporabil fotoaparat kot orožje, ni moglo strinjati, saj je bilo to v nasprotju s trditvijo Janše, ki je izjavil, da je imel Šercer fotoaparat okoli vratu.

Poslanec proti poslancu

16. oktobra 1998 sta se v državnem zboru sporekla dva velika retorika. Jelko Kacin in Ivo Hvalica. Ivo Hvalica naj bi takrat osamosvojitelju Kacinu očital, da si je prilastil ograjo okoli bežigrajske vojašnice in jo odpeljal na svoj dom v Besnico. Verjetno nima smisla razpravljati o samosvojem okusu, ki ga ima bivši obrambni minister, dejstvo pa je, da je bila ograja last naše države in da je zdaj postala njegova. Hvaličeva beseda, ki je bila kaplja čez rob, je bila: ograjevarstvenik. Kacin je zrolal časopis v roki in z njim lopnil Iva Hvalico po buči. Kacin je krivdo priznal, saj je bilo očitno, da je Hvalico nekajkrat "pritisnil po obrazu". Dodal pa je, da Hvalica že dolgo terorizira vse poslance in da jih vodstvo parlamenta pred njim ne zaščiti. In kaj pravi Hvalica po petih, šestih letih o tem dogodku: "Res je imel v roki časopis, vendar me je udaril z roko. Zelo močno me je oplazil. Ni prenesel moje pripombe ograjevarstvenik. To je bil fizični napad nekoga, ki se je imel za retorično sposobnega, pa ni znal reagirati z besedo. Če bi me napadel zadnji retorik v poslanski skupini, bi to mogoče še razumel, ker ne zna retorično odgovoriti. Jelko Kacin je danes nosilec evropske liste. Tam tega ne bo smel početi. Če bi tam vedeli za ta incident, sploh ne vem, če bi ga spustili medse."

Poslanka, ki je hotela ubiti ljubico

2. novembra 1999 je igralka ter pevka protestnih in mirovniških pesmi Jerca Mrzel napadla in hudo pretepla Evo Rohrman, ki je osvojila srce njenega dolgoletnega partnerja Vinka Moederndorferja. Rohrmanova in Moederndorfer sta uživala v vikendu na Barju, kamor se je Vinko odselil, da je lahko užival z novo prijateljico. Mrzelovi je kakopak naložil, da potrebuje mir za svoje ustvarjanje, saj veste, Moederndorfer je pomemben slovenski literat in režiser. Tistega dne je odšel zgodaj v službo, Eva pa je še malo poležala. Okoli pol devetih je zaslišala korake. Nemalo se je prestrašila, ko je zagledala Vinkovo uradno spremljevalko, ugledno članico Združene liste, Jerco Mrzel. Po pričanju Rohrmanove se Mrzelova ni ravno diplomatsko obnašala. Še slečeno jo je zvlekla iz postelje in jo začela tepsti. Čeprav se je Eva upirala, jo je Mrzelova prijela za noge in jo po stopnicah zvlekla v pritličje. Tam ji je sedla na trebuh, jo z obema rokama prijela za lase in jo z glavo tolkla ob tla. Obenem jo je dvakrat poškropila s solzivcem in ji grozila, da jo bo zaklala. Ko je Mrzelova odšla v kuhinjo, je Rohrmanovi uspelo pobegniti. Ker je bila samo v spodnji majici, ji je sosed pomagal, da je lahko poklicala pomoč. Kasneje so ugotovili, da je Mrzelova v Ljubljanico vrgla vse Evine stvari, tudi spodnje hlačke, mobitel, kolo in čevlje iz Pariza. Zanimivo je, da se na sodišču poslanka Združene liste ni ničesar spomnila in zanikala, da bi se sploh kdaj srečala z Rohrmanovo. Menda je bila v tem času doma, v postelji s hčerko, rahlo poškodovana in tako rekoč nesposobna za takšen obračun. No ja ... Sodišče bo zaslišalo še nekaj prič, vendar pa rekonstrukcije dogodka ni dovolilo, kar zgoraj podpisana vidiva kot veliko priložnost za režiserja Vinka Moederndorfeja, ki bi lahko posnel nov ljubezenski triler. Po resničnih dogodkih.

Poslanec vzgaja s fizičnimi ukrepi

V začetku maja 2003 se je v vlogi pretepača, v svojem domačem krogu, znašel tudi župan in poslanec SDS iz Destrnika Franc Pukšič. Na prireditvi Majske igre v Destrniku se je priložnostne veselice udeležila tudi županova družina. Kot kaže, so se nekateri člani bolje vživeli v okolje kot drugi. Glava družine, oče Franc, pa očitno ni znal prenesti, da se njegova 25-letna hčerka, ki je mimogrede že diplomirala, preveč zabava. Ker jo je zalotil s cigareto in z alkoholno pijačo v roki, je z njo kar na samem prizorišču fizično obračunal. Svojih klofut pa poslanec ne razume kot nasilje: "Zavedam se, da sem pri tem preveč čustveno reagiral, nikakor pa nisem bil do nje nasilen. Kot poslanec sem se vedno zavedal pomena preprečevanja nasilja ..." Očitno Pukšič zelo loči vlogo poslanca in očeta, saj bi takemu obračunavanju, ko je morala posredovati tudi policija, težko rekli preprečevanje nasilja. Tiskovni predstavnik PU Maribor Ivan Usar je takrat dejal: "Ker ob prihodu policistov ni bilo kršitve, so policisti le zbrali obvestila in bodo zoper kršitelja podali predlog za sodniku za prekrške." Ob incidentu pa so se oglasile tudi nevladne organizacije, ki so v svojem obvestilu tudi navedle: "Če je sposoben pretepsti svojega otroka v javnosti, si lahko samo mislimo, kaj mu je sposoben narediti v varnem okrilju domačih zidov, kjer ni prič in kjer ni nikogar, ki bi poklical na pomoč." Da pa Pukšič v principu ni tako slab oče, govori tudi informacija, da je po zvezah kmalu po dogodku svojih hčerki zrihtal službo v mariborski mestni upravi.

Poslanec, ki mu je žal, da ni udaril

V noči s 26. na 27. september 2003 je bil poslanec SNS in župan občine Trbovlje Bogdan Barovič vpleten v incident s hrastniško policijo. Kdo je koga napadel in kdo je koga poškodoval, je težko čisto zares ugotoviti, saj ima vsaka vpletena stran svojo zgodbo. Edini so si, da se je zadeva zakuhala pred priljubljenim hrastniškim lokalom Shajkes. Kot je to ponavadi, se je vnel prepir med domačini in Trboveljčani. Med Trboveljčani je bil tudi mlajši sin poslanca Baroviča, Domen, ki jo je od enega celo dobil po obrazu. S prebito ustnico je poklical na pomoč starejšega brata Jureta in očeta Bogdana, ki sta takoj prišla na kraj dogodka. Barovič naj bi poskusil pomiriti razgrete strasti, ko je hotel brat Jure s pomočjo prijatelja Mitje obračunati s hrastniškimi "napadalci", ki so zbežali s prizorišča. Bolj prepričljivo kot Barovič so ukrepali policisti, ki so hitro uporabili pridobljeno policijsko znanje in vklenili Jureta in Mitjo ter ju odpeljali v pripor. Priprta pravita, da fizičnega kontakta s policisti ni bilo, da pa je policiste očitno zmotila opazka: "Kje ste bili pa prej?" Policijskemu strokovnemu prijemu pa ni ubežali niti poslanec in župan. Menda neupravičeno: "Nisem se tepel, pa mi je danes žal, da se nisem. Po vsem, kar so mi naredili, ko so me vrgli na tla, zvili roko in mi s kolenom pritisnili na vrat, mi je žal. Sploh ker so mi sina vklenili in ga vlekli po tleh ter ga vrgli v marico. Kot dokaz imam zdravniško potrdilo, da sem imel poškodovana rebra," pravi še danes jezni Barovič.

Čisto drugače pa so zadevo videli policisti. Njihovo poročilo namreč pravi, da je 25- letni Trboveljčan J. B. enega od policistov udaril v obraz, drugi, 25-letni Trboveljčan M. G., pa naj bi med upiranjem aretaciji druga dva policista lažje poškodoval po nogah. 48-letni Trboveljčan B. B. pa naj bi padel sam od sebe oziroma zaradi aktivnega upiranja enega od kršiteljev, ki naj bi ga hotel miriti.

Ali je bil poslanec in župan Barovič žrtev ali napadalec, se bo še ugotavljalo: "Podal sem kazensko in civilno ovadbo zoper policijo in njihovo obdelovanje in šikaniranje, s konkretnimi imeni in priimki. Vendar je pristojno tožilstvo iz Trbovelj zadevo že dalo iz rok, češ da so preveč vpleteni. Zdaj naj bi o tem odločali v Ljubljani. Ne glede na to, bom šel do konca," pravi poslanec.

Poslanec s slovenskim karakterjem

Noč z 10. na 11. februar 2004 je bila preveč naporna za poslanca SDS Branka Kelemino. Ko se je po težki razpravi v državnem zboru, kjer so obravnavali temo izbrisanih, vračal domov, je pretepel prometnika v garažni hiši pod Maximarketom. Prometnik je namreč zahteval, da mora poslanec, kot vsi ostali, imeti na avtu nalepko garažne hiše, sicer mu ne bo dovolil odpeljati iz garažne hiše. Poslanca je tak režim tako razhudil, da so zapele pesti. Po kasnejših informacijah naj bi prometnika nekajkrat udarih s pestjo v trebuh. Svojega dejanja pa najprej ni niti obžaloval: "Če dovolim, da mi podnevi vsi serjejo na glavo, tega ponoči ne bom dovolil. Sem Slovenec s trdnim karakterjem." Kasneje se je veliko šušljalo o tem, da je (tudi) zaradi tega dogodka stranko SDS zapustila Alenka Paulin, sicer strankina piarovka in članica izvršilnega odbora SDS. Po drugi strani pa naj bi Kelemina (sicer ne samo zaradi pretepanja) na naslednjih volitvah ne kandidiral na strankini listi.

Pretepeni vratar na parkirišču po dogodku ni želel dajati nobenih izjav, govori pa se, da je poslanca Kelemino tožil za velike denarje.