Ameriški Tito

Pogreb Ronalda Reagana so sicer primerjali s pogrebi, ki so jih bili deležni nekateri prejšnji ameriški predsedniki, recimo Johnson, Kennedy in Lincoln, toda Amerika je te dni izgledala tako, kot da je umrl njen Tito. Gledali smo žalno-pogrebne svečanosti, ki so trajale cel teden, od sobote, ko je umrl na Bel Airu, do petka, ko so ga pokopali v Predsedniški knjižnici Ronalda Reagana, gledali smo krsto, ki je prepotovala Ameriko, gledali smo avtomobilske povorke, gledali smo žalujoče množice, ki so se zgrinjale ob cestah, gledali smo tihe, celonočne, neprekinjene kolone ljudi, ki so ure in ure čakale, da bi se mu v Capitolu še zadnjič poklonile, in gledali smo državnike, ki so prišli in ogrozili rekordni Titov all-star pogreb, na katerem je leta 1980 manjkal le tedanji ameriški predsednik, Jimmy Carter, ki ga ni bilo zaradi "krize z ameriškimi talci v Iranu" (1979-81) - in ki ga je pol leta kasneje iz Bele hiše vrgel prav Reagan. Dobil je 489 elektorskih glasov, Jimmy pa le 49. No, Reagan bi zagotovo prišel na Titov pogreb - bil je tako fanatičen protikomunist, da bi z veseljem pokopal komunista. Imela bi si kaj povedati, zato ne čudi, da je Reaganova krsta te dni zelo potegnila na Titovo. Modri vlak je nadomeščalo letalo, Jovanko je nadomeščala Nancy, Žarka in Miša sta nadomeščala Patti Davis in Ronald Prescott Reagan, Predsedniška knjižnica Ronalda Reagana pa je nadomeščala Hišo cvetja.

Če bi bilo mogoče, bi bušiji žalno-pogrebne svečanosti raztegnili vse tja do predsedniških volitev. Ko so v predvolilnem štabu Johna Kerryja izvedeli, da je umrl Reagan, se jim je verjetno zmračilo pred očmi, saj jim je bilo v hipu jasno, da bodo bušiji zdaj Reaganovo truplo ugrabili in z njim preglasili vse trenutne Busheve zadrege. Kar je bilo čisto res - nikogar niso zanimala nova, sveža, šokantna pričanja o mučenju iraških zapornikov v Abu Grajbu, nikogar ni zanimalo, da je v Iraku padel šeststoti ameriški vojak, nikogar ni zanimalo, kaj piše v novem osnutku resolucije o Iraku, in nikogar ni več zanimalo, kdaj bo v ameriške dvorane prišel protibushevski šokumentarec Fahrenheit 9/11. In povsem jasno je bilo, da v teh dneh ne bo nikogar zanimalo, kaj o Bushevi ekonomiji pravi Kerry. Reagan je bil tak hit, da Kerryju ni preostalo drugega, kot da je svojo predvolilno kampanjo za en teden preprosto prekinil. Tako so odpadli predvolilni koncerti, na katerih naj bi njegove volilce in donatorje zabavale top zvezde in na katerih naj bi zbral milijone dolarjev. In tako so odpadli njegovi skoki v "kritične" države (Arizona, Pensilvanija, Ohio, Kolorado), s katerimi njegova predsedniška kariera stoji in pade. Še huje, Kerry je imel na lepem proti sebi dva predsednika, Busha in Reagana - za povrh pa še njuno izkrcanje v Normandiji. Dovolj je bilo, da je pogledal spletno stran Bush-Cheneyjeve predvolilne kampanje - točno, izgledala je kot svetišče, kot spomenik, kot memorial, kot spletna stran Ronalda Reagana. Kot da bi hoteli bušiji reči: S tem, ko voliš Busha, voliš Reagana! Kdor ljubi Reagana, ljubi Busha! Sky is the limit! Nobenega dvoma ni bilo, da je Reaganova smrt obogatila Bushevo predvolilno kampanjo.

Watergate in pol

Ne, Ronald Reagan ni umrl zaman. Še več, v Bushevo predvolilno kampanjo se je vključil tako nepričakovano, tako bombastično in tako dominantno, da ni nihče opazil, da so te dni novo state-of-the-art podmornico imenovali po nekdanjem ameriškem predsedniku Jimmyju Carterju. Povsem drugače je bilo na začetku leta 1998, ko je kongres sklenil, da se Nacionalno letališče v Washingtonu imenuje po Ronaldu Reaganu. Kar je bilo seveda smešno, celo groteskno: Reagan je namreč leta 1981 med štrajkom kontrolorjev letalskega prometa odpustil 13.000 kontrolorjev! Plus: štirje so pristali v zvezni ječi, nekaj pa jih je iz obupa naredilo samomore. Reagan ni bil fan štrajkov. Tito tudi ne. Reagan ni imel nobenega rešpekta do brezposelnih - zdeli so se mu kot disidenti, kot komunisti, ki se nočejo integrirati v kapitalistični proces. Tito je imel do brezposelnih podoben odnos - zdeli so se mu kot disidenti, kot saboterji, ki se nočejo integrirati v socialistični proces. In vendar se je pol Juge imenovalo po njem. Reagan je dobil svoje letališče. Oba sta bila mitizirana že v svojem času - in z zgodovinsko distanco je njuna popularnost le še pridobila na spinu. Bolje rečeno, ljudje so si ju zapomnili po "velikih trenutkih", ne pa po "temni strani meseca".

Hja, tudi Reaganova omara je polna okostnjakov, "Golih otokov" in "izvensodnih pobojev". Za začetek, Reagan je bil nor na nore diktatorje, pa ne le na zalivske, ampak tudi latino-ameriške (Noriega, Duarte, Somoza, Rios Mont, Duvalier), azijske (Marcos) in afriške (Mobutu). Njegova administracija je sponzorirala in servisirala hunte v Srednji Ameriki (Salvador, Nikaragva, Honduras, Gvatemala), tako da so "vodi smrti", ki so brutalno obračunavali z opozicijo in uporniki, uporabljali ameriški know-how. Reagan je svoje "tajne vojne" izvozil tudi v Afriko (Angola, Mozambik), toleriral je južnoafriški apartheid, argentinske fašistoidne generale, Sabro in Šatilo, ameriško sestrelitev iranskega potniškega letala (1988), Rdeče kmere in aids. Afera Iran-Contra, hujša od Watergatea, je sredi osemdesetih razkrila ves zarotniški cinizem Reaganovih "tajnih vojn": Iranu, ki je bil uradno pod ameriškim embargom, so v zameno za tajno posredovanje pri izpustitvi ameriških talcev na Bližnjem vzhodu skrivaj in ilegalno prodajali orožje, ki ga je potem uporabljal za boj proti Iraku, tedanji ameriški zaveznici, z dobički pa so skrivaj in ilegalno financirali nikaragvanske contrase, ki so rušili levičarskega, sandinističnega, toda demokratično izvoljenega predsednika. Mnoge Reaganove može je to pripeljalo na sodišče in v arest, toda novi predsednik, Bush starejši, je potem vse pomilostil. Reagan je rekel, da ni nič vedel (frazo "Ne spomnim se" je pred preiskovalno komisijo ponovil 130-krat!). Kot Tito, ki nič vedel o Golem otoku. Na Titovem pogrebu je morda res manjkal le ameriški predsednik, toda na Reaganovem pogrebu je manjkal le Sadam Husein - leta 1983, ko je Irak nad Iran jurišal z orožjem za množično uničevanje, je k Sadamu poslal posebnega odposlanca, Donalda Rumsfelda, ki je pripravil teren za ponovno navezavo diplomatskih stikov. Reagan je oborožil in legitimiral Sadama - in pustil, da je uplinjal Kurde (Halabja, 1988). A ne le to - Reagan je oboroževal, podžigal in fundamentaliziral tudi Osamo bin Ladna in druge mudžahedinske freedom fighterje, ki so se v Afganistanu borili proti sovjetski okupaciji. Reaganova administracija je "islamski fundamentalizem" sprejela z obema rokama - ker je miniral komunizem. In ko so bušiji po 11. septembru od Afganistana zahtevali izročitev Osame bin Ladna, smo se spomnili na leto 1979, ko so iranski fundamentalisti od Amerike zahtevali izročitev zloglasnega iranskega šaha, Reze Pahlavija. Ker jim ga niso hoteli izročiti, so v Teheranu ugrabili 53 uslužbencev ameriške ambasade, ki so jih potem na začetku leta 1981 čudežno izpustili - in to le nekaj minut po Reaganovi inavguraciji. Ha! Ker je Carter volitve izgubil zaradi "krize s talci", so začele hitro krožiti špekulacije, da so Reaganovi možje na čelu z Bushem starejšim iranske ugrabitelje skrivaj prepričali, da naj talce izpustijo šele po volitvah (še bolje, po inavguraciji), toda reaganisti so rekli - ne, Iran je talce izpustil zato, ker se je ustrašil Reagana, strašnega in neustrašnega kavboja! Saj veste, tako kot se je Stalin ustrašil Tita, največjega fana Billyja the Kida.

Reagan je bil ameriški Tito - govoril je o enotnosti, novi republiki, ponovni izgradnji (Amerike), novi morali, revoluciji (Reaganovi), novi ekonomiji ("reaganomics") in materialni skrbi za malega človeka, se skliceval na tradicijo in junaški boj proti Hitlerju, besedo "svoboda" izgovarjal tako, kot da jo je izumil, pozival k budnosti, patriotizmu, disciplini, podjetnosti, miru in mednarodnemu angažmaju ("naš boj presega okvire naše domovine", kot je rekel Tito), ideološko forsiral vojsko, udrihal po liberalizmu, poziral s klobukom, ljubil humor, filme, diktatorje in črne spiske ter izžareval tak optimizem, da bi lahko Titovo slovito repliko "nihče ni v tem času dosegel toliko kot mi" mirno vzel za svojo. "Najboljše za Ameriko šele prihaja." Hja, tudi Tito ni nikoli puščal dvoma, da najboljše za Jugo šele prihaja. Reagan je SZ razglasil za "imperij zla" - Tito je SZ razglasil za "avtorja sovražne propagande". Amerika je pod Reaganom živela v strahu pred komunizmom in drugimi terorizmi - Juga je pod Titom živela v strahu pred "sovražno propagando".

Zbogom, realnost!

Vsi dobro poznamo mit, da je Tito lastnoročno dobil II. svetovno vojno - te dni smo nenehno poslušali, da je Reagan dobil hladno vojno. Jasno, lastnoročno. In to brez ene same izstreljene krogle. Republikanski mit gre takole: Reagan - mesečnik iz disfunkcionalne vukojebine, ki je ujel ameriški sen in mislil, da lahko dobi nuklearno vojno - je stopnjeval nuklearno oboroževanje ("Vojna zvezd"), prestrašena Sovjetska zveza mu je skušala slediti, toda pri tem je bankrotirala. Resnica je drugačna: prvič, SZ je bila v gospodarskem vojaškem zatonu že v sedemdesetih, drugič, Reagan je z revolveraško protikomunistično retoriko in ekscesno oboroževalno tekmo, v katero je prisilil tudi SZ (in proti kateri so protestirali vsi, celo njegova hči Patti!), hladno vojno le umetno podaljšal, tretjič, če bi bilo po Reaganu, bi hladna vojna še vedno trajala (hja, potreboval jo je), in četrtič, hladne vojne je bilo konec šele, ko se je pojavil Mihail Gorbačov. Ergo: če je kdo dobil oz. končal hladno vojno, potem jo je Gorbačov. Evropa je te dni zamudila zgodovinsko priložnost, da Ameriki pove, kdo je dobil hladno vojno - in če bi bilo treba, bi lahko v paket vključila še papeža. A po drugi strani, Reagan je tudi II. svetovno vojno dobil brez ene same izstreljene krogle - "služil" je v šovinističnih propagandnih filmih. Ko je kasneje rekel, da je sodeloval pri osvobajanju nacističnih legarjev smrti, so se režali celo neonaciji, ki jim je itak pihnil na dušo, ko se je v Bitburgu poklonil padlim esesovcem. Kar pa ne pomeni, da Reagan ni streljal: leta 1986 je bombardiral Libijo, tri leta prej pa je - namesto tistih, ki so tik pred tem v Libanonu razstrelili 293 marincev - naskočil nemočni karibski mini-mini otoček Grenada. Verjetno iz simpatij do padlega diktatorja, Erica Gairyja, ki je praktično ves grenadski proračun pokuril za raziskovanje vprašanja, zakaj se zunajzemeljska bitja vedno izkrcajo na Grenadi. Ne pozabite, da sta tudi Ron & Nancy slovela po tem, da sta nasvete iskala pri astrologih.

Ni kaj, Reagan - "veliki komunikator", "preporoditelj republikanske stranke", "galantni voditelj boja za svobodo", "človek brez ega", "mož, ki je spremenil svet", de facto nacionalistični mistik, teflonski darwinist in populistični fantazist - je imel srečo, da v osemdesetih še ni bilo interneta, tega velikega alternativnega vira informiranja, ki bi vse njegove svinjarije razkrinkal s svetlobno hitrostjo. Internet bi ubil njegove mite. In njegove fikcije. A po drugi strani: Reagan je bil prvi virtualni predsednik - prvi signal, da ljudje bolj verjamejo filmskemu igralcu kot realnim ljudem in realnosti. Ja, Ronnie je bil tako fiktiven kot Tito. Kot h'woodski B igralec ni bil sicer nič posebnega, toda vedel je, kaj je vloga in kako jo odigrati. In če bi ga Tito srečal v štiridesetih, bi ga zlahka dobil na svojo stran - tedaj je namreč igral vlogo demokrata. Še več, bil je tako hud levičar, da so se ga izogibali celo demokrati. O, še več - menda se je hotel včlaniti celo v komunistično partijo, kot je nekoč razkril pisatelj Howard Fast. Toda leta 1947, ko je Ameriko zajela protikomunistična histerija, je Titu pobegnil in začel igrati vlogo protikomunističnega demokrata - postal je FBI-jev špicelj ("T-10"), iz Združenja ameriških igralcev metal "komunistične zarotnike" in pričal pred sramotno Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti. Leta 1950 pa je zajezdil novo vlogo - Nancy Davis (kasneje Reagan), njegova nova muza, fanatična republikanka, ga je zmamila na drugo stran, v tabor mladega senatorja Richarda Nixona. In ko je po vlogah maskote korporacije General Electric in kalifornijskega guvernerja prevzel vlogo ameriškega predsednika, je hitro dobil svoj 11. september: 30. marca 1981 ga je v Washingtonu ustrelil tip, ki je mislil, da je Travis Bickle iz Taksista, in ki je hotel impresionirati Jodie Foster. Ko se je po operaciji zbudil, je medicinsko sestro vprašal: "Ali Nancy ve za naju?" Ko ga je zdravnik vprašal, kako se počuti, je odvrnil: "Raje bi bil v Pensilvaniji." In ko je vstopila Nancy, je dahnil: "Pozabil sem se skloniti." Jasno, vse tri replike so bile le citati iz starih filmov.

Toda ko je po enem dnevu že stal na nogah, so ga republikanci razglasili za čudodelnega tough-guya, ki ga ne more nič podreti, niti krogla. In iz dima filmskih citatov je vstal titoidni kult osebnosti. Kaj je storil naslednji dan, vemo - kečap je razglasil za zelenjavo, drevesa za glavnega onesnaževalca okolja in fakte za neumnosti, socialno podporo prepustil dobrodelnim organizacijam, davke pa znižal, s čimer je drastično povečal prepad med revnimi in bogatimi, deficit in nacionalni dolg. Ko je prišel mali Bush, se je republikancem sicer zazdelo, da je Reagan začel svoj tretji mandat, toda zdaj, ko so ves teden poslušali zgodbe o Reaganu, so lahko dokončno ugotovili, da Bush ni Reagan, ampak le banana, ki ne zna citirati niti filmov. Ne, Bush se skozi ta teden ni mogel švercati kot "novi Reagan". V času, ko ga je najbolj potreboval, ga je zasenčil. Hej, Dutch morda vendarle ni umrl čisto zaman.