Taboriščni črni humor

Smo sredi druge svetovne vojne, sredi Nemčije, v mestecu Luckenwalde blizu Berlina, kjer je nemško taborišče za vojne ujetnike iz premaganih Poljske, Francije in Jugoslavije. 17. januarja 1942 začnejo slovenski taboriščniki izdajati svoj tednik - Žica. Na štirih straneh, na roke napisan, a ne v lamentaciji, temveč je to serija duhovitih rubrik črnega humorja, opremljenih z domiselnimi karikaturami. Vsako soboto, štirinajstkrat zaporedoma, je izšlo štirinajst številk v enem samem izvodu, ki je krožil od rok do rok. Njegov moto je bil igra: izhaja vsako soboto, če sta slučajno dve soboti zaporedoma, izhaja drugo soboto. Si predstavljate skupino taboriščnikov, ki ji je vzeta svoboda in ki ob pičli hrani izdaja list, v katerem objavi v rubriki domači nasveti: "Proti lakoti je najboljše zdravilo, preizkušeno, mnogokrat uporabljeno - dobra večerja."

Danes, po 62 letih, je časopis še vedno duhovit, predvsem pa šokanten z nedojemljivo mero samoironije. Mladeniči in gospodje, ki sanjajo o svobodi, objavijo oglas: "To poletje obiščite Nemčijo! Krasna gozdna letovišča. Možnost konverzacije v nemščini. Tedenski izleti v okolico. Agencija Ujetnik."

V taborišču, kjer dobijo v roke komajda kakšno marko, si zgradijo vzporedni svet. "Ne veste, kam z denarjem! Za denar se nič ne dobi? Bojite se inflacije. Vaš sin zapravlja. - Svoj denar naložite v kreditni zavod Bradica. Kupujemo za vas vrednostne papirje."

V barakah, ki so vsega 50 kilometrov oddaljene od Reichstaga in Hitlerjeve pisarne nacistične ideologije, ki v imenu teorije večvrednosti arijcev požiga ruska mesteca, gradi koncentracijska taborišča, v katera izganja in kjer pobija pripadnike nearijskih ras, slovenska skupinica napove predavanje člana Akademije znanosti v Ljubljani in izrednega člana Prirodoslovnega krožka na Madagaskarju dr. Rajka Bradice: Uš - prirodoslovna razpravica, v njej pa profesor pojasnjuje evolucijsko prednost uši pred človekom: "Velika prilagodljivost, zakaj živi na vseh ljudeh brez ozira na raso, narodnost, veroizpoved in politično pripadnost."

Ljudje, ki so jim omejili gibanje in jih zaprli v tujo deželo, si kopljejo rov v svobodo duha. Dr. Poljanski se spremeni v črnega Hipokrata, ko objavi oglas: "Ker sem prezaposlen z igranjem taroka, do nadaljnjega ne zdravim svojih pacientov in ne sprejemam novih. Upajmo, da bo narava storila svoje." Taboriščno življenje postaja najdragocenejši trenutek spoznanja, za katerim večina neuspešno hlasta od rojstva do smrti. Tako časopis objavi odgovore na anketo, ki jo je opravil med zaporniki: Ali boste po vojni ostali pri svojem poklicu ali boste izbrali kakega drugega? Najbolj prepričljiv je sklep: "Vojno ujetništvo je ena najbogatejših izkušenj. Tako je na primer premnogi odvetnik, profesor šele tu spoznal, da je prav za prav rojen za kramp ali za mešanje malte."

Založba Žica poroča o knjižnih novitetah, med drugim o uspešnici taboriščnika Otokarja Bajca Resnoba, človekova odlika, ki je bila razprodana v dveh urah. Tu se trideset let pred časom rojeva konkretna poezija, znameniti De profundis: "V mojem srcu gori, v mojih žilah kipi, gasilcev pa ni."

Ko ljudem v taboriščih obrijejo košate lase, jim oskubijo ponos in identiteto, toda tudi v miljeju brezpravja se obrite glave še naprej borijo za svoj ugled in zato pretijo: "Proti vsem tistim, ki bi na podlagi moje oskubljene glave trdili, da sem petnajstleten pobalin, bom vložil po svojem pravnem zastopniku tožbo zaradi razžaljene časti. dr. Poljanski."

Kdo so bralci tega lista? V 7. številki beremo strokovno sodbo, ki jo je izdal pripadnik višje rase. Ko je gledal podobo slovenskega prirodoslovca, pravi čistokrven nacist: "Čisto dobro, samo glava je prevelika." V eni izmed številk pa ni interveniral nemški cenzor, marveč nekdo z višje instance: "Opozorilo zoper zlorabo njegovega imena v polemikah. Bog oče v nebesih."

Ta biser intelektualnega uporništva zoper nacizem hrani Arhiv Slovenije, ki nam ga je dal prijazno na vpogled. Kako je nastajal, kaj jim je pomenil ter o absurdih taborišča in kasneje svobode smo se pogovarjali z njegovim urednikom, danes 86-letnim književnikom Janezom Gradišnikom.

Kako ste prišli v nacističnem vojaškem taborišču na idejo, da izdate časopis?

Tega ne bi znal povedati, tudi ne vem več, kdo si je to izmislil. Bili smo v taboriščnem lazaretu, ki je bil v gozdu zunaj taborišča, kjer je bila manjša nevarnost okužb. Nekaj nas je bilo tolmačev, dva sta bila zdravnika, vseh skupaj morda kakšnih deset. Imeli smo dosti časa in najbrž smo zato prišli do časopisa. List je bil šaljiv v veliki meri, s tem smo si malo krajšali čas. Dva sta bila dobra risarja, pokojna Mikuš in Prohaska. Vsi skupaj smo bili aprila 1941 na oficirskem šolanju pri Sarajevu, ko je jugoslovanska vojska kapitulirala in so nas Nemci zajeli, spravili na tovorne vlake in odpeljali v taborišče Stalag III A pri Luckenwaldu, nedaleč od Berlina.

V taborišču je manjkalo vsega, vi pa ste našli celo papir. Od kod?

Verjetno smo nagovorili enega izmed stražarjev, ki je bil videti dobrega srca. Ta je potem lahko dobil plačilo iz vsebine paketov, ki so nam jih družine pošiljale v taborišče. Imeli smo nalivnike.

Kakšna je bila naklada časopisa?

Izhajal je v enem izvodu, vsako soboto, štirinajst številk. Izvod je šel iz rok v roke.

Časopis je bil zelo na tekočem z izidi knjig, poročate, da je Otokar Bajec izdal knjigo Kako sem izgubil avtoriteto, in to v dveh izdajah, v broširani in vezani za 20 oziroma 40 dinarjev.

To je bila šala. Otokar je bil šaljivec, malo tudi otročji.

Vaš časopis je imel črnohumoren koncept: navajate priročnik Kako govoriš brez glasu, Jetniška kuhinja nekdaj in danes, nasvete, kam investirati danes, v katere delnice ... Vi pa ste brez vsega sedeli v taborišču?

Ustvarili smo si vzporedni svet. Ja, z raznimi vzdevki smo okrasili tovariše. Dvema je bilo ime Rajko, eden je postal Rajko Bradica, drugi pa Rajko Pevec. Med nami je bil jurist Prohaska, ki smo ga prekrstili v Brezhaska. Tukaj imam še njegovo pismo, ki mi ga je pisal med vojno. V nemščini seveda.

Je bila nemščina nujna?

Nujna, če si hotel, da pošta dostavi pismo. To je bilo zato, da je njihova cenzura razumela, kaj pišeš.

Ste imeli cenzuro nad časopisom? Tukaj prebiram ponudbo vaše turistične agencije, ki vabi na potovanja po Nemčiji.

Ha ha ha, veste, to so šale, vsi skupaj smo se zabavali.

Je v vašem časopisu sploh kakšna stvar držala ali je bilo vse irealni svet? Dr. Polak javlja, da želi na ekskurzijo v Zagreb, kjer bi si ogledal ustaški stan poglavnika Pavelića.

Nič resnega, kdaj to, da si kdo želi domov. V naši druščini so sodelovali tudi Hrvati in Srbi, list je bil kdaj dvojezičen.

Časnik objavlja razpravico o ušeh, ki imajo komparativno prednost pred ljudmi, ker so tako prilagodljive, da lahko živijo na vseh ljudeh, ne glede na raso, veroizpoved, narodnost in politično prepričanje. V taborišču ste najbolj rabili humor?

Verjetno, tudi smo se spoprijateljili med seboj in se šalili drug iz drugega. Nobeden ni bil zaradi tega zamerljiv.

Nekdo javlja, da je menjal svoje ime, namesto da me se kliče Otokar, naj se me v bodoče kliče Puberle. Kdor me bo drugače klical, se mu ne bom odzval, pa kakršnekoli bi že bile posledice.

Ja, to je bil Bajec, ki še danes živi v Mariboru.

Ste katoliški intelektualec. Človek bi pričakoval, da se boste v taborišču bolj obrnili k molitvi, vam pa je bil bližji humor kot način preživetja.

Seveda, saj za religijo ni bilo pravega prostora. Čeprav je bil Francoz, ki sem ga učil italijansko, duhovnik in bi nam lahko maševal. Vendar najbrž med Francozi in nami ni bilo tako tesnega stika. Dosti lahko nam je pravzaprav bilo. Lazaret je bil nekakšna izjema. Na koncu so prišli ruski ujetniki, ti so prinesli tifus.

Tolmači ste bili bolj ali manj Slovenci?

V Stalagu III A so iskali tolmače. Ker francoski vojaki niso imeli nikogar, ki bi znal tudi nemško, so nas Nemci med Slovenci našli nekaj, ki smo tolmačili Francozom. Tako je naneslo, nemško južni del Jugoslavije ni znal, Francozi niso znali nemško, Nemci ne francosko.

To, da ste se v slovenskih gimnazijah učili francosko in nemško, je bilo usodno za vaš položaj.

Ja, gotovo. Jaz sem se francoščine veliko naučil sam, kot samouk, v taborišču sem bil med Francozi ves dan, pa sem se naučil še pogovornega jezika.

Kako je potekala notranja trgovina: vas je francoski duhovnik za plačilo učenja odvezal kakšnega greha?

Ha ha, ne, to je bilo prijateljsko. Bil pa je priljubljen doma, v svoji župniji, od koder so mu farani pošiljali pakete; bil je zasut s paketi in jih je večinoma razdelil. Tu je bil režim liberalen, dostavili so nam pakete, ki so nam jih pošiljali.

Kaj ste v shematskem redu taborišča učili Francoza: shematiko italijanske slovnice?

Ne, ne, brala sva Goldonija, zelo je užival, saj je tam tudi humor izgubljenih. Dva osirotela plemiča prideta na psa, toda eden ima višji plemiški naslov. Ta, ki ima višji naslov, neprenehoma ponavlja: "Med vami in menoj je nekaj razlike!"

So vas Nemci kaj cenzurirali?

Mislim, da nobeden od Nemcev tega niti ni videl. Po nekaj mesecih taborišča je režim postal zelo liberalen, kot vojaškim ujetnikom so nam dali ausweiss, s katerim smo lahko hodili v bližnje mestece Luckenwalde. Kot nekaj bizarnega, kar je najbolj čudno, bil sem v množici Štajercev leta 1942 odpuščen domov, medtem pa so Nemci našo družino, ker je bila narodno zavedna, izselili v hrvaško Bosno. Priglasil sem se v Mariboru na policijo, kjer sem jim rekel, da tu nimam kaj početi, da grem za njimi. Šefu gestapa, nekemu komisarju Fuchsu, sem razložil, kaj želim, malo je premislil in rekel: Moral bi vas zadržati, mi potrebujemo ljudi, ampak vam ne bom spreminjal življenjske poti, kakor ste si jo zamislili, in mi je dal dovoljenje za odhod na Hrvaško. Ko sem bil že na Hrvaškem, mi je poštar lepega dne prinesel nakazilo, poglejte, še zdaj ga hranim - plačilo 3 nemške marke. Tolmači smo dobivali nemško plačo 3 marke na teden. Ko smo šli domov, bi morali ravno dobiti zadnji obrok. Tam je nekje ena njihova komanda odkrila moj naslov in so mi poslali zadnje plačilo. Si predstavljate to bizarnost? Vmes sem se nekajkrat preselil in so me našli na zagrebškem naslovu.

Kako ste to doživeli?

Pri Nemcih lahko vse pričakuješ. Ta njihova mašinerija, da se je nekomu zdelo vredno poizvedovati za mojim naslovom. Poslali so v Maribor, tam na hrvaškem konzulatu izvedeli, da sem šel v Rožišče pri Bjelovarju, ker me tam ni bilo več, so izvedeli, da sem v Zagrebu ...

Vaši tovariši iz taborišča so lani začeli prejemati taboriščno rento. Je vas ta renta dosegla?

Se nisem hotel prijaviti, se nisem sploh priglasil. Nekako sem si rekel, da ne.

Ste kot šolajoči se oficirji jugoslovanske armade uživali kakšno spoštovanje pri Nemcih?

Dvomim, ko si bil enkrat tam, si bil tam. Vsekakor pa je bilo prijetnejše življenje kot pri vojakih.

Življenje v ujetniškem taborišču je bilo boljše kot v redni jugoslovanski vojski?

Vsekakor, vi ne veste, kako so vas kraljevi oficirji terorizirali. Naša vojska je bila zelo nasilna v smislu poniževanja, tudi hrana za vojaštvo je bila slabša. To je paradoks, ampak res je bilo tako. V taborišču smo bili ljudje, ki se prej sploh nismo poznali, potem pa je nastala očitno prisrčna druščina. Pomagali smo si prenašati to, da smo v ujetništvu. To je bil način miselnega preživetja. Tudi si si lahko veliko upal. Prišel je neki avstrijski zdravnik, ki je bil sicer mobiliziran v SS, pa je pri nas deloval in sem jaz povsem odkrito debatiral z njim, kako je naša domovina zdaj zatrta, tako da je vedel, kaj mislim. Ko so pripravljali naš transport za pot domov, so mi prenesli njegove besede: Jetzt geht der Germanenfresser nach Hause, "Zdaj gre žerec Nemcev domov". Veste, nekateri so bili tudi drugačni, ta je bil sicer zagrizen nacist, ampak pošten. Bil je pa še nekdo drug, ki mi je čisto odkrito pokazal, da je opozicionalec, in mi je podaril celo knjigo Faust s posvetilom. Ta je čakal, da bi bilo konec režima, in si je upal to povedati pred mano, vedoč, da jaz enako mislim.

Kako dolgo ste ustvarjali časopis?

Mislim, da je nehal izhajati, ko je štajerski del ujetnikov odšel domov. Jaz sem manjkal kot urednik. Tekste je pisal en sam, Lipuš, njemu smo tekste diktirali, karikaturista pa sta risala zadeto; tiste slike so podobne konkretnim ljudem. Imeli smo po več karikatur na številko. Tudi ne vem, kako, da sem jaz to vzel s seboj. Najbrž smo se zmenili, da jaz vzamem, ko sem šel domov.

Časopis, ki je živel kot del vas, ste leta 1999 izročili Arhivu Slovenije?

Zdelo se mi, je, da je bolj varno, če ima to ustanova. Tako zasebno ne veš, kako bo.

Med vojno ste bili urednik časopisa taboriščnikov, protinacističnega po humorju, pred vojno ste bili že znani med književniki. Kako da po vojni, po osvoboditvi, niste postali urednik denimo Ljudske pravice?

Ha ha ha, to je šlo vendarle vse po strankarskih poteh, po članstvu v komunistični partiji. Imeli so vse v rokah, jaz sem imel srečo, da je Kocbek prišel junija 1945 v Zagreb, kjer sva se dobila, saj sva se poznala prek revije Dejanja, in Kocbek je prišel na misel, da bi me kot jugoslovanski minister angažiral za osebnega tajnika.

Kaj ste počeli kot tajnik?

Zanj sem pisal pisma v tujino, saj je skušal obnoviti stike s personalizmom, s filozofom Mounierom sta se osebno poznala. Delo je bila sinekura, ministrstvo ni imelo veliko nalog, razen, da je skrbelo za preseljene Slovence, ki so bili raztreseni po Srbiji, da jih spravi domov. Po enem letu so to ministrstvo odpravili.

Ste si kdaj poskušali pojasniti to razliko med črnim humorjem časopisa sredi nacizma in samimi smrtno resnimi časopisi v povojni partijski Sloveniji?

Ja, ampak mi smo bili tudi sami v absurdnem položaju, humor je najbrž prihajal iz tega.

Kako da humor v partijskem režimu ni mogel zaživeti?

Oni so vse te stvari strašno zares jemali. Saj so imeli v planu spremeniti slovenski narod in njegov značaj. Kako boš to naredil? Ta načrt je bil močnejši od humorja.

V taborišču ste z nacističnim častnikom prosto debatirali o politiki nacizma. Kako ste doživeli čas komunističnega režima?

Vsi skupaj smo se malo potuhnili, marsičesa nisi rekel, kar bi rad rekel, a nisi mogel. To je bil slab občutek, nekakšno razočaranje nad novim svetom, ki si ga dočakal, a je bil čisto drugačen, kot si si ga predstavljal, da bo. Ljudje kot tale Stjenka, ki je zdaj umrl, so ga drugače skrojili.

Ali z njimi ni bil mogoč dialog?

Ne, včasih sem se zapletel v kakšno jezikovno polemiko in sem vedno pogorel, ker je imel nasprotnik pravo legitimacijo, jaz pa ne.

V rubriki nasveti ste objavili, da je najboljše zdravilo za lakoto, mnogokrat preizkušeno - dobra večerja. Se v času komunizma ni dalo ironizirati v podobnem slogu?

Slog je usahnil, saj se je videlo, da ga ni bilo mogoče javno prezentirati. Nastop povojne oblasti je povzročil tudi spremembo sloga izražanja.

Kaj ste počeli med vojno, po odpustitvi iz taborišča?

Na Hrvaškem sem na občini delal kot navaden pisar, nekaj sem pač moral početi. Ko sem videl, da to ne bo kaj prida, sem se spravil v hrvaško "radno službo", ki je bila pribežališče grešnikov; vsi zagrebški magnati so spravili potomce tja, da jim ni bilo treba k vojakom. Šef oddelka za vzgojo je rekel, da potrebujejo urednika mesečnega glasila.

Kdaj ste se pa naučili hrvaško?

Tam vmes, zame je bila to imenitna reč, enkrat na mesec tak droben listič.

S kakšno vsebino?

Napotila za vzgojo in učenje, sam ne vem, kje sem jemal snov, moral sem od kod prepisovati. Spomnim se, da sem enkrat uporabil besedo, misleč da je hrvaška, a je bila slovenska. Ta list sem urejal, dokler me zadnje tri mesece niso spravili v ustaški zapor, ker sem sodeloval s slovensko Osvobodilno fronto.

Taboriščni tovariši se vas spominjajo, da ste, čeprav Slovenec, Francoze poučevali o francoski literaturi.

Ha ha, najbrž pa res kakšnega manj razgledanega francoskega intelektualca.

Celotni list "Žica" je s privoljenjem urednika Janeza Gradišnika dostopen na spletnem naslovu: www.mladina.si/zica/, medtem ko je originalne izvode najti v Arhivu Slovenije.