zda / Catch-22

Če vprašate hardcore republikance, potem predsedniški kandidat in vietnamski veteran John Kerry sploh ni bil v Vietnamu. Nedavno je namreč skupina vietnamskih veteranov, ki so služili pod Kerryjem, na "njegovem" patrolnem čolnu, in ki nastopajo pod imenom Swift Boat Veterans for Truth (Veterani patrolnega čolna, ki se borijo za resnico), začela na TV postajah v nekaterih ameriških zveznih državah vrteti serijo reklam, v katerih zagotavljajo, da je Kerry blefer in lažnivec, da je svoje bojne rane napihnil zato, da bi čim prej dobil medalje in da bi lahko čim prej spokal domov, in da ni primeren za vrhovnega poveljnika, kar bi kakopak postal, če bi se 2. novembra prebil v Belo hišo. Fantje z njegovega čolna tega očitno nočejo. Reklame so sicer zavrteli le v Wisconsinu, Ohiu in Zahodni Virginii, toda "zgodba" je v hipu bušnila v ospredje predvolilnih debat in postala nacionalni dogodek št. 1. Veterani, ki nastopajo v reklamah, so rekli, da so neodvisna in nepristranska druščina in da nimajo nič s politiko, še najmanj z Belo hišo ali pa Bushevo kampanjo - le resnico da hočejo povedati. In to je vse. To so storili na svojo roko, ker jim je tako velevala vest. Tudi štab Busheve kampanje in Bela hiša sta zanikala, da imata kakšno zvezo s tem nepričakovanim, eksplozivnim in agresivnim razkritjem "resnice".

Ni kaj, vietnamski veterani - hja, tudi tisti, ki še vedno verjamejo, da so vietnamsko vojno izgubili zato, ker so jih izdali protivojni agitatorji in liberalci, kakršen je Kerry - imajo pravico do tega, da povejo resnico. Toda očitno so fantje pod velikim vplivom Busha, ki demokracijo razume po svoje - kot pravico do tega, da lažeš. Fantje, ki so služili na Kerryjevem patrolnem čolnu, imajo namreč hud problem z resnico - za začetek, nihče izmed trinajstih veteranov, ki nastopajo v reklamah, ni služil na Kerryjevem čolnu. Še več, vsi so bili tako daleč stran, da sploh niso videli niti njegovih patrolnih akcij niti njegovih ran, ki so mu prinesle 5 odlikovanj za junaštvo, pogum in take reči (tri škrlatna srca, bronasto zvezdo in srebrno zvezdo). Ironično - dva izmed njih sta še pred kratkim Kerryju pela himne. Dalje, da so veterani, ki se borijo za resnico, neodvisni in nepristranski, politično neopredeljeni, apolitični tako rekoč, tudi ne drži. Že to, da sredi predsedniške predvolilne kampanje agitiraš proti Kerryju in obenem trdiš, da nimaš nič z drugo, republikansko stranjo, je noro, toda Merrie Spaeth, ki je ustanovila to veteransko združenje, je itak znana republikanska PR jurišnica in prijateljica družine Bush, pa tudi trije Teksačani, ki so ta protikerryjevski TV blitzkrieg financirali, so stari, dobro znani prorepublikanski navijači - v republikanske predvolilne kampanje so v vseh teh letih zmetali milijone. Eden izmed njih je odvetnik John O'Neill, ki je sočasno z rolanjem protikerryjevskih reklam objavil knjigo Neprimeren za poveljevanje (Unfit for Command), v kateri "razkriva", da je Kerry škrlatna srca dobil za povsem minorne rane (zadoščal je povoj, brez hospitalizacije), da je v "rit dobil le nekaj riža", da je med akcijo, ki mu je prinesla bronasto zvezdo, v resnici zbežal, da je svoje junaške akcije inscenaril, da je v Vietnam prinesel kamero, s katero je za kasnejše, politične potrebe beležil svoja inscenirana junaštva, da v Vietnamu ni bil dvakrat, da leta 1969 ni rešil življenja Jimu Rassmannu in da so v severnovietnamskih zaporih mučili ameriške vojake, ki niso hoteli potrditi ameriških vojnih zločinov, o katerih je pred senatno komisijo pričal Kerry.

Tudi O'Neill je poudarjal, da je služil na Kerryjevem čolnu in da nima nobene zveze z republikanci. Resnica? Kje neki! Prvič, O'Neill je resda služil na Kerryjevem čolnu, toda šele ko je Kerry odšel iz Vietnama. In drugič, O'Neill ni le republikanec, ampak je buši - skrajno desni, hardcore republikanec. Z Bushem je bil v navezi, ko je bil guverner Teksasa. Bushu - oz. Bushevemu svetovalcu Karlu Roveu, specialistu za dirty tricks in blatenje konkurence - je pomagal leta 2000 diskreditirati arizonskega senatorja Johna McCaina, Bushevega republikanskega protikandidata, sicer vietnamskega veterana, ki je v severnovietnamskih zaporih presedel 5 let (in ki je zdaj Busha pozval, da naj zahteva umik protikerryjevskih reklam). Naj vas le spomnim: O'Neill in Rove sta tedaj med drugim poskrbela tudi za to, da je Amerika podvomila, da je bil McCain sploh kdaj v vietnamskem ujetništvu. Ja, McCain je bil unfit for command. No, O'Neilla je že leta 1971 angažiral tudi Richard Nixon - da je v TV debatah blatil in rušil Kerryja, ki je tedaj pred senatno komisijo razkrival ameriške in svoje vojne zločine v Vietnamu.

Mitska verzija Busha

Z eno besedo: "spontane" antireklame vietnamskih veteranov so bile le napad na Kerryja, ki so ga orkestrirali Bushevi jurišniki. Da so javno debato o Kerryjevem "insceniranem" vojnem junaštvu kot top senzaciji in najhujšem škandalu v sodobni ameriški zgodovini forsirali predvsem desni, prorepublikanski mediji, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da so skušali bušiji diskreditirati prav Kerryjevo vojaško, heroično, nagrajeno, splošno priznano preteklost - hej, demokrati Kerryjev imidž pumpajo prav z njegovo heroično preteklostjo, z njegovim patriotskim angažmajem, z njegovimi vojnimi odlikovanji, s čimer skušajo Ameriki dokazati, da je Kerry primeren za vrhovnega poveljnika in "vojno proti terorju". Ne pozabite, da je bil Kerry na nedavni demokratski konvenciji v Bostonu obdan s samimi generali, da so mu kordon formirali vietnamski veterani, ki so res služili na njegovem patrolnem čolnu, da ga je na oder pripeljal nekdanji senator in vietnamski veteran Max Cleland in da je svoj govor začel s stavkom: "Moje ime je John Kerry - javljam se na dolžnost!" Preseneča pa, da so "zgodbo" zgrabili - magari rezervirano - tudi drugi, bolj uravnoteženi mediji, da je Bushevi mašini spet uspelo vsiliti debato, ki je le diverzija, le speljevanje pozornosti, da ji je uspelo Kerryja spet prisiliti v defenzivo, v samopojasnjevanje... ee, v pozicijo, da se brani. Bush Kerryja - ki ima dovolj elementov, da bi ga lahko matiral (laži, Irak, Abu Grajb, 1.000 mrtvih vojakov, slaba ekonomija, brezposelnost, deficit ipd.) - stalno drži v šahu. Kar je smešno. Iz dveh razlogov. Prvič: vietnamski veteran Kerry mora na dolgo in široko dokazovati, da je bil v Vietnamu, toda Bush je ta, ki se je izognil služenju v Vietnamu (po očkovi zaslugi je služil v Nacionalni gardi in še od tam dezertiral!). In drugič, Kerry mora na dolgo in široko dokazovati, da je sposoben Ameriko zaščititi pred teroristi, toda Bush je ta, ki mu Amerike pred teroristi ni uspelo zaščititi.

Kar nas pripelje do glavnega vprašanja: se Kerryju defenziva izplača? In narobe: je to, da Bela hiša prek "posrednikov" stalno blati Kerryja, znak Busheve moči ali nemoči, celo histerije? Za začetek, če pogledate rezultate sondaž, se pokaže, da sta Kerry in Bush zelo izenačena, da gre torej za tesno bitko, za "dead heat", kot pravijo. Nič novega. Tako je v principu že ves čas. In to so potrdile tudi zadnje sondaže - nekatere dajejo rahlo prednost Bushu, večina pa Kerryju. Razlika med njima je statistično zanemarljiva, toda le na nacionalni ravni, ki pa je, kot vemo, nebistvena - Al Gore je leta 2000 dobil 544.000 glasov več kot Bush, a zaradi manjšega števila elektorskih glasov volitve kljub temu izgubil. Kar seveda pomeni, da je Gore izgubil preveč držav - tistih nepredvidljivih, neopredeljenih, "tesnih" držav, ki jim pravijo battleground states ali pa swing states. Takih držav je letos 16, skupaj pa imajo na voljo 177 elektorskih glasov, kar ni malo, če upoštevate, da je za osvojitev Bele hiše potrebnih 270 glasov. In sondaže kažejo, da Kerry vodi v desetih swing državah (119 elektorjev), Bush pa le v šestih (58 elektorjev). Zvezne države Colorado, Arizona, Nevada in Missouri, za katere se je zdelo, da jih bo brez problema pobral Bush (leta 2000 jih je), so trenutno Kerryjeve. Florida tudi. Če torej Ameriko razrežete po državah in vštejete tudi elektorske glasove že opredeljenih držav, potem Kerry trenutno vodi 291-195. Ergo: v Beli hiši je trenutno JFK. Še več, sondaže kažejo, da volilci Kerryju vse bolj zaupajo tudi pri vprašanjih nacionalne varnosti, obrambe in iraške vojne. Ne, odgovor na vprašanji "kdo je bolj primeren za menedžiranje iraške vojne" in "kdo je bolj primeren za menedžiranje vojne proti terorju" ni več enoglasno Bush. Recimo, v elektorsko zelo pomembni Pensilvaniji ima Kerry pri vprašanju iraške vojne že prednost pred Bushem (46-45), pri vprašanju vojne proti terorju pa zaostaja le še za 4 točke (48-44). Pričakujte najmanj oranžni alarm!

A po drugi strani - če malce bolje pomislite, so se bušiji pri vprašanjih nacionalne varnosti, obrambe in iraške vojne ujeli v začarani krog, okej, v catch-22. Prvič, če hočejo poraziti Kerryja, ga morajo prikazovati kot "nesposobnega za vrhovnega poveljnika". Drugič, bolj ko ga prikazujejo kot "nesposobnega za vrhovnega poveljnika", bolj ga silijo v to, da se definira kot vojak, poveljnik, tough guy. In tretjič, bolj ko ga silijo v to, da se definira kot tough guy, bolj izgleda kot Bush - hja, bolj med njima ni razlike. Kerryjev predvolilni štab je nedavno - prek Jamesa Rubina, nekdanjega Clintonovega tiskovnega predstavnika - celo sporočil, da bi Kerry v senatu glasoval za napad na Irak, pa četudi bi vnaprej vedel, da Irak nima orožja za množično uničevanje in da ni povezan z al-Kajdo. Kerry je žrtvoval topa, da bi lahko Bushu vzel kraljico, specifično - odrekel se je taktični možnosti, da bi Bushu očital, da je Ameriko v vojno spravil v lažmi, to pa zato, da bi se pri vprašanjih nacionalne varnosti, obrambe in iraške vojne lahko mozaično, postopno, strateško samodefiniral kot vrhovni poveljnik, kot mitska verzija Busha, kot del junaške, patriotske folklore, kot del ameriške zgodovine.

Pret-a-Porter

Zato ne preseneča, da so demokrati - tako kongresni demokrati kot John Kerry - sporočili, da ne bodo blokirali Bushevega imenovanja Porterja Gossa za novega direktorja CIE. Taktično so malce negodovali, saj veste, za umetniški vtis, toda puščali niso nobenega dvoma, da bodo Bushevemu izbrancu prižgali zeleno luč. Le zakaj je ne bi - demokrati in Kerry pač nočejo ustvarjati vtisa, da ovirajo "vojno proti terorju" ali pa da ogrožajo nacionalno varnost. Demokrati bi zlahka posneli TV antireklamo z naslovom - Neprimeren za poveljevanje CII. Iz desetih razlogov.

Prvič, Porter Goss je floridski hardcore republikanec, desničarski lojalist, čistokrvni in pravoverni buši, no, Bushev yes-man. Kot kongresnik je podprl vse Busheve zakone. Noben direktor CIE še ni bil tako politično pristranski kot Goss - niti stari Bush.

Drugič, bil je agent CIE - in to v šestdesetih in na začetku sedemdesetih, potemtakem v času, ko je CIA širom sveta serijsko režirala atentate in puče ter podpirala avtokratske, fašistoidne režime. Specifično: na Haitiju in Dominikanski republiki je deloval v času, ko sta tam za teror, ubijanje demokracije, sekanje opozicije in brutalne kršitve človekovih pravic skrbela Papa Doc Duvalier in Rafael Trujillo, zelo verjetno pa je - kot ekspert za staro in novo grščino - sodeloval tudi pri vojaškem udaru v Grčiji, ki je leta 1967 na oblast pripeljal fašistoidne polkovnike. Ko je leta 1971 CIO obesil na klin, se je naselil na Floridi, kjer je s prijatelji - nekdanjimi agenti CIE - ustanovil časopis in obogatel.

Tretjič, leta 1997 je postal predsednik kongresne komisije, ki nadzoruje delo obveščevalnih služb (House Intelligence Committee), kar je bilo skrajno cinično - delo CIE je nadzoroval nekdanji agent CIE. Ja, Goss, produkt hudega konflikta interesov, je nadzoroval delo vseh tistih obveščevalnih služb, ki so 11. septembra 2001 zatajile. Konflikt interesov pri tako občutljivi dejavnosti, kot je nadzovanje dela obveščevalnih služb, je očitno lahko zelo poguben, toda to ga ni nikoli motilo - nedavno je Kerryju, predsedniškemu kandidatu konkurenčne stranke, očital, da je premehak do terorizma in vprašanj nacionalne varnosti.

Četrtič, komisija, ki jo je vodil, je imela pred 11. septembrom 2001 le dve debati o terorizmu.

Petič, predsedoval je tudi združeni kongresni komisiji, ki je preiskovala ozadje terorističnega napada na Ameriko in potem v svojem poročilu "pozabila" omeniti mnoge usodne reči, tudi daily brief, ki ga je CIA Bushu dostavila 8. avgusta 2001 in ki je bil naslovljen - "Bin Laden odločen, da napade Ameriko".

Šestič, ko se je izkazalo, da so obveščevalne službe podatke o iraškem orožju za množično uničevanje in povezanosti Iraka in al-Kajde "zapekle", je le zamahnil z roko. Nobene kritike.

Sedmič, blokiral je kongresno preiskavo o mučenju iraških zapornikov v Abu Grajbu.

Osmič, zavrnil je kongresno preiskavo o iraškem tajkunu Ahmedu Chalabiju, ki je Bushevo administracijo namerno pital z lažnimi podatki o iraškem orožju za množično uničevanje in povezanosti med Irakom in al-Kajdo.

Devetič, nasprotoval je ustanovitvi neodvisne komisije, ki naj bi preiskala ozadje terorističnega napada na Ameriko. Ergo: pri nacionalni varnosti stalno daje prednost interesom svoje politične opcije, kar je nevarno. In včasih pogubno.

In desetič, 11. septembra 2001 - v času rušenja Svetovnega trgovinskega centra - je mirno sestankoval z generalom Mahmudom Ahmedom, šefom pakistanske obveščevalne službe, ki slovi po tem, da je Osamo bin Ladna leta 1998 še pravi čas posvarila pred ameriškim raketiranjem.

Bi vi temu tipu zaupali vodenje CIE? Ni kaj, če se bo do volitev v Ameriki pripetil kak teroristični napad, ima Kerry hrbet krit - predsednikovi "presoji" je pač pustil vso svobodo. In seveda - če bo na volitvah zmagal, lahko Gossa že naslednji dan zamenja.