romanje / Hoteli smo videti Jezusa

"So bili, ma znaš, uni, ki jejo mamila, ma da bi ti vidu, kako so bili brumni (pridni)," je z navdušenim in malce kričavim glasom pribila jezikava starka, ki se je pred dnevi vrnila iz Međugorja. Še teden poprej je navadne hašišarje uvrščala v najbolj vroč krog pekla. Če ima romanje v Međugorje tako moč, da je strpnosti uspelo zlesti pod staro usnjeno žuljavo kožo, kakšen učinek bo šele imelo na psevdotolerantnega zdolgočasenega mladca? Hvalabogu, da ima cerkev široko srce in izgubljenim ovčicam ponovno in z veseljem odpre duri na svoje neskončne travnike. Tako sem se odpravil na romanje v Međugorje, na tradicionalni vsakoletni festival mladih, ki je letos potekal pod naslovom Hočemo videti Jezusa.

Na Gospodovo pot sem krenil kot največji frajer, na srednjem avtobusnem sedežu v zadnji vrsti. In kot se za romanje spodobi, se je tudi to začelo z molitvijo in s petjem, ki sta me zaradi angelskih glasov sopotnic zazibala v sladko spanje. A časa za spanje na romanju ni veliko. Skoraj za vsakim ovinkom se zgodi kaj, za kar je treba zmoliti nov očenaš. Tako smo molili celo za ranjene potnike avtobusa, ki je zletel z avtoceste v bližini Logatca. Seveda Boga na višavah nismo pozabili poprositi, naj tudi nas pripelje žive in zdrave do obljubljene dežele. A bližje ko smo bili cilju, večjo nestrpnost je bilo čutiti v ozračju. Pomagala ni nobena molitev več. V sveti dolinici - Međugorje namreč pomeni kraj med gorami - smo bili točno ob petih in nič prej.

Predavanja

Greh gor ali dol, vsaj nekateri smo prvi večer namesto veri in molitvi posvetili vinu, ki ga je bilo kljub svetosti kraja povsod v izobilju, pa tudi žilavke (hercegovska šmarnica) se nismo branili. Dušnih pastirjev, ki so delili odpustke, je bilo na kraju samem dovolj. Veseli noči je sledilo klavrno jutro. Kdo ve, morda trpljenju ni botrovala žilavka, temveč svetost kraja. A molitev vse ozdravi. Časa za drugačno zdravljenje pravzaprav ni bilo. Ozračje se je v pričakovanju soparnega dne po prekrokani noči že pošteno segrelo. Ravno prav za kopalke. Ravno prav za skok v osvežujočo vodo in poležavanje v senci. A žal romanje ni dopustovanje. Program se je, ne oziraje se na naše zdravstvene težave, začel navsezgodaj. In to s petjem, ki smo ga prekrstili v jutranjo telovadbo. Ne brez razloga. Kdor poje, ne misli slabo. A pod žgočim poletnim soncem navsezgodaj peti vesele cerkvene pesmi ni ravno mačji kašelj. Še posebej, če ne gre le za preprosto prepevanje. Je nekaj kot cerkveni pop s presežkom. Skratka, zraven se ploska in pleše, v slogu zborov, ki prepevajo črnske duhovne pesmi. Dvajsettisočglava množica, ki navsezgodaj spontano prepeva in pleše, te ne pusti hladnega, če ne drugega, te vse skupaj, hudemu mačku navkljub, dobro poživi. Seveda ima vse to svoj namen - da te prebudi in psihično pripravi na predavanja. Ta so pripravili in izpeljali vidci, nune, teologi, župniki ...

Od jutra do večera so nas bombardirali s standardnimi vprašanji, povezanimi z moralo in vero: "Kaj mladi iščete v Međugorju, kaj pričakujete od festivala Device Marije, predvsem pa, zakaj ste tu, kdo ste, kaj želite in kaj hočete ...?" Najzanimivejše je bilo predavanje o odnosu mladih do spolnosti. Ali morda veste, zakaj je spolnost nekaj svetega? To, da je po cerkvenih načelih spolnost pred poroko grešna, ve danes že vsak otrok. To, da živijo v grehu tudi srečno poročeni pari, pa sem izvedel ob treh zjutraj od frančiškanskega meniha, ki me je podučil: "Spolnost med poročenimi, ki izvira iz golega užitka in nima namena reprodukcije, je tudi greh." Poleg spolnosti so nas svarili še s problemi današnje družbe, ki vedno bolj temelji na estetiki oziroma lepotni kirurgiji namesto na vrednotah, ki jih nosimo v sebi. Toda tudi mladi verniki preslišijo glas cerkve, da je notranja lepota največ, kar lahko ponudiš. Tako je poziv mladega župnika, ki je javno nagovarjal mlade, naj gledajo drug drugega s srcem, ne z očmi, izpuhtel nekam v zrak.

Večina mladih z vseh celin je prišla na romanje s točno določenim namenom, nekatere je zanimal le čudež prikazovanja ... Manjkalo pa ni niti fanatikov, takšnih, ki so pripravljeni po cele ure golih kolen klečati na kamnih. Ali kot je zatrdila nuna Elvira, ki je danes terapevtka v eni izmed komun za zdravljenje odvisnikov od prepovedanih drog: "V mojih časih smo več prehodili kleče kot pa stoje, kajti ko si na kolenih, možgani bolje delujejo." Slovencev je bilo na festivalu le okoli 500. Veliko je bilo Poljakov, Italijanov ..., skratka mladih, ki prihajajo iz tradicionalno bolj katoliškega okolja.

Po dopoldanskih predavanjih pod žgočim soncem in po kosilu je ostalo nekaj časa za zasluženi počitek ali za zapravljanje denarja po številnih souvenir shopih, ki jih je v Međugorju kot listja in trave. Cene so neverjetno elastične. Razen cene rožnih vencev, ki je v vseh trgovinah enaka, saj jih imajo povsod na tone in dobiš občutek, da jih prodajajo na kilogram ali meter, so cene drugih izdelkov neverjetno spremenljive. In niti po naključju niso bosanske, temveč evropsko turistične.

Časa za zapravljanje ni bilo veliko. Med popoldanske dejavnosti se je uvrstila še kratka urica predavanj, ki sta jim sledila molitev rožnega venca in nato sveta maša, po kateri je bil blagoslov kupljenih spominkov. Medtem je potekala spoved na prostem. Brez zmede tudi tam ni šlo. Pred vsakim duhovnikom je stala zastavica, kjer je pisalo, v katerem jeziku lahko opraviš spoved. Seveda je spet nastajala zmeda med Slovaki in Slovenci. "Gospod, jaz pečem doma cedeje. Ali je to greh?" "No, ja, kaj pa ti drugega preostane pri takih cenah," je bil dialog iz ene od resničnih anekdot, ki smo se jim pošteno nasmejali. Po večerji, če ti molitve še ni bilo dovolj, si se lahko vrnil na prizorišče dogajanja, kjer je potekala adoracija. Po domače povedano, čaščenje Jezusa in Marije v popolni tišini in temi.

Križev pot

Po vseh predavanjih, spovedih, molitvah in pokorah smo bili pripravljeni za prvo romanje. Naš prvi cilj je bila Črnica. Hrib, na katerem naj bi bili vidci prvič videli Gospo ali, kot ji pravijo v Međugorju, Kraljico miru. Se bo prikazala tudi nam? Kaj nam bo povedala in kdo jo bo videl? Nekako logično se mi je zdelo, če se bo, jo bom zagotovo videl tudi jaz. Da bo torej izbrala mene. Pa se ni. Zastonj sem zrl v kip Marije Device in upal, da mi bo vsaj pomežiknil. Morda bom imel več sreče prihodnjič, sem si mislil, ali pa zvečer, ko se bomo odpravili na šest kilometrov dolgo procesijo s prižganimi svečkami v rokah. Pogled na reko 30 tisoč gorečih svečk je človeka prevzel. Pot se je vila skozi kar nekaj vasi. Skoraj pred vsako hišo so postavili zasilen oltarček, tako da so vsi, ki molitve še niso imeli dovolj, lahko molili v nedogled. Pot nas je vodila tudi mimo moške komune za zdravljenje odvisnikov Cenacolo, kjer so nam postregli z mrzlo vodo. A tudi ta ni pomagala. Brezmadežna se ni prikazala. Za vse razočarane so fantje iz komune naslednji dan odigrali muzikal Kristusov pasion.

Teden je bil hitro naokoli. Zadnji večer, po "koncertu", na katerem smo prepeli, preplesali in preploskali ves repertoar na novo naučenih pesmi, se je međugorski župnik zahvalil sodelujočim: pevskemu zboru, župnikom, sestram in dvajsetim prevajalcem, ki so ves teden vse prireditve simultano prevajali v dvajset različnih jezikov. Lahko si jih poslušal na različnih frekvencah na malih prenosnih međugorskih tranzistorjih, ki so glede na kakovost in čas delovanja imeli čisto previsoko ceno (od osem evrov navzgor). Za to bi pri Kitajcih v Trstu dobil ducat kosov take tehnologije. Za konec pa je župnik pozdravil vse romarje po državah, iz katerih so prišli. Canada "ole", Brasil "ole", Libanon "ole", Korea "ole", Slovakia "ole" ... Seveda je eno državo izpustil. Katero? Navijaški romarji so uprizorili pravo stadionsko evforijo: "Tri, štiri, Slovenija! Tri, štiri, Slovenija!" Seveda nas niso slišali, dokler ni mlada živahna skavtinja stekla pod oder in dobesedno zatežila organizatorjem, kako si drznejo izpustiti tako pomembno državo. Tako smo še mi nazadnje, po dodanem opravičilu, s polnimi pljuči zakričali "ole". Predstave je bilo konec, čakal nas je le še nočni pohod na Križevec. Po toliko neprespanih nočeh in tako natrpanem urniku je bilo zelo malo ljudi navdušenih nad njim. Spodbujeni s tigrovo mastjo, namazano na sence, smo ubrali pot, ki je vodila na sveto goro. To je hrib nad Međugorjem, kjer so domačini leta 1934 v spomin na 1900. obletnico Jezusove smrti postavili 8,5 metra visok betonski križ. Pozneje je Križevec postal Golgota međugorskega svetišča. Kajti ob poti, posejani z ostrimi, nič kaj prijetnimi kamni, je dvanajst postaj križevega pota. Strnjena čreda romarjev, med katerimi so nekateri hodili bosi, predrznejši pa kar ob berglah, je ob spremljavi že dobro znanega rožnega venca rinila proti vrhu, kjer nas je ob petih čakala sveta maša. Ko smo prispeli na vrh, se je pred nami v mesečini razprostrl pogled na že prispele romarje. Bolj kot romarskemu mestu je bilo vse skupaj podobno begunskemu taborišču. Ljudje so poskušali zaspati na neprijaznih tleh, tako da si moral resnično paziti, da nisi komu stopil na glavo. Tudi to se je dogajalo. Sveta maša se je začela v mraku, tako da so nekateri pobalini v zavetju teme na aleluja odgovarjali kar z "došla struja". Marija pa se vseeno ni prikazala.