mesto / Glasbeno nasilje iz kafičev

Pred desetimi leti ste začeli boj proti glasbenemu nasilju. Zakaj?

Nasilje zvokov iz lokalov je doseglo takšno stopnjo, da so ljudje začeli prodajati hiše in stanovanja in bežati iz Črnogorskega primorja, ker niso mogli vzdržati glasbenega nasilja iz lokalov. Prebivalci so začeli obolevati za različnimi boleznimi, dobili so čire na želodcu, obhajala jih je slabost, šlo jim je na bruhanje, končali so na nevropsihiatriji, ljudje niso mogli delati, ker se niso mogli naspati. Glasba nabija cele noči brez omejitev. Človeku so pod okni stanovanja namestili zvočnike, iz katerih doni do štirih zjutraj. Ljudje so hodili v službo popolnoma izčrpani, neprespani, medicinske sestre so mi prepovedovale, da njihovi bolniki poleti jemljejo pomirjevala, zdravniki niso bili sposobni operirati, ker so bili neprespani, zaradi tega so odlagali operacije, sodniki niso mogli soditi. Poznam primer sodnika v Hercegnovem, ki je šel dvakrat k predsedniku sodišča s prošnjo, naj prestavi razpravo, ker zaradi izčrpanosti ni bil sposoben razsoditi v zadevi. To je svojevrstna ironija, če si sodniki, ki sodijo v najuglednejši sloj prebivalstva, ne morejo zagotoviti pravnega varstva.

Če v vaši bližini sredi noči razbija glasba iz lokala, pokličete policijo?

Ne, policija se je odločila, da za to ni pristojna. Hrup je v zakonu opredeljen kot kaljenje javnega reda in miru, toda policija ne posreduje, dela se neumno, češ da to ni njen posel, prelaga ga na sanitarno inšpekcijo. Hrup je ponoči omejen na 35 decibelov, vendar se ta uredba ne spoštuje. Na ministrstvo za turizem, ki je vpeljalo posebno telefonsko številko za pritožbe turistov, pride 50 odstotkov pritožb zaradi prevelike glasnosti glasbe iz lokalov.

Kaj ima sanitarni inšpektor z javnim redom?

On izmeri jakost hrupa.

Koliko inšpektorjev imate v mestu?

V občini Hercegnovi, kamor sodi več mest s skupaj 45.000 prebivalci, je en sam inšpektor.

Če ga zdaj pokličem na navedeno številko, bo prišel?

Ha ha ha, prvič, če bo že prišel, bo prišel čez dva ali tri dni. Ko pa bo prišel, bo meril - kaj? Jakost hrupa, ki je potihnil že pred dvema dnevoma; to je popolna norost in izmikanje. Ta zakon je narejen, da bi se ljudje vrteli v krogu. Sanitarni inšpektor je tu alibi za policiste, da jim ni treba posredovati.

Od kod sploh navdušenje nad razbijaško glasbo v kafičih? Izhaja iz tradicije guslarjev?

Beograjski novinar Aleksandar Tijanić je to pojasnil kot ostanek klicanja s hriba na hrib, ki

je preneseno v mesto in tukaj multiplicirano, ker je priklopljeno na elektriko.

Že desetletje se borite z bogovi hrupa. Koliko prijav ste v tem času vložili?

Najmanj 60 do 70 prijav, vse brez učinka, moj kolega, pomočnik javnega tožilca, kakih 40 prijav, brez učinka, arhitekt iz mesta mi je povedal, da jih je vložil kakih 20, žena nekega kirurga je v enem letu 50-krat telefonirala na policijo, nazadnje pa je prodala stanovanje v najelitnejšem delu Igala in se z družino preselila v vasico Kamenare.

Kako se vlada odziva na te množične proteste?

V smislu učinkovitosti se sploh ne odziva, vse, kar počne, so kozmetične spremembe, s katerimi si je kupovala čas, da bi svojim ljubljenim lastnikom kafičev omogočila kopičenje zaslužka s primitivnim turizmom. To je glasba bobnov, glasba ritma, ki žre živce, ki godi primitivnemu turističnemu okolju. Takšno glasbo so v Budvi poimenovali čekić muzika, glasba kladiva. Glejte, tule imam izrezke iz časopisov samo za zadnji mesec: "Zaradi divje glasbe odpada omet", "Iz kafičev udarjajo vojaški bobni", "Spanec je zaradi grmenja muzike le neuresničljiva želja", "Hrup uničuje turizem", "Norveški turisti jokali, ker niso mogli zatisniti očesa" ... Tega nasilja ne izvajajo vsi kafiči, ampak le privilegirani, ki jih podpira oblast v zameno za kaj drugega. Imajo ta privilegij, da maltretirajo cele kategorije prebivalstva.

Kakšno korist ima vlada od glasbene torture iz kafičev?

Dolgo sem razmišljal, napravil nekaj analiz in prišel do sklepa, da ima vlada v njih svojo zvesto vojsko, ki jo uporablja za nelegalno delovanje, tako da je izredno težko potegniti črto, kje se začne in kje konča korupcija. Tu gre za povezave, za dogovore med posamezniki, med lastniki lokalov in posamezniki v izvršni oblasti.

Kot državljanu vam ni uspelo, kaj pa kot državnemu poslancu in v funkciji svetovalca notranjega ministra?

Nič, nasprotno, pod stanovanjskimi okni so me stalno izzivali, mi grozili, celo na službenem avtomobilu notranjega ministrstva so razbili steklo. Policija ni nikoli našla storilcev, ki so poškodovali avtomobil svetovalca notranjega ministra. Lep paradoks, mar ne? Zato sem tudi odstopil s tega položaja, saj sem se vprašal: če policija ne more varovati svetovalca svojega ministra, kako bo zavarovala navadnega državljana?

Kaj pa ljudstvo: se ne upira z množičnimi protesti?

Petnajst zdravnikov specialistov je popisalo zdravju škodljive učinke hrupa in ugotovitve poslalo na ministrstvo za zdravje, toda minister ni odgovoril niti na enega od desetih dopisov.

Ljudje se bojijo, ker vidijo, da je to pravzaprav paraoblast. Sem eden redkih mušketirjev, ki se borijo proti temu zlu. Borim se na vseh frontah, pred meseci sem napisal enostaven predlog zakona z 12 členi, ga objavil in poslal vladi v obravnavo. Recenziralo ga je sedem najuglednejših beograjskih in podgoriških pravnikov; vsi so menili, da problem v celoti reši. Vendar ga vlada ignorira. Tu, kjer sediva, v mestni kavarni, igrajo do enih ponoči, ne preglasno, v mediteranski tradiciji. Ko pa se začne glasba iz kafičev sto metrov stran, preglasi glasbo iz kavarne, tako da je zadnjič šef restavracije obupal in svoje glasbenike poslal domov. A to ni še nič, v drugi restavraciji se je lastnik pritožil, da je glasba iz kafičev tako glasna, da njihovi natakarji ne razumejo gostov, ko ti naročajo hrano. Ali primer, ko je na zdravljenje v zdravilišče v Igalu prišla skupina norveških turistov, pa ponoči zaradi hrupa niso mogli zaspati. Pritožili so se hotelirjem, protestirali pri oblasteh, potem pa nemočno jokali in nazadnje pobegnili iz Črne gore. To je nadrealizem.

In kje stopite vanj vi?

Ustanovili smo združenje Črnogorski center za zaščito pred glasbeno torturo in nasiljem, ki ima okoli 80 članov, jaz pa mu predsedujem, vendar nam nihče iz vlade ne odgovori na zahteve. Kolikor vem, je to svetovni unikum, da državljani ustanovijo civilno združenje, da bi zahtevali pravice, ki jih po zakonu že imajo. Nismo gojili iluzij, da nam bo uspelo, toda zdaj vsaj javno nastopamo kot nevladna organizacija, naš namen je, da ljudje slišijo za nas. Da vsaj svet, ki vlaga v Črno goro, vidi, kaj so bistveni problemi, kar zadeva turizem, da se vpraša, kaj počne državni aparat. V normalni državi je stupidno ustanavljati civilna združenja za varstvo ustavnih pravic. V Črni gori imamo prakso maničnega prepisovanja zakonov in uredb Evropske unije, vse skupaj pa učinkuje le kot hvalisanje, kako smo napredni, kako spoštujemo evropske standarde.

Ste se pritožili Svetu Evrope?

Še ne, morate razumeti to psiho, po kateri bi bili takoj razglašeni za sovražnike naroda. Če se kdo pritoži zoper svojo državo, postane samodejno sovražnik te države.

Poglejte Dubrovnik, ki je podobno obmorsko mesto, tam je Stradun kraj za korzo. V Boki Kotorski ni več korza, te kulture sprehajanja po osrednjih trgih, ker so trge zavzeli lokali. Sem Don Kihot v tem boju, vidim pa, da je Dubrovnik, ki je 45 kilometrov stran, po turistični zavesti oddaljen 300 svetlobnih let. Toda optimizem mi vliva Albanija, ki je rešila vprašanje glasbenega nasilja v Draču in Tirani.