Bitka pri Turjaku

Kaj ste vedeli kot otrok o svojem očetu?

Imela sem krasno mamo, ki nas je vzgajala v svetu, ki nam je bil takrat sovražen. Rojena sem bila tistega leta, ko so ubili očeta. Otroci smo ves čas vedeli, da so očeta ubili na Turjaku. Vsako leto smo 21. septembra hodili v Ljubljano, kjer je pokopan, najsi je bilo leta petdeset, šestdeset ali pa sedemdeset. Vedeli smo, da je bil oče ubit, mama pa nam je privzgojila lik očeta humanista, ki je pomagal vsakomur, ki pa je bil nepravi trenutek na nepravem kraju. Pripovedujem vam zgodbe, ki so me obdajale, sama dejstev nisem nikoli preverjala, ker tega nisem hotela brati. Oče je bil iz bogate družine, ki je padla v revščino, in potem ko je v bedi doštudiral in si kot vaški zdravnik komaj opomogel, je prišla grožnja komunizma, da mu bo znova vse vzela. Uspelo mu je priti do svojega avtomobila že leta 1941, tega so mu potem sicer rekvirirali. To je bila moja razlaga njegovega strahu pred komunističnimi idejami. Drugi razlog je bil, da je živel v majhni vasi, kjer so bili pomembni ljudje zdravnik, učitelj, notar in župnik. Vsi razen župnika so umrli na Turjaku. Torej so se bali mnenjskih voditeljev. V hiši, kjer smo imeli stanovanje, je živel tudi zdravnik italijanske vojske, ki je prijateljeval z mojim očetom. Nekoč so poklicali očeta k neki porodnici v oddaljeno vas, ko pa je prišel tja, je videl, da je rodila že pred dnevi; v resnici so ga pripeljali k ranjeni partizanki. Oskrbel jo je. Ko se je vrnil v Velike Lašče, mu je italijanski zdravnik povedal, da je nekdo obvestil Italijane, da je pomagal partizanki in da je moral iti preverjat. Dejal mu je: "Nekdo vam streže po življenju. Jaz vas ne bom izdal. A pazite se. Če hočete, vas spravimo v Italijo v konfinacijo." Ponudbo je zavrnil, da ni nikomur storil nič žalega in da ga tu ljudje potrebujejo. Seveda je govoril proti komunizmu. Ko so v bližnji vasi partizani pobili devetčlansko družino, od dojenčka pa do starega očeta, je bil moj oče govornik na pogrebu. Ko je prišel domov, je rekel mami: "Vem, da sem dobil veliko črno piko, ampak pri devetih trugah nisem mogel drugega." Bil je izpostavljen: če bi hotel preživeti, bi moral oditi v veliko mesto, v vasi pa se je moral opredeliti. Je pa govoril: "Po ženevski konvenciji zdravnikov ne ubijajo!" Stanovski kolega z Jesenic je očeta posvaril, da naj ne govori proti partizanom. Njega so ubili Nemci.

Kako ste doživljali šolski čas in partizanske proslave na Turjaku?

Nismo več tu živeli. Ko so očeta ubili, so naše stanovanje partizani požgali in raznesli naše premoženje. Ni nas bilo več tu, zato ker nas je ob razpadu Italije oče poslal z vlakom v Ljubljano, ko pa je hotel iti za nami, so ga z motorja sneli domobranci, ki so šli mimo na Turjak. Po vojni smo živeli v Novem mestu. Očeta so imeli uradni viri za belogardista, spomnim se knjige, kjer je opisan kot eden velikih belogardistov. Tega nisem verjela; mati nam je pravila, da si je med veljaki v svojem okolju nabral cel kup zamer in ena takšnih ga je stala življenja.

Na obkoljenem Turjaku je kot zdravnik zdravil tudi ranjene ujete partizane, ki so ležali živi skupaj z ranjenimi stražarji ob partizanskem zajetju gradu. Najbolj možna humana gesta, a je bil ob življenje?

Ne, tega pa nisem vedela. Nisem brskala po arhivih in pričevanjih, to je preboleče. Enostavno si nisem želela brati slabih stvari o očetu. Domobranske literature tedaj ni bilo, pozneje se mi je zdela preveč poveličevalna, tako da sem si rekla, da je najbrž resnica nekje na sredi. Prepričana sem, da je padel zato, ker je veliko govoril in se je nekaterim ljudem zameril. Take zamere pa se v vojnem času kaj hitro končajo s smrtjo.

Kakšno sliko partizanstva ste imeli?

Bili smo številna družina, moja mama je imela po vojni hude težave dobiti službo, toda imamo bratrance Šefmane, ki so bili na partizanski strani in so nam pomagali, da je kot žena belogardista dobila službo v Novem mestu. Brata sta bolj nastradala, mama je z njima pobegnila na Koroško, a so bili v kontingentu, ki so ga Angleži vrnili. Zgodovino sem razumela kot vojno, v kateri so bile žrtve na eni in na drugi strani. Rasli smo v tem, da so partizani ubili zdravnika, ki ga ne bi smeli, da pa se to v vojni dogaja. Veste, ljudje, ki sovražijo, težko živijo. Za takšno vzgojo sem materi neskončno hvaležna. Tudi nočem vedeti, kdo ga je dal ubiti. Storilci morajo sami sebi odgovarjati, ali je prav, kar so storili. Dostikrat se sprašujem, če imajo ljudje, ki izvršijo poboje, kakšno slabo vest. Isto je danes v Iraku. V svoji kratkotrajni politični karieri sem ugotovila, da so za vsako veliko politiko zelo drobni, zelo partikularni osebni interesi. Za vsakimi poboji so bila samo osebna sovraštva, nič drugega. To je groza.

Najbolj nenavadno pri vas je, da ste bili poslanka Združene liste kot dedinje trdega partizanstva.

Nikoli nisem bila članica partije, v četrtem razredu gimnazije so rekli, da sem konservativni element, pa sem pobesnela. Sem ginekologinja: vse svoje strokovno življenje sem se borila proti splavu. Mi smo učili ženske, da je treba uporabljati kontracepcijo. Eden od politikov nekdanjih komunistov se je začudil, da sem proti splavu. - "Seveda sem proti, če pa ženska zanosi, je njena izključna pravica, da se odloči, kaj bo naredila!" Moje politično mnenje v devetdesetih je bilo blizu levičarskim ženskam, ki so govorile o miru, o nevtralnosti, o pravici do izbire rojstva, tako da sem sprejela povabilo na listo ZLSD. Na začetku sem na to stranko gledala povsem drugače kot na koncu. Trdila sem, da Slovenija nima dveh političnih garnitur. Če so dotedanji politiki naredili kaj narobe, jih je treba bolje nadzorovati, zavreči jih bi pa pomenilo deželo pahniti v hude stiske. Zato sem jih zavestno podprla.

Ste še v krogih ZLSD?

Ko sem šla iz parlamenta, sem nehala sodelovati s stranko, ker me je razočarala.

Simbolno bi bil lep paradoks: hčerka belogardista predsednica združene liste.

Menim, da jim je podpora nekoga, ki ni bil iz njihovih vrst, kar prav prišla v tistih časih.

Ste bili kdaj na borčevski proslavi v Turjaku?

Nikoli, tako daleč pa ne morem. Tja me ne bi spravili, kaj takega ne morem proslavljati. Ne z ene ne z druge strani.

Ali je ob novih vrednotenjih zgodovine vaš oče dobil spominsko ploščo kot primer izjemnega humanista v vojni?

Pisal mi je pokojni Vinko Levstik, a me je odbijal, ker je bil človek, ki je bil na obeh straneh. Zame tak človek ni kaj dosti vreden. Ko nam je napisal pismo, če pristanemo, da bo ime našega očeta na plošči žrtev Turjaka, je moj brat odločno nasprotoval, da noče, da bi bil moj oče znova zlorabljen za politične igrice, in jaz sem ga podprla. Sem proti vsem spomenikom. Tudi spomenike uporabljajo tisti, ki jih postavljajo, za manipulacijo s preprostimi ljudmi. Oče je bil zdravnik in zdravnik se mora tako obnašati, kot se je on. Se vam ne zdi, da bi potrebovala spomenik moja mati, ki je prestala smrt in preganjanje nedolžnih po vojni, pa je znala ohraniti vero v človeka in jo privzgojiti tudi nam?

Ko je bil ubit, ste dobili truplo?

Skupaj še s petdesetimi drugimi je bil usmrčen v hosti, kjer so jih potem partizani zakopali. Vaščani so jih nato prekopali v skupni grob na pokopališču v Velikih Laščah. Spomladi leta 1944 so domobranske komandante prišli uradno iskat, da jih bodo pokopali v Ljubljani. In takrat je moja stara mama, ki je bila izjemno podjetna - imela je manjšo tovarno keramike v Novem mestu, izkoristila priložnost, da so prenesli tudi mojega očeta in botra, notarja ter učitelja in njegovega brata, ki so potem doživeli javni pogreb v Ljubljani. Po vojni so grobovi domobranskih častnikov izginili; vsi okoli nas so bili zravnani z zemljo, samo naši grobovi so ostali.

Po vojni je bil še poskus, ko je nekdo v knjigi, ki jo je dal lektorirati moji sestrični učiteljici, zapisal, da je moj oče izdiral oči partizanskim ranjencem. Ko so to povedali moji mami, je šla do ministra, ki je bil očetov kolega. Rekla mu je, da ve, da njen mož tega ni počel, in da to ve tudi on, saj ga je poznal. "Če boste dovolili objavo, potem pobijte še celo družino, ker mi ne bomo s tem več mogli živeti." Tedaj ji je dejal, da bi bilo tedanji oblasti mnogo lažje, če mojega očeta ne bi ubili. Ta knjiga potem ni bila objavljena. Veste, sovraštvo nikomur ne koristi.

Kdaj ste prvič začutili nujo, da javno poveste o usodi očeta?

Zgodbo o njegovi zli usodi sem pripovedovala vedno, tudi v časih komunizma, vsem, ki so me hoteli poslušati, doma in v tujini. Mi se svojega očeta nismo imeli za kaj sramovati. Ko sem bila v parlamentu, pa je nekdo v časopisu ta umor naprtil generalu Ladu Ambrožiču - Novljanu. Nekako ga je povezal z menoj. Jaz sem tedaj odgovorila, da kdorkoli ga je dal ubiti, se mora sam soočiti s svojo vestjo, z mano se mu ni treba.

Je kdaj kdo iz partizanskega tabora pristopil k vam, da bi o tem spregovoril?

Pokojni Jože Smole, ki je bil iz tistih krajev doma, me je vabil k sebi, da bi se pogovorila o tem, kako je umrl moj oče. Žal je revež žalostno umrl, preden sem ga utegnila obiskati. Ko sem drugič kandidirala v parlament, sem prišla na bežigrajski okraj zveze borcev, da pridobim glasove. Tedaj mi je nekdo, ki ni vedel, čigava sem, povedal, da je bil na Turjaku. "A, vi ste bili med tistimi, ki so mojega očeta ubili?" sem mu dejala. Postalo mu je nerodno, jaz sem pa šla mimo tega. Sovraštvo je neproduktivno in pika. Nihče mi ne more povrniti otroštva, nobene obsodbe mi ne morejo vrniti očeta. Vsi skupaj moramo vzgajati naše otroke tako, da ne bodo več dopustili, da bi jih kdorkoli naščuval proti drugemu.