Družba

Skunk, albanka in domačica naša so pravica

Poklic: preprodajalec marihuane

Sebastijan Ozmec  |  Mladina 50  |  16. 12. 2004

V zadnjem času vse raziskave, ki za zdaj zajemajo pretežno najstniško populacijo, ugotavljajo naraščanje uživanja najrazličnejših substanc, med katerimi prednjači indijska konoplja. Iz mednarodne ESPAD-ove raziskave je sicer razvidno, da pri nas marihuano uživa že četrtina srednješolcev ali srednješolk, vendar nekateri zatrjujejo, da travo do mature poskusi tako rekoč že vsak, enako kot pivo. Ker je marihuana med mladimi tako razširjena, pristojni pa še vedno svarijo pred nevarno drogo, češ da ima veliko škodljivih posledic in vodi k hujšim substancam, smo obiskali nekaj zloglasnih preprodajalcev trave, ki napeljujejo h grehu in spravljajo v skušnjavo. Povedali so, kako so se sploh znašli v tem poklicu, kdo so njihove stranke in kaj prodajajo. Ker je preprodaja konoplje donosen posel, ni bilo težko v sosedstvu poiskati tri tipične preprodajalce, ki se ukvarjajo vsak z drugo vrsto trave, dostopne na slovenskem nelegalnem trgu.

Diler "skunka"

Zadnja leta je tudi našo deželo preplavil najprej iz Nizozemske uvoženi, nato pa tudi v domačih laboratorijih vzgojeni skunk. Umetno vzgojena trava, ki naj bi imela zelo močan učinek, je najbolj priljubljena med mlajšimi, čeprav ob pomanjkanju po njej posežejo tudi drugi kadilci. Preprodajalec pri zgodnjih dvajsetih, ki zasluži predvsem s prodajo skunka, je svoje sedanje stranke spoznal že v srednji šoli. Prav tam, kjer je tudi sam pokadil prvi džojnt in kjer je kupil prvi zavojček omamne substance. "Moji sošolci so vsi vsaj enkrat kadili, tudi za punce bi lahko rekel, da so vse poskusile. Če ne prej, so povlekle na maturantskem. Hodili smo počeni v klas in se smejali. Vendar je od tega minilo že pet let in danes je še huje ..." Preprodajati je začel izključno zaradi denarja, saj ga ni imel, ker ni živel s starši. Najprej je oskrbel zgolj nekaj prijateljev, ki niso poznali nikogar, pri komer bi nabavili. Kmalu je začel neselektivno prodajati vsakomur, v šoli in sosedstvu. Tudi sošolcem, ki so bili doma zunaj Ljubljane, kjer so imeli samo domačo travo, ne pa "kemičnega" skunka. Ker so zanj vedeli vsi na šoli, se je kljub dobičku odločil, da bo krog strank omejil, da ga ne bi pri ilegalnem početju zalotili policisti. "Sošolcem in tem, ki sem jih poznal, sem zaupal, nisem pa hotel novih kupcev. Ti smrkavci so nediskretni, kar po telefonu odkrito govorijo o tem. Ne da se jim ubadati s skrivanjem, pa še boli jih zate."

Sprva je poskusil tudi s prodajo albanke, a mu zaradi slabe kakovosti ni bila všeč, in pa z domačo "outdoor" travo, vendar je nazadnje dokončno pristal pri skunku. "Ljudem je skunk všeč, ker poči. Veš, kako je pri mladih. Ni pomembno, kako poči, samo da je ornk." Verjetno je razlog še v tem, da so pri skunku, za katerega je treba pri prodaji na drobno za gram odšteti tudi do dva tisoč tolarjev, zaslužki večji kot pri plesnivi in zmleti albanki, ki se prodaja za minimalne zneske. Poleg tega je skunk zahteval srednješolski trg, na katerem je operiral. Kot pravi, so se, potem ko so začeli redno kaditi, tudi največji razgrajači umirili in je marihuana po svoje zniževala stopnjo agresivnosti na njihovi šoli. Čeprav so vsi vedeli zanj, ga ni nihče ovadil organom pregona. "Težko je reči, zakaj. Tako načelo vlada med ljudmi. Nenapisano pravilo je, naj človeka ne bi zajebali zaradi tega. Vsi, ki kupujejo, pa itak vedo, da te bodo slej ko prej potrebovali." Ena izmed glavnih skupnih značilnosti njegovih kupcev je, da nikoli ne kupujejo večjih količin. V srednji šoli se večinoma prodajajo zavojčki po gram skunka. "Za desetko me že zelo dolgo ni nihče vprašal." Sošolci tisočaka zberejo ali pa da vsakič eden od denarja za malico. Kljub temu se nenehno kadi izza vseh vogalov. Poleg kajenja je na šoli priljubljeno še pitje alkohola in goltanje tripov ter ekstazijev. Zato se mu kajenje zdi zelo zmerna oblika zadetosti. Pri delu ga še niso zalotili policisti, ker je postal diskreten in previden. Ravno zato ima tudi tipično dilersko bolezen - preganjavico. Ob zmenku zunaj, kjer opravlja večino posla, mu je sumljiv vsak, ki se znajde v bližini. Noče, da bi mu doma nenehno zvonili in se izmenjevali kupci. Vseeno se mu zdi vredno potrpeti, saj se mu finančno posel splača in se tako lahko mirno prepušča študiju, ki ga je vpisal. "Če bom imel dobro plačo, ko bom delal, mogoče ne bom več toliko dilal, morebiti samo še prijateljem. Ali pa bom še vedno sam kadil in bom travo priskrbel zase in še za kakšnega prijatelja."

Diler "albanke"

Druga vrsta trave, ki se je pojavila šele pred nekaj leti, je albanka, kakor so jo zaradi njenega izvora popularno poimenovali tukajšnji prebivalci. Albanski gojitelji očitno s "sveto zeljo" ne ravnajo tako prefinjeno kot slovenski kmetovalci, saj skupaj stlačijo ženske in moške rastline, ne trudijo se z izločanjem semen, ločevanjem listov od vršičkov ali od stebel. Če pozabijo pridelek še posušiti, lahko iz kakšnega zabojnika v koprskem pristanišču na slovensko grudo pade zgolj plesniv prah, od katerega bolj boli glava, kot da bi bil v užitek uživalcem mehkih drog. Kljub temu je tudi albanka našla odjemalce. Pri preprodajalcu v zgodnjih štiridesetih je navadno na meniju ta posebna vrsta konoplje. Čeprav s tako nekakovostno travo ni mogoče veliko zaslužiti, se je s to vrsto dejavnosti začel ukvarjati ravno zaradi denarja. Pred desetletjem, ko je bil odvisnik od trdih drog, ki jih je tudi preprodajal, se je znašel za zapahi. Ker je tam nevarno razvado opustil, je po odsluženi kazni začel kaditi. "Ker se je prenevarno ukvarjati s trdimi drogami, sem se začel ukvarjati z mehkimi. Hodil sem v lokal, za katerega se je govorilo, da se tam redno dobi, tja sem hodil večkrat kupovat. Potem sem videl, da tja hodijo nekateri znanci, in prek njih sem spoznal lastnika. Vprašal sem ga, ali se da dobiti kaj več za nižjo ceno, in mi je prinesel kilo za nižjo ceno ..." Sprva je s travo oskrboval zgolj nekaj znancev, ti pa so pripeljali nove obraze in tako si je izoblikoval krog odjemalcev. Kot pravi, je bila takrat, v začetnem obdobju, ta vrsta marihuane bolj kakovostna in zaradi nizke cene zelo privlačna, zato je stranke dobival kot po tekočem traku. "Potem je kakovost padala in je to postal manj donosen posel oziroma albanka sploh ni več donosna."

Njegove stranke so predvsem malo starejše, čeprav se med njimi najde tudi kakšen mlajši kupec. Zaradi starosti strank se ne boji policistov, poleg tega se mu prodaja trave ne zdi hud kriminal. Na albanko se je osredotočil zato, ker si zadostne količine v domačih gozdovih vzgojene trave za prodajo ni mogel zagotoviti. Danes, ko se je drži zloglasen sloves, pa to vrsto kupujejo samo še tisti, ki si česa drugega ne morejo privoščiti, to pa ne pomeni, da so zadovoljni z njeno kakovostjo. "Trdim, da je albanka danes kot metadon pri trdih narkomanih, ravno toliko, da jih vzdržuje v normalnem stanju. Dilerjem domačice ni treba več sprožati govoric, da je albanka škropljena s strihninom ali horsom, kot so počeli takrat, ko so zaradi nje izgubljali stranke." Tudi sam ugotavlja, da se finančno splača prodajati samo še skunk.

Diler "domačice"

Večina tistih, ki že dlje kadijo in se z užitkom prepuščajo opojnim dimom, prisega na slovensko avtohtono konopljo, ki se skriva po gozdovih, na poljih med koruzo in na balkonih stanovanjskih blokov. Poleg značilnega videza in vonja je dobra domačica lahko tudi zelo močna in po učinku prekaša marsikatero pod umetnimi lučmi vzgojeno hibridno vrsto. Ker je diler pri poznih tridesetih že dolgoletni uživalec, ima doma na razpolago vedno vsaj tri različne domačice, ki jih kadi tudi sam. Razlog za začetek ukvarjanja s prodajo se je pri njem pojavil že davno, ko je še kot srednješolec vlekel in inhaliral prve smotke. Ker je razvada postajala vse dražja, je začel tudi sam gojiti prve sadike in čez nekaj let je postal že pravi vrtičkar. Prva leta je presežek proizvodnje zastonj delil prijateljem, kasneje je tudi pri njem prevladala kapitalistična miselnost, da je vendarle treba kaj zaslužiti. "Potem se mi je enkrat zgodilo, da sem malo več posadil, da bom kaj zaslužil, ker sem revež, ne vem, kakšnih petdeset jurjev mark ali kaj jaz vem. No, takrat so mi pet dni, preden bi pobral sam, drugi pobrali vse. Policaji gotovo ne, ker bi me čakali, saj sem imel okoli tisoč osemsto sadik, in od takrat nisem rože posadil že deset let." Ker je bil do takrat že navajen na večje količine, se ni mogel sprijazniti s tem, da bi plačeval toliko, kot so zahtevali dilerji v "redni" prodaji. Začel je kupovati najprej po sto gramov, preprodal prijateljem in tako zaslužil ter imel dovolj, da je kadil tudi sam. Količine so se začele hitro večati in danes se pri njem zbira klientela, ki si kot v nizozemskem coffee shopu najprej izbere iz pestre ponudbe, potem pa se na kavču ob džojntu pogovori z drugimi kadilci, ki so tudi sami prišli na delovni obisk. Ker si ni mogel privoščiti, da bi mu stranke od jutra do večera zvonile pri vratih, je uvedel minimalni nakup v vrednosti petih tisočakov.

Prijazno družabno ozračje, ki ne spominja na klasično kriminalno okolje, kot bi pričakovali, če bi si sliko preprodajalca ustvarili iz hollywoodskih filmov, je pri sebi doma lahko ustvaril tudi zato, ker ima zmerne cene. "Pravi dilerji ful dvigujejo ceno in hočejo čim več zaslužiti. Če pa nisi ravno pogolten in ne dvigneš cene ravno preveč, sploh še za frende, imaš kljub temu profit, pa še kadiš lahko od tega. Od tega imam predvsem to, da zastonj kadim. Sam skadim na mesec za sto ali sto petdeset jurjev." Tudi njega še nikoli niso zalotili. Za to je poskrbel tako, da pri njem kupuje nekaj deset ljudi že po petnajst let. Med njimi je tudi kakšen, ki oskrbuje drugih pet prijateljev ... Poleg tega pri njem nabavljajo travo čisto navadni ljudje s službami, od katerih jih ima vsaj polovica otroke. Skupno jim je, da včasih radi kakšnega pokadijo. "Eni pridejo kupit na pol leta, eni na tri mesece, odvisno. Kakšen par si kupi petdesetko za pol leta, ker pokadita samo kakšen džojnt pred seksom ali pred filmom, potem pa spet ves teden nič." Pravi, da se med kupci znajdejo tudi kronični kadilci, ki pokadijo zelo veliko, vendar ta njihova ekstremna obdobja ne trajajo dolgo, ker se pri vsakem hitro začnejo finančne težave. Ker trava ni zasužnjujoča kot heroin, kadilcem ni težko zmanjšati doze in stisniti nekaj mesecev. Povprečen kupec pa naj bi na mesec zapravil okoli dvajset tisočakov.

Za prodajo domačice se je odločil tudi zato, ker je med njegovimi kupci veliko umetniških duš in delavnih ljudi, ki po skunku ne bi mogli funkcionirati. "Po skunku na kakšni likovni delavnici potem samo tri ure bulji v platno. Hoče domačo, da je malo na izi, malo ga pomiri. Kemija je za ljudi premočna, so preveč zadeti." Z albanko pa se noče pečati, ker bi potem moral imeti opravka s kriminalnimi združbami z juga, ki se ukvarjajo še s čim drugim. "Najlepše je najti kakšnega slovenskega kmeta, ki vmes med koruzo posadi še kaj drugega in bo lažje zbral za nov traktor. Tako da jaz podpiram slovensko kmetijstvo bolj kot ministrstvo. Če kupim nekaj kil trave, sem vložil, ne vem, kakšnih dvajset tisoč evrov naravnost v slovensko kmetijstvo, namesto da bi jih dal mafiji, če bi kupil albanko ali pa prešvercano kemijo." Najraje kupi od proizvajalca, ko pa zmanjka in ni druge možnosti, se mora tudi sam pri dobavi zanesti na posrednike. Sploh zadnja leta, ko zaradi številnosti kadilcev kronično primanjkuje dobre slovenske domačice. Čeprav opravlja še druga priložnostna dela, je za zdaj prepričan, da bo to dejavnost nadaljeval, saj ne počne nič slabega. "Ko bom nehal kaditi, bom nehal tudi dilati. Težave so samo s kakšno punco, ker imaš ves čas ljudi v bajti, zato sem uvedel uradne ure. Ampak saj se da, ker so to normalni ljudje, ni nobenih problemov."