cerkev / Da, oče!

Bil je to vikend prijaznih prevzemov. V manj kot oseminštiridesetih urah je najprej prisegla nova vlada, nakar je zaplatica dobila svežega nadškofa. Prihodnost ni bila še nikoli videti tako svetla.

Vendar bolečina ne jenja zgolj zato, ker je njen povzročitelj za sedmimi gorami in sedmimi vodami, ter zato, ker je vmes preteklo toliko in toliko časa. Agonija je ostra kot prvi dan, ko nas je na tiskovni konferenci prestrelilo tragično oznanilo: ravno ko smo se ga ne samo navadili, temveč se naučili nanj kar nekako računati, ravno ko smo ga začeli jemati kot samega po sebi umevnega, so nam z najvišje instance Franca maltene ugrabili in ga postavili na neke povsem nove, svetlobna leta oddaljene šahovnice.

Utemeljitelj militantnega teizma v slovenski nuklearni dobi - neupogljivi križar, ki je z eno samo prefinjeno grimaso svojega orlovskega obličja znal izraziti bistveno več kot manj gorečni sholastiki v nekaj volumnih zapisanih misli - je bil takoj po zadnjem gongu wrestlerskega mikada s sekularizirano oblastjo odpoklican nazaj v bazo, kar pomeni, da ni za nas izgubljen nič manj kot Marjan Podobnik, Ivo Hvalica in druge mokre sanje slovenskega reportažnega novinarja. Kvečjemu bolj, saj se za omenjena politikantska očaka neprenehoma šušlja, kako se bosta zdaj zdaj vrnila pod žaromete, Franc pa je bil odstranjen fizično in je kot poglavar kongregacije za redovne skupnosti danes gotovo srečen vsaj toliko, kolikor si zasluži: kot dejstvo vem, da nas prav nič ne pogreša, niti mene niti vas. Z vsakim naslednjim srečanjem bo njegov svetovljanski pogled blisknil še malo bolj naravnost skozi nas, mi pa bomo še vedno hlepeče vztrepetali ob misli na čase, ko so naše beležnice in publikacije polnile njegove pronicljive salve, v katerih sta se tako igrivo prepletala hubris in overkill. Sumim, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo.

Te iste modrice so še dodatno zaskelele ob izbiri njegove zamenjave. Alojz Uran je videti kot prijeten in priljuden dec, s katerim bi šel človek od časa do časa čisto z veseljem na pivo in krvavice, to pa je še dodaten razlog, da si ne predstavljam, kaj bi lahko povprečna zlohotna plačanska novinarska duša o njem sploh pisala. Praktik, terenec in navdušen gobar pravi, da ne bo preganjal teme, temveč bo prižigal luč. Blagi in praviloma nasmejani gospod je videti predvsem kot malce korpulentnejša reinkarnacija Alojzija Šuštarja: ko vidi nemškega ovčarja, ga bržkone predvsem počoha za vratom, in to je to. Aktivne reevangelizacije je konec, začenja se obdobje idilične pastorale ali kot je to najbolje strnil eden izmed ožjih ideologov: nadškof Uran prihaja na zorano njivo in naj zdaj pač seje, nakar mu bodo vsi skupaj pomagali žeti.

Veličastno

Na Miklavževo nedeljo je sama ljubljanska stolnica kot običajno delovala mogočno indiferentno - njej je verjetno precej vseeno, kdo ji nadškofuje. A kolikor je od zunaj videti ogromna, sploh ni tako prostorna: ob vsem tistem izobilju baročnih krivin in zlatih lestencev za človeka nekako zmanjka kvadratnih metrov. Nekako tako je bilo verjetno tudi zamišljeno. Prireditev naj bi se začela ob štirih, ob treh so bila vsa sedišča že povsem zapolnjena. Peticije sveti Mariji, Materi božji, naj prosi za nas grešnike, sta prekinjala samo nahodno kašljanje in brn mobilnih gizmotov. Kamera na orjaškem pomičnem žerjavu je gibko ugotavljala meje svojih zmožnosti, tri manjše sestrice so bile stacionarno fiksirane naravnost na oder, na oltar: generalka za liturgični superspektakel leta.

Zunaj turobno nedeljsko popoldne z manj svetlobe, kot je premore julijski mrak. Kričeče narodne noše obeh spolov so omahovale med svečano težo druženja znotraj cerkve in sambo ter turškim medom stojnic veselega decembra. Ko so vse druge zvoke avtoritativno preglasili mogočni zvonovi in lep čas ne utihnili, je verjetno marsikdo začutil, da ne gre za stvar izbire. Če si hotel ob izhodu iz stolnice delovati galantno in prepustiti prednost vstopajočim, si tvegal poapnitev, saj se okno za izstop ni in ni odprlo: prostor se je polnil počasi, a neizbežno. Petnajst minut pred napovedanim začetkom so bila vprašljiva že stojišča, s tem da zamudnikov zunaj ni osrečeval noben titanski videowall, kakršnega si je ob slovesu na isti topografiji omislil Franc.

Prostorska stiska je zevala še izraziteje, ker je bil ves prvi del prostora neposredno pod oltarjem rezerviran za zveličane luminarije, na eni strani za uniformirane bogoslužnike, na drugi za moderne plemiče, kot sta Ludvik Toplak in Danica Simšič. Slednja se v prvi vrsti gotovo ni mogla počutiti najbolj sproščeno, ukleščena med drugače monolitno formacijo sveže zaprisežene vlade. Spoštovanje so prišli izkazat pravosodni in prometni minister pa ministra za okolje in delo, zdravstveni, notranji in obrambni, na samo desno naše ljube matere županje je sedel doktor Bajuk s svojo Kati. Kot zadnji je na dve minuti natančno prispel še mandatar in tako, kot se za novopečenega velikega državnika tudi spodobi, nadaljeval trend z Brezij, le da je svojo falango črnih mož (Grims-Cukjati-Rupar) tokrat pustil doma.

"Levice" ni bilo nikjer. Milan Kučan je pred sedmimi leti prišel na Frančevo ustoličenje, Drni pa je tokrat raje ostal doma in si, upajmo, privoščil posebej pravičniški dremež po kosilu. Da bi moral človek po tako napornem delovnem tednu garati še v nedeljo? Celi dve uri in pol?

Par minut s pričakovanjem noseče tišine, don zvona nad vhodom za novinarje, izhodišče za hvalnice in prvo kadilo. Navzoči so bili najprej opozorjeni, naj izklopijo mobije, potem so jim povedali, kdaj točno morajo reči "Bogu hvala!". Prireditev naj bi v izhodišču trajala dve uri, vendar se je zavlekla - vse tiste ode, bratovski poljubi in izročanje zlatih ukrivljenih palic. Spokojna, nežna in harmonična sosledja na odru verjetno niso slutila, kakšno prav posebno histerijo sprožajo med fotografi, ki so bili potisnjeni na strateško ne najimenitnejše obrobje. Dvomim, da je v tistih dveh urah na tem svetu kdo nase potegnil toliko hripavih kletvic kot uboga Lavrentije Trifunović in Geza Erniša, ki so ju postavili ravno tako, da sta objektivom povsem zakrila večino najžlahtnejših škljocev: ker sta bila edini črni figuri sredi drugače belo-rožnatega kalejdoskopa nedotakljivih, so se začeli paparaci znašati drug nad drugim. "Sam lamat bom začel, sam lamat!" je mašo hropeče preglasil eden izmed njih - isti tepec, ki mu je ves čas zvonil telefon - in nič iz njegovega tona in stopnje agitacije ni dalo slutiti, da ne bi mislil resno. Včasih je človeka prav sram, da je tisk.

Novi nadškof je med slovesnostjo izkazal prenekateri še kako uporaben talent. Demonstriral je, da zna zelo lepo peti, poleg tega je navzoče izrazito frajersko nagovoril v kar štirih sosedskih jezikih in prav nobeden se mu ni očitno zatikal, celo madžarščina ne. Predvsem je zablestel kot avtor sicer kratkega, a domišljenega in neposrednega nagovora, v katerem je med vsemi politiki, znanci ter tistimi, ki so priklenjeni na bolniško posteljo ali zaporniško celico - seveda se nam je dobro zdelo - še prav posebej pozdravil "predstavnike sedme sile - naših medijev, od katerih je v veliki meri odvisno oblikovanje prijaznega vzdušja med ljudmi v naši domovini". Povedal je, da ob tej priložnosti globoko čuti resničnost besed iz pisma Hebrejcem: "Vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga." Pri Bogu je vse mogoče, tudi to, da bo volk prebival z jagnjetom in panter ležal s kozličkom. Pred odgovornim poslanstvom se sicer čuti nebogljen, vendar zaupa v božjo moč in modrost; tako kot Marija Terezija je tudi on samo svinčnik v božji roki. Pred vso zbrano skupnostjo je za sam konec izrekel stavek, ki si ga je izbral tudi leta 1993, ko je bil posvečen v škofa: "Da, Oče!"

Ko so se vsi skupaj še enkrat od srca izljubili in presežek čustev izlili v eno tako skupinsko operno Ti si duhovnik, je napočil čas za nabirko. Iz veščega švista roke, s katerim je ministrska ekipa zakrila barvo bankovcev, ki jih je smuknila v škrlatne malhe, je bilo mogoče sklepati, da je večini izmed njih ta proces vse prej kot nov. Vmes se je med organizatorskimi varuhi pastoralnega dekoruma in kolegom Sarkićem vnela manjša, a strastna vojna glede vprašanja, ali sme slikati Janeza Janšo med potencialnim obhajilom. Dilemo je razsekal premier osebno, ko je v odmerjenih trenutkih na svoj na-videz-odsoten-a-še-kako-na-preži način obsedel na sedežu, kar je škoda: novi glavar slovenske RKC je namreč koščke osebne transcendence delil s tako ljubečo dobročudnostjo, da bi bila to nedvomno antologijska fotografija.

Sklepni del je bil zaznamovan s tributarnimi nagovori. Vedno nasmejanega Alojza je najprej nagovoril družinski oče, ki je po lastnih besedah veselo oznanilo pred šestnajstimi leti slišal prav iz nadškofovih ust, vmes pa mu je Bog daroval kar osem otrok. S sabo je pred oltar sicer pripeljal samo tri, sta pa lahko pogled nanje in misel na preostalih pet samo poštempljala idejo o Alojzu Uranu kot Velikem Sejalcu. Njegova eminenca Josip Bozanić mu je zaželel, naj bo nadahnuće za nadaljnje sožitje ne samo obeh cerkva, temveč tudi obeh narodov, vladika Lavrentije je povedal: "Radujem se da će bratski nam slovenački narod u vama dobiti jednog divnog pastira." Geza Erniša je spregovoril o ljudeh kot o angelih z enim krilom, ki se morajo, da bi poleteli, objeti.

To fizikalno sicer ne drži vode (podvojena krilaža, vendar tudi dvakratna kilaža), a se sliši tako prečudovito, da lahko za dlako v jajcu brska res samo tak beden zagrenjenec, kot je podpisani. Še dobro, da je prišel na pomoč najimenitnejši izmed vseh primopredajnih govorov: kot bi se za hip razprli oblaki, je namreč spregovoril sam Franc. Med pomaganjem pri vodenju obreda prej ves čas dostojanstven in prem v svoji po novem sekundarni vlogi, si je za konec vendarle vzel svoje štiri minute in naslednika prijateljsko in nesebično posvaril o vseh Scilah in Karibdah nove pisarne.

Na začetku mu je v skupnem imenu zagotovil oporo v molitvi in bratsko bližino, na dušo pa mu je položil, da zaupano mu poslanstvo vsekakor ne bo lahko. "Prej ali slej boš začutil, da ob liku ljubljanskega nadškofa privrejo na dan vsa notranja nasprotja, miselna razhajanja in zgodovinski antagonizmi, navzoči v slovenskem narodu! Kot prvi pastir cerkve boš najbolj ljubljen in najbolj osovražen človek na Slovenskem! Temu se ne boš mogel izogniti niti s prijaznim nastopom in dobrohotno besedo! Ostal boš kamen spotike in znamenje nasprotovanja, kot so bili v večji ali manjši meri Tvoji predhodniki, kot je bil navsezadnje Tvoj Učenik!" Toda to nanj ne sme vplivati, saj mora prepričevati, grajati in spodbujati z vso vztrajnostjo! "V času, ko nekateri ne prenesejo zdravega nauka in si po svojih željah izbirajo učitelje, ki godijo njihovim ušesom, opravi poslanstvo blagovestnika in izpolni svojo službo!" Čisto za konec: "Imenuješ se Uran. Bodi orel!"

Čeprav se je znaten del dvorane ob ... odkritosrčnosti stavka o najbolj ljubljenem in najbolj osovraženem človeku v državi slišno zdrznil, so dolgoletnega pastirja nazadnje vseeno družno nagradili s toplim aplavzom. Prepričan sem, da nisem bil edini, ki ni nemudoma razumel zadnjega poziva, z drobno nasmejano nuno na moji desni sva potem kakih pet minut prijazno kramljala in ugibala, od kod natančno je Franc potegnil korelacijo. Najprej je predlagala, da sta mogoče Uran in orel oba zelo visoko na nebu, nazadnje pa sva si postala edina, da je bil Uran najverjetneje zastavljen kot vran.

Po zaključnih pesmih in zahvalah je kdorkoli, ki je bil kdorkoli, migriral na masovni after na sedež Družine. Pri prijetnem dekletu s tiskovnega urada sem se rezignirano pozanimal, ali bi se dalo stopiti zraven, in bil nemalo toplo presenečen, ko je odvrnila, da načeloma sicer ne, če pa si zelo želim, bi se pa gotovo dalo kaj urediti. Na kratkem izletu skozi deževno središče mesta sem tipajoče razmišljal, da nas vse skupaj morda res čaka povsem novo poglavje v odnosih med cerkvijo in mediji, a je bila bojazen preuranjena, saj so naju s sprejema brez vsake žameti tudi vrgli. Kamniti gospod pri vhodu je namreč prepoznal kolega Sarkića: tista ista bradata omara, ki jo imajo ob tovrstnih prepustnih točkah praviloma najeto, da nam novinarjem laže in nas drži nazaj, je bevsknila samo, da je tako pač zmenjeno in da je prav nič ne zanima.

Cenjena sedma sila je morda res odgovorna za "oblikovanje prijaznega vzdušja med ljudmi v naši domovini", a ko želi gospoda v miru izmenjati maziljeni leporek in razrezati gnjat, jo še vedno pomeče ven kot zadnje potepuške pse. Če seveda ne dela za Družino. Le na račun poleta in prepričevalskih sposobnosti kolega Sarkića, ki učenega konkvistadorja pogreša celo bolj kot jaz, sem potem čakal tam na dežju in bil za potrpežljivost tudi nagrajen. "Tamle gre, tamle gre in neka gospa mu drži marelo!" je z otroško radostjo vzkliknil naš najhitrejši in najlepši fotograf ter kot baletnik odplesal proti svojemu dolgoletnemu prijatelju, ki naju je bil - gotovo si domišljam - maltene vesel. Zaupal nama je, da mu gre v Vatikanu, med kulturnimi ljudmi, resnično resnično super, in ko sva mu povedala, kako zelo ga pogrešava, je odstrelil: "I, seveda, ko pa nimate nič za pisati!" Ko sem mu razložil, da je bil njegov govor tudi na ta dan daleč najbolj udarna stvar, me je vprašal, ali bi ga želel imeti, in iz kuverte s CD-ji potegnil lično prepognjen papir z rdečim žigom Congregazione per gli istituti di vita consacrata e la societa di vita apostolica: "Da ne bo kdo rekel, da ne sodelujem z Mladino!" Pod tistimi marelami žal ni bilo možno razviti daljšega pogovora, smo se pa dogovorili, da prideva v Vatikan delat reportažo takrat, ko ga bodo več kot zasluženo povišali v kardinala. Držimo pesti!