francija / Mitterrandova hči

Nekdanji francoski predsednik Francois Mitterrand je devet let po smrti spet v središču pozornosti francoske javnosti. Petnajstega novembra se je na kazenskem sodišču v Parizu začel sodni proces zaradi "prisluškovanja iz Elizejske palače". Nekdanji državni voditelj naj bi bil od januarja 1983 do marca 1986 nadzoroval približno 150 predstavnikov politične in kulturne javnosti s prisluškovanjem njihovim telefonskim pogovorom. Uporabljenih je bilo 20 telefonskih linij, nelegalno in brez vednosti nadzorovanih ljudi pa je bilo registriranih več kot 3000 pogovorov. Še bolj skrb zbujajoče je, da je bila leta 1982 brez pravne podlage ustanovljena protiteroristična sekcija, ki se je v popolni tajnosti ukvarjala s tem projektom. Šele marca 1993 je dnevnik Liberation objavil telefonske pogovore političnih in javnih osebnosti, posnete na zasebnih linijah.

Francoisu Mitterrandu se je sredi 70. let rodila nezakonska hči Mazarine Pingeot. Zelo se je bal, da bi za to izvedeli mediji, izvolitev na predsedniški položaj leta 1981 pa je strah še povečala. Šele leta 1995, nekaj mesecev pred iztekom drugega mandata, je Mitterrand tiho privolil v objavo Mazarininih fotografij v tedniku Paris Match. Na pogrebu nekdanjega predsednika januarja 1996 so Francozi tako videli Danielle Mitterrand z njunimi otroki, pa tudi Anne Pingeot z Mazarine. Skoraj se zdi, da je ta podoba skušala pokazati sodobni način življenja pokojnega predsednika v deželi, kjer so se navade, zlasti kar zadeva ljubezen, v zadnjih tridesetih letih precej spremenile.

Proces, ki bo najbrž trajal več mesecev, bi moral razkriti, ali je bil francoski predsednik res pobudnik telefonskega prisluškovanja. Je bila zamisel njegova? Je prisluškovanje samo odobril? Nekaj je gotovo, Francois Mitterrand je zanj vsaj vedel, saj so bili dokumenti z njegovim podpisom objavljeni v francoskem tisku.

Prisluškovalna afera je prišla na dan ob koncu Mitterrandovega drugega sedemletnega mandata. Predsednik je večkrat kategorično zavrnil, da bi karkoli vedel o prisluškovanju. Belgijski novinarji so ga prišli o tem spraševat v njegovo pisarno, a jih je zaradi vztrajnega poizvedovanja brezobzirno odslovil, čeprav so intervju snemali s kamero. Za afero se torej ve že dvanajst let, zato po mnenju francoske javnosti sodni proces prihaja nekoliko pozno.

Afera očitno opozarja na tesne stike med politiki in mediji. Mitterrand, ki je veljal za ljubitelja pariških knjigarn in literature, je pogosto obiskoval intelektualna središča prestolnice. Prav tako je stkal tesne vezi z nekaterimi velikimi pisatelji, med njimi je bil tudi provokativni Jean-Edern Hallier. Hallierju, ki je umrl leta 1997, naj bi bili najbolj prisluškovali. Kljub vsemu so bili odnosi med Mitterrandom in Hallierjem dobri, saj je politik pisatelju priznaval resničen talent. Ko pa je Mitterrand prišel na oblast, mu je Hallier, razočaran, ker ni bil imenovan za veleposlanika v Rimu, začel odkrito nasprotovati. Moža sta najbrž imela precej zaupne pogovore, zato bi Hallier lahko razkril veliko skrivnost. Pisatelj naj bi se bil zavedal svoje moči in grozil, da bo javnosti razkril Mitterrandovo zamolčano hčer. Ko je škandal prišel v javnost, je objavil knjigo L'honneur perdu de Francois Mitterrand (Izgubljena čast Francoisa Mitterranda), ki jo je bil napisal že sredi 80. let. Drugi človek, ki so ga predsednikove službe temeljito vzele pod drobnogled, je bil Edwy Plenel, eden od direktorjev dnevnika Le Monde. Med preiskavo je sodnik dokazal, da je Francois Mitterrand sam naročil prisluškovanje novinarjevim pogovorom. Vendar pod nadzorom niso bili zgolj znanci nekdanjega predsednika; prisluškovali so tudi igralki Carole Bouquet, znani po lepoti in nadarjenosti. Med sodnim procesom bodo skušali ugotoviti, zakaj je bila igralka, ki je Mitterrand menda ni poznal, prav tako tarča Elizejske palače.

Telefonsko prisluškovanje Elizejske palače je le eno od številnih razkritij s konca Mitterrandovega burnega predsedniškega obdobja. Odkritja o njegovem političnem in zasebnem življenju so se zadnji dve leti njegovega drugega mandata kar množila. Poleg Mazarine je tu še knjiga zgodovinarja Pierra Peana Une jeunesse francaise (Francoska mladost), ki je opozorila na zveze med Mitterrandom in vichyjskim režimom. V njej je objavljena fotografija predsednika, ki stiska roko maršalu Petainu, francoskemu predsedniku med drugo svetovno vojno, ki je sodeloval z nacisti. Je bilo srečanje naključno? Pean je knjigo napisal z Mitterrandovim soglasjem, saj si je ta prizadeval pokazati, da se Francozi v obdobju, ko je bila fotografija posneta, niso zavedali grozot nacističnega režima. Pozneje je bil Mitterrand ranjen in celo v zaporu, iz katerega mu je uspelo pobegniti. Analizirane so bile tudi vezi med nekdanjim predsednikom in skrajno desnico, potem ko je bila pred zakoni, sprejetimi leta 1986, sprejeta reforma volilnega sistema, ki je Nacionalni fronti zagotavljala prednost.

Prav tako so bila Mitterrandova leta obdobje medijskega razkrivanja skrivnosti in korupcijskih afer. Okrog tistega, ki je Franciji predsedoval od leta 1981 do leta 1995, so se zgrnile velikanske črne sence, od tajnega fonda socialistične stranke do več nepojasnjenih samomorov ljudi iz njegovega kroga. "Zgodovina bo sodila," je bil njegov priljubljen stavek. Za zdaj je pariško kazensko sodišče tisto, ki bo odločalo o "velikih ušesih" nekdanjega francoskega predsednika.