oblast / Spolitiziran obisk

Hecno, kakšne zdrahe se znajo razbohotiti iz najbolj formalno-protokolarnih priložnosti. Ko je v občini Velenje predsednik sveta staršev OŠ Gorica (drugače še predsednik krajevne skupnosti Vinska Gora in član izvršilnega odbora SDS) Franc Sever na sestanek z ravnatelji vseh sedmih osnovnih šol v občini povabil ministra za šolstvo Milana Zvera, je dejstvo, da je to storil mimo velenjskega župana Srečka Meha, ZLSD, tega tako pogrelo, da je ministru poslal izrazito ostro pismo. Ker iz vabila na sejo niso razvidni ne dnevni red ne poročevalci, je sporočil, da se nanjo ne more pripraviti in se je torej tudi ne more udeležiti. "Spoštovani gospod minister, ker ste tako Vi kot predsednik sveta staršev na državnozborskih volitvah 2004 kandidirali na listi kandidatov SDS, se mi zdi takšen način sklicevanja ... zgolj po strankarski liniji, milo rečeno, netakten. S takšnim načinom dela ... boste v čudno luč postavili samega sebe."

Minister mu je v kratkem in vljudnem pismu, iz katerega se je vseeno lesketalo ivje, odgovoril, da je nad zapisanimi besedami presenečen in da iz njih sklepa, da njegov obisk v okolišu za nekatere ni dobrodošel. Kljub temu bo z veseljem prišel, saj bodo tako nedvomno odprta vprašanja, ki jih bo v prihodnje treba reševati s skupnimi močmi. "In prav zato, gospod župan, me nekoliko čudi vaša samovoljna neudeležba."

Župan Meh nam je povedal, da gre pri vsem skupaj gotovo za del kampanje za volitve 2006. "Imeli so tisoč možnosti, da se to ne bi zgodilo, a so sklenili iti na silo in povsem mimo nas. Tudi ministrov pisni odgovor je še slabši od slabšega. Da pa sestanek skliče predsednik sveta staršev ene izmed sedmih osnovnih šol v občini, in to v cerkvenih prostorih, in to v krajevni skupnosti, kjer je sam predsednik sveta KS ... In to nekdo, ki nima niti, oprostite, sedem razredov osnovne šole ..." Dodatno ga je pogrela ministrova sintagma "samovoljna neudeležba": "Poglejte, česa takega nismo imeli niti v onih časih, pa sem bil sekretar ZK!" Franci Sever, ki je res končal samo šest razredov osemletke, vendar vedo krajani o njegovih konkretnih prispevkih za boljše življenje skupnosti povedati marsikaj lepega, na to pravi, da je župana lep čas prej obvestil o dogodku, ga vljudno povabil in celo predlagal, da bi sklepno tiskovno konferenco pripravili na občini, a ni gospod Meh njegovega e-maila verjetno niti odprl, ker je bržčas mislil, da gre za kaj novega o domnevnih lumparijah v zvezi s komunalnim podjetjem in gradnjo vodovoda, na katere ga gospod Sever vztrajno opozarja, vendar župana menda prav nič ne zanimajo.

Dodaten pridih kontroverznosti je eminentnemu obisku dodala sama lokacija sestanka, namreč na hribčku v Krstnikovem domu. Zanj nekateri krajani sicer trdijo, da ni zares "cerkveni objekt", saj so ga zgradili sami in se uporablja kot večnamenski prostor: a poslopju, ki je v cerkveni lasti, ki stoji znotraj cerkvenega compounda, ki ima ob glavnih vratih posvetilo Ljubi Bog, blagoslovi vse, ki so me gradili in ki me bodo uporabljali, ter nad odrom živobarvno slikarijo Janeza Krstnika s svetniškim sijem, kako v reki krščuje Jezusa, verjetno moramo reči "cerkveni objekt", ker bi drugače utegnili ujeziti gospoda župnika, ki ta objekt tudi upravlja. Vsekakor gre za zanimiv prostor, saj se sakralna motivika srečuje z zapuščino starega parlamentarnega komunizma: sejna dvorana je skoraj v celoti opremljena z rdečimi fotelji in nazobčanimi roletami, ki so jih ob zadnji renovaciji pometali iz ljubljanskega svetišča slovenske demokracije.

Sestanek šolskega ministra in osnovnošolskih ravnateljev v cerkvenih prostorih bi lahko kdo, ki je občutljiv za delitev cerkve in šolstva, vzel kot jasno provokacijo, še nekoliko bolj pa nemara zato, ker so imeli ravnatelji ministru povedati bore malo vsebinskega, problematičnega. Iz njihovih kratkih predstavitev (nekateri so se pohvalili, da so univ.dipl.soc.ped.-i, drugi so bili samo skromni prof.-i) je bilo moč izluščiti predvsem, da živijo in delujejo v lepih in primernih prostorih in da je po uradnih statistikah prek 80 odstotkov staršev zadovoljnih z njihovim delom. Morda bi bilo tu in tam treba popraviti kakšno streho ali kaj doreči v zvezi s subvencijo šolske prehrane, drugače pa je vse v redu.

Ministrov obisk se je zjutraj začel v osnovni šoli v Vinski Gori, kjer so mu učenci najnežnejših starostnih skupin priredili pravo malo proslavo. "Resnično imamo veliko čast, da ste danes med nami in smo vam imeli možnost pokazati našo podružnično šolo. Prepričani smo, da je med najlepšimi," mu je zdeklamiralo prvo punče, z vidno tremo, ker je pol metra stran stal tako pomemben mož. "Prenova šole je bila bliskovita in temeljita. Da je res lepa, moramo biti hvaležni predvsem našim staršem in krajanom, gospodu Severju, ki je bil vodja prostovoljnega dela in idejni snovalec pobud, našemu gospodu ravnatelju in seveda Mestni občini Velenje. V šoli se dobro počutimo in doživljamo prijetne trenutke. Ker ste prvi minister, ki nas je obiskal, Vas vljudno prosim, da nam v knjigo Vinske Gore zapišete eno misel. To želi tudi gospod Franc Sever."

Ko je bilo govora konec, je hotela takoj steči nazaj v varno zavetje skupine, a jo je ginjeni minister nežno zadržal in objel. Drugi so mu ob spremljavi harmonike zapeli Mi se mamo radi. Ko so obmolknili, so jih tovarišice opomnile, da obstaja vendar ja še ena kitica, tako da so drug drugega spet objeli okrog ramen in ubrano zažgoleli V šolo gremo radi, radi radi radi! "V našo šolo ste prinesli veselje!" je dahnila naslednja deklica s šopkom teloha. "Spoznali boste, da smo vredni vašega obiska!" je zajecljal sin Franca Severja, ki pa vseeno ni zbral dovolj korajže, da bi gosta (čeprav mu je tako prej naročil očka) povprašal, kdaj bo v te kraje pripeljal tudi Janeza Janšo.

Minister je prejel rožice, knjigico in kakšnega lupčka, svoje misli pa je bil naprošen strniti v spominsko knjigo. Vprašal me je, ali imam kakšno zamisel, predlagal sem nekaj na vižo Le redko sem deležen tako pristnega in toplega sprejema ... Zbrano deco je nazadnje nagovoril in povedal, da se je prišel sicer pogovarjat predvsem tam gori s tistimi tavelikimi, da pa jim vsem želi, da bi zrasli v močne, zdrave in pogumne osebnosti, tako punčke kot fantki. "No, da ne boste mislili, da je bil takih sprejemov deležen samo maršal!" se je prijazno pohecal na poti ven do avta.

Če mu tisti taveliki tam gori potem niso povedali kaj omembe vrednega, jim je kar nekaj povedal sam. Spregovoril je o tem, da ne bo izvajal nobenih sprememb po politični liniji, da ne bo izumljal tople vode in da se ne bo po njem govorilo o nobeni posebni "Zverovi smeri" v slovenskem šolstvu. Želel bi si čim močnejši sektor zasebnih šol, v učnih programih je še vedno ogromno balasta, nasploh pripravlja proces debirokratizacije in racionalizacije. Glede investicij bodo težave - "Moj predhodnik je bil na tem področju tako priden, da mi je zainvestiral skoraj vsa sredstva do leta 2010, tako da kaj veliko rezal in odpiral in se slikal ne bom." Za šport pa je pri nas tako ali tako v veljavi t. i. NDR-model, kar pomeni, da vsi pričakujejo, da bo vse omogočila in uredila država. Posebej se bo angažiral pri prizadevanjih za omejitev vpisovalnega navala na družboslovje, kar pomeni tudi jasno štipendijsko politiko ter promocijo nekaterih deficitarnih poklicev. "Ne bodite presenečeni, če boste kmalu na televiziji videli kako reklamo za kak poklic. Težko si privoščimo, da bi izobraževali samo ljudi, ki bodo potem brez službe."

Nasploh je šolstvo resor, ki je pri nas tako ali tako v perpetualni reformi, čeprav si kake korenite revolucije seveda tudi ne more privoščiti. Zbrani se morajo zavedati, da imajo številne pedagoške ustanove po Sloveniji bistveno večje težave kot sami, ob tem se je ministru zdelo vredno poudariti, kako izjemno prijazna je bila država do sedaj do nekaterih neslovenskih učencev, ki jim je ponujala ugodnosti in priložnosti celo precej nad tistim, k čemur jo zavezujejo evropske direktive, imamo pa celo generacijo domačih deprivilegiranih študentov. Slovenski šolski sistem je zasnovan izrazito centralistično, proces decentralizacije pa bi moral potekati glede na vodilo čim manjšega števila regij: več jih je, šibkejše so, kar spet dodatno okrepi center.

Sestanek v Krstnikovem domu je v dobrohotnem in na trenutke celo navihanem tonu končal oskrbnik doma, župnik Tone Kraševec, ki je razložil, da je pol udobnih rdečih sedežev iz predzadnjega parlamentarnega obdobja, pol pa še iz daljnega "komunizma 1957", zato je navzočim svetoval, naj raje preverijo, kje sedijo, haha. Janez Krstnik je bil nasploh večni revolucionar in borec za pravico, zato je tudi izgubil življenje. No, gospod Kraševec sicer misli, da zaradi tega danes glave ne bodo padale, se je pa vsem navzočim vseeno zahvalil za pogum, da so prišli v ta prostor: če je lahko OŠ Gorica cerkvi del svojih prostorov odstopila za pouk verouka, potem ne more biti verjetno tudi prav nič narobe, če pride šolski minister v cerkveni objekt! Čisto za konec je eminentnemu gostu na srce položil deset zapovedi, ki so jih posebej za njegov obisk spisali lokalni mladi fantje, zdaj že dijaki srednjih šol. Med njimi poudarimo recimo 5) S šolo nam ne uničujte življenja, ker imamo samo eno, 7) Ohranite nam samospoštovanje in 10) Vedite, da nimamo vsi enakih možnosti.

Minister je potem obiskal še Medpodjetniški izobraževalni center v Velenju, kjer je bila v sobi, polni LCD-monitorjev in optičnih mišk, nazadnje tudi tiskovna konferenca. Nad obiskom je bil navdušen, vendar ga je nekoliko vznejevoljilo, ker smo mu novinarji postavljali vprašanja tako rekoč samo v zvezi s konkretnimi in potencialnimi zdrahami, povezanimi s prihodom. "Lahko si mislim, zakaj je do teh reči prišlo," je povedal v zvezi z županovim izostankom (povabljeni so bili tudi tako rekoč vsi okoliški župani, vendar se ni prikazal niti en sam), "vendar s tem ne bi zgubljal energije. Nobene zamere ni. Naslednjič, ko se bomo videli, bo vse pozabljeno. Tako je v politiki. Konec koncev bi pa morda res lahko manjkali iz kakih nujnih razlogov!"

Ko sem omenil, da je bil njegov pisni odgovor Mehu za diplomatsko pretanjenega bralca vseeno kar oster, je odgovoril: "To je res. Resnično ne vem, zakaj bi moral jaz nekoga spraševati, kam lahko grem in koga lahko obiščem." V prihodnje bo resno razmislil o predlogu, da bi se te reči konkretneje in protokolarno bolj dorečeno uredile. "Predvsem zato, da se ne bi več dogajalo, da bom šel na obisk, potem me bodo pa vsi spraševali, kdo me je sploh povabil. Zakaj ste pa tukaj? Kaj stoji zadaj? Ali je Peter Petrovič vaš prijatelj? Se poznata? Lahko mi verjamete, da je na taka vprašanja strašno neprijetno odgovarjati. In vse skupaj tudi zakrije vse tisto, kar so danes drugi dali meni. Res ne vem, zakaj je treba obiske ministrov tako spolitizirati!"