zgodovina / Mitologija fojb

Italija je 30. marca lani 10. februar (dan podpisa mirovne pogodbe v Parizu leta 1947) določila za uradni dan, ko se naši zahodni sosedje spominjajo pobojev v tako imenovanih fojbah in eksodusa optantov iz Istre in Dalmacije v letih po drugi svetovni vojni. Prvo praznovanje tega dne bo Italija zaznamovala tudi s filmom Srce v breznu - nastal je v koprodukciji državne televizije RAI -, ki naj bi prikazoval povojno maščevanje slovenskih partizanov nad nedolžnim italijanskim prebivalstvom zgolj zato, ker je bilo pač italijansko. Film je bil že med snemanjem deležen precejšnjih kritik in negodovanja predvsem v Sloveniji in številne borčevske organizacije, pa tudi Svetovni slovenski kongres so izražali zaskrbljenost zaradi netenja novega sovraštva med Italijani in Slovenci. Glavno praznovanje bo seveda v Trstu in tam so se prireditve začele že minuli teden, ko so predpremierno prikazali Srce v breznu. Sicer pa naj bi se v Trstu zbrali optanti z vsega sveta, povabljena je tudi "sorodna" organizacija sudetskih Nemcev. Obe organizaciji sta napovedali oblikovanje dokumenta, v katerem bi Poljska, Češka, Slovaška in Slovenija priznale svojo odgovornost pri kršenju človekovih pravic zaradi izgona oziroma pritiska na Nemce in Italijane, da so po drugi svetovni vojni odšli iz teh držav.

Obujanje spominov je sicer prejšnji ponedeljek neuradno začel rimski župan Walter Veltroni (menda ima tudi slovenske korenine), sicer predstavnik italijanske politične levice. Veltroni je med drugim obiskal razstavo o begunskih taboriščih, spomenik bazoviškim žrtvam, taborišče smrti Rižarno in seveda fojbo pri Bazovici, kjer bo ena izmed osrednjih slovesnosti ob novem italijanskem dnevu spomina. Fojba pri Bazovici je nekakšen simbol povojnih pobojev, poln spomenikov italijanskim mučenikom, ki so seveda opremljeni s številnimi epi in elegijami. Tja so jih postavili predvsem italijanski desničarji in neofašisti. Po njihovem mnenju naj bi v bazoviški fojbi ležali ostanki več kot 2500 pobitih Italijanov, ki so jih "genocidni in barbarski" Slovani pobili zgolj zaradi njihove nacionalnosti. Na drugi strani domačini iz Bazovice in okoliških vasi trdijo, da bazoviška fojba ni nič drugega kot izmišljotina Slovencem nenaklonjene italijanske desnice in da tam pač ni nobenega trupla. Zgodba o zahtevah po odprtju bazoviške fojbe in razkritju resnice o tem, kaj se je tam dejansko dogajalo, je že stara. Slovenske zamejske organizacije in posamezniki so to večkrat zahtevali, vendar brez uspeha. Podobno je s fojbo na Opčinah, kjer naj bi bilo 2000 pobitih Italijanov, jame pa menda ne morejo odpreti, ker je še vedno minirana. Z mitom o fojbi v Bazovici se že dolgo ukvarja član slovenskega društva Edinost Primož Sancin iz Doline. Zbral je že nekaj fasciklov dokumentov, člankov in pričevanj okoličanov o tem, da v nekdanjem rudniškem rovu ali šohtu, kot mu pravijo domačini, ni več nobenih trupel.

Fojbe so si ime sposodile iz Istre, kjer tako pravijo jamam oziroma najbolj znamenitemu breznu pri Pazinu. Bazoviška fojba pa ni kraška jama ali brezno, temveč star rudniški jašek in rov, kjer je neki češki industrialec hotel napraviti premogovnik. Ker z rudnikom ni bilo nič, je jama bolj ali manj samevala ali pa je rabila za odlaganje najrazličnejših, tudi organskih odpadkov. Po drugi svetovni vojni so se razširile govorice, da naj bi bili partizani po padcu Trsta postrelili in vrgli v omenjeno jamo 600 do 800 ljudi. Vse to naj bi bili kasneje demantirali Britanci. Sancin pravi, da je osrednji tržaški dnevnik Il Piccolo že leta 1995 objavil tajne angleške dokumente o izkopavanjih ostankov iz rudniškega jaška pri Bazovici. Britanski vojaki so želeli preveriti podatke o pobojih tik po drugi svetovni vojni v Trstu in govorice, da naj bi bila tam tudi trupla novozelandskih vojakov. "Našli so trinajst trupel nemških vojakov in eno žensko truplo. Angleži so nehali kopati, ker niso našli nič več posebnega. Lahko bi nadaljevali, če bi našli še več človeških ostankov. Nazadnje so ven vlekli samo kamenje in veliko ostankov konj," pravi Sancin. Da bi dokazal resničnost angleških dokumentov, je Sancin v začetku leta 2000 samoiniciativno kopal okoli bazoviške fojbe in predvsem iskal jamo ob vhodu v jašek, kamor so Britanci odlagali material iz notranjosti jaška. Zaradi tega, ker je to počel neprijavljeno, si je prislužil kazensko ovadbo, tudi sam pa je našel zgolj konjske kosti. Poginule konje naj bi bili v bazoviško fojbo zmetali po bitki za Trst. "Nemci so bili lahko v bazoviško fojbo odvrženi 1. maja. Torej bi morali biti ostanki pobitih Italijanov nad trupli Nemcev in kadavri konj." Bazoviška fojba je bila odprta vse do leta 1959; takrat so jo zapečatili in potem se je začel širiti mit o tisočih mrtvih. Leta 1980 so jo razglasili za italijanski nacionalni spomenik, kamor se hodijo priklanjat najvišji italijanski politiki. Sicer pa so bili vmes na dnu jame tudi nekateri domačini, ki so iskali staro železo. Po odhodu zavezniških sil so se širile govorice, da so v jamo zmetali stara vozila in drugo opremo. Toda na dnu so našli le odpadke, orodje, krampe, lopate in več angloameriških topografskih kart. Potem ko so dvignili nekaj deset kubičnih metrov odpadkov, so nehali iskati. Na človeške ostanke niso naleteli, sicer pa so jim dovoljenje za izkopavanje železja dale nove italijanske oblasti. V kaj takšnega pa bi težko privolile, če bi tam obstajali človeški ostanki. Kasneje naj bi bil prišel celo predlog, da bi bazoviški rudniški jašek spremenili v komunalno deponijo, vendar so se okoličani temu uprli. Podobno naj bi bilo s fojbo na Opčinah, ki tudi velja za spomenik, saj notri menda ležijo ostanki več kot 200 pobitih Italijanov. Sancin pravi, da je v speleološkem vodniku iz leta 1950 naletel na podatke o omenjeni jami, ki so jo raziskovali nekaj let po drugi svetovni vojni. Nikjer ni bilo omenjeno, da bi bila v njej kakšna trupla oziroma da bi pri raziskovanju naleteli na kakršnekoli težave, ovire ali celo razstrelivo. Italiji v zvezi s fojbami najbolj zamerijo, da izkopava trupla Italijanov po drugih državah, kaj se v resnici skriva v omenjenih fojbah, kjer naj bi ležalo največ pobitih ljudi, pa noče razkriti. Tržaški odvetnik Bogdan Berdon je konec osemdesetih let želel s pravnim trikom doseči, da bi se razkrila resnica o dveh najzloglasnejših fojbah. Po italijanskih zakonih morajo Italijani prijaviti nepokopana trupla in je prijavil, da so trupla v bazoviški fojbi. Toda njegovo prijavo so ignorirali brez kakršnegakoli odgovora.