ustava eu / 'Mi smo voljni'

"S tem zaključujem to točko dnevnega reda," je v torek nekaj čez šesto nič kaj slovesno rekel predsednik državnega zbora France Cukjati in potem dodal, da poslance in cenjene goste v preddverje vabi na krajšo slovesnost. Kakšnega velikega zanosa ni bilo, tudi prigrizek v preddverju je minil brez kulturnega programa, nekaj trenutkov po ratifikaciji pogodbe o ustavi za Evropo pa je televizijski komentator olajšano dodal, da je sedaj na vrsti pomembna rokometna tekma, zadovoljen, ker poslanci o evropski ustavi niso odločali še kakšno minuto dlje. Štiriurno dogajanje ob ratifikaciji je bilo polno političnih fraz, zanosnih zgodovinskih primerjav, a brez kakšnih poglobljenih vsebinskih analiz in pravnih mnenj o pomenu prenašanja nacionalne suverenosti. Pač čisti dolgčas, ki se ga kljub pomenu nista udeležila niti predsednik ustavnega sodišča Čebulj niti predsednik republike Drnovšek. Razen Potočnika ni bilo niti kakih drugih Slovencev, ki delujejo v evropskih institucijah, recimo na sodišču Evropskih skupnosti. Razlog je preprost, v državni zbor visokih gostov niso povabili, ker je bila seja ob ratifikaciji le izredna seja posadke s Šubičeve, in ne slavnostna seja, kamor navadno zahajajo tudi visoki predstavniki države. Zgodovina se je utopila v rutini in tokrat je dogodek minil brez nerodnega petja Zdravljice.

A vendar, ali res velja, da je ratifikacija pogodbe o ustavi tako rutinski postopek, da je primerljiva z ratifikacijami drugih mednarodnih dokumentov? Da je podobno dolgočasna, kot je dolgočasno potrjevanje evropske zakonodaje, da je čisto profan, za Slovenijo nepomemben dogodek? Če bi bilo to res, se vladi gotovo ne bi mudilo "z zgodovinsko odločitvijo", Janša se v govoru ne bi odpravil 1500 let v preteklost in poslanska odločitev ne bi bila sprejeta s plebiscitarno podporo. Odgovor je torej nikalen, ratifikacija pogodbe o ustavi za Evropo je verjetno ratifikacija najpomembnejšega dokumenta, ki so ga poslanci sprejeli po razglasitvi samostojnosti. A ta odločitev ima vseeno nekaj črnih točk. Zdi se namreč, da večina slovenskih politikov ni točno vedela, o čem odloča, če pa je že vedela, o tem ni hotela javno govoriti. Ustava za Evropsko unijo, kakor bi bil pravilnejši izraz za ratificirani dokument, ima kar nekaj spornih določil in ni samo debel, skoraj nepregleden dokument, ampak vzpostavlja centralizirano federalno obliko državne tvorbe pod poveljstvom velikih držav. To je seveda dovolj velik zadržek za vsaj javno in odprto politično debato, če že ne tudi za referendum, ki bi gradil ustavno identiteto neke politične skupnosti. In Slovenija? Ratifikacija je minila brez javne razprave, brez pravega obveščanja in tudi brez referenduma.

Temne lise modrega dokumenta

Seveda je ustava za Evropo pomemben, prelomen dokument, nastajal je več let, zagotovil naj bi boljše delovanje Unije, večjo demokratičnost, transparentnost, nadomestil pa naj bi tudi dosedanje pogodbe o Evropski uniji. Cilji ustave, ki je nastajala pod nepopustljivim poveljstvom Giscarda d'Estainga, so seveda visoki, vprašanje pa je, ali je sklenjeni kompromis res tisto, kar so evropski politiki načrtovali v laekenski deklaraciji o prihodnosti. V dokumentu, ki ga je podpisalo osem razočaranih članov konvencije, imenovanem tudi alternativni predlog o Evropi demokracij, je zapisanih veliko očitkov, ki jih je večina slovenskih parlamentarcev ali pozabila, ali jih ne pozna, ali pa se ji ne zdijo dovolj tehtni. Po načrtih iz omenjene deklaracije naj bi ustava državljanom "približala evropski ustroj in evropske institucije", avtorji alternativnega predloga pa trdijo, da bo zaradi zapletenega odločanja Unije o področjih, ki zadevajo tudi nacionalne politike, vse skupaj postalo še bolj odmaknjeno in abstraktno. V belgijskem Laeknu so politiki ugotovili, da so evropske institucije preokorne, a kaj, ko ustava sedaj daje še več moči že delujočim evropskim institucijam in vzpostavlja novo - predsednika evropskega sveta. Leta 2001 so se tudi spraševali o vlogi nacionalnih parlamentov v procesu evropskih integraciji, po dogovorjeni ustavni pogodbi pa so "nacionalni parlamenti izgubili vpliv glede na evropsko komisijo, evropski parlament in evropski svet". Po načrtih naj bi bila Unija bolj transparentna in učinkovita, "ustava pa koncentrira več izvršilne in proračunske moči v tiste institucije EU, ki so bile večkrat vpletene v škandale zaradi slabega vodenja, trošenja in zapravljanja". In sklep: "Osnutek ustave vzpostavlja novo centralizirano evropsko državo, močnejšo, bolj oddaljeno, z več politiki, bolj birokratizirano, in povečuje vrzel med vladajočimi in vladanimi." Omenjena skupina pa ni edina, ki ji predlagana ustavna pogodba ni všeč. Anthony Coughlan, avtor tudi v Sloveniji izdane knjige Kritična dejstva o Evropski uniji, je v svoji analizi ustavo dobesedno raztrgal. Med drugim je recimo zapisal, da ustava podeljuje EU navidezno državnost in da je način sprejemanja zakonov urejen po želji velikih in ne malih držav.

Ampak, OK, katere so tiste konkretne značilnosti evropske ustave, o katerih večina slovenskih politikov noče govoriti? Najprej vprašanje centraliziranosti, neenakosti in nedemokratičnosti. Odločitve se bodo po letu 2009 v evropskem svetu sprejemale z dvojno večino. To pomeni, da bo predlog sprejet, ko bo zanj glasovalo vsaj 55 odstotkov držav članic, ki hkrati predstavljajo najmanj 65 odstotkov prebivalstva Unije. Slovenija odločitve seveda ne bo mogla blokirati. Takšen sistem pomeni tudi, da vse nove države članice skupaj odločitve prav tako ne bodo mogle blokirati. Lahko pa jo bodo blokirale tri velike države skupaj z eno majhno.

Prav tako je vprašljivo načelo militarizacije. V ustavi je kar nekaj členov posvečenih skupni varnostni politiki in zavezi držav članic, da bodo ustanovile večnacionalne varnostne sile, ki bodo na razpolago za dosego skupnih varnostnih in obrambnih ciljev. Težava seveda nastane, če evropski svet sprejme politično odločitev, ki ji nacionalni parlament ne more ugovarjati. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi slovenski parlament nasprotoval oboroženi akciji evropskih varnostnih sil, znotraj katerih bi imela Slovenija svoje vojake, evropski svet pa bi jo potrdil? Peti člen evropske ustave določa, da se morajo države članice vzdržati vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije. Ali bi bilo nasprotovanje vojaškemu posredovanju tudi takšen ukrep? Morda ni nepomembno dodati, da se v preambulo ustave ni prebil člen o zavračanju vojne kot sredstva za reševanje sporov. Nekateri kritiki sicer opozarjajo, da je koncept evropskih večnacionalnih sil zgrešen. Evropa svoje vojske sploh ne potrebuje in morda bi bilo primerneje, če bi svetovni mir vzdrževale mirovne sile Združenih narodov ali Nata. Nekatere članice EU, recimo Avstrija, so namreč že več desetletij nevtralne.

Veliko kritikov opozarja tudi na pravni položaj Evropske unije, ki je po novi ustavi pravna oseba. Unija bo tako lahko podpisovala mednarodne akte, imela bo izključne pristojnosti, kar zadeva carinsko unijo, pravila trga, denarno politiko (kjer je v veljavi evro), trgovinsko politiko, upravljanje ribolova in morskih bioloških virov. Z državami članicami si bo delila pristojnosti, kar zadeva notranji trg, varstvo okolja, energijo, promet, javno zdravje itd. Ustava vpeljuje devetindvajset novih političnih področji, kjer namesto nacionalnega parlamenta odločajo institucije EU. Po novem bo recimo EU določala skupno azilno politiko za vse članice. Nekateri členi v ustavi so tudi zelo restriktivni. Tako recimo ustava razen v izjemnih premerih prepoveduje posebne oblike državne pomoči posameznim podjetjem, saj naj bi povsod veljala enaka pravila notranjega trga. Ta omejitev sicer še pet let ne bo veljala za nekatera področja v Nemčiji. Tam, kjer naj bi med zakonodajo Unije in države članice prišlo do spora, bi o njem odločalo sodišče Evropske unije. Ustava Unije in pravni ukrepi, ki jih institucije Unije sprejmejo pri uresničevanju svojih pristojnosti, so seveda nad pravom držav članic.

Poleg prenašanja suverenosti, oblikovanja umetne nadnacionalne države, zapletenih mehanizmov odločanja in podobno je ena od temeljnih pomanjkljivosti Unije tudi nova institucija predsednika evropskega sveta. Posameznik, ki ga za dveinpolletni mandat izvolijo člani evropskega sveta, bo imel veliko reprezentativno moč pri skupni varnostni in zunanji politiki Unije, a ga evropski volivci ne bodo izvolili neposredno. Verjetno bo ta politik predstavnik države, ki je v EU pomembnejša kot mlade in majhne pristopnice.

Ponižni Slovenci

In Slovenci? Pred nekaj leti je bilo v Sloveniji še nekaj evroskeptikov, danes pa jih, kot kaže, ni več. V parlamentu so bili glasni le poslanci SNS, a njim se težko pripiše večja politična moč ali resnost. Civilna družba o EU zadnja leta molči, obetavna skupina Neutro pa se je tudi zaradi političnih ambicij nekaterih članov sesedla sama vase. "Ustavno pogodbo smo dobili, evrokritikov pa ni več. Resnega interesa zanje tudi ni - razen seveda v kakšnih gostilniških debatah, kjer je dovolj, da zarobantiš čez oblast, zvrneš še en kozarček in se še naprej smiliš samemu sebi," pravi eden izmed članov gibanja. "Bi bilo pa zanimivo vprašati delavce Tobačne in drugih podjetij, ki so zaradi EU zašla v težave, kako so glasovali na referendumu ... Zdi se mi, da bi bili evrokritiki danes resnično potrebni - samo ne vem, kdo jih bo organiziral."

Za molk je seveda krivično obsojati civilno družbo; podobno kot v času vladne referendumske kampanje o Natu in EU je tudi tokrat politična elita poskrbela, da peščica skeptikov sploh nima možnosti glasno povedati svojih zadržkov. Skoraj nerazumljivo je namreč, da se Slovenija ni odločila za referendum. Nerazumljivo iz več razlogov: zaradi prenosa nacionalne suverenosti, zaradi odmaknjenosti evropskih institucij, fenomena, o katerem radi potarnajo politiki, zaradi vseh banalnih referendumov, ki jih je Slovenija že izpeljala, zaradi same evropske ustave, ki bi tudi z referendumom Slovencev dobila kanček večjo legitimnost, zaradi ustavnega pravnega reda, zaradi priložnosti za zmanjšanje "lastnega socialnega prispevka k demokratičnemu primanjkljaju v razmerju do EU", kakor pravi Matej Avbelj, strokovni pripravnik v evropskem parlamentu. Referendum bodo izpeljali v Španiji, Franciji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, tudi na Češkem in Poljskem. Med petindvajsetimi državami naj bi v desetih o ustavi odločali na referendumu.

Slovenski poslanci so razlog, zakaj Slovenija ne potrebuje referenduma o evropski ustavi, našli predvsem v referendumu o vstopu v EU. "Slovenci so o EU glasovali, ko so bili obrisi pogodbe o ustavi že znani," je bil prepričan Janez Janša, njegov koalicijski kolega Sok pa je dodal, da bi "bil referendum nepotreben in bi dal znan rezultat". Malo nenavadno je, da oba izkušena politika ne vesta, da Slovenci ob vstopu v EU niso glasovali o evropski ustavi, ker je ta takrat šele nastajala. Prav tako je nenavadno, da se politikom zaradi podpore javnega mnenja ne zdi potrebno izpeljati referenduma o vprašanju, ki simbolno in dejansko vpliva na položaj Slovenije. Zaradi vsesplošnega konsenza o osamosvojitvi bi lahko tudi leta 1990 politiki preskočili plebiscit, pa ga niso. Navsezadnje celo oče ustave Giscard d'Estaing podpira zamisel o referendumih.

Še bolj nenavadna pa je hitrost, s katero smo Slovenci ratificirali evropsko ustavno pogodbo. Med državami Evropske unije smo bili tretji, čeprav je do dogovorjenega datuma ratifikacije še več kot dovolj časa. Večini politikov se je zdela slovenska uslužnost prav fina. Naša mala država naj bi dajala "zgled" zadržanim in preplašenim evropskim prijateljicam, hitra ratifikacija pa naj bi bila tudi v strateškem interesu Slovenije, saj naj bi bilo slovensko predsedovanje EU, če bi bila ustava veljavna, "finančno ugodnejše". Zadnja trditev ni natančna. Po sedanji ureditvi se vodstvo EU menja na pol leta, po novi troedini ureditvi pa naj bi Slovenija skupaj s premočno Nemčijo in enakovredno Portugalsko vladala leto in pol. Stroški slovenskega predsedovanja bodo tako pod ustavno pogodbo verjetno enaki, če ne celo višji, kot so sedaj. Prestižna potrditev Slovenije kot članice prvega vodilnega trojčka skriva tudi svoje pasti.

Sicer pa imata hitenje in strah pred referendumom poleg tega, da naša država rada ugaja drugim, lahko tudi notranjepolitične vzroke. V morebitni vsebinski kampanji o evropski ustavi bi bili prepričljivi tisti, ki o njej kaj vedo. Poleg predstavnikov stare vlade je to tudi slovenski član konvencije Lojze Peterle. Nova zgodba o uspehu "Evropejca leta" ne bi bila všeč niti Bajuku niti Ruplu, pa tudi Janši ne. Mimogrede, razboriti Rupel je na vprašanje novinarke v oddaji Pod žarometi o tem, ali se mu morebiti vendarle ne zdi, da bi morali politiki poleg zgodovinskih besed predstaviti tudi temne plati vključevanja v EU, odločno odgovoril: "Bi rajši imeli Jugoslavijo? Bi rajši imeli, ne vem, nazaj Sovjetsko zvezo, hladno vojno?"