irak / Ponudba, ki jo je bilo nemogoče zavrniti

Bush je iraške parlamentarne volitve razglasil za uspeh. Čakali smo le še na to, da se za njim prikaže transparent z napisom: "Misija opravljena!" In gotovo bi se prikazal, če ne bi bil takega posmeha deležen oni njegov prvi Mission-Accomplished transparent, ki ga je dal razobesiti ob svojem razvpitem Top-Gun pristanku na letalonosilki Abraham Lincoln. Toda izjavo, da so bile iraške volitve uspeh, je imel verjetno napisano, še preden so se volitve sploh začele. Iskreno rečeno - izjavo je imel verjetno napisano, še preden je napadel Irak. Iraške volitve so morale biti uspeh. Tudi če bi na volišča prišli le trije Iračani, bi Bush iraške volitve razglasil za uspeh. Očitno je hotel reči - to, kar vidite na posnetkih, ki prihajajo iz Iraka, je uspeh! Ali natančneje - to, kar vidite, je "prelomnica v zgodovini Iraka, mejnik v napredovanju svobode in ključni korak naprej v vojni proti terorju". No, videli smo le to, kar je ostalo od Iraka. Ruševine, opustošenje, izredne razmere, socialno bedo, brezposelnost, podhranjenost, kriminal, sedative, Abu Grajb, 160.000 ameriških vojakov, ki niso uspeli zagotoviti varnosti, in kopico prestrašenih ljudi, ki so igrali volilce - volitve so pač morale uspeti. In seveda - videli smo 260 gverilskih napadov, v katerih je umrlo 44 ljudi. Tudi če bi jih umrlo 1.000 ali pa 100.000, bi bile volitve uspeh. Navsezadnje, v Iraku je do sedaj padlo že več kot 100.000 civilistov, toda če vprašate Busha, potem je "osvoboditev" Iraka vsesplošni uspeh. Busha je "uspeh" tako navdihnil, da je začela iz njega bruhati poezija: "Svet zdaj iz središča Bližnjega vzhoda sliši glas svobode!"

Tragedija je kakopak v tem, da te volitve niso imele nobene zveze s svobodo. Kaj šele z demokracijo. Če so volitve vrhunec demokracije, potem so bile te volitve daleč od volitev. Osem razlogov je, zakaj te volitve niso bile demokratične. Niti legitimne.

1. Mnogi Iračani - predvsem v "sunitskem trikotniku" - niso volili. Nekateri zato, ker niso hoteli voliti v tako kaotičnih okoliščinah ali pa ker niso hoteli kolaboritati z okupacijskimi silami, drugi pa zato, ker na volišča preprosto niso mogli. Američani, ki so organizirali volitve, niso zagotovili varnosti. Volilna udeležba v štirih "problematičnih" provincah, v katerih prevladujejo suniti in katerih živi okrog 40 % Iračanov, je bila zelo nizka. Recimo: v Baqubahu, ki leži severno od Bagdada, živi 300.000 ljudi, toda volilo jih je le 17.000. Še celo John Kerry je dobil zobe: "Težko rečeš, da so volitve legitimne, če velik del ljudi ne more ali pa noče voliti." No, politiki, ki so naklonjeni okupaciji, so brez problema volili - v utrdbi, ki so jo varovali ameriški tanki.

2. Mnogi Iračani niso vedeli, kje naj volijo. Kar 5.776 volišč je namreč ostalo skrivnost - lokacij pred volitvami preprosto niso razkrili. Iz varnostnih razlogov, se razume. Kako so tja prišli, če sploh, ni jasno. Koliko jih je dejansko volilo, ne bomo nikoli vedeli. Veliko pa pove tole dejstvo: izmed 2,5 milijona iraških izseljencev, ki ne živijo v strahu pred "terorističnimi" napadi, se jih je za "zgodovinske volitve" prijavilo le 280.000 - in izmed teh 280.000 jih je svoj glas oddalo le 85.000. Hja, le 30 %.

3. Iračani niso vedeli, koga naj sploh volijo. Bolje rečeno - Iračani niso vedeli, kdo sploh kandidira. Kdo kandidira, ni bilo znano. Kandidati so do volitev svojo identiteto skrivali. Raje so ostali anonimni. List niso objavili. Iz varnostnih razlogov, se razume. Iz istih razlogov tudi ni bilo predvolilnih kampanj, predstavitev kandidatov, TV soočenj in političnih programov. Z eno besedo: Iračani niso vedeli, koga volijo. Volili so v megli - v vojni megli. In da bi bili v tej megli še bolj izgubljeni, so imeli na voljo 83 strank oz. koalicij.

4. Mnogi Iračani niso mogli na volišča. Američani so na ulicah prepovedali vožnjo z avtomobili. Iz varnostnih razlogov, se razume.

5. Vzporednih volitev ni bilo. Saj veste - ker je bilo preveč nevarno, ker jih niso mogli zagotoviti, ker je iraška demokracija še v povojih. Kakšne vzporedne volitve neki - bodite srečni, da smo sploh izpeljali same volitve! Sploh pa, bušijem gredo vzporedne volitve itak na živce - ne pozabite namreč, da so lani vzporedne volitve kazale, da je zmagal John Kerry. Zoprno bi bilo, če bi vzporedne volitve v Iraku pokazale rezultat, ki ne bi bil tak, kot so ga koncipirali bušiji. Ergo: bušijem je ustrezalo, da ni bilo vzporednih volitev, ki so danes del demokratičnih standardov, saj so po eni strani zelo zanesljive, po drugi strani pa onemogočajo kasnejše manipulacije, recimo pri štetju glasov.

6. Mednarodnega monitoringa volitev ni bilo. Ali natančneje - mednarodni opazovalci so za vsak primer raje ostali v Jordaniji. Ja, v Iraku jim Američani niso mogli zagotoviti varnosti. Da je neodvisni mednarodni monitoring volitev že davno postal del demokratičnih standardov, vemo, toda iraške volitve so bile po zadnjih dvajsetih letih prve volitve, ki so minile brez udeležbe mednarodnih opazovalcev.

7. Tudi medijsko pokrivanje volitev je bilo zelo omejeno in hudo zoženo, povsem odvisno od dobre volje ameriške vojske. Fotografom je bil menda omogočen - oz. dovoljen - le dostop na pet volišč. Pravega neodvisnega vpogleda v volitve, ni bilo. Iz varnostnih razlogov, se razume. Zato niti ne preseneča, da so že podatki o volilni udeležbi tako variirali - zdaj je volilo 72 % volilnih upravičencev, zdaj 60 %, zdaj 57 % in zdaj 55 %. Ne ravno inspirativno.

8. In seveda - kot so rekli, bo treba na volilne rezultate čakati sedem, morda celo deset dni. Hej, izredne razmere so, okrog poka, Iračani pa niso vajeni volitev in demokracije! Rezultatov tako nismo izvedeli naslednji dan, ampak smo na njih čakali in čakali in čakali - tako kot leta 2000 v Ameriki.

Z eno besedo: bušijem so izredne razmere ustrezale. Če so hoteli na oblast pripeljati svoje izbrance, svoj režim, svoje marionete, potem so potrebovali izredne razmere - kaos. Zato se je tudi tako mudilo - volitve bodo zdaj, pa pika! Busha so pred časom svarili, da bi bile volitve v takih razmerah nelegitimne in nesmiselne. Nesmiselne? Lepo prosim - v taki situaciji so volitve najbolj smiselne! V takih pogojih je največja verjetnost, da bodo izvoljeni Bushevi ljudje. V takih pogojih Bush najlažje kontrolira izid volitev. Če pomislite, kako so bušiji izpeljali volitve v Ameriki in kako so jih izpeljali v Iraku, potem bi lahko rekli, da so za njih neregularne razmere najvišji čas demokracije.

Mitizacija

In da bi bušiji lažje prodajali zgodbo o tem, da so iraške volitve uspele, so lansirali tri mite.

* Mit št. 1: Mnogi Iračani se volitev niso udeležili zato, ker so jim teroristi - uporniki, gverilci - grozili s smrtjo. To seveda ni čisto res: mnogi Iračani, predvsem suniti, tako militantni islamisti kot sekularni nacionalisti, se volitev niso udeležili zato, ker sta k bojkotu volitev energično pozvali tudi dve močni in vplivni organizaciji, Zveza muslimanskih učenjakov, ki povezuje 3.000 mošej, in Iraška islamska stranka, ki je celo del Iraške prehodne vlade in ki je zahtevala preložitev volitev. Obema so se zdele volitve v teh razmerah nesmiselne, nelegalne, absurdne in nesprejemljive. Obe sta poudarjali, da so volitve izraz ljudske volje, da pa ljudstvo pod okupacijo volje ne more izraziti. Volja, izražena pod pritiskom in pod okupacijo, ni isto kot svobodna volja. Ali kot je zapisal neki ameriški online komentator: "Če bi rekli, da so bile v Iraku svobodne volitve, bi bilo tako, kot če bi rekli, da bi lahko Francozi, Jugoslovani in Grki leta 1942, ko so bili pod nacističnim škornjem, izvolili reprezentativno vlado." Poziv k bojkotu volitev v takih antidemokratičnih razmerah ni terorizem, ampak povsem legitimno politično dejanje.

* Mit št 2: Volitve so naslednja stopnja v vračanju Iraka Iračanom, naslednja stopnja v krepitvi iraške suverenosti, naslednja stopnja v umikanju Američanov iz Iraka. To je seveda daleč od resnice. Nobena izmed največjih, najbolj paradnih iraških strank pred volitvami ni rekla, da bo po volitvah, v bližnji prihodnosti, v doglednem času ali pa sploh kdaj zahtevala, da ameriška vojska zapusti Irak. Z drugimi besedami - nobena izmed top strank v svojem programu ni določila roka, do katerega se morajo Američani umakniti iz Iraka. Še več: določitev roka za umik ameriške vojske je bila še nedavno druga točka v platformi stranke Vrhovnega sveta za islamsko revolucijo v Iraku, ključnem členu Združene Iraške alianse, ki jo podpira tudi veliki ajatola al-Sistani, toda bolj ko so se bližale volitve, bolj o tem ni bilo več ne duha ne sluha. In to kljub temu, da je - sodeč po sondažah - večina Iračanov za takojšen umik ameriške vojske. A po drugi strani - Iyad Allawi, trenutni iraški premier, ni tako neumen, da bi Američane pozival k umiku. Le zakaj? Prvič, Američani so ga inštalirali. Drugič, Američani ga varujejo, vzdržujejo in sponzorirajo. In tretjič, Američani stalno tolčejo po njegovi opoziciji. Plus: Allawija je ameriška vojska tako dobro in tako nepredušno varovala, da si je lahko privoščil drago in zelo bučno predvolilno kampanjo - za razliko od drugih kandidatov se je lahko celo kazal. Izgledalo je, kot da je kandidat ameriške vojske. Ne, tako lojalnih varnostnikov zlepa ne pustil stran. In da bi bila mera polna, tudi ameriška stran - Busheva administracija - ni določila roka za umik iz Iraka. O ameriškem roku za ameriški umik ni ne duha ne sluha. Prej narobe: Bush je kongres te dni pozval, da naj mu za Irak (oh, in Afganistan) odobri še dodatnih 80 milijard dolarjev. Kar pomeni, da kani v Iraku ostati še zelo dolgo. Ergo: volitve niso ničesar spremenile. Tako kot ni ničesar spremenilo Bushevo slovito oznanilo, da je "večjih vojaških operacij" konec. Tako kot ničesar spremenilo rušenje Sadamovega kipa. Tako kot ni ničesar spremenilo prijetje Sadama. Tako kot ni ničesar spremenil junijski prenos suverenosti na Iračane. Tako kot ni ničesar spremenilo apokaliptično opustošenje Faludže. In tako kot ni ničesar spremenila ponovna izvolitev Busha. Ne, volitve niso bile "prelomnica", kot zagotavlja Bush. In ne pozabite, da je bilo pravzaprav vedno tako - Američani so v tej ali oni deželi Tretjega sveta vojaško intervenirali in priredili "demonstracijske" volitve, toda potem kljub temu niso odšli. Spomnite se le, kako so v Južnem Vietnamu - v času vietnamske vojne - stalno prirejali volitve, s katerimi so inštalirali svoje marionete, toda v Vietnamu so potem ostali več kot 10 let. Hej, nekdo je pač moral varovati "demokracijo", "svobodo" in marionetne režime, ki so jih sami inštalirali. Po tistih "zgodovinskih volitvah" leta 1967 je v Vietnamu padlo še več kot 50.000 ameriških vojakov in več kot milijon Vietnamcev.

* Mit št. 3: Volitve so presegle vsa pričakovanja. To so ponavljali vsi, od Busha do njegove Condi Rice, ki je navdušeno opozarjala, da "se te volitve odvijajo bolje, kot smo pričakovali". Tudi ameriški mediji so se patriotsko pridružili uradni liniji - okej, uradni interpretaciji volitev. New York Times je na ulicah opazil celo pravi "party". Hu! Washington Post je ponavljal za bušiji - "višja volilna udeležba in manj nasilja, kot smo pričakovali". Kaj pa dobri stari CNN? Nič, vrtel je posnetke navdušenih iraških množic, ki se zgrinjajo na volišče, toda le tisti, ki vedo, kako izgledajo kurdske zastave, so ugotovili, da gre za volišče v kurdski regiji, kjer je vse bolj ali manj mirno - kjer potemtakem ni političnega nasilja, odporniškega gibanja in vojnega kaosa. Trditev, da so volitve presegle vsa pričakovanja, je kakopak čisti blef - na dan volitev so poročali, da je volilo 8 milijonov ljudi. In glej, no - Fareed Ayar, predsednik iraške volilne komisije, je pred volitvami povedal, da bo volilo 8 milijonov ljudi. Iračani so volili po scenariju. Ja, volitve so natanko izpolnile vsa pričakovanja Busheve administracije. Bolje rečeno - volitve so se odvrtele tako, kot so bušiji pričakovali in načrtovali. In kaj so načrtovali? Kaj so si želeli? Tole: da bi po eni strani volilo čim več šiitov in Kurdov ter po drugi strani čim manj sunitov. Kar se je tudi zgodilo: najvišja udeležba je bila med Kurdi (Kurdistan) in šiiti (jug), najnižja pa med suniti ("sunitski trikotnik"). Nekaterih volišč v Bagdadu sploh niso odprli. Zakaj so suniti nesprejemljivi, vemo: prvič, ker so manjšina, ki je stoletja vladala šiitski večini, drugič, ker imajo v genih sadamizem, tretjič, ker najbolj nasprotujejo ameriški okupaciji, in četrtič, ker so povezani z al-Kajdo. Nič, bušiji so v Iraku demonstrirali znano republikansko volilno mantro - tistim, ki so proti nam, je treba preprečiti, da volijo. In bušiji so v Iraku v tem dobrem letu in pol storili vse, da bi volilo čim manj sunitov. Kot da ni že dovolj velik cinizem to, da ljudi pozivaš, da naj na dan volitev tvegajo svoja življenja, ker pač nisi ustvaril pogojev, ki bi jamčili varne volitve - in kot da ni dovolj arogantno že to, da rečeš, da so volitve, ki so zahtevale na desetine življenj, presegle vsa pričakovanja! Hej, glejte, kako veliko jih je prišlo in kako malo jih je umrlo!

Kar nas pripelje do vprašanja: zakaj je Bush tako noro potreboval te volitve?

1. Hotel je demonstrirati moč - Ameriki in svetu je hotel pokazati, da ima Irak pod kontrolo. Da mu stvari ne uhajajo iz rok. Da je Irak njegov. Svojo dominacijo je hotel utrditi. In glorificirati. Potreboval je simbol.

2. Hotel je ustvariti situacijo, ki bi mu zagotovila stalno in dolgoročno navzočnost v Iraku. Nekdo bo pač moral varovati vso to demokracijo in vso to svobodo. In nekdo bo moral poskrbeti za pravilen izid naslednjih iraških volitev. "Uspele" volitve niso razlog, da se Bush umakne iz Iraka - ne, "uspele" volitve so razlog, da Bush v Iraku ostane.

3. Hotel je pokazati, da ameriška "demokracija" funkcionira - in to povsod. Tako kot drugi ameriški produkti - kot Nike, McDonalds in Coke. Ergo: volitve naj bi bile triumf ameriške demokracije. Vidite, spet smo zmagali! Ni hotel potešiti Iračanov, ampak Američane.

4. Hotel je reči: vidite, te volitve so rodile demokracijo, ki bo model za vse ostale demokracije na Bližnjem vzhodu. Razlog več, da zdaj Bližnji vzhod na demokracijo gleda še z večjim strahom.

5. Na oblast je hotel pripeljati vlado, ki jo bo imel pod kontrolo in ki bo imela obenem toliko legitimnosti, da bo lahko iraško nafto legalno, po hitrem postopku in brez komplikacij prepustila ameriškim naftnim družbam. Ne pozabite, da je iraški finančni minister Abdel Mahdi tik pred Novim letom obljubil privatizacijo iraške nafte - jasno, Mahdi je kandidiral na listi stranke Vrhovnega sveta, ki je bila Bushev favorit št. 1. Bush je šel po nafto - in ne more več čakati. Naravna menjava pač - nafta za demokracijo.

6. Pokazati je hotel, da nima nič proti muslimanom - vidite, le osvoboditi sem jih hotel! Toliko - da ne bo potem kdo težil, ko bo šel še po iransko nafto.