Družba

Škis mojstri

Državno prvenstvo v taroku

Andrej Medica  |  Mladina 12  |  25. 3. 2005

Nabito polna dvorana Srednje šole za gostinstvo in turizem v Izoli. Po otvoritvenem govoru županje Brede Pečan in predsednika Tarok zveze Slovenije (TARZS) Nikolaja Erjavca je 148 tekmovalcev napovedalo, da bo tekma ostra. Tako kot v parlamentu je bila zastopanost žensk zanemarljiva. Kljub enakim možnostim se je turnirja udeležilo le enajst predstavnic ženskega spola. Na mizah namesto zvrhanih kozarcev vina ali vsaj piva ni bilo tako rekoč nobene pijače. Le tu pa tam je kakšen tekmovalec žulil plastenko navadne vode, kar je obetalo, da bo turnir oster in trezen. Zavladala je popolna tišina. Boj se je začel ... Začelo se je četrto državno prvenstvo v taroku.

Morda je vprašanje nepotrebno, toda katera je najbolj razširjena igra s kartami? Odgovor bi lahko bil dolg in analitičen, če bi hoteli upoštevati vse vidike globalizacije, različnosti kultur, gospodarske razvitosti itd. itd. Toda kratek odgovor, tak, ki ga izstrelimo brez razmišljanja, vsaj tisti, ki smo zrasli ob špageti vesternih, bi bil poker. Oh in sploh, se bodo zgražali vsi antiglobalisti in borci proti vdoru amerikanizacije. Pa brez skrbi. Podalpsko deželico je ta prvina ameriške kulture preskočila. Na sončni strani Alp še vedno kraljuje tarok. Ta podatek zasledimo celo na nekaterih spletnih straneh, kjer so po državah poleg vseh najpomembnejših iger in športov vpisane tudi najbolj priljubljene igre s kartami. Pri Sloveniji je zapisano tarok, ki se igra s francoskimi kartami, podobno kot v Avstriji. Kljub majhnosti deželice avstrijski vpliv v Istro ni nikoli pljusnil. Tako se kultura igranja taroka v teh krajih ni prijela. Tu pa tam so tleli manjši tabori tarokistov, predvsem v treh obalnih mestih, kjer je avtohtonega prebivalstva po drugi svetovni vojni ostalo le za vzorec. V zaledje Slovenske Istre se igra ni razširila, tam še zmeraj vladata briškola in trešet. Vendar to ne pomeni, da se Istrani še niso srečali z gospodom škisom. Starejše generacije so s tarokom seznanili duhovniki, ki so prišli v Istro maševat iz notranjosti dežele, saj je po podpisu londonskega memoranduma skupaj z umetninami v Italijo odšla tudi duhovščina. Vendar duhovniki niso bili ravno najboljši promotorji te igre, ker je z njimi kartala le peščica oziroma so ta privilegij imeli le tisti, ki niso hodili k maši. Iz mlajše generacije tarok poznajo v glavnem tisti, ki so drgnili klopi po ljubljanskih in mariborskih fakultetah. Skratka, večini prebivalcev Slovenske Istre je najbolj priljubljena slovenska igra s kartami španska vas. Ali kot je večer pred prvenstvom v eni izmed vaških gostiln dejal Darjo, ki sem ga zmotil med igranjem trešeta: „Kako da ne znan, to so une čudne harte siz rimljanskime številkami ino unime pupaciči, te imajo uni Slovenci tan gor in naj jih igrajo uni.“ Potem se je s togimi gibi obrnil proti soigralcem, kot da igra najpomembnejšo igro na svetu, in samozavestno napovedal kužo: “Quella baštonska.“ Ter se razmeram primerno nasmehnil, da je posadka za razmajano mizo razumela, da skriva še nekaj v rokavu, kar pomeni, da bodo do točk prišli le s plazenjem čez bodečo žico. Kaj je kuža? Ne, to ni psiček, vendar o tem kaj več ob drugi priložnosti. In v to kraljestvo briškole in trešeta je kot strela z jasnega treščila kolonija tarokistov z vzhoda.

Pravila

Vsak Slovenec ve, da ima tarok toliko pravil kot igralcev in da je zaradi ljubega miru in dobrih medčloveških odnosov najbolje, da se soigralci pred prvo partijo dogovorijo, kdaj škis pobere pagata, komu se piše kontra gor ali dol ..., kajti sicer je hitro ogenj v strehi. Ker pa je šlo tokrat za državno prvenstvo, je vlogo arbitra prevzel predsednik TARZS-ja in tekmovalcem na hitro osvežil spomin. Za sodelovanje na prvenstvu ni nobenih omejitev, niti kategorij. Pogoj je le članstvo v zvezi. Letna članarina je simbolična in znaša 2500 tolarjev. Kljub priljubljenosti igre je v zvezo, ki šteje šestnajst društev, včlanjenih le 1300 tarokistov, pa še od teh jih je aktivna le dobra polovica. Zvezo so sicer ustanovili pred desetimi leti, profesionalno pa deluje zadnja štiri leta. Oziroma odkar so društva, razpršena po vsej Sloveniji, sprejela enotna pravila igranja, tako da nesoglasij glede pravil med Izolo in Mariborom ni več. Kot pri borilnih veščinah se tudi igralci taroka potegujejo za čim višji naziv. Najboljši in najbolj zvit ne dobi črnega pasu ali roza majice. Kljub temu pa si prizadevajo, da bi dosegli naziv škis mojster. Tega prestižnega mojstrskega naziva ni dosegel še noben prebivalec tostran Alp. Pa ne zato, ker ne bi bilo dovolj kakovostnih igralcev. V celi paleti pogojev je tudi trikratna lovorika državnega prvaka. Glede na to, da je letos potekalo šele četrto uradno državno prvenstvo, tega pogoja ni izpolnil še nihče. Karta je kurba in na turnirju ne zmaga vedno najboljši, temveč zmaga tisti, ki zna izkoristiti zavidanja vredne karte. Zato tudi tarok - kot vse igre s kartami - spada med igre na srečo. Se pa zagrizeni hazarderji ponašajo z drugimi mojstrskimi nazivi, kot so mond mojster, mojster, I. kvaliteta, II. kvaliteta, III. Kvaliteta; škarta oziroma mojstra z napako ne poznajo. Obstaja celo častni naziv, in sicer vitez taroka, ki ga lahko posameznik dobi za izjemne zasluge oziroma prispevek k razvoju in popularizaciji taroka. Tega bi lahko zaradi popularizacije igre podelili tudi meni. Sicer pa šalo na stran. Ne glede na to, da so pravila že nekaj let enotna, ni manjkalo pripomb in butalskih vprašanj. „Radelc se piše samo pri klopu, beraču in valatu. Pri nobeni drugi igri razen pri naštetih radeljca ni,“ se je trudil pojasniti gospod Erjavec. „Kaj pa pri solu, se ne piše?“ Taka in podobna vprašanja so povečevala živčnost in dvigovala pritisk predsednika, ki je najbolj "radovednim" grozil z izključitvijo še pred začetkom prvenstva. Začetek ni bil ravno obetaven. Razpoloženje je bilo bolj podobno tistemu na turnirčku briškole in trešeta v kakšni lokalni gostilni, katerega cilj je le napolniti gostilno, kot pa tistemu na državnem prvenstvu v taroku. Ko se je tekmovanje začelo, se je histerija polegla in prepustila prostor tekmovalnemu duhu. Decibeli v dvorani so se občutno znižali in ozračje se je naelektrilo. Popolna tišina, igrajo se karte. Začelo se je. Zdaj gre zares. Igra je za mizami tekla sama od sebe. Šest neprekinjenih ur taroka. Tekmovanje poteka v trojkah. Igrajo se štirje krogi po 21 partij. Vsaka igra je časovno omejena na 90 minut. Če se po uri in pol krog ne konča, se upoštevajo točke ob prekinitvi. To je seveda dvorezen meč, saj ni nujno, da je to tekmovalcem v prid. Namensko zavlačevanje igre se lahko kaznuje tudi z odstopom, seveda če sodnik tako razsodi. V dvorani je bilo slišati le spretno mešanje kart, katerega zvok je spominjal na zvok strojčkov za štetje bankovcev. „Ej, zdaj ne bi smel mešati ti,“ se je oglasil Goran in predlagal, da se igra še enkrat začne, na mizo pa položil 18 kart, v katerih se je skrivala solidna dvojka, no, morda tudi tvegana enka. Ta prizor fair playa ni bil osamljen, saj so igralci posredovanje sodnikov skušali obdržati na minimalni ravni. Medtem ko so v dvorani delovali lepljivi prsti, hladna kri in napeti živci, je v zakulisju, v kuhinji gostinske šole, potekala prava bitka. Tam je vladal sin predsednika TARZS-ja Urh Erjavec, ki je v rokah držal vajeti tekmovanja. Čeprav je imel polne roke dela, je dejal: „Tu je še dobro. Da vidiš, kaj je na Bledu, ko poteka dvodnevni festival taroka, ko moraš narod iskati naokoli, ker ne veš, kje in kako je kdo preživel noč.“ Nato se je obrnil proti mikrofonu in šššššššššš. Poziv k tišini. „Ja, malo preglasni so.“ Čeprav se je ššššššššš pogosto oglasil tudi v popolni tišini: „Ja, da malo presekamo to napetost.“

Prvi krog se je počasi iztekal. Listke z izidi je Urh skrbno sprejemal v svoji mesni pripravljalnici in podatke z njih takoj vnašal v računalnik. Medtem ko je ta premleval podatke in sestavljal nove trojke, so si kvartopirci privoščili krajši odmor. Nekateri so se zatekli k šanku po pivce za živce in rum za pogum, najslabšim pa je preostal le še viski za v stiski. Predprostor se je napolnil s škisi, trulami, pagati, z berači, valati ... in z gostimi oblački belega dima, kajti med igranjem kajenje ni dovoljeno. Nekateri so za sprostitev še vedno igrali tarok. Česar ni bilo slišati prej, se je slišalo sedaj. „Evo ti še en križ, p... ti m......, na še enega, p...ti m ..., in še enega, p... ti m...“ Medtem ko so se tarokisti sproščali po svoje, se je v dvorani prikazal Urh in razglasil novih 50 trojk. Drugi krog se je počasi začel. Dvorano je spet napolnila smrtna tišina iz strelskih jarkov in začel se je boj na bajonet. Šele v tej napeti tišini se je dalo zaslutiti, da je stvar blazno resna in da to ni gostilniški turnirček. To je državno prvenstvo in za naslov prvaka se poteguje 148 zagrizenih kvartopircev.

Goljufanje

Organizatorji se ne bojijo goljufanja pri mešanju kart, čeprav igralci na tekmovanje prinesejo svoje karte. Kajti med mešanjem se pogledi soigralcev ne odlepijo od prstov tistega, ki vrti karte po rokah, in pri najmanjši nepravilnosti bi ga izurjene oči v trenutku zasačile. Težava je, če se za mizo pojavi tiho sodelovanje, katerega namen je oškodovanje skupnega nasprotnika. Res je, da trojke izbira računalnik, vendar se v trojki lahko znajdeta znanca, ki sodelujeta, kar sodniki zelo težko dokažejo. Najpogostejša goljufija pri taroku je zloraba kontre. Da bi takšno goljufanje omejili, je zveza sicer sprejela pravila, da si tiha zaveznika med seboj ne moreta dajati kontre, čeprav ima eden od njiju slabe karte. Saj pri neuspeli kontri igralec, ki pri njej ne sodeluje, dobi točke gole igre. Zveza pa žal še ni našla ukrepa, s katerim bi onemogočila, da bi tiha zaveznika drug drugemu zagotavljala zmago s čim višjo razliko. Takšno sodelovanje sodniki zelo težko dokažejo, saj se lahko vsak igralec izgovori, da mu je popustila zbranost. In ravno pri takšnih goljufijah ločimo dobre igralce od slabih. Dober igralec nikoli ne ogrozi svoje prednosti, je individualist, egoist, ki nikoli ne igra za druge, vedno le zase. In v bistvu ni hazarder. Vendar so nekateri odzivi igralcev predvidljivi, tako vsaj je povedal eden izmed poznavalcev. Smešno vedenje, hihitanje ali ciničen nasmešek naj bi bili odzivi pri pomanjkanju samozavesti ali strahu. Kartanje je za udeležence prvenstva prava znanost.

Tiho sodelovanje je dobre uvrstitve na turnirju stalo tudi paraolimpijskega prvaka v streljanju Franca Pinterja. Medtem ko sem mu postavljal butasta novinarska vprašanja, na primer "ali je ozračje bolj napeto na olimpijadi ali na prvenstvu v taroku", je k nama pristopil tekmovalec, zaradi katerega je Pinter izgubil kar nekaj mest. „Sorry, sorry, res ne poznam tistega tipa. Zlahka bi mi zjebal igro, a je izpadlo, kot da mi je šenkoval točke. Ej, res ga ne poznam, ok.“

Finale

„Tarok je nepredvidljiva igra, ki te vedno preseneti,“ je dejal lanski zmagovalec mond mojster Samo Medved iz Novega mesta. Izjava je razumljiva, saj mu letos ni uspelo obraniti naslova, končal je na 74. mestu. Skratka, v zlati sredini. Po dobrih šestih urah neprekinjenega tarokiranja se je prvenstvo končalo. Igralci sploh niso bili utrujeni, saj je šest ur igranja za prave kvartopirce pravzaprav mačji kašelj. Kvečjemu so bili nekateri razočarani in so za slabo uvrstitev krivili organizatorje, sodnike, goljufijo ... Prileten možakar je svoj neuspeh pripisal kar meni oziroma bliskavici mojega fotoaparata, zaradi katere ni videl kart. Bili pa so tudi taki, na katere se je gospa sreča spomnila v zadnji igri zadnjega kroga. „Celo kolo nisem videl niti ene figure od trule, v zadnji igri pa sem naredil valat, si moreš misliti, a?“ je razpravljal nasmejan možakar. Izčrpan moški, ki si je hladil živce ob hladnem pivu, je siknil: „Še dobro, da nismo igrali za denar, ker sicer bi poleg živcev tukaj pustil še gate.“ Čeprav mi je Urh razložil, da se tarok igra le zaradi užitka in druženja, so nekateri tekmovalci za popestritev dogajanja vložili denar v skupni fond, ki so si ga kasneje razdelili trije najbolje uvrščeni, drugi pa so dobili figo.

Kakorkoli, goljufanje gor ali dol, sodniki niso izključili nikogar. Bila sta le dva odstopa. Eden zaradi bolezni in drugi zaradi nagle jeze. Tako lahko suvereno trdimo, da je državni prvak leta 2005 pošteno in zasluženo postal Jože Verbič iz društva Figura in si s tem prislužil denarno nagrado v višini 33.000 tolarjev. Kljub skromni udeležbi žensk si je 17.000 tolarjev in drugo mesto prikartala Petra Mežnar iz istega društva. Poleg drugega mesta so ženske pustile še en pečat. Izolčanka Ljubica Žvab si je prikartala zavidanja vredno 148. ali zadnje mesto in za tolažilno nagrado prejela otroško hrano Frutolino. „Danes sem prvič igrala v treh, to je preveč kart za držat v eni roki. Poleg tega so vsi tako hitro igrali, da nisem imela niti časa za razmišljanje,“ pravi Ljubica, ki uvrstitvi navkljub optimistično gleda v prihodnost. Očitno je v Figuri zbranih največ velemojstrov taroka, saj je tudi tretje mesto pripadlo članu tega društva, in sicer Zoranu Leku. Vse pa kaže, da tarokisti niso žurerji, kajti po podelitvi so se prostori srednje gostinske šole v trenutku izpraznili. Ostala je samo tišina.