jeziki / Jugoslovanski esperanto

Srbohrvaški ali hrvaškosrbski jezik se ponaša s pomembno značilnostjo klasičnih jezikov - je mrtev jezik. Vsaj, kar zadeva nekdanje jugoslovanske republike. Tam je globoko pod rušo, zemlja nad njim pa je zravnana in trdno steptana. Kar zadeva preostali svet, je jezik pod istim imenom še naprej v vsakdanji rabi na univerzah, med jezikoslovci, slavisti, prevajalci in književnimi teoretiki. Toda komu mar zanje!?

Čeprav je bil to jezik z najdaljšim imenom - srbohrvaški ali hrvaškosrbski -, je bil hkrati jezik, ki je od vseh svetovnih jezikov živel najmanj časa. Rodil se je v Novem Sadu leta 1954, vendar ni dočakal niti štirideset let, saj so ga bratje neke temne noči počakali za vogalom in ga razlomili kot nepismeni kredo. Tako se je ta jezik znašel na smetišču zgodovine skupaj z Jugoslavijo, s socializmom in podobnimi neumnostmi. Bratje so, zbrani okoli svojih ognjišč, spregovorili vsak v svojem jeziku, hripavi od žganja in petja domoljubnih koračnic. Evropski romantični ideal troedinosti jezika, naroda in države je tako na goratem Balkanu ob koncu 20. stoletja doživel pravo apoteozo. Z manjšo zamudo dvestotih let.

Stari jezik se ni še niti dobro ohladil, ko ga je že zamenjal novi. Nacionalni jeziki so kot sto cvetov Maove kulturne revolucije vzcveteli na vseh koncih nekdanje Jugoslavije pod budnim očesom lokalnih kulturnih ministrov, državnih jezikoslovcev in vaških učiteljev. Vsi ti so redno gnojili svoje vrtičke in kar tekmovali med sabo, kdo se bo o svojem ali, še bolje, tujem domislil česa do tedaj še neslišanega in nevidenega. Zgolj želja po izvirnosti - v smislu odkritja hrvaškega strokovnjaka, ki trdi, da je srbski jezik nastal pred natanko 74 leti, ko so se ga Srbi naučili od Hrvatov.

V Beogradu so leta 1998 najprej v vladnem časniku Politika, potem pa celo v posebni knjižici z neverjetno naklado 300.000 izvodov izdali delo z epskim naslovom Povest o srbskem jeziku. Sestavila ga je skupina narodnozavednih posameznikov, med katerimi je bilo celo nekaj jezikoslovcev. Povest je razkrila vrsto do tedaj dobro varovanih skrivnosti - da srbohrvaški jezik ne le da ne obstaja, ampak sploh ni nikoli obstajal, da ne obstaja niti hrvaški jezik, ker Hrvatje govorijo srbsko, le da tega ne vedo, prav tako kot ne vedo, da ne obstajajo niti oni sami, kajti vsi Hrvatje so v resnici Srbi. V skladu s tem je tudi vsa hrvaška književnost srbska, prav tako vsi pisci.

Kakor koli že, Povest o srbskem jeziku je dvignila obilo prahu - toliko, da so se zganili celo člani Odbora za standardizacijo srbskega jezika. Odzvali so se zelo subtilno - povedali so par gorkih piscem Povesti in jih razglasili za narodne škodljivce. Kajti niti slučajno ni res, da so Hrvatje Srbom jezik ukradli, samo sposodili so si ga od njih. Vzajemne obtožbe v zvezi s tem, kaj je kdo ukradel, so postale ena od priljubljenih tem delavcev, kmetov in asistentov pripravnikov širom po tako imenovanem srbohrvaškem govornem območju.

Kominterna, kaj pa drugega

Kot so se zadnjih deset let nove države in njihovi jeziki vse bolj starali, tako sta se Jugoslavija in srbohrvaški jezik vse bolj pomlajala. Po zadnjih raziskavah so Hrvatje obstajali že pred 25.000 leti, Srbi od nekdaj, Jugoslovani pa nikoli. Kar zadeva srbohrvaščino, se je izkazalo, da to sploh ni bil jezik, ampak način, na katerega so jugoslovanski komunisti uničevali identiteto narodov, prisiljenih živeti v SFRJ. To so počeli iz praktičnih razlogov - ukaze je bilo laže izdajati v enem kot v štirih različnih jezikih.

Bil pa je tudi neki Ivo Andrić, a vragsigavedi, katere narodnosti je bil. Bil je velik važič in je ves čas nekaj pisal. Ker je bil zvit, mu je tiste v Stockholmu uspelo prepričati, da jezik, v katerem je napisana Travniška kronika, dejansko obstaja in se imenuje srbohrvaški, da torej ni res, da sta si ga izmislila Krčun in Ranković. Zaradi tega uredniki Enciklopedije Britannice še danes naivno verjamejo, da je Andrić pisal v tej tako imenovani srbohrvaščini.

Govori srbohrvaško, pa te bo razumel ves svet

V novosadskem dogovoru iz leta 1954 piše: "Ljudski jezik Srbov, Hrvatov in Črnogorcev je en sam jezik. Zato je tudi knjižni jezik, ki se je razvil iz njega na območju dveh glavnih središč, Beograda in Zagreba, enoten z dvema izgovoroma, ijekavskim in ekavskim." Ta dokument so podpisali jezikoslovci, književniki in funkcionarji iz Srbije, Hrvaške, Črne gore in BiH - z omenjenim Andrićem vred - in tako inavgurirali "srbohrvaški ali hrvaškosrbski" jezik kot enega od uradnih jugoslovanskih jezikov. V besedilu niso omenjeni Bošnjaki oziroma Muslimani, ker takrat še niso bili priznani za poseben narod. Najpomembnejša posledica novosadskega dogovora za jezik, ne za politiko, je bila izdaja enotnega pravopisa knjižnega jezika s pravopisnim slovarjem nekaj let pozneje.

V SFRJ sta bila pred novosadskim dogovorom hrvaški in srbski jezik ločena. Med drugo svetovno vojno so sklenili, da morajo biti vsi sklepi Avnoja objavljeni v srbskem, hrvaškem, slovenskem in makedonskem jeziku. "Vsi ti jeziki so enakopravni na vsem ozemlju Jugoslavije," piše v sklepu št. 18 iz januarja 1944, ki sta ga podpisala dr. Ivan Ribar in Rodoljub Čolaković.

Novosadski dogovor pomeni revizijo Avnoja in delno vrnitev k unitaristični jezikovni politiki Kraljevine Jugoslavije. Le da so imeli monarhisti več domišljije od komunistov. Z ustavo iz leta 1931 "mi, Aleksandar I., po milosti božji in volji ljudstva kralj Jugoslavije," sporočajo svojim podložnikom, da je "uradni jezik Kraljevine Jugoslavije srbski-hrvaški-slovenski jezik". Kaj naj bi to pomenilo, kdo je ta jezik govoril in kako se je to slišalo, se ne ve. Ob uradnih priložnostih so podložniki - razen Slovencev - uporabljali srbohrvaški jezik in pisali po t. i. Beličevem pravopisu iz leta 1923, v resničnem življenju pa so svoj jezik še naprej imenovali enako kot prej - srbski oziroma hrvaški. Pisali pa so, kakor so vedeli in znali, torej s težavo. Kar zadeva Makedonce, ti niso smeli niti pisniti, vsaj po makedonsko ne.

Babylon by us

Čeprav sta bili srbščina in hrvaščina združeni v en sam uradni jezik, v Karlovcu ali Smederevu ne bi našli niti enega samega samcatega učenca, ki bi, četudi bi imel morda zelo visoko vročino, rekel: "Dobil sem cvek iz srbohrvaškega ali hrvaškosrbskega jezika." Zvenelo bi preprosto pretrapasto. A težav z imenom jezika niso imeli le slabi učenci, temveč tudi akademiki. Slavna deklaracija o imenu in položaju hrvaškega knjižnega jezika iz leta 1967 je bila odgovor Matice Hrvaške in vseh drugih hrvaških institucij, ki so kaj dale nase, na unifikacijo jezikov, narodov in kultur. Med salvami partiji, pohvalami oblasti in izrazi zvestobe državni ideologiji so podpisniki zahtevali, da se z ustavo zajamči enakopravnost hrvaškega, srbskega, slovenskega in makedonskega jezika in da se v uradno rabo vrne ime hrvaški ali srbski jezik. Nekateri so v tem videli demokratičen poziv k oživitvi avnojskih načel, drugi - in teh je bilo več - pa zametke hrvaške pomladi in rastočega hrvaškega nacionalizma. Kajti če dva rečeta isto, to ni nikoli isto. Posebno še, če je eden od njiju Krleža. Tretjim - teh je bilo največ - se je vse skupaj zdelo nekoliko dolgočasno.

Najsi se je Tito še tako grizel zaradi Savke, Mike in drugih, po sprejetju republiških ustavnih dopolnil leta 1972 so se učenci na Hrvaškem začeli učiti "hrvaški ali srbski" jezik namesto "hrvaškosrbskega" jezika. Pisci ustave SFRJ iz leta 1974 so bili pri podeljevanju statusa uradnega jezika zelo radodarni. Poleg srbohrvaškega (srbskega ali hrvaškega), slovenskega in makedonskega jezika sta uradna jezika postala še albanski in madžarski. V Jugoslaviji ni bilo manjšinske regije, ki ne bi dobila vsaj dvojezične obcestne table, šole, časopisa ali celo televizijske oddaje v maternem jeziku, začenši z Italijani, Slovaki ter Romuni in Bolgari. Od Babilonskega stolpa do Evropske unije težko da je bila jezikovna strpnost kdaj enaka tisti v Jugoslaviji po letu 1974. Izjema je bila le JLA, kjer je bil v rabi izključno srbohrvaški jezik, tako da so slovenskemu stažistu Janezu Janši strogo prepovedali govoriti "Cifsa teze."

Tuji turisti pa so bili previdni in so jezik gostoljubnih domorodcev imenovali jugoslovanski (nemško jugoslawisch). Ker jim ni bilo povsem jasno, v čem se srbohrvaščina razlikuje od čehoslovaščine.

Janezi so krivi za vse

Ime "srbohrvaški jezik" je nastalo že veliko pred vsemi jugoslovanskimi državami. Pripovedka o tem jeziku se je porodila v davnih časih, v dobi zmajev in gozdnih vil. Zapisal pa jo je - kdo drug kot eden izmed bratov Grimm. Tisti mlajši in pametnejši, Jakob, ki je, tako kot Nemci nasploh, rad tvoril sestavljenke in je skoval tudi poimenovanje "srbohrvaški jezik". Stvar je zelo ugajala mlademu Kopitarju, ki se je navduševal nad najrazličnejšimi pravljicami, zato je tudi sam napisal besedilo z naslovom Dialecto illyrica, rectus Servochrovatica, sive Chrovatoservica, kjer v čisti slovenščini trdi: "Harum dialectorum nunc tres maxime vigent: bulgarica, illyrica Croatorum et Serborum et slovenica Slavorum veteris Carantani." To naj bi menda pomenilo, da smo vsi ljudje bratje ali da vsaj nekateri znajo latinsko. Ilirsko gibanje je naletelo na odobravanje večine pismenih v južnoslovanskih deželah, ponekod pa je bilo deležno pravega navdušenja, na primer v Sloveniji, kjer se je Stanko Vraz celo odločil, da bo pisal v "ilirščini" namesto v svoji materinščini. Nekoliko vzhodneje si je Ljudevit Gaj v trenutku hrepenenja potisnil kapo na teme in vzkliknil: "Ponosni smo in hvaležni velikemu Bogu, mi Hrvatje, da imamo z brati Srbi en knjižni jezik."

Kakor smo se učili v šoli, je ilirsko gibanje spodbudilo dunajski sporazum iz leta 1850. Sestanek je bil sklican na pobudo - še enega Slovenca, seveda - Frana Miklošiča. Fran je pozval predstavnike Srbov in Hrvatov, naj sedejo za mizo in se lepo dogovorijo, kako in kaj. Glavni podpisnik sporazuma na srbski strani je bil Vuk Stefanović Karadžić, na hrvaški pa Ivan Mažuranić. Namen vseh prisotnih je vsekakor bil, da preostalemu svetu pojasnijo, da tukaj vsi govorimo "hrvaško ali srbsko" ali, če je komu ljubše, srbohrvaško. Za izhodišče so vzeli štokavsko narečje, natančneje novoštokavščino, ali, še natančneje, dubrovniški govor. Hrvatje so bili zadovoljni, ker je to pomenilo priznanje hrvaški renesančni književnosti, pisani v tem narečju, Srbi pa so izbiro razumeli kot poklon svoji epski poeziji, ki je prav tako peta v tem jeziku.

Ob vsesplošnem bratenju poštene inteligence se je popolnoma pozabilo na preprosto ljudstvo. Zato je opozorilo Ilira Dragutina Rovca še vedno aktualno: "Nu, vemo, da brat bratovega gospostva ne trpi, in izkušnja uči, da Hrvat srbskega ali slovenskega, Srb hrvaškega ali slovenskega in Slovenec hrvaškega ali srbskega imena ne bo nikoli sprejel." Quod ad errat demonstrandum, kakor bi rekli bratje Slovenci.

Mi smo Orwellovi, Orwell je naš

Za večino prebivalcev SFRJ je bila srbohrvaščina prvi, materni jezik. Za Slovence, Makedonce, Albance, Madžare in druge je bila drugi jezik, starejši prebivalci pa se ga še danes spominjajo. Po mnenju nekaterih je takih z dobrim spominom več kot 20 milijonov, ne glede na to, ali jezik poznajo pod starim ali pod katerim izmed novih imen. Obstaja tudi posebna skupina, ki jo sestavljajo "naši" na začasnem delu v tujini (nemško .....), ki, kot pove že njihovo ime, govorijo izključno "naš" jezik. To počnejo, da ne bi koga užalili. Več o "našem" jeziku boste našli v delu, ki ga je napisal dr. Fritz Poljički Naš jezik od frankfurtske deklaracije do stuttgartskega pravopisa, Benetke, Leningrad, 1991.

Kar zadeva državno administracijo v nekdanjih jugoslovanskih republikah - in z njo, dragi moji, ni bilo šale -, so stvari takšne. Na Hrvaškem se po ustavi, pa tudi sicer govori izključno hrvaščina, ki je po mnenju HAZU, seveda, "samostojen jezik, neodvisen od srbskega in drugih sorodnih standardnih jezikov".

Variacije na temo različnosti in samosvojosti se ponavljajo z vztrajnostjo in s subtilnostjo, s kakršno se žeblji z železnim kladivom zabijajo v bukovo desko. Od tega pa ne bolijo le ušesa, ampak je stvar tudi neznosno dolgočasna. Iskanje razlik in izmišljanje neenakosti tam, kjer je ni, je brezmejno obogatilo besedišče hrvaškega knjižnega jezika. Klasičen primer je uvajanje rabe hrvaške besede "ukrudba" namesto srbske "erekcija". Podobne poskuse smo na Hrvaškem že doživljali, o tem je pisal že George Orwell v romanu 1984. To dokazuje, da je hrvaški jezik bližji angleščini kot srbščini, after all.

Vendar glavni dokaz za to, da sta srbščina in hrvaščina popolnoma različna jezika, ni endehazijski novorek, ampak, kot je ugotovil neki hrvaški ljubiteljski jezikoslovec, to, da je Tito štirideset let živel v Beogradu, pa se ni nikoli naučil srbsko. Čeprav je poskusil prav vse, celo poročil se je s Srbkinjo iz Like, Jovanko Budisavljević. A niti to ni pomagalo, zato sta doma nazadnje govorila srbohrvaško, ker tudi Jovanka ni znala hrvaško.

V Listini o bosanskem jeziku piše, da je bosanski jezik "jezik Bošnjakov in vseh, ki ga pod tem imenom štejejo za svojega". Kaj bi tu koga lahko motilo, vedo samo Srbi in Hrvatje. Složni bratje so se nemudoma distancirali in reki, da se za imenom "bosanski" skriva zahrbten poskus ogrozitve njihove identitete. Zaradi tega bosanski Hrvatje še naprej govorijo hrvaško, bosanski Srbi pa srbsko. Le da slednjim ni več treba govoriti ekavsko (to je bil namreč njihov uradni jezik za časa različnih psihiatrov, zobozdravnikov in drugih skladiščnikov), ampak lahko govorijo ijekavsko, kot so od nekdaj govorili.

Čeprav Beograd in Zagreb bosanskega jezika ne priznavata, nimata nič proti "bošnjaškemu", zato bosanščino v Sandžaku, delu Srbije, kjer živijo Bošnjaki, poučujejo pod tem imenom. Zaradi tega so seveda vsi sprti med seboj - srbski nacionalisti se razburjajo, ker je Turkom to sploh dovoljeno, bošnjaški pa, ker so lokalni politiki sklenili kompromis s četniki. Kakor koli že, bosanščina se od drugih sorodnih jezikov razlikuje predvsem po nemem h v dvozložnih besedah - meko/mehko, lako/lahko, mleko/mlehko itd. - in po sarajevskih medmetih čuj, ba, sege ...

V Črni gori so v rabi kar trije jeziki - uradno srbski, neuradno črnogorski in poluradno materni jezik. Inštitut za črnogorski jezik in jezikoslovje (nomen est omen) je uvedbo maternega jezika s pridevki srbski, črnogorski, bošnjaški in hrvaški utemeljil s tem, da je to preverjeno najboljša rešitev, ker so si jo izmislili Norvežani, kajti pri njih se norveški, danski in švedski jezik, ki se po imenih sicer razlikujejo, so pa vsi trije razumljivi govorcem vsakega izmed njih, otroci učijo v skupnih razredih. Toda učitelji maternega jezika, ki so manj naklonjeni Milu in bolj Momu, so rekli: "Pa da ga jebeš, mi nismo Norvežani!" In so takoj začeli stavkati. Pa so jih suspendirali. Oni pa so se pritožili in pripravili demonstracije. Potem so jih kaznovali z najhujšo možno kaznijo - poslali so jih nazaj na delo.

Kar zadeva SČG, tam ne veš niti, kdo pije in kdo plača, kaj šele, da bi vedel, kako kdo govori. Po ustavi nečesa, kar so Dobrica Ćosić in njegovi imenovali ZRJ, je bil tamkajšnji uradni jezik srbski, pisava pa cirilica, v sami Srbiji pa je uradni jezik še dandanes srbohrvaški - na vsesplošno zgražanje Vojislava Koštunice, Amfilohija Radovića in kurirčka Jovice. To pa zato, ker ima oblast tako polne roke dela, da nikakor ne utegne spremeniti Slobove ustave. Zaradi prezasedenosti oblastnikov tudi latinica še vedno ni odpravljena. "S slovarjem srbskega jezika se ukvarjamo že deset let, Hrvatje so v petih letih izdali tri," pravi z grenkobo v glasu neki beograjski akademik. Potem doda: "Pa tudi njihov Microsoftov paket je veliko boljši."

Kdor tebe s hlebom, ti njega s kruhom

Koliko se jezika razlikujeta, ve vsak, ki je kdaj v Zagrebu poskusil naročiti "kafo" ali v Beogradu "kavo", da o "kahvi" sploh ne govorim. Zato je cena gostinskim delavcem z znanjem hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika zelo narasla. V vlaku na progi Beograd-Zagreb imajo enega, ki v ne ravno brezhibno čistem predpasniku potiska pred sabo voziček s pijačami in do meje vpije "kafa, kafa", od meje naprej pa "kava, kava". In posel mu cvete. Čeprav je kava obupna.

Ena od močnejših zgodb na to temo je tista o "kruhu" in "hlebu" oziroma o tem, kaj se je komu zgodilo, ko je na napačnem mestu (navadno v trgovini, redkeje v obratu družbene prehrane) poskušal kupiti napačno stvar. Gre za eno od priljubljenih ruralnih legend, ki se ustno prenašajo iz roda v rod in jih navadno pripovedujejo tisti, ki še nosu niso nikoli pomolili iz rodne vasi. Zgodba gre približno takole: utrujen popotnik, prišlek, poprosi za kos "hleba", lokalci pa se mu začnejo posmehovati, mu naložijo nekaj gorkih in ga naženejo. Morala zgodbe je zakaj bi kdorkoli normalen hodil na Hrvaško po "hleb" ali v Srbijo po "kruh"!

Med pripadniki narodov, ki se še vedno sramujejo visokega odstotka nepismenosti, je število poliglotov nenadoma tako naraslo, da podira vse svetovne rekorde. Vsi smo čez noč začeli govoriti po dva ali tri tuje jezike in v sebi odkrili doslej neznane sposobnosti. Na primer prevajalske.

Pred nekaj leti so na Hrvaškem predvajali srbski film Rane. Seveda podnaslovljen. Film je bil brezvezen, toda prevod je bil naravnost genialen. Ljudje so si film ogledali po večkrat zaradi legendarnega prizora, v katerem Srb Srbu v čisti srbski cirilici reče "pička ti materina", v podnapisih pa v čisti hrvaški latinici piše "pizda ti materina".

Gre za manjši prevajalski spodrsljaj, saj pička in pizda nista zamenljiva izraza, kajti, kot je razložil dr. Rade Šerbedžija v filmu Variola vera: "Pička je spolni organ, pizda pa značajska lastnost." Toda to je že pretanjena psihologija.

In ko smo ravno pri psihologiji - v Srbiji je pred nekaj leti izšel prevod slavne Psihologije in alkimije Carla Gustava Junga, knjiga pa ni bila prevedena iz nemščine, niti iz švicarščine, ampak iz - hrvaščine. Nekateri pravijo, da je bilo prevajalcu delo s tem olajšano, drugi trdijo, da to ni res, saj sta hrvaščina in nemščina enako nerazumljivi. Sicer pa je že ustaljena praksa, da se izdajajo novi prevodi starih prevodov. V Beogradu so petnajst let po zdaj že klasičnem prevodu Primerov Daniila Harmsa pompozno napovedali "prvi srbski prevod" tega dela. In razprodali so ga, ljudje moji, kot bi trenil. Toda tisto res pravo bo, ko se bo našel kdo, ki bo imel toliko jajc, da se bo lotil Krleže. In ga predelal v srbščino. Ali, še bolje, v hrvaščino.

Seveda pa se s smrtjo nekdanjega skupnega jezika niso okoristili zgolj dvorni pesniki, prevajalci in natakarji v jedilnih vagonih. V Strasbourgu, sedežu evropskega parlamenta, kjer je pripravljanje tečajev za evrobirokrate donosen posel, imajo tisti, ki pripravljajo tečaje za srbohrvaščino, najbolj domiseln reklamni slogan - 3-4-1 ali v prevodu "three for one", to je "plačaš enega, dobiš tri". Stvar gre za med ...

Najbolj trapasto ime na svetu

Kam za vraga je torej izginila ta srbohrvaščina? Odvisno, od kod gledamo. Z vidika krvi in zemlje to sploh ni pomembno. Pomembno je, da "mi" zdaj govorimo "svoj" jezik in da je "naš" jezik nekaj posebnega med drugimi jeziki, tako kot smo "mi" izjemni med drugimi narodi. Z vidika jezikoslovja je to vprašanje seveda brezpredmetno, ker jezik ni nikamor izginil, in ne le da obstaja, ampak je še naprej - tukaj ne pomaga noben jok in stok - skupen. Ker se govorci med seboj razumejo. To pa je - za tiste, ki tega niste vedeli - za jezikoslovje odločilen argument.

Težava srbohrvaščine je v tem, da je od vseh možnih imen za ta enoten jezik izbrano najslabše. Prvič, iz njega so izvzeti Bosanci in Črnogorci. Drugič, iz njega so izvzeti tudi Jugoslovani, za katere je to prav tako materinščina. Tretjič, in to je najpomembnejše, pripadniki nobenega od naštetih narodov za nič na svetu ne bi hoteli govoriti istega jezika kot pripadniki drugih naštetih narodov. Zloženka "srbohrvaški" danes, po vsem, kar se je zgodilo, ne zvezni le kot bistroumni nesmisel, ampak tudi kot cinizem brez primere.

Kot morajo vsak posameznik, narod in država imeti pravico, da svoj jezik imenujejo, kakor hočejo, morata tudi zdrav razum in znanost imeti pravico do svoje resnice in logike. Težava je z znanostjo, ker ji ni uspelo najti takšnega izraza za južnoslovanski dialektalni sistem, da bi bil volk sit in koza cela. Krleževa teza o enem jeziku z različnimi imeni se ni mogla obdržati - po njem so jezikovno politiko nadaljevali z drugačnimi sredstvi.

A življenje gre naprej - države propadajo in se rojevajo, bakle svetijo in noži se bleščijo, haaško sodišče pa dela s polno paro. Ne glede na nove ustave, jezikovne standarde in pravopise ICTY ne dela nobenih razlik in ima dokumentacijo v enem samem jeziku, brez navzkrižnega prevajanja, razen če ga ne zahtevajo obtoženci sami, kot ga je dr. Vojislav Šešelj. Za ICTY je jezik en sam, njegovo ime je kratko in jasno - B/C/S (Bosnian / Croatian / Serbian). Brez pardona.

Trditev, da je srbohrvaščina klasičen jezik, potrjuje še nekaj, ne le to, da gre za mrtev jezik - poučujejo ga na najuglednejših svetovnih univerzah. Morda ga pod imenom "srbohrvaški" ne boste našli na beograjski, zagrebški ali sarajevski univerzi, vsekakor pa ga boste našli na Cambridgeu, Yalu in Princetonu ali, če niste ravno snob, na Arizonski univerzi, kjer bruca jugoslavistike za dobrodošlico pričaka pismo, ki se začne s temile besedami: "Dobrodošli v prekrasnem svetu treh kultur, ki jih deli isti jezik." Seveda, lahko se delajo pametne 10.000 milj stran.