bušiji / Bush ni imel prav

Ko je Bush napadel Irak, je bil svet v glavnem proti. Toda Bush je kljub temu ostal v Beli hiši. In nobenega dvoma ni bilo, kaj bo glavni cilj njegovega drugega mandata: točno, na vsak način bo skušal dokazati, da je imel prav. Na vsak način bo skušal restavrirati svojo kredibilnost, ki je itak nikoli ni imel. Na vsak način si bo skušal dvigniti mednarodne ratinge. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bodo mediji dahnili: Vidite, Bush je imel vendarle prav! Kar se je potem tudi zgodilo. Specifično, mediji širom sveta, tako v Ameriki kot v Evropi, so se začeli spraševati: Je imel Bush vendarle prav? Vprašanje “Kaj če je imel Bush vendarle prav”, ki zveni kot slogan iz Busheve PR tovarne (“os zla” ipd.), je nenadoma preplavilo najbolj vplivne medije.

* Ameriški Chicago Sun-Times (1. februar): “Kaj če je imel Bush vendarle prav?”

* Kanadski Toronto Star (1. februar): “Priznajte - Bush se o Iraku ni motil.”

* Nemški Spiegel (23. februar): “Je imel George W. Bush morda prav?"

* Ameriški Christian Science Monitor (4. marec): “Bush je imel morda prav.”

* Britanski Sunday Telegraph (6. marec): "Busheva revolucija se šele začenja.”

* Južnoafriški Cape Times (7. marec): “Bush je imel prav.”

* Ameriški Washington Post (8. marec): “Ima Bush prav?"

* Južnoafriški Independence (9. marec): “Je imel Bush vendarle prav?”

* Ameriški Newsweek (14. marec): "Kaj je imel Bush prav."

Nič manj živahno ni bilo na internetu, kjer so se forumi in konzervativni, provojni del blogosfere kar šibili od citatov, ki so jih pobrali pri tradicionalnih medijih in jih prelevili v slogane nove Busheve mitologije: “Bližnji vzhod se prebuja”... “svoboda je na pohodu”... “arabska pomlad”... “sladki vonj po svobodi”... “znamenje sprememb”... in nenadjebljivi - “winds of change”. Manjkali so le še Škorpijoni. In kak Borges, da bi izdelal katalog vseh teh novih absurdov in paradoksov. Bushevi navijači so slavili, najbolj pa jim je prihajalo 8. marca, ko se je tudi londonski Independent, ki stoji levo od centra in še bolj levo od Busha, vprašal: “Je imel Bush vendarle prav?” Aha, vidite, so zavriskali konzervativni komentatorji, zdaj tudi protivojna levica priznava, da je imel Bush prav! Premislila si je! Nekateri so sicer poudarjali, da je levica zamudila na žurko, toda hej - pira je očitno dovolj za vse! Od tistih, ki so bili proti vojni in ki se zdaj sprašujejo, če ni imel Bush nemara vendarle prav, so pričakovali, da bodo padli pred Busha in začeli tako kot Wayne & Garth vzklikati: "We're not worthy! We're not worthy!"

Val skesanih priznanj, avtorefleksij in samoobtoževanj je “uradno” začel Chicago Sun-Times. Kaj je kolumnista Marka Browna, ki ni nasedel invaziji na Irak, hitremu padcu Bagdada, rušenju Sadamovega kipa, Sadamovi aretaciji in Bushevi ponovni izvolitvi, tako impresioniralo, da se je vprašal: Kaj če je imel Bush vendarle prav? Nič, gledal je televizijo. Ali natančneje, gledal je iraške volitve - in bil navdušen nad “prvimi jasnimi znaki, da svoboda iraškemu ljudstvu res nekaj pomeni”. Ups? Je kdo kdaj rekel, da jim svoboda nič ne pomeni? So Iračani kdaj rekli, da nočejo svobode? Da hočejo živeti v totalitarizmu? Brown je očitno nasedel največjemu Bushevemu blefu: da Iračani, ki se upirajo ameriški okupaciji, podpirajo totalitarizem. Da torej Iračani, ki nasprotujejo ameriški okupaciji, nočejo živeti v svobodi in demokraciji. Rasistični mit o tem, da na Bližnjem vzhodu živijo ljudje, ki hočejo živeti v totalitarizmu, se je dobro prijel. Res je ravno obratno: ker hočejo živeti v svobodi in demokraciji, se upirajo okupaciji. Ni kaj, če volitve, ki so potekale v izrednih razmerah, ki so jih režirale okupacijske sile, ki so povsem izključile sunite, ki volilcem niso zagotovile varnosti in ki so “izvolile” vnaprej izbrane marionete, razumeš kot znak svobode in demokracije, potem se hitro pokesaš in na vprašanje, kaj če je imel Bush vendarle prav, odgovoriš pritrdilno. Brez skrbi, Sun-Times ni bil edini, ki je iraške volitve razumel kot signal, da ima Bush prav.

Spiegel je ubral drugačno argumentacijo: Amerika je dinamična dežela priseljencev, zato hlepi po spremembah sveta, medtem ko je Evropa statična celina, ki sprememb noče. Ko je Bush hotel spremeniti Irak, so se mu vsi smejali - tako kot so se leta 1987 vsi smejali ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu, ko je pred berlinskim zidom vzkliknil: “Gospod Gorbačov, podrite ta zid!” In zid je dve leti kasneje padel - Reagan je imel prav. Kaj če ima tudi Bush prav? Ergo: ker je imel Reagan prav, mora imeti tudi Bush prav. Kaj je narobe s to sliko? Dvoje. Prvič, če pomislimo na vse tiste vojaške intervencije in puče, s katerimi je Amerika po II. svetovni spreminjala svet, se lahko le dinamično zgrozimo - to, da ima Amerika naravno pravico do spreminjanja sveta, pa je itak le prevod Busheve doktrine preventivnega udarca, ki je bila še včeraj za vse nesprejemljiva. In drugič, sam sklep temelji na napačni predpostavki - na predpostavki, da je berlinski zid porušil Reagan (ne pa recimo Nemci). Ali bolje rečeno, Spiegel pade na klasični konzervativni mit o tem, da je Reagan zlomil Sovjetsko zvezo in dobil hladno vojno. Nič ni dlje od resnice: Reagan je s forsiranjem oboroževalne tekme hladno vojno kvečjemu umetno podaljšal. Še več - če bi bilo po Reaganu, potem hladne vojne ne bi bilo nikoli konec. Je imel Reagan prav? Dobrih 15 let po padcu berlinskega zidu Rusija in srednjeazijske države, ki so nastale po razpadu SZ, niso ravno demokracije - stvari so torej vendarle bolj kompleksne, kot se zdi na prvi pogled. Toda brez skrbi, Spiegel, še včeraj Bushev veliki nasprotnik, ni bil edini, ki je vlekel paralele med padcem berlinskega zidu in širjenjem demokracije na Bližnjem vzhodu, med Reaganovo in Bushevo revolucijo - Bushevi neokonzervativci to stalno počnejo.

Vsi, ki dokazujejo, da je imel Bush prav, najprej pokažejo na “širjenje demokracije” na Bližnjem vzhodu: glejte, svoboda v Iraku... premiki v Libanonu... mir med Palestinci in Izraelci... lokalne volitve v Savdski Arabiji... obljubljene ustavne spremembe v Egiptu. Konzervativni mediji in komentatorji - kakor tudi Busheva administracija - hočejo kakopak ustvariti vtis, da je vse to Bushevo delo oz. da so vse spremembe na Bližnjem vzhodu posledica osvoboditve Iraka. No, Irak, ki je sam že ves čas na robu državljanske vojne, nima nič s premiki v Libanonu, do katerih je prišlo predvsem zaradi atentata na bivšega premiera Rafika Haririja, kakor tudi nima nič s premiki med Izraelci in Palestinci, do katerih je prišlo zaradi smrti dolgoletnega despota Jaserja Arafata. Sirija svojo vojsko umika iz Libanona, toda ne zaradi sebe - in dalje, na protisirskih demonstracijah v Beirutu se je zbralo nekaj 10.000 ljudi, toda na prosirskih demonstracijah, ki so bile obenem tudi protest proti ameriškemu vmešavanju v libanonske notranje zadeve, jih je prišlo 500.000. Lokalne volitve v despotski Savdski Arabiji? Že, toda ženske niso smele volit, polovico mest pa so dobili “člani” kraljeve družine. Sploh pa, če je Irak tak uspeh, zakaj potem koalicija dobre volje razpada? In kdo obljublja ustavne spremembe v Egiptu? Hosni Mubarak, eden izmed mnogih arabskih despotov, ki jih je - podobno kot Sadama Huseina - na oblasti ohranjala Amerika. Mubarak obljublja volitve, na katerih pa bodo lahko sodelovale le uradno priznane stranke, med katerimi ni največje opozicijske stranke. In seveda - nedavno je dal zapreti liderja opozicije. Newsweek ugotavlja, da je imel Bush prav, ko je ugotovil, da je razmah terorizma na Bližnjem vzhodu posledica “globokih disfunkcij, ki so jih povzročila desetletja represije”.

Le kako ne bi imel prav? Le kako tega ne bi ugotovil, če je pa prav Amerika vsa ta leta vso svojo vojaško, imperialno, logistično in finančno silo investirala v ohranjanje teh disfunkcij in represije. Le zakaj bi morali zdaj orgazmirati, če skuša Ameriko s silo, s katero je prej nastavljala in vzdrževala antidemokratične despote, zdaj te despote upokojiti ali pa modernizirati? “Arabci in muslimani, kot kaže, vendarle niso čudna vrsta. Čudni so njihovi vladarji.” Šur, toda še bolj čudna je demokracija, ki pride v paketu s 150.000 vojaki. Bush razpolaga s tako vojaško, imperialno, logistično in finančno silo, da lahko najhujši totalitarizem spremeni v “demokracijo”. In narobe, Bush razpolaga s tako vojaško, imperialno, logistično in finančno silo, da bi lahko celo demokracijo spremenil v totalitarizem. Če bi bilo treba, heh. Če bi to zahtevali ameriški nacionalni interesi. Če bi Ameriki v regiji zmanjkalo ekonomskega “življenjskega prostora”. Če bi bil recimo ogrožen dostop do nafte. In prav v tem je največji blef: vsi tisti, ki se zdaj sprašujejo, če ni imel Bush vendarle prav, in ki pristajajo na mit o “širjenju demokracije”, pozabljajo, zakaj je šel Bush sploh v Irak.