šport / Hokejska revolucija

Slovenski hokejski reprezentanti bodo na praznik dela začeli nastopati na svetovnem prvenstvu hokejske elitne A-skupine. Več kot boja za obstanek najbrž ne gre pričakovati, saj so nasprotniki kot ZDA ali Kanada kakovostno neprimerljivi. Nekaj upanja vzbuja le tekma s tretjim nasprotnikom v predtekmovalni skupini, Latvijo, ki je na olimpijskih kvalifikacijah na domačem ledu Slovenijo letos februarja premagala le za en sam gol (2 : 1). Latvijci, lani sedmouvrščeni na SP, so priprave na prvenstvo vzeli zelo resno in odigrali dve prijateljski tekmi s Slovaki, obe so sicer izgubili, v Sloveniji pa smo bili priča pravi hokejski tragikomediji, v katero se je vpletla celo politika. Začelo se je z navidez z nedolžnim "izsiljevanjem" slovenskih hokejskih reprezentantov, da ne bodo igrali na SP, če jim obubožana slovenska hokejska zveza ne izplača še zadnje tretjine premij za lansko uvrstitev v A-skupino. Pri vsem skupaj pa je šlo najbrž bolj za pritiske reprezentantov na predsednika HZS Ernesta Aljančiča, naj jim zagotovi zasluženi denar, kot pa da bi se res odpovedali nastopu na enem izmed najbolj prestižnih hokejskih tekmovanj. Predsednik HZS Aljančič pa se je zadeve loteval zelo nerodno in javno nategoval hokejiste z obljubami o nakazilih, ki jih ni bilo, pa o denarju, ki naj bi ga zagotovila država oz. ministrstvo za šolstvo in šport. Aljančičevo vodenje HZS v zadnjem času je tudi poglavje zase, saj so finančni posli hokejske zveze potekali prek njegovega podjetja Class I, ki je sicer zadolženo za trženje HZS. Transakcijski račun zveze pa je zaradi dolgov že dalj časa blokiran, kar pomeni, da bi morebitni nakazani denar z ministrstva za šolstvo in šport takoj pobrali upniki. Boljši poznavalci hokejske scene pravijo, da sta Aljančič in hokejska zveza tako ali tako naredila veliko neumnost, ko sta igralcem obljubila neverjetno visoke premije za ponovno uvrstitev v skupino A. Nasprotniki Slovenije na lanskem svetovnem prvenstvu na Poljskem so bili realno slabši od Slovenije in uvrstitev je bila zgolj formalnost. Hokejisti ostalih reprezentanc naj bi imeli obljubljene precej nižje premije ali pa sploh ne. HZS pa je v preteklosti, ko so se slovenski hokejisti uvrščali in izpadali iz elitne A-skupine, zelo dobro in redno finančno poskrbela za reprezentante, ki so dobivali vse - od nove opreme, dnevnic in premij. V teh letih naj bi dobili za skoraj 25.000 evrov premij, kar je glede na hokejske razmere in kakovost igralcev lepa vsota za mesec priprav na leto in nastop na tekmovanjih. Toda če so jim denar obljubili, ga mora hokejska zveza pač izplačati. Ob Aljančičevih težavah so gorenjskemu hokejskemu lobiju zrasli apetiti, da bi morda prevzel vajeti zveze v svoje roke. Na Gorenjskem še vedno vlada evforija, potem ko so Jesenice po dolgih sušnih letih spet osvojile naslov državnih prvakov. Ob tem se je pojavil poslanec SDS in tržiški župan Pavel Rupar, ki je Financam pojasnil, da bo svojemu strankarskemu kolegu, ministru za šolstvo in šport Milanu Zveru, predlagal, naj denar nakaže kar na račune igralcev. Sam pa ni preveč skrival morebitnih apetitov po svojem predsedovanju HZS. Sicer pa Rupar ni prvi politik nove oblastne garniture, ki ga mika tudi športnofunkcionarska kariera. Okoli predsedovanja atletski zvezi se je motovilil tudi minister za družino, delo in socialo, Janez Drobnič. "Zveza nujno potrebuje velik pretres, za veliko denarja se ne ve, kam je poniknil, po mojih podatkih je na zasebne račune odteklo 130 milijonov tolarjev in za to bi moral kdo sedet," je Financam precej zanosno pojasnjeval Rupar. Sam pa bo v novejšo slovensko zgodovino najbrž zapisan kot največkrat ovadeni poslanec in župan zaradi finančnih malverzacij. Prejšnji teden je računsko sodišče objavilo vrsto nepravilnosti pri poslovanju njegove občine. Teden prej so kriminalisti in tožilci ugotavljali, da naj bi si župan Rupar na račun davkoplačevalcev izplačal 2000 evrov lažnih potnih stroškov, slovensko sodstvo pa ga je v začetku leta oprostilo, ker si je izplačal odvetnika iz občinske blagajne, ker ubožec, kljub pravnim strokovnjakom, ni vedel, da tega ne sme narediti. Tržiškemu županu pa delo s financami očitno leži, saj je v kratkem času zbral 20 milijonov sponzorskih tolarjev, ki so jih v večji meri prispevali SCT, Petrol, Calcit in Cestno podjetje Kranj. Ivan Zidar, direktor SCT, je za Finance svoj sponzorski prispevek v višini treh milijonov komentiral z besedami: "Veste, čustveni kvocient je tu pogosto pomembnejši od inteligenčnega."

Rupar pa je nakazilo pridobljenega denarja pogojeval z odstopom vodstva hokejske zveze. Ernest Aljančič in druščina sta se nato odločila, da bodo na prihodnji skupščini hokejske zveze predlagali svoj odstop. Kaj se bo tam dogajalo, je težko reči, toda župan Rupar je obljubil, da ga funkcionarski stolček ne zanima: "Takoj po tem prvenstvu grem stran od hokeja in to me ne zanima več. Ostajam zavezan predvolilni obljubi o umiku politike iz športa, in to je edino pravilno."

Ernest Aljančič, sicer tudi visok funkcionar mednarodne hokejske zveze IIHF, pa je ob svojem debaklu napisal pismo javnosti, kjer priznava svojo delno krivdo in tarna o težavah, ki jih je imel, ter kako je zastavil svojo družinsko hišo za hipotekarni kredit HZS. Njegovo podjetje Class I pa naj bi z denarjem od trženja plačevalo obveznosti HZS. Sočasno je tudi drugi največji sponzor HZS (24 milijonov tolarjev letno, hokejska zveza pa naj bi dolgovala več kot osemdeset milijonov tolarjev in s tem naj bi ogrožal obstoj lastnega podjetja). V zvezi z neizplačanim denarjem igralcem pa je Aljančič zapisal: "Res je, da sem jim obljubil premije, res pa je tudi, da gre v zadnjem primeru le za desetino premij, ki so jih igralci dobili v zadnjih štirih letih, vsak reprezentant je prejel 22.000 EUR, lahko pa bi bil znesek še večji, če ne bi katastrofalno nastopili na prvenstvu na Finskem, tedaj so se igralci raje odločili za medsebojne prepire kot igranje. Obljubil sem previsoke premije, predvsem na prvenstvu na Poljskem. Zelo previsoke. To pa predvsem zato, ker je bil položaj v klubih težak, marsikdo od igralcev je v reprezentanci dobil več kot za celoletno igranje v klubu. Mislil sem, da jih bo to stimuliralo, pa se dogaja prav obratno. Pa še to: morda so jeseniški igralci pozabili, da smo lani, ko se niso uvrstili v finale, zanje organizirali posebne priprave, pa tudi poplačali dnevnice."