memento / O.K. City

Pred desetimi leti, 19. aprila 1995, se je odvrtel prequel 11. septembra - silovita detonacija je zvezno poslopje Alfreda P. Murraha v Oklahoma Cityju dobesedno raztrgala. Tretjino poslopja je odneslo. Umrlo je 168 ljudi. Nihče ni puščal dvoma, da gre za "največji teroristični napad na ameriškem ozemlju" - in za "najbolj travmatični dogodek po atentatu na predsednika Kennedyja". Ameriški predsednik Bill Clinton je dva dni kasneje obljubil: "Morilce bomo našli, jih obtožili in zahtevali smrtno kazen." Obenem je lansiral najdražjo in najobsežnejšo preiskavo v zgodovini Amerike. Mediji so sicer najprej namigovali, da so bombni atentat zagrešili islamski fundamentalisti, toda nekaj dni kasneje so policaji ustavili fanta, ki je vozil občutno prehitro. Ker ni imel registrske tablice, je bil sumljiv. Ker je imel pištolo, dovoljenja za nošenje orožja pa ne, so ga prijeli. Kmalu zatem je nacija izvedela, da je Ameriko razstrelil ta fant, čistokrvni Američan, mali človek iz heartlanda - Timothy McVeigh, veteran I. zalivske vojne, ruralni disident in simpatizer paravojaških milic, ki zdaj, deset let kasneje, velja za "ameriškega Osamo bin Ladna". Teroristični napad je Američane šokiral, toda še bolj jih je šokiralo to, da je teroristični napad zagrešil Američan. Obsodili so ga na smrt - in ga 11. junija 2001 tudi usmrtili. Terryja Nicholsa, ki naj bi mu asistiral, so obsodili na serijo dosmrtnih ječ, medtem ko so njegovega drugega asistenta, "Johna Doeja št. 2", panično iskali in lovili, ne pa tudi našli - potem so oznanili, da je bil le slepa ulica, le efekt "elvisovskih prikazovanj". Toda ko se spominjamo te apokaliptične tragedije, ne smemo pozabiti na divji, napeti, agresivni, militantni, nestrpni politični kontekst, v katerem se je zgodila.

1. Clinton, ki je leto prej izgubil oba doma kongresa, je bil tik pred začetkom nove predsedniške predvolilne kampanje - teroristični napad je bil idealna priložnost, da si izboljša imidž in dvigne ratinge. Prelevil se je v Prvega žalovalca - in Prvega tolažnika nacije. Nihče ni znal tako dobro žalovati in sočustvovati. Nacionalna travma ga je politično povsem regenerirala - njegovi ratingi so poskočili.

2. Clintona so republikanci, desni ekstremisti in krščanski fundamentalisti histerično napadali - za vsako ceno so ga hoteli zrušiti. Lansirali so serijo teorij zarot, ki naj bi ga diskreditirale - Clinton je diler, trgovec z orožjem, morilec in zarotnik, ki skuša vpeljati Novi svetovni red, Ameriko pa podvreči Združenim narodom. Newt Gingrich, tedaj republikanec št. 1 (predsednik kongresa), je militantno ropotal s konzervativno revolucijo.

3. To je bil čas, ko so konzervativni mediji - predvsem konzervativne radijske postaje - nastopali kot agitatorski blok, hreščali, vreščali in grozili, sejali razdor, paniko in strah, podžigali sovraštvo, napihovali nestrpnost, se zgražali nad clintonsko dekadenco, besno moralizirali in pozivali k sveti vojni proti tistim, ki korumpirajo Ameriko. Hja, to je bil čas, ko je desnica intonirala in orkestrirala klimo političnega ekstremizma, ki je čakal le še na eksplozijo - na apokaliptično sprostitev vsega tega besa. Nekateri so tedaj poudarili, da je bil Timothy McVeigh le nadaljevanje Gingricheve revolucije z drugimi sredstvi.

4. Republikanci so Clintonu - tako kot kasneje demokrati Bushu - očitali, da je ugrabil in zlorabil nacionalno tragedijo, da je z novo protiteroristično zakonodajo, ki so ji republikanci pred bombnim atentatom nasprotovali, po bombnem atentatu pa so jo morali sprejeti, omejil svobodo, razširil pristojnosti zvezne vlade in ogrozil ustavo.

5. Najbolj lunatični del republikanskega podzemlja - ultradesni teoretiki zarot, ki nastopajo kot neke sorte mrežni marketing - je na dolgo in široko "dokazoval", da je bombni atentat v Oklahoma Cityju zrežiral sam Clinton, to pa zato, da bi lahko obračunal s paravojaškimi milicami in drugimi junaki "kulture orožja". Nekaj podobnega se je zgodilo kasneje, po 11. septembru, ko so skušali najbolj lunatični konspirologi "dokazati", da je napad na Svetovni trgovinski center organiziral George W. Bush, to pa zato, da bi si dvignil ratinge ter dobil izgovor za obračun z islamskimi teroristi in za vojaški pohod na Vzhod.

Pokol v O.K. Cityju je bil za ameriško samopodobo poguben, bolje rečeno, bil je zrcalo, ki ga je Amerika hotela razbiti. Teorije zarote, ki so nastale po tem pokolu, so bile mentalni dvojček tega zrcala - v njem je Amerika videla demone, ki jih ni hotela videti. Obe zrcali, vključno z vsemi temi neznosnimi demoni in simptomi, sta se dokončno raztreščili šele 11. septembra. Teorije zarote, ki so nastale po 11. septembru, so poganjale predvsem tri kljuke. Prvič, mnogi so vnaprej vedeli, da se pripravlja teroristični atentat na Svetovni trgovinski center. Drugič, Svetovnega trgovinskega centra nista zrušili potniški letali, ampak so ga zrušile detonacije, ki so se odvrtele v samem Centru. In tretjič, varnostno-obveščevalne službe in druge zvezne agencije so prikrile resnico, to pa zato, da bi prikrile svojo - posredno ali neposredno - vpletenost. Jasno, te kljuke so poganjale tudi teorije zarote, ki so nastale po 19. aprilu.

Teorija zarote

Če vprašate teoretike zarot, potem so leta 1995 vsi vnaprej vedeli, da bo prišlo do bombnega atentata na Oklahoma City. Pred eksplozijo so se okrog zveznega poslopja Alfred P. Murrah potikale policijske enote za demontažo eksploziva - deminerji so tja prišli zato, ker so vnaprej vedeli, da bo počilo. Dalje, v času eksplozije v poslopju ni bilo niti enega agenta zveznega Urada za alkohol, tobak in orožje (ATF) in FBI-ja, ki sta bila bazirana v tem poslopju - vnaprej so vedeli, da bo počilo (saj veste, tako kot v Svetovnem trgovinskem centru v času napada ni bilo nobenega Izraelca, ker so vnaprej vedeli, da bo počilo). Dalje, mnogi informatorji naj bi zvezne agencije eksplicitno svarili, da se pripravlja bombni atentat. Tako kot pred 11. septembrom je tudi pred 19. aprilom obstajala "gora vnaprejšnjih svaril". Zvezne agencije, ki bi morale tak bombni napad preprečiti, so vnaprej vedele, kaj se pripravlja, toda niso reagirale, še huje - niso hotele reagirati. Za teorijo zarote vedno potrebuješ vladne organizacije, ki vnaprej vedo, da se bo zgodilo nekaj katastrofalnega, a tega namerno ne preprečijo. V "gori vnaprejšnjih svaril" so se sicer povsem splošna, rutinska svarila gnetla s tistimi, ki so omenjala islamske teroriste (potencialno maščevanje za obsodbo muslimanov, ki so leta 1993 izvedli bombni atentat na Svetovni trgovinski center), in onimi, ki so - kot produkt posttravmatične psihoze - nastala post festum, toda teorije zarote slovijo prav po tem, da se vedno šlepajo na kvantiteto, na neskončno kopičenje dokazov, na logorejo. Vedno skušajo narediti vtis.

Konspirologi so rekli: glejte, seizmologi, pirotehniki, eksperti za demoliranje, znanstveni inštituti, visoki oficirji, celo eks generali a la Benton K. Partin ("eden izmed največjih strokovnjakov za eksploziv na svetu"), inženirji, forenziki, fiziki, kemiki in sam Samuel Cohen, izumitelj nevtronske bombe, so dokazali, da tako katastrofalne škode ni mogla povzročiti ena sama bomba, še zlasti ne tista, ki naj bi bila skrita na tovornjaku pred poslopjem. Sunek s tovornjaka ne bi mogel biti nikoli tako močan, da bi raztrgal in zrušil to masivno, železo-betonsko poslopje. Prej narobe, če bi šlo le za eno eksplozijo, le za sunek s tovornjaka, parkiranega pred poslopjem, potem bi prednji del poslopja še vedno stal, zgornja nadstropja pa bi bila praktično nedotaknjena. In narobe, če bi bil sunek s tovornjaka res tako močan, da bi raztrgal in povsem porušil prednji del poslopja, potem bi porušil tudi preostali del poslopja. To seveda pomeni, da sta bili eksploziji najmanj dve, kar naj bi potrjevala tudi seizmograma dveh seizmoloških postaj, ki sta bazirani nedaleč od Oklahoma Cityja. To, da so seizmologe, ki so zaznali dva sunka, dve detonaciji, dva "potresa", potem javno diskreditirali in smešili, da so mediji kar naenkrat sistematično opustili poročanje o seizmoloških izsledkih in da so v preiskavi in na sojenju te "znanstvene fakte" povsem ignorirali, v očeh konspirologov le potrjuje, da gre pri vsem skupaj za masivno "prikrivanje resnice".

Ergo: ena eksplozija naj bi bušnila s tovornjaka, druga pa iz same stavbe. Še več, povsem možno je, da je bilo v notranjosti stavbe - na kritične, nosilne stebre - nameščenih več bomb. Konspirologi so nagrmadili fotke, diagrame, termodinamične skice, forenzične materiale, parametrična poročila, študije koncentričnih krogov, izračune in ekspertize "največjih ekspertov", ki so dokazovali, da je bilo z uradno sliko nekaj narobe, ali bolje rečeno - dokazovali so, da je bila škoda na poslopju asimetrična. Kar naj bi bilo seveda sprto z logiko uradne preiskave: nosilni stebri, ki so bili bližje eksploziji, so ostali celi, medtem ko so se nosilni stebri, ki so bili od eksplozije bolj oddaljeni, porušili. In dalje, stebre, ki so kolapsnili, je butnilo rahlo naprej, proti zunanjosti (proti sunku), ne pa nazaj, proti notranjosti (v smeri sunka). Ergo: bomba je bila tudi v stavbi. Zvezno stavbo je zrušilo več hkratnih eksplozij, kar naj bi po mnenju konspirologov pojasnilo ta čudni "vzorec škode", ki da je lahko nastal le s kombinacijo zunanje in notranje detonacije. Pomeni: McVeigh ni delal sam. Sodelovalo je več rok in več glav - šlo je za zaroto. Kronski dokaz, da je vlada hotela za vsako ceno prikriti resnico, pa konspirologi vidijo v dejstvu, da so poslopje kmalu zatem povsem porušili in ga zravnali z zemljo, s čimer so dokončno zabrisali vse sledi in onemogočili "neodvisno" preiskavo. Da se je to zgodilo prav v času, ko je Amerika poslušala zgodbo tem, kako policija ni uspela zavarovati kraja zločina v primeru O.J. Simpsona, se je zdelo konspirologom več kot ironično. Ko nastaja teorija zarote, ni pač nobeno naključje le naključje. Vsako naključje je le dokaz, da ni naključja. In iz vsakega naključja je mogoče izpeljati kompletno zgodbo, kompletno teorijo zarote.

Nazaj k realnosti

Najbolj zanimivo pa je, kako te teorije zarote povežejo McVeigha in Clintonove zvezne agencije. Kot se izkaže, vse poti vodijo v Elohim City, divjo, primitivno, ruralno "belo" komuno na meji med Oklahomo in Arkansasom, ki jo je ustanovil Robert Millar, ostareli pridigar "krščanske identitete", in ki je zlagoma postala pribežališče vsemogočih sumljivih tipov, čudakov, ekstremistov in revolverašev - separatistov, militantnih rasistov, klanovcev, arijskih nacionalistov, neonacistov, paravojaških milic in članov Arijske republikanske armade, ki so rožljali z eksplozivom in revolucionarnimi, protivladnimi floskulami, se hvalili z orožjem za množično uničevanje in ropali banke po Srednjem Zahodu. Nekatere so prijeli. Enega izmed njih, Richarda Snella, člana "Krščanske armade", ki naj bi napad na poslopje Alfred P. Murrah načrtoval že leta 1983, pa so zaradi umora celo obsodili na smrt. In ironično, usmrtili so ga prav 19. aprila 1995 - na dan bombnega atentata v Oklahoma Cityju. Snell naj bi pred usmrtitvijo oznanil, da bo na dan njegove usmrtitve eksplodirala bomba, medtem ko je Millar svoje slednike pozival, da naj udarijo po zvezni vladi - in da naj "sveta vojna" kulminira 19. aprila 1995, na dan usmrtitve Snella in druge obletnice napada na Waco (10. april 1993), kjer je zvezna vlada razstrelila paravojaško sekto Davida Koresha (86 mrtvih). In tu naj bi bil ključ: Timothy McVeigh je 14 dni pred bombnim napadom obiskal Elohim, specifično - Andreasa Strassmeirja, nekdanjega oficirja nemške vojske, neonacista, ki je v Elohimu skrbel za varnost in govoril, da prihaja "čas za vojno in bombardiranje zveznih poslopij".

McVeigh naj bi bil torej le lutka v dobro organizirani mreži - in na koncu žrtveno jagnje. Kot Lee Harvey Oswald. Toda po tem twistu pride še finalni twist: bombni atentat na zvezno poslopje naj bi bil le del tajne FBI-jeve operacije, ki je spodletela. Skrivnostni, zelo iskani, fantomski tip, "John Doe št. 2", ki je asistiral McVeighu in ki ga niso nikoli dobili, naj bi bil v resnici zvezni agent, provokator, ki se je infiltriral med zarotnike. Njegova naloga je bila, da bombo skrivaj onesposobi, toda nekaj je šlo narobe. Morda je ni onesposobil, morda je le mislil, da jo je, toda načrt je bil jasen: McVeigha bi po odkritju podtaknjene, nedetonirane bombe aretirali, FBI-jevski infiltriranec bi se "izmaknil", zvezna vlada bi izdala tiralico s fotorobotom, tip bi se moral skriti, skrile pa bi ga paravojške milice, ki bi tako dobile svojega novega heroja. Postal bi eden izmed njih, s čimer bi dobil dostop do vseh tajnih informacij, ki jih potrebuje vlada, da bi enkrat za vselej zjebala protivladne paravojške milice. Konspirološki dokaz št. 1: ni naključje, da se zvezna preiskava Elohima ni niti dotaknila. Konspirološki dokaz št. 2: ni naključje, da je Strassmeir potem zbežal v Nemčijo (kjer je razlagal, da je bil le tajni agent ameriške vlade, da je nadrejene obvestil, kaj se pripravlja, in da so zamočili, ker so hoteli reč preprečiti spektakularno - v zadnjem trenutku). Nekateri konspirologi sicer zagotavljajo, da so bombni atentat - s pomočjo nevtronske bombe! - izpeljali člani Posebnih enot, ki so se potem ubili v letalski nesreči, nekateri pa, da so ga izpeljali iraški agenti (ja, O.K. City je bil le nadaljevanje zalivske vojne), toda v vseh primerih je poanta ista: vlada je zrežirala bombni atentat, da bi lahko obračunala s paravojaškimi milicami, s podzemljem republikanske stranke, toda nekaj je šlo narobe, tako da je lahko potunkala le Timothyja McVeigha.

Teorije zarote so fine literarne alegorije. Zakaj? Ker veliko povedo o politični, socialni in kulturni realnosti, ki jih generira. Kaj dobite, če to alegorijo - to teorijo o vladi, ki žre paravojaške milice - prevedete nazaj v politično realnost, ki jo je generirala? Tole: Ameriko, ki žre svoje ljudstvo - kapitalizem, ki žre svoj proletariat. Kje kraljujejo paravojaške milice? V ruralnih, zakotnih, zavrženih, neperspektivnih predelih Amerike - v predelih, ki jih je Amerika zavrgla, pozabila, ponižala. V predelih, v katerih so revščina, brezposelnost in socialni kaos največji - in v katerih deziluzije, frustracije in obup ustvarjajo nestrpno, agresivno, paranoidno, šovinistično, fašistoidno, ekstremistično mentaliteto, ki jo je v osemdesetih, v času največjega razmaha paravojaških milic, podžigala, elektrila in militarizirala prav Reagan-Busheva ideologija "konzervativne revolucije". Paravojaška ekstremna desnica je stranski produkt republikanske agende, njena pošast, njena ludistična, psihopatska smet, njeno oboroženo krilo. Vsi ti paravojaški ruralni "svobodnjaki", ki se imajo za edine prave patriote in ki svojega največjega sovražnika vidijo v vladi, so - tako kot Timothy McVeigh - jezni otroci zaprtih tovarn, breposelnosti, slabo plačanih služb, impotentnih sindikatov in republikanskega evangelija, ki jim pere možgane, obenem pa jim - tudi z vojnami, ki si jih izmišlja za njih - vceplja vojni patos in občutek, da bi z izgubo pravice do posedovanja orožja izgubili svobodo in vse druge pravice. Drži, bombni atentat v O.K. Cityju je bil delo politika, toda ne politika Billa Clintona, ampak politika Timothyja McVeigha -19. aprila 1995 je Ameriko napadla Amerika.