Kjer so ta beli, so tudi ta rdeči

Po osamosvojitvi Slovenije je bila ena najbolj poudarjenih teženj slovenske desnice, da označi spomin na tiste, ki so v vojni (ali po njej) padli kot žrtve zgodovine. Akcija se je začela v Novi slovenski zavezi (NSZ) oziroma na pobudo Tineta Velikonje, od tam pa se je razširila po župnijah, iz katerih so bile doma žrtve. "Nastali so farni spominski odbori za postavljanje farnih spominskih plošč," je razložila Meta Velikonja, sestra pobudnika akcije. NSZ je podpirala in spremljala delovanje lokalnih spominskih odborov, ki so na seznamih in popisnih listih zapisovali "domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja". Po nekaj letih je jasno, da gre tudi pri teh spominskih znamenjih predvsem za ideologijo, precej manj pa za pieteto do pokojnih.

Pri spominskih ploščah ne gre le za številska dejstva, ampak za ljudi z imeni, s priimki in svojci ter soborci, ki jih spomin še ni zapustil. Enega od primerov napačnega navajanja podatkov na spominskih ploščah najdemo na idiličnem Otočcu. Tam so leta 1998 postavili ploščo, na kateri so navedena tudi imena ljudi, ki niso padli kot domobranci ali žrtve komunizma. Na plošči v župnišču so zapisana imena Franca Rebeka in Florijana Goloba (oba sta umrla po internaciji na Rab leta 1943) ter Franca Medveda, ki je umrl, ker je neprevidno ravnal s puško, vsa njegova družina pa je delala za partizane. Med žrtvami sta navedena Marija Rifelj in njen sin Franc, ki so ju Nemci med ofenzivo leta 1943 ubili doma. Franc je bil partizan, enako kot Jože Radovan (ujet, odpeljan v koncentracijsko taborišče, umrl v krematoriju), Franc Žitnik (padel leta 1944 pri Grosupljem) ali Alojz Jožef, ki je dočakal konec vojne, bil član združenja borcev in umrl leta 1974 v novomeški bolnišnici!

Dopis krajevnega odbora združenja borcev krajevnemu župnijskemu uradu iz leta 2000 navaja "popis imen, ki so 'pomotoma' vklesana na spominsko ploščo," in prošnjo za odstranitev osmih imen. "Ne želimo z javno objavo vašega dejanja zaostrovati razmer in razburjati javnosti ter povzročati dodatne nejevolje krajanov," je takrat zapisal predsednik borčevskega združenja. Današnji predsednik Janez Košak pet let pozneje pravi: "Še vedno se ni nič spremenilo - kjer so ta beli, so ta rdeči."

Varovanje dobrega imena

Glavni odbor slovenskega združenja borcev je pred štirimi leti pozval lokalne odbore, naj evidentirajo takšne primere. Precej dolg seznam spominskih znamenj in spornih imen je izdelal novomeški odbor. Ugotovil je, da so na domobranskih ploščah napisana imena "na primer umrlih internirancev, padlih borcev, vaščanov, ki so jih ustrelili italijanski vojaki, in celo oseb, ki so umrle nekaj let po vojni". Na Dolenjskem so evidentirali največ takšnega izkrivljanja zgodovine. Poleg Otočca (kjer so nazadnje našteli celo enajst imen, ki ne sodijo na spomenik) sta najbolj sporna ajdovska župnija, kjer so imena dvanajstih internirancev na Rab in v Dachau, umrlih med letoma 1942 in 1945, preprosto dodali na spomenik domobrancem na pokopališču Sela pri Ajdovcu. Šentjernejska fara premore kar tri spomenike žrtvam, ki niso korektni. Na šentjernejskem pokopališču sta na spomeniku kot žrtvi navedena sicer "samo" partizan Cankarjeve brigade in žrtev nemške ofenzive, na cerkvenih spomenikih v Stari vasi pa jih kar mrgoli (štirje partizani, dva talca in žrtev italijanskih okupatorjev). V Šmarju je število napačnih navedb rekordno - štirinajst ljudi, navedenih na domobranski spominski plošči, je dejansko umrlo v bombardiranjih, bili so talci ali so padli v partizanih proti koncu druge svetovne vojne.

Zanimiv je primer Alojza Kumpa, katerega ime je bilo že napisano na spomeniku NOB na v Gornji Sušici. Kot trdi Kumpova vdova, so ga leta 1942 domači izdajalci ovadili italijanskemu okupatorju zaradi sodelovanja z OF. Po aretaciji so ga odpeljali, že med potjo mučili in na poti ustrelili. Njegovo ime so še enkrat zapisali na spomeniku domobrancem v Dolenjskih Toplicah. Še bolj bizaren je primer spomenika na pokopališču ob cerkvi v Šmihelu, kjer je - poleg imen dveh partizanov - napisano tudi ime Ludvika Erbide; desetletni deček, ki naj bi bil žrtev partizanskega nasilja, se je igral z bombo. To je razneslo, otroku pa ni bilo več pomoči.

Območni odbori združenj borcev so ob posameznih postavitvah protestirali zaradi imen, ki so se znašla na spominskih ploščah, dejansko pa niso mogli storiti nič. Do sodnega varstva so upravičeni svojci umrlega. Spoštovanju pravice do pietete pa so se postavljavci spominskih znamenj izognili tako, da so sezname in spomenike izdelovali brez soglasja svojcev. Vrhovno sodišče je v edini tovrstni sodbi na naših sodiščih razsodilo v prid svojcem in ugotovilo, da so tožniki v takšnem postopku lahko samo neposredni oškodovanci, to pa pomeni najbližje sorodnike pokojnikov. Torej se na sodišču za varovanje dobrega imena posameznika ne more zavzemati recimo borčevska organizacija.

V zid cerkve Svetega Miklavža v Godešiču so vzidali ploščo in jo odkrili junija 1993. Na njej so bili zgolj (glede na prej navedene napise razmeroma neideološki) letnici "1941-1945", zraven podpis "Sovaščani 1993", vmes pa 27 imen pokojnikov, umrlih v vojnih letih. Dvanajst izmed njih je bilo udeležencev NOB, poznejši tožniki - svojci - pa so že pred postavitvijo plošče predložili pisne izjave o nestrinjanju oziroma nasprotovanju temu, da se imena pokojnih borcev vpišejo nanjo. Poleg svojcev se je tožbi pridružila lokalna zveza borcev Godešič. Vendar to ni pomagalo, prav tako ne mnenje ljubljanskega nadškofijskega ordinariata, ki je v soglasju k postavitvi plošče župnijskemu uradu Reteče napisal, da nikogar ni mogoče prisiliti, da bi pustil ime svojca napisati na ploščo. V postopku sodišče ni prepoznalo segregacije partizanov in internirancev ali "manjvrednosti" domobrancev in mobilizirancev v nemško vojsko.

Velikonjeva je med razlogi za prisvajanje žrtev na spominskih ploščah poudarila dva: "Svojci borcev ne želijo, da so ti zapisani na isti plošči z žrtvami pobojev, pa tudi za vse se natanko ne ve." Sodišče, ki je obravnavalo škofjeloški primer, je nazadnje dalo prav svojcem, toda s tem imena še niso izginila z zidu. Ker niti župnijski urad niti krajevna skupnost Godešič nista hotela komunicirati z borci (ti so bili sotožniki poleg svojcev), so ti sodišču predlagali izvršbo. Sodišče jim je dovolilo, da so najprej izdelali nadomestno ploščo, s to je strokovna oseba zamenjala sporno ploščo, s slednje pa so poleg tega izbrisali imena dvanajstih udeležencev NOB.

Tudi drugod po Sloveniji je precej spominskih znamenj, ki bi si zaslužila pregled pod drobnogledom, je pa težko najti pokrajino, kakršna je Dolenjska, kjer bi bila delitev tako globoko zarezana v medsosedske in medvaške odnose. Janez Kos iz komisije za kulturno dediščino pri Zvezi združenj borcev Republike Slovenije se spomni, kako so mu Italijani starega očeta ubili na postelji, domobranci pa so njegovo ime zapisali v Črne bukve: "Gre za slo povečati število, farnih plošč pa je veliko." Tudi Niko Lukež iz ljubljanskega Društva za spoštovanje in varovanje spomenikov je nedavno povedal: "To, da tuje in svoje zločine pripisujejo partizanom, je bila že medvojna praksa. Gre za prikazovanje čim večjega števila žrtev."