terorizem / Nebeška vrata

Ko so London stresli štirje simultani samomorilski napadi, so bili vsi šokirani - najprej nad dejstvom, da so se samomorilski napadi preselili v London, in potem nad razkritjem, da so se samorazstrelili fantje iz Leedsa, "naši fantje", Britanci muslimanskega rodu, "ponosni na to, da so Britanci", simpatični, asimilirani, vljudni, povsem običajni britanski muslimani, ki so uživali v zahodnem načinu življenja in celo igranju cricketa. Javno mnenje: to je bilo iracionalno, nepričakovano, nepredvidljivo. Ob tem so vsi po malem pozabili, da sta aprila 2003 v Izrael odpotovala dva britanska muslimana, da bi se simultano samorazstrelila - enemu je detonacija uspela, drugemu pa ne. To, da se bo kak britanski musliman slej ko prej samorazstrelil tudi v Britaniji, torej ni bilo ravno nepredvidljivo. Še toliko bolj, ker so fantje iz Leedsa - gledano retrospektivno - ustrezali profilu članov "hamburške celice", Mohamedu Atti in bratoma Alshebri, ki so 11. septembra 2001 samomorilsko napadli Svetovni trgovinski center: fantje iz Hamburga so prav tako uživali v zahodnem življenju, kadili, poslušali pop glasbo. Atta je bil iz dobro situirane odvetniške družine, v kateri ženske niso nosile feredž, študiral je arhitekturo, toda življenje v Nemčiji ga je po drugi strani radikaliziralo, bolje rečeno, ob vsej tisti islamofobiji, diskriminaciji in nestrpnosti se je čutil zavrnjenega in nezaželenega, obenem pa tako ponižanega kot Bližnji vzhod, ki so ga arabski avtokrati, vazali ameriškega imperializma, pred njegovimi očmi spreminjali v Disneyland za zahodne turiste. Kot pravi Stephen Holmes, eden izmed devetih ekspertnih koavtorjev monografije Osmišljanje samomorilskih misij (Making Sense of Suicide Missions), ki jo je letos uredil Diego Gambetta: Atta in njegovi kompanjoni so mentalno obtičali med Zahodom in Bližnjim vzhodom - bili so preveč pozahodnjačeni, da bi se lahko vrnili na Bližnji vzhod, obenem pa niso bili dovolj pozahodnjačeni, da bi lahko ostali na Zahodu, v družbi, ki jih je privlačila in hkrati odbijala. Kar nas seveda pripelje do vprašanja: je bilo dejstvo, da se je "vojna civilizacij" - bitka med dvema identitetama - odvrtela v njih samih, že zadosten razlog za to, da so v ognju zahodnih "minaretov" videli vrata v Raj?

Dobra smrt

Med oktobrom 1944 in avgustom 1945 se je okrog 3.000 japonskih pilotov prelevilo v kamikazeje - z letali so se samomorilsko zaletavali v ameriške letalonosilke in bojne ladje. Napihnili so jih v nacionalne junake, božanstva, neke sorte pop zvezdnike z belim svilenim šalom - vse bolj paničnim Japoncem so kazali, kako se umira za domovino, čast in cesarja, ameriške vojake pa so "teroristično" spravljali v strah, paniko in histerijo. Kamikazeji, ki so pod kotom 50 stopinj strmoglavljali v "lepo smrt", so bili radikalizacija shinta, zena in tradicionalne vzgoje, ki so učili, da je Japonska božanskega izvora, da je taka tudi cesarska dinastija, da je človeško življenje v primerjavi z večnostjo države in cesarske dinastije nepomembno, da cesarska linija ne sme biti za nobeno ceno prekinjena, da je umreti za cesarja patriotsko in da bodo tisti, ki bodo zanj umrli, mučeniško glorificirani v templju Yasukuni in nagrajeni s posmrtnim življenjem v budističnih nebesih. Kamikaze je bil simbol moralne vzvišenosti in čistosti. In v smrt niso strmoglavljali kaki naivni, neizobraženi fantje - ne, med kamikazeji najdete mnoge študente, predvsem umetnosti, humanistike in prava, pa ateiste, liberalce ter fane Marxa in Lenina, ki so hoteli Azijo osvoboditi evropskega kolonializma.

Kandidati za kamikazeje so se javljali prostovoljno: ker so jim obljubljali slavo, ker so jim rekli, da bodo prišli v knjige, ker so se imeli za izbrance. Imeli so trume oboževalcev, šolarke pa so jim pošiljale lutke. Ni čudno, da so nekateri prošnje za sprejem napisali z lastno krvjo. Vse je bilo ritualizirano: pred odhodom na misijo so se nadišavili in dali popraviti zobe - umreti so hoteli lepi in čisti. Z odprtimi očmi. Na predvečer misije so jim pripravili pogrebni banket, ki je vključeval tudi orgijo. Postrigli so si lase in nohte ter jih poslali domov - ker so vedeli, da je to vse, kar bo ostalo od njih. In vedeli so, da bodo njihove družine dobile naziv "častna družina", da bodo upravičene do večje zaloge živil in da bodo imele na državnih ceremonijah boljše stole. Z eno besedo: njihovi nadrejeni so ustvarili atmosfero, v kateri si kamikazeji niso mogli več premisliti. Ko so enkrat prestopili med kamikazeje, svoje odločitve niso mogli več preklicati. Usvariti je bilo treba atmosfero, ki je kamikazeje obdržala v liku - atmosfero, v kateri jih ni smelo nič dekoncentrirati in odvrniti od želje po "dobri smrti".

Za uspeh samomorilske misije je ključna prav atmosfera, ki samomorilca obdrži v samomorilskem liku - ki torej njegovo željo po smrti ohranja pri življenju. Če kdo zatrepeta ali podvomi, pade misija v vodo. Da so London napadli štirje samomorilci, zato ne preseneča: ker jih je bilo več, so lažje drug drugega motivirali in kontrolirali, pa tudi lažje so dobili občutek, da so del tajne, zarotniške, elitne celice, kar je njihovo "zavezo" okrepilo. In to je ključno: bolj ko so "mučeniki" sekvestrirani, manjša je priložnost za reality check. Princip "partijske" celice nudi atmosfero, ki jih do zadnjega trenutka obdrži v samomorilskem liku. In kot pravi Gambetta, sta zadnje pismo, ki ga mučenik napiše svojim domačim, in zadnji video, ki je neke sorte mučenikov testament, namenjena prav temu - da bi mučenik ostal v liku. Ko enkrat napiše "zadnje pismo" in posname "zadnji film", ne more več nazaj. Da pa si mučenik res ne bi premislil, so samomorilske misije brez načrta za pobeg - "mučeniki", ki so 11. septembra 2001 ugrabili štiri potniška letala, se v pristajanju niso nikoli urili.

Brez katarze

Zelo podobno, četudi ne povsem, je bilo pri Črnih tigrih, hardcore krilu gverilske organizacije Osvobodilni tigri tamilskega Eelama, ki se je med letoma 1987 in 2003 na Šrilanki za osvoboditev in neodvisnost Tamilov borilo s samomorilskimi misijami. Črne tigre je po enoletnem fizičnem in psihološkem drillu v skrivnih tamilskih kampih čakala prisega Pirabakaranu, voditelju Črnih tigrov, ki jim je predal tudi amulet s cianidno kapsulo in ob tem vedno poudaril, da so Črni tigri "samozaščitni oklep naše rase", "ognjene krogle" in "ljudje jeklene volje in mehkih src, ki komaj čakajo, da bodo umrli". Smrt Črnega tigra je bila "zgodovinski dogodek", še več, "čudežni dogodek, ki podari življenje" - Črni tiger nikoli ne umre, ampak "gane in prebudi nacionalno dušo". Identiteta Črnih tigrov, med katerimi je bilo največ takih, ki so neposredno izkusili teror šrilanške vojske (bombardiranje, smrt bližnjih ipd.), je bila skrivnost tudi za ostale, navadne tamilske gverilce, kar pomeni, da so živeli v tajnem, zarotniškem, sektaškem mraku, ki jim je dajal občutek izbranosti. Da bilo bilo vse skupaj čim bolj ritualizirano, so Črnemu tigru pred odhodom na samomorilsko misijo priredili poslednjo večerjo in fotografiranje s Pirabakaranom - poti nazaj zdaj ni bilo več.

Ko se je Šrilanka leta 1948 - tedaj še Cejlon - znebila britanske kontrole, je vsa oblast prešla v roke večinskih budističnih Singalov, ki so hitro - pod taktirko slavljenega zakonskega para Bandaranaike - poskrbeli za skrajno šovinistično in brutalno diskriminacijo hindujskih Tamilov. Tamili, ki so se v sedemdesetih urili v kampih Palestinske osvobodilne organizacije, so ciljali predvsem vojaške cilje, toda ker je potem vedno sledila huda retaliacija (leta 1983 so v Colombu poklali okrog 2.000 Tamilov), se je situacija tako zaostrila, da so na sceno stopili Črni tigri - začelo se je 5. julija 1987, ko je tamilski kapetan Miller, "prvi Črni tiger", na severu polotoka Jaffna s tovornjakom-bombo v slogu Hezbollaha zapeljal v vojaško bazo in za sabo pustil okrog 100 mrtvih. Med letoma 1987 in 2003 je na okrog 200 samomorilskih misijah, ki so se odvrtele predvsem na severu in vzhodu Šrilanke, umrlo 241 Črnih tigrov - njihove žrtve so bili visoki politiki, ministri, predsedniški kandidati, celo šrilanški predsednik Ranasinghe Premadasa in kakopak bivši indijski premier Rajiv Gandhi, ki ga je leta 1991 pokončala z eksplozivom opasana bejba po imenu Dhanu.

Toda samomorilske misije Črnih tigrov so se razlikovale od drugih samomorilskih misij. Prvič, samomorilskemu napadu je ponavadi sledil napad gverilcev - samomorilski napad je bil le "inicialni udarec", ki je zmedel vojsko in gverilcem odprl "vrata". Drugič, Črnih tigrov - za razliko od islamskih "mučenikov", ki jih na drugi strani detonatorja čakajo Nebesa, Alah, odveza vseh grehov, srečanje z bližnjimi, večna slava ipd. - ne čaka posmrtno življenje. Še reinkarnacija ne. In tretjič, Črni tigri na samomorilski misiji niso vedno umrli - mnogi so se rešili in vrnili. Ergo: smrt Črnega tigra ni bila nujna za uspeh misije. In kot pravijo avtorji monografije Osmišljanje samomorilskih misij, velja na Bližjem vzhodu ravno obratno: za uspeh samomorilske misije je nujna tudi smrt napadalca. In tega se napadalec vedno tudi zaveda: če na misiji ne bo umrl, misija ne bo uspela. Ker pa islam samomore prepoveduje, palestinski ideologi samomorilskih misij, raje uporabljajo izraz "mučeniška operacija" oz. "sveta eksplozija", hitro pa so tudi oznanili, da so samomorilske misije v tej asimetrični vojni upravičene, ker Palestinci ne posedujejo tako težkega orožja kot Izrael.

Muslimanske skupnosti so se že v preteklosti, recimo v Malabarju (Indija), Acehu (Indonezija) in Suluju (Filipini), proti zahodnim - pretežno evropskim - oblastem pogosto borile s samomorilskimi napadi, toda novo dimenzijo sta jim dali islamska revolucija v Iranu in iransko-iraška vojna: poveljniki so namreč na tisoče iranskih mladeničev poslali na "mučeniške" samomorilske misije, s katerimi so potem ajatole motivirali ostale vojake in javnost. Z iransko-iraške fronte se je to novo orožje za množično uničevanje preselilo v Libanon, kjer ga je leta 1983 - po spektakularnih samomorilskih napadih na iraško ambasado in izraelski štab v Libanonu (1981, 1982) - prevzel šiitski Hezbollah, naelektren z islamsko revolucijo v Iranu na eni in pokoli muslimanov v Sabri in Šatili na drugi strani. Samomorilske misije, ki so se iz Libanona razširile na Šrilanko, v Turčijo, Vzhodno Afriko, Kašmir, Čečenijo, Savdsko Arabijo, Maroko, Indonezijo, Izrael in Irak, so torej formatirala osemdeseta, potemtakem čas libanonske državljanske vojne, iransko-iraške vojne, izraelske invazije na Libanon, sovjetske okupacije Afganistana, zmage islamske revolucije v Iranu in vzpona protestantskega fundamentalizma v Ameriki - čas, ko so teroristi tehnološko "preskočili" in ugrabitve potniških letal zamenjali s samorazstrelitvami.

Ne brez razloga: samorazstrelitve so propagandno bolj učinkovite. Iz dveh razlogov. Prvič, ugrabitve potniških letal so vedno povezane z materialnimi interesi (izpustite naše prijatelje, dajte nam denar ipd.), medtem ko so samomorilske misije vedno povezane s čistostjo in moralno vzvišenostjo - napadalec, ki se samorazstreli, da za "stvar" svoje življenje. Ta, ki se samorazstreli, je bolj moralen od teh, ki jih je razstrelil. In drugič, ugrabitelji potniških letal niso nikoli razstrelili, s čimer so vedno pokazali, da oklevajo, da so kompromisarski, da niso voljni iti do konca. Prav narobe pa samomorilski napadalci vedno znova dokažejo, da se za svoje življenje in za življenja civilistov ne menijo, da so bili voljni iti do konca in da jih ne more nič zadržati. Niti smrt. Samomorilski napadi - "govori, ki jih razumejo Arabci in ne-Arabci, celo Kitajci", kot je rekel Osama bin Laden - so dobro psihološko orožje: džihad ohranjajo pri življenju, dvigujejo moralo, vedno znova kažejo, da so "mučeniki" nad smrtjo in da je mogoče vojaško premočnega sovražnika premagati z nevojaškimi sredstvi, medtem ko deželo, ki jo udarijo, po eni strani prisilijo v represivne, agresivne ukrepe in masivno retaliacijo, ki slej ko prej naletijo na odpor lokalne in globalne javnosti, po drugi strani pa jo prikrajšajo prav za katarzo - ker napadalci na misiji umrejo, pravici ne bo nikoli zadoščeno, kar zahodno dušo ubija. Je za Zahod kaj bolj srhljivega od človeka, ki se ne boji samomora? In dalje: je kaj bolj srhljivega od vojske, ki je sposobna svoje vojake prepričati, da naredijo samomor? To ni mala stvar: ne pozabite, da kolumbijski revolucionarni armadi pred nekaj leti ni uspelo dobiti prostovoljca, ki bi se z letalom samomorilsko zaletel v predsedniško palačo, pa čeprav so družini potencialnega prostovoljca ponujali 2 milijona dolarjev.

To, kar se je začelo nekje na iransko-iraški fronti in se potem nadaljevalo v Libanonu, je torej po ovinkih prišlo v London. Stare, pozabljene, eksotične vojne, ki se nas v svojem času niso dotikale, prihajajajo za nami - na srhljiv način. A po drugi strani, to, da so se samomorilske misije tako dobro prijele, ne preseneča. Običajno rečejo: teroristom ne bomo popuščali! Njihove igre ne bomo sprejeli! S teroristi ni pogajanja! Odtod vtis, da terorizem in samomorilske misije ne dajejo političnih rezultatov. Kar ni res: če namreč malce bolje pogledate, ugotovite, da samomorilske misije dajejo rezultate. Recimo:

* Libanon je leta 1983 zajel prvi veliki val samomorilskih napadov, vključno s simultanima napadoma na ameriško in francosko vojaško bazo. Rezultat: leto kasneje so se multinacionalne mirovne enote umaknile iz Libanona.

* Ker je Izrael leta 1982 okupiral Libanon, so se na Bližnjem vzhodu vrstili novi in novi vali samomorilskih napadov. Rezultat: leta 1985 se je Izrael iz osrednjega Libanona umaknil in zadržal le varnostni pas ob meji.

* Sledil je novi val samomorilskih napadov. Rezultat: Izrael se je leta 2000 umaknil iz varnostne cone.

* S samomorilskimi misijami so skušali sicer doseči izraelski umik najprej iz Libanona in potem z okupiranih palestinskih teritorijev, toda ko je stekel mirovni proces, so se samomorilske misije nadaljevale, to pa zato, ker so Hamas in raznorazne mučeniške brigade, islamske in sekularne, v mirovnem procesu videle le pogajalski kompromis, ki ne pelje v brezpogojni izraelski umik z okupiranih teritorijev, sploh pa ne v ukinitev Izraela. Rezultat: vse bolj prestrašeni Izraelci so leta 1996 vrgli strpne, zmerne laburiste in izvolili precej bolj trdi in brezkompromisni likud - in z mirovnim procesom je bilo konec.

Če torej vprašate teroriste, se samomorilske misije izplačajo. In prav zato so se povsod tako dramatično - in tragično - prijele.

Fakti o raju

In tako kot je to, da samomorilske misije ne dajejo rezultatov, le mit, so le mit še nekatere druge reči.

* Mit: samorazstreljujejo se revni, obupani, naivni, neuki, nevedni, neizobraženi ljudje. Fakt: raziskave kažejo, da se za samomorilske misije odločajo predvsem vljudni in resnobni, ne ravno pobožni, visoko izobraženi, relativno solidno situirani ljudje, pretežno srednji razred, pogosto študentje, celo nogometaši in sinovi magnatov, vsem pa je v povprečju skupno to, da so imeli neposredne, ponižujoče, zelo drastične izkušnje z izraelsko represijo in da so zato alergični na medlo, zmerno, spravljivo politiko Palestinske oblasti. Ergo: Busheva teza, da je treba ljudi le izobraziti, pa bo terorizem izginil, ne drži.

* Mit: ljudje, ki se samorazstreljujejo, so mentalno moteni. Fakt: teroristične organizacije sistematično izločajo vse paciente, patološke primere in psihopate - potrebujejo pač ljudi, ki izgledajo normalno in na katere se lahko zanesejo, torej ljudi, ki so dovolj stabilni in sofisticirani, da se lahko prikrijejo in vključijo v tuje okolje, ne da bi pritegnili pozornost. V interesu terorističnih organizacij je, da so ljudje, ki jih izberejo za samomorilske misije, mentalno zdravi. S smrtjo se jim ne sme muditi. Depresivca s samomorilskim impulzom avtomatično zavrnejo: če hočeš postati mučenik, potem moraš umreti zato, ker ljubiš življenje, ne pa zato, ker ga preziraš - ali pa zato, ker si bolan. Tisti, ki samomorilski napad organizirajo, ga hočejo prikazati kot heroično dejanje, ne pa kot dejanje iz obupa. Mučenik ne umre zato, ker je hotel umreti, ampak zato, ker je hotel živeti - ker je poln upanja.

* Mit: samomorilske misije so iracionalna dejanja. Fakt: samomorilske misije so racionalna dejanja. Če ne bi bile, ne bi uspele. Atta in njegovi so bili skulirani, disciplinirani, potrpežljivi profiji, ki so prestali dolge priprave, dolgo inkubacijsko dobo in dolgo čakanje na D-Day. Brez racionalnosti ne bi prišli do konca. To, da so se urili v "sovražnikovih" letalskih šolah, pomeni, da so bili zelo racionalni. Še več, Atta je celo prijavil krajo potnega lista, ker je hotel novega, da bi prikril svoja potovanja v Afganistan. Če hoče samomorilska misija uspeti, ne sme temeljiti le na veri. Drži, "priročnik" je ugrabiteljem resda svetoval, da naj med celotno operacijo berejo Koran, toda Koran je bil tam bolj zato, da je mučenika držal v liku - da ga ne bi slučajno kaj posvetnega dekoncentriralo in odvrnilo od želje po mučeniški smrti. Bolje rečeno, samomorilske misije so razložljive tudi brez islama - tudi brez slogana "ni ga Boga razen Alaha". V vsaki samomorilski misiji je vedno dovolj nereligioznih, sekularnih motivov, navsezadnje, celo sam bin Laden je bil vedno poln povsem tuzemskih zahtev: umik Izraela z okupiranih teritorijev, umik Amerike iz Zaliva, dekolonizacija Bližnjega vzhoda, konec zahodne podpore Mubaraku. Ne, ni se ti treba sklicevati na Boga. Ruski anarhisti so se serijsko samorazstreljevali na začetku 20. stoletja - in bili so ateisti. Sploh pa: to, da boš po smrti čaščen in slavljen, nima nobene zveze z Bogom, ampak kvečjemu s sodobnim, povsem sekularnim konceptom fame.

Po napadu na Irak, kjer je Bush odprl novo fronto "vojne proti terorju", se je število samomorilskih misij divje pomnožilo. Kar je bilo pričakovati: ko se vojna intenzivira, se intenzivirajo tudi samomorilske misije. Tako je bilo na Bližnjem vzhodu in na Šrilanki. In tako je bilo med II. svetovno vojno, toda ne le na Pacifiku: ko so Nemci napadli SZ, so sovjetski komandanti svojim pilotom ukazali, naj se zaletavajo v nemška letala - ko pa se je situacija obrnila, so tak ukaz dobili nemški piloti, ki so kasneje, tik pred koncem vojne, strmoglavljali tudi na mostove, da bi blokirali sovjetski prodor. Mučeniška mentaliteta se pač dobro rima z vojnim kontekstom - vojake, ločene od družine, civilnega okolja in realnosti, ujete v strogo vojaško hierarhijo, je vedno najlažje prepričati, da se samomorilsko žrtvujejo za domovino. Gambetta ne namiguje zaman, da samomorilski mučeniki zelo spominjajo na zahodni tip narodnega heroja. Saj res: kako se že zahodni vojaki od nekdaj motivirajo za junaški boj do zadnjega moža? Kaj jih žene v boj do zadnjega moža? Točno: nesebičnost, prezir do sovražnika, maščevalnost, ideološka indoktriniranost in bojna molitev. In seveda: če imajo občutek, da umirajo skupaj, jih smrti ni strah. Islamski mučeniki so le mutacija zahodnih vojnih herojev.