šport / Zgodovinsko svetovno prvenstvo

Kako je v slabem letu prišlo do velikega rezultatskega preskoka od skoraj razočaranja na OI v Atenah z le enim finalnim nastopom do kar petih finalov s preteklega svetovnega prvenstva v Montrealu?

To je zelo težko razložiti, ker je fenomen športa delo z ljudmi. Specifikacija doseganja vrhunskih rezultatov, torej enačba vrhunskega rezultata, je pogojena z mnogimi dejavniki. V šoli so nas učili, da je teh dejavnikov petdeset, sam pravim, da jih je še več, in vse je treba upoštevati. Tu imajo določeno prednost plavalci, ki plavajo svetovne rekorde. V predtekmovanjih lahko tako plavajo z veliko rezerve. Naši plavalci pa morajo dosegati svoje najboljše rezultate, če se hočejo uvrstiti v polfinale ali finale. V Atenah je pač manjkalo takšnih rezultatov.

Gre za stotinke, desetinke?

Tudi sekunde. Recimo, če Anja Klinar za tri ali štiri sekunde zgreši svoj osebni čas, ne pride v finale. Anja mora stoodstotno odplavati svoj rezultat 2:42:00, z njim bi bila peta ali četrta. Torej nimamo tiste rezerve nekaj sekund ali desetink, s katerimi se lahko poigraš, se v predtekmovanjih malo skopaš in prideš do finala. Poleg tega mislim, da smo tokrat imeli tisti res pravi timski duh, kar je bilo zelo pomembno. Celotna ekipa mora držati skupaj. Ne glede na to, da gre za individualni šport, moramo delovati kolikor se le da kohezivno in v ekipi ne sme biti razdorov.

Videti je bilo recimo navijanje ostalih reprezentantov med slovenskimi nastopi ...

Poleg tega smo tudi sestanke imeli vsi skupaj, zvečer smo se vsi zbrali in vsak uspeh smo nagradili z aplavzom. Ustvarili smo zelo pozitivno vzdušje, in to je gotovo bil eden izmed dejavnikov uspešnega prvenstva. Moram pa reči, da so tudi trenerji svoje delo opravili fenomenalno, recimo Tahirovič je od olimpijade naredil ravno tolikšen skok, da se je uvrstil v špico. Poleg tega so zelo pomembne štafete, predvsem za timsko dinamiko, za ekipni duh. Posebej za nas Slovence je to pomembno, ker smo veliki egoisti, včasih še celo preveliki, vsak bi kar nekaj po svoje delal.

Je morda k boljšim rezultatom naših pripomoglo dejstvo, da so po štiriletnem ciklusu olimpijade nekateri plavalci končali kariero in je bila zato konkurenca manjša?

Konkurenca ni bila manjša, Tahirovič bi s tem rezultatom dosegel medaljo na OI. Moramo vedeti, da je bilo na tem prvenstvu doseženih devet svetovnih rekordov in 16 rekordov iger. Po moji pavšalni analizi je bilo to prvenstvo celo ostrejše od OI. Šlo je za isti rang tekmovanja. Vsi plavalci, ki so šli na olimpijado, so prišli tudi na to prvenstvo. Manjkalo jih je zelo malo, le dva ali trije, ker pač niso bili dovolj dobro pripravljeni. Dosti je bilo govora, da ni tega in ni onega, vendar eden plavalec ne more razvrednotiti nastopa cele skupine, ki ti pač naredi rating.

Slovenska reprezentanca je štela 12 plavalcev, kar niti ni tako malo ...

Peljali smo sedem fantov in pet deklet, in to res ni malo. Izbor imamo tak, da vzamemo 16. rezultat iz prejšnjega svetovnega prvenstva, in to je potem norma. Tokratna norma so bili rezultati iz Barcelone.

Kako pa izbirajo v drugih državah?

Različno, eni imajo dvanajsto mesto, nekateri celo finale. Tiste najmočnejše države si lahko privoščijo šok terapijo in na državnih prvenstvih izberejo enega tekmovalca ali dva. Gre za množične reprezentance, ki imajo po petdeset plavalcev v eni kategoriji in tudi nastopajo v vseh disciplinah. Drugače sploh ne morejo izbirati, saj se jim zadeva preveč zaplete. Pred dvema letoma je bil celo primer, ko se Ian Thorpe ni uvrstil v reprezentanco, ker je padel, pa so mu potem vseeno dovolili nastop, saj je bil aktualni svetovni prvak. In bilo bi škoda, če ne bi štartal.

Ko ravno govorimo o različnih sistemih, Hrvati so na prvenstvo peljali le tri plavalce ...

Hrvaška ima celo posadko v ZDA, tam se plavalci uveljavljajo, to je deloma problem tudi pri nas. Ameriški trenerji oblegajo naše plavalce, saj naši domači trenerji ustvarijo kar nekaj perspektivne mladine. Ta mladina pa rine v ZDA predvsem zaradi študija, ker tam ob plavanju lahko naredijo tudi fakulteto. To bomo v Sloveniji zelo težko ustavili. Ko gredo pri nas plavalci na fakulteto, nikogar več ne zanima, kaj študent še počne poleg študija. Imamo neke predpise, ki to urejajo, a realno je vse skupaj zelo neusklajeno. Recimo povsem banalen primer, študij biologije, kjer bi veliko naredili že, če bi začeli obvezne vaje ob devetih, namesto da so vaje ob sedmih, ko ima naš plavalec jutranji trening. V ZDA pa je vse to prilagojeno potrebam športnikov. Jernej Godec študira na Berkeleyju in tam ima študij prilagojen potrebam treningov. Pri nas je to mogoče le pri redkokaterem študiju, kjer ni obveznih vaj. Kar se tiče Hrvatov, nekako niso bili zadovoljni s projektom in so ubrali drugačno pot. Hoteli so graditi na štafeti 4 x 100 prosto, kjer pa tudi Duje Draganja ni bil zadovoljen, ker je ugotovil, da štafeto gradijo zgolj na njem, in tako so to idejo opustili. Mi imamo recimo fantastično štafeto, ki je nastala po naključju, in ne vem, če bomo še kdaj imeli tako srečo. Imamo dobrega hrbtaša, prsača, delfinista in mladega Godca za kravl in bili so peti na svetu, takoj za nepremagljivimi državami.

V ZDA študirata in trenirata tudi Anja Čarman in Tamara Sambrailo, sta tam dejansko dovolj napredovali?

Morda se naši trenerji bolj potrudijo, ker imamo malo plavalcev. Glede teh dveh deklet pa recimo takole, počakajmo še kakšno leto, saj je selitev ogromna sprememba. Novo je življenje, novi trenerji in tudi samo delovanje. To vprašanje si spet postavimo čez eno leto, če takrat ne bo nič, potem bomo začeli iskati razloge za nastalo situacijo.

Kakšna je torej vaša ocena rezultatov slovenske reprezentance?

Boljšega nastopa nismo imeli nikoli. Razen morda v Guayaquilu leta 1982, ko smo osvojili zadnjo Petričevo medaljo. Tokrat smo imeli v igri za medalje kar dva plavalca, imeli smo pet finalnih uvrstitev ter šestnajst uvrstitev v polfinale. Poleg tega smo imeli praktično v vsakem delu tekmovanja, vsak dan, svojega predstavnika, kar je pohvalil celo reporter televizije Eurosport.

Ali bo sedanjo generacijo nasledila podobno talentirana?

Pri nas nimamo piramide, gre bolj za gobo. Do mladinskih konkurenc se kar nekaj otrok ukvarja s plavanjem, potem je ozko grlo tistih, ki se uspejo prebiti do članske kategorije, sledi spet nekoliko širši vrh. Zagotovo prihaja nekaj izvrstnih mladih plavalcev, recimo Damir Dugonjič in Vita Sonjak iz Fužinarja, ki sta bila tudi finalista mladinskega evropskega prvenstva, poleg njiju prihaja še eno dekle in skozi sito se bo spet zlilo nekaj dobrih plavalcev. Sara Isakovič je med člane prestopila letos, še lani je bila evropska mladinska prvakinja. Sara mora narediti le še čisto majhen korak naprej, recimo pol sekunde, in osvajala bo medalje, če bo le rezultate dosegala v pravem času.

Recimo v finalu namesto v polfinalu, kot se je zgodilo tokrat ...

Moramo vedeti, da po novem sistemu športnik trikrat nastopa. Prej so bili le predteki in finale v istem dnevu, sedaj so zjutraj predtekmovanja, popoldan se 16 najboljših bori za finale, ki je na sporedu finale šele naslednji dan.

Bo kateri izmed mlajših dosegel raven Mankoča, Tahiroviča ali Medveška?

Gotovo bodo, recimo Dugonjič, ki je visok dva metra. Višina je namreč zelo pomembna, fizikalni zakon je pač tak, da ima višji plavalec izmed dveh, ki imata sicer isti premer, pač manj upora. Recimo veliki šampion Michael Gross je imel prek dva metra, pa Popov in dandanes Grant Hackett, ki je cela zverina, ko stopi iz bazena.

Poglejmo zdaj še razmere pri nas doma, v Ljubljani praktično nimamo ustreznega pokritega bazena, hkrati pa imamo aqualande in toplice, kjer lahko zgolj brodimo po vodi ...

Sam sem na Koleziji trener že 32 let. Zelo me boli, da je civilna družba tako pasivna. Mesto ima tudi svojo strategijo, svojo politiko, ki ni dosledna. Kolezija je bila že neštetokrat določena za sanacijo. Očitali so nam hipoteke, ki pa smo jih ovrgli, in danes je Kolezija prosta vseh bremen, denarja za sanacijo pa še vedno ni. Se pa z mestom dogovarjamo, da bi jo ohranili kot športno-rekreativni objekt.

Obstajajo morda projekti za adaptacijo 33-metrskega bazena v Tivoliju?

V preteklosti smo se o tem že dogovarjali, vendar se je takrat pojavil projekt Ilirije, ki je bil po moje fenomenalen, a je pozneje zastal. Za nas, plavalne delavce, je nujno, da bi bilo več površin, imeti bi morali vsaj še dva letna objekta, narejena v 50-metrski konstrukciji. Tivoli je sedaj rezervni plan, če na Iliriji projekt ne bo izveden, bi šli pač v adaptacijo bazena v Tivoliju na 50 metrov. Zdaj se trije klubi stiskamo na Kodeljevem.

Se v Sloveniji načrtuje še kak drug pokrit objekt?

Zdaj smo dobili pokrit objekt na Ravnah, kjer imajo balon. Tam dobro delujejo in ustvarjajo zelo dobre plavalce, Fužinar lahko postane zelo dober plavalni center. Sicer pa je Slovenija zelo majhna in ne potrebuje prav veliko objektov. Neverjetno, a vsak nov 50-metrski bazen je šok za neko generacijo, plavalci morajo rasti z bazenom, ga imeti od malega. Trenirati v 25- ali 50-metrskem bazenu je velika razlika. Gre za veliko večjo porabo energije pri plavalcu. Za isti tempo v 50-metrskem bazenu plavalec porabi 25 % več kisika.

Med prenosi smo ves čas poslušali, da Petru Mankoču to prvenstvo ni bilo cilj sezone, da so mu pomembnejša tekmovanja v 25-metrskih bazenih ...

Pri krajših bazenih so zelo pomembni skoki v vodo ter obrati in Peter je izredno eksploziven, zato mu plavanje v krajših bazenih veliko bolj ustreza. To je dejstvo. Moramo vedeti, da skok in odriv nista prav tesno povezana s proceduro plavanja, po domače povedano z mahanjem po vodi, ampak sta predvsem atletska giba.

V 50-metrskih bazenih torej Mankoč nikoli ne bo dosegel uspehov iz krajše razdalje.

Takega ranga gotovo ne bo dosegel. Poleg tega se njegova disciplina 100 mešano v velikih bazenih ne plava. Sam mislim, da je to fantastična disciplina in Petru kapo dol. Nekateri novinarji želijo zmanjševati dosežke iz 25-metrskih bazenov, vendar Peter je fantastičen plavalec, ne nazadnje je svetovni rekorder.

Kako pa različni razdalji kotirata v glavah in srcih strokovne javnosti?

Po mojem mnenju in mnenju večine plavalne javnosti se v sezonah, ko so olimpijade ali svetovna prvenstva, vse nacije osredotočijo najprej nanje. Če pa v določenem letu teh tekmovanj ni, je pa lahko glavni cilj tudi prvenstvo v 25-metrskem bazenu. Letos je evropsko prvenstvo v 25-metrskem bazenu decembra v Trstu in tja bomo šli verjetno še bolj številčni. Ne vidim razloga, da ne bi spodbujali tudi teh tekmovanj, konec koncev je osvajanje medalj glavni cilj. Tokrat so me vsi spraševali, zakaj nismo dobili medalje - je pač nismo, Peter pa jo bo iz Trsta gotovo prinesel.

Kako pa se pripravljate na evropsko prvenstvo v Budimpešti, ki bo naslednje leto?

Tudi tja bomo odšli zelo številčni. Cilj je, da si ta generacija nabira izkušnje, da se ekipa konsolidira in da določeni posamezniki naredijo korak naprej. Vse v luči končnega cilja OI v Pekingu 2008.

Greste v Peking po medaljo?

Kdor pride v finale, je naredil dobro delo, tam pa je mogoče vse. Emil bi bil letos lahko tudi prvak, saj so bile razlike izjemno majhne. Spet bomo šli v Peking, v prvi vrsti po vrsto finalnih nastopov.

Lahko tekmovalec tipa Tahirovič ali Mankoč živi od plavanja?

Kje pa. Nekateri so sicer zaposleni na ministrstvu za obrambo ali pri policiji ter tudi nekaj malega nagrad je, vendar se ne moremo primerjati z drugimi športi. Tudi v ZDA ni vse tako lahko, recimo Michaelu Phelpsu, če študira, fakulteta plačuje stanovanje, hrano itn., in če bi od koga drugega vzel denar, bi ga kaznovali in izključili. Trdim, da pri nas plavanje ni šport za popolni profesionalizem.

Poglejmo za konec še večno vprašanje, kako je z dopingom v plavanju?

Naši plavalci so večkrat preverjani, gre za nenapovedane kontrole. Na začetku leta moramo FINI posredovati točne datume, kdaj bomo kje, in njihovi ljudje hodijo nenapovedano. Mislim, da je nasploh v plavanju dobra kontrola. Vedno sem vesel, ko nas nenapovedano kontrolirajo, ker sem potem lahko vsaj miren. Danes je pač tako, da plavalci odrastejo in lahko delajo, kar hočejo, ne da bi trenerji sploh vedeli za to. Mi do sedaj še nismo imeli primera dopinga, bil pa bi osebno razočaran, ker je to v bistvu goljufija.

Pred leti se je govorilo, da se goljufa tudi s plavalnimi oblekami?

Danes so dovoljeni vsi modeli oblek. Uporaba pa je odvisna od vsakega posameznika ter tudi od discipline, prsni plavalci recimo zgoraj ponavadi nimajo nič, ker to ne ustreza njihovemu načinu plavanja. Je pa res, da je pasivni upor, ko se odrineš od bazena in ne delaš z rokami, manjši, hitreje se dvigneš in zadržiš optimalno lego. Pri aktivnem uporu, ko plavaš, pa obleke niso posebna prednost.