in memoriam / Lovec na nacistične zločince

Leta 1957 je neki danski literarni kritik na lepem oznanil, da je Dnevnik Ane Frank le ponaredek, le potegavščina, le fabrikacija, da je nastal po vojni in da ga je sproduciral Meyer Levin, ameriški literarni kritik, ki je Dnevniku Ane Frank leta 1951 - ob izidu v Ameriki - v prestižnem New York Timesu napisal himno. Specifično, ker je Otto Frank, oče Ane Frank, ki je umrla v Auschwitzu, Levina potem najel za svojega ameriškega literarnega agenta in ker je Dnevnik Ane Frank v različnih izdajah in različnih prevodih doživljal številne spremembe, radiranja, cenzuriranja, prirejanja in “dramaturške” reze (že pri prvi, nizozemski izdaji so črtali vse seksualne podtone), se je pojavil sum v avtentičnost samega Dnevnika. Jasno, sum je bil povsem za lase privlečen, navsezadnje, analize papirja, črnila in rokopisa so vedno znova potrdile, da je bil Dnevnik definitivno napisan med vojno in da ga je definitivno napisala prav Ana Frank, toda senzacionalno “razkritje” je hitro dobilo noge. Na Norveškem, v Avstriji in v Nemčiji so ga še dodatno napihnili, tako da se je rodil novi mit - mit o neavtentičnosti Dnevnika Ane Frank, ki so ga potem histerično pograbili mnogi neonacisti, neoarijski ideologi, rasisti, antisemiti, revizionisti, lunatični konspiracionisti in predvsem zanikovalci Holokavsta, potemtakem tisti mračnjaki, ki so celo drugo polovico 20. stoletja dokazovali, da nacistični Holokavst ni obstajal in da je le “judovska fikcija”. Še več, vsi ti zanikovalci Holokavsta, ki so kasneje, v sedemdesetih, trdili, da je bila Ana Frank “spolna obsedenka” in da je njen Dnevnik “prvi otroški pornič”, so v dokazovanje, da je Dnevnik Ane Frank le fikcija, vložili toliko energije kot v dokazovanje, da je Holokavst le fikcija. Dnevnik Ane Frank so skušali na vsak način diskreditirati, to pa zato, ker je bil zelo popularen in ker je z leti za mnoge postal uvod v nacistični Holokavst. Zato so si rekli: če diskreditiramo Dnevnik Ane Frank, s tem diskreditiramo tudi obstoj Holokavsta. Logika je bila preprosta: če je Dnevnik Ane Frank le fabrikacija, pomeni, da je fabrikacija tudi vse tisto, kar v njem piše. In dalje, če je fabrikacija to, kar piše v Dnevniku, potem so fabrikacije tudi vsa druga pričevanja o nacističnem Holokavstu. Z eno besedo: zanikovalci Holokavsta so vse stavili na mit o neavtentičnosti Dnevnika Ane Frank. In mogi so tedaj res začeli verjeti, da je Dnevnik Ane Frank le fikcija in da sama Ana Frank v resnici sploh ni obstajala.

Toda obstoj pudinga dokažeš tako, da ga poješ. In Simon Wiesenthal je storil natanko to: pojedel je puding. Bolje rečeno - prijel je Karla Silberbauerja, gestapovca, ki je aretiral Ano Frank in potem poskrbel, da so jo skupaj z njeno družino deportirali v Auschwitz, kjer so vsi razen očeta Otta umrli. Tako kot so zanikovalci Holokavsta vso energijo vložili v dokazovanje, da je Dnevnik Ane Frank fabrikacija, je Wiesenthal tedaj vso energijo vložil v lov na Karla Silberbauerja. In po nekaj letih detektivskega garanja mu ga je uspelo locirati - v Avstriji, kjer je bil zaposlen kot policijski inšpektor. Ko so ga leta 1963 prijeli, je rekel: “Ja, jaz sem ta, ki je aretiral Ano Frank!” Medtem ko so zanikovalci Holokavsta dokazovali, da puding ne obstaja, ga je Wiesenthal pred njihovimi očmi pojedel - medtem ko so zanikovalci Holokavsta dokazovali, da je Dnevnik Ane Frank le fikcija, je Wiesenthal prijel gestapovca, ki je aretiral Ano Frank. Ko je Simon Wiesenthal pojedel puding, je pojedel zanikovalce Holokavsta. Aretacija gestapovca, ki je aretiral malo Ano Frank, jih je razorožila - ni jim vzela le sape, ampak tudi veter, na katerem so jezdili. Njihov mit o neavtentičnosti Dnevnika Ane Frank je padel v vodo. Kar je spreobrnilo tudi javno mnenje - javnosti, ki je že začela nasedati zgodbam o tem, da je Dnevnik Ane Frank napisal njen oče (in to po vojni, v obliki fikcije), je bilo zdaj jasno, da je Ana Frank res živela in da jo je res vzel nacistični Holokavst. Wiesenthal je bil strup za zanikovalce Holokavsta - in zanikovalci Holokavsta so ga tako tudi doživljali. Kot nekoga, ki jim kvari igro - kot svojega sovražnika, kot zlodeja, ki se ga je treba znebiti. In res, kasneje so naredili vse, da bi ga diskreditirali: v njegovi prostrani dokumentaciji so “našli” fotko iz kakega nacističnega koncentracijskega taborišča, ki da je bila “sfrizirana”, ali pa kako “tajno” depešo, ki da dokazuje, da je Holokavst le izmišljotina. Če ni šlo drugače, so mu nastavili bombo.

6.000.000

Wiesenthal je leta 1963 zmagal, toda le začasno - zanikovalci Holokavsta so začeli namreč igro hitro širiti. Še huje, zanikovanje Holokavsta se je spremenilo v industrijo. Dnevnik Ane Frank je ostal fetiš zanikovalcev Holokavsta, ki so ga na svojem menuju ohranili globoko v sedemdeseta, samo zanikovanje in prikrivanje Holokavsta pa so nadgradili z novimi “dokazi”. Toda vsakič, ko so predložili nov “dokaz”, je Wiesenthal izsledil nacista, s katerim je “dokaz” pobil in ubil. Ko so zanikovalci Holokavsta rekli, da je Holokavst le zgodovinski nateg, le fabrikacija, le “judovska legenda”, le del judovskega iluzionizma, le del “judovske zarote”, le demagoška manipualcija Judov, ki kontrolirajo medije, Hollywood, banke, politiko in sodišča, jim je Wiesenthal predložil Fritza Stangla, SS hauptsturmfuehrerja, komandanta lagerjev Treblinka in Sobibor (leta 1967 so ga prijeli in obsodili na dosmrtno ječo). Ko so zanikovalci rekli, da so zavezniki Nemce po vojni “stalinistično” prisilili v priznanje, da so taborišča smrti res obstajala, jim je Wiesenthal predložil Adolfa Eichmanna, enega izmed arhitektov Holokavsta (leta 1960 so ga prijeli in obsodili na smrt). Ko so zanikovalci rekli, da je vsa dokumentacija o taboriščih smrti le falzifikat, da so vsa pričevanja preživelih in vpletenih lažna in izsiljena, da so bili vsi nemški dokumenti, komunikeji, depeše in transkripti nacističnih govorov ustvarjeni po vojni in da so bila trupla Judov, ki jih običajno vidimo na dokumentarnih posnetkih iz taborišč smrti, v resnici trupla Nemcev, ubitih med zavezniškimi bombardiranji, jim je Wiesenthal predložil Aloisa Brunnerja, Eichmannovo desno roko (Sirija ga še vedno noče izročiti). Ko so zanikovalci rekli, da so imeli Judje v nacističnih taboriščih vse hotelsko razkošje, od bazenov prek plesnih dvoran do fitnesa, jim je Wiesenthal predložil Josefa Mengeleja, “Angela smrti”, ki je v Auschwitzu eksperimentiral z jetniki (nikoli ga niso prijeli). Ko so zanikovalci rekli, da so bile vse grozljivke o nemških grozodejstvih le zavezniška propaganda, jim je Wiesenthal predložil Ericha Priebkeja, nacija, ki je dal pobiti 335 italijanskih civilistov (leta 1994 so ga prijeli in obsodili na dosmrtno ječo). Ko so zanikovalci rekli, da je bil Hitler največji prijatelj Judov v Tretjem rajhu, jim je Wiesenthal predložil Josefa Schwammbergerja, sadističnega komandanta taborišč pri Krakowu (leta 1989 so ga prijeli in obsodili na dosmrtno ječo). Ko so zanikovalci rekli, da plinske celice niso nikoli obstajale in da so le fabrikacija, s katero Judje dokazujejo obstoj Holokavsta (saj veste, plinske celice so bile v resnici “le naprave za tuširanje, namenjene osebni higieni”), jim je Wiesenthal predložil nemško podjetje Degussa, ki Libijo zalaga s smrtonosnimi kemikalijami in ki je bilo med II. svetovno vojno večinski lastnik podjetja Degesh, ki je Auschwitz zalagalo s smrtonosnim plinom (obenem pa je že leta 1990 predložil spisek 207 podjetij, ki so Irak zalagala z biokemičnim orožjem). Ko so zanikovalci rekli, da v nacističnih taboriščih ni umrlo 6 milijonov Judov in da so Judje število žrtev umetno napihovali (da bi morala Nemčija Izraelu plačati čim višje reparacije ipd.), jim je Wiesenthal predložil Hermino Braunsteiner, ki je v nacističnem lagerju Majdanek supervizirala serijsko pobijanje otrok (leta 1973 so jo prijeli in obsodili na dosmrtno ječo). Ko so zanikovalci rekli, da je bil Holokavst le pretveza za bogatenje Izraela, jim je leta 1981 predložil Hermana Absa, Hitlerjevega bankirja, ki je bil v svetu Vatikanske banke. In ko so zanikovalci rekli, da je Holokavst le “Holokavst”, le "judovski mit”, jim je Wiesenthal predložil Dinka Šakića, komandanta Jasenovca (leta 1998 so ga prijeli in obsodili na 20 let ječe).

Simon Wiesenthal je bil negacija negacije - zanikovalec zanikanja. Medtem ko so zanikovalci Holokavsta stalno, vztrajno, fanatično, na dolgo in široko “dokazovali”, da Holokavst ni obstajal, je Wiesenthal stalno, vztrajno in fanatično identificiral in lociral nacistične vojne zločince. Vsakič, ko so zanikovalci Holokavsta predložili nov “dokaz”, je Wiesenthal predložil novega nacija, novega izvrševalca Poslednje rešitve. Nacistični Holokavst je bil prelomni dogodek v sodobni zgodovini - “neizrekljiva groza”, kot so rekli nekateri. Groza, ki je dobesedno ni mogoče izreči - groza, za katero so besede preproste prekratke in prešibke. In v tem smislu je bil Holokavst travma, ki je obvisela nad 20. stoletjem. Ergo: da je obstajal, ni treba dokazovati. To je noro, povsem nesmiselno in nepotrebno. In vendar - pa naj se sliši še tako ironično in absurdno - je bil Wiesenthal prisiljen v dokazovanje, da je Holokavst obstajal. Toda v to ni bil prisiljen zaradi zanikovalcev Holokavsta, ampak zaradi čudno medlega odziva zgodovinarjev, “strokovne javnosti”, ki je imela zanikovalce Holokavsta le za lunatike, pozerje, šarlatane, cirkusante in dementne konspiracioniste, s katerimi da se ni treba resno ukvarjati. Ker pa zanikovalcev Holokavsta ni nihče jemal resno, so hitro našli več odjemalcev, kot bi jih, če bi jih kdo sproti “pobijal”. Nekritična masa je zlagoma postala kritična, še več - zanikanje Holokavsta se je z roba preselilo v mainstream. Ko je kdo - recimo Mel Gibson - rekel, da sicer verjame v obstoj Holokavsta, da pa ne ve, če je v nacističnih lagerjih res umrlo 6 milijonov Judov, ko je kdo - recimo francoski politik Jean-Marie Le Pen - rekel, da je Holokavst le “detajl” v zgodovini 20. stoletja, ko je kdo - recimo ameriški pastor Pat Robertson - rekel, da svet že stoletja skrivaj fura “tajna judovska kabala”, ko je kdo - recimo ameriški predsedniški kandidat Pat Buchanan - rekel, da je Holokavst le judovska "kolektivna mučeniška fantazija", ali pa kot je kdo - recimo Joerg Haider - hvalil Hitlerjevo politiko zaposlovanja, je bilo jasno, da postaja relativiziranje ali pa prikrivanje Holokavsta modus vivendi sodobne družbe. Wiesenthal ni videl nobenega razloga, da bi toleriral relativiziranje Holokavsta - med relativiziranjem Holokavsta in zanikanjem Holokavsta je preveč tanka meja.

1.100

Simon Wiesenthal je vedel, kaj počne - materijo je dobro poznal. Tekoči trak nacističnega Holokavsta je izkusil na lastni koži. Rodil se je 31. decembra 1908 v Buczaczu pri Lvovu, kjer je končal gimnazijo. Ker pa ga zaradi “kvot” na lvovsko politehniko niso sprejeli (sprejeli so le določeno število Judov), se je vpisal na praško univerzo, ki ga je leta 1932 prelevila v inženirja, tako da se je zaposlil v nekem lvovskem arhitekturnem biroju. Ko so po sklenitvi nemško-ruskega pakta o nenapadanju Lvov zavzeli Rusi in začeli s “čiščenjem buržoaznih elementov”, pretežno premožnih, dobro situiranih Judov, se je iz biroja preselil v tovarno. Z ženo so ju skoraj deportirali v Sibirijo, toda rešila ju je podkupnina, ki jo je izplačal nekemu enkavedejevcu. Kmalu zatem, leta 1941, so ju skoraj usmrtili Nemci, toda rešil ga je neki kolaboracionist, ki je pred vojno delal zanj in ga očitno ohranil v dobrem spominu. Vendar ne v tako dobrem, da ga ne bi poslal v nacistični lager Janwska (pri Lvovu), iz katerega je oktobra 1943 pobegnil - in to tik preden so začeli Nemci sistematično pobijati jetnike. Junija 1944 so ga prijeli in poslali nazaj v lager Janwska, kjer bi ga, kot pravijo njegove biografije, zagotovo likvidirali, če ne bi vzhodna fronta ravno tedaj začela razpadati, tako da so si esesovci preživele jetnike obdržali za varstvo - za potencialna pogajanja. Ko so se začeli pred Rdečo armado umikati, so ga vzeli s sabo - in še 33 jetnikov: toliko jih je namreč preživelo. Na začetku jih je bilo skoraj 150.000. Pohod do bolj zahodnih lagerjev, Plaszowa, Gross-Rosena in Buchenwalda, so preživeli le redki, sam Wiesenthal pa je konec vojne dočakal v lagerju Mauthausen, ki so ga Američani osvobodili 5. maja 1945 - tehtal je manj kot 50 kg. Vsekakor, imel je srečo, da je preživel. A po drugi strani, vsi, ki so preživeli Holokavst, so imeli srečo. In z vso to srečo je moral zdaj nekaj narediti.

Ko so začeli po vojni soditi nacističnim vojnim zločincem, je za ameriško vojsko - za sekcijo, ki je preiskovala vojne zločine - zbiral dokumentacijo o nacističnih grozodejstvih, delal pa je tudi za ameriško vojaško protiobveščevalno službo. Leta 1947 je sodelovanje z ameriško vojsko prekinil in v Linzu s tridesetimi prostovoljci ustanovil Judovski zgodovinsko dokumentacijski center, ki naj bi pripravljal materiale za prihodnja sojenja nacističnim zločincem, toda nenadoma je bilo vsega konec: sojenja in lov na nacistične zločince so odpovedali - začela se je hladna vojna. Vzhod in Zahod sta se razšla in zahodne države so naciste po hitrem postopku rehabilitirale oz. vključile v svoje obveščevalne službe. General Reinhard Gehlen, eks naci, ni postal le šef prve nemške obveščevalne službe, ampak je po nalogu ameriške obveščevalne službe formiral tudi špijonsko mrežo Org, v katero je skril bivše naciste, gestapovce, ministrante Holokavsta in druge vojne zločince iz Nemčije, Poljske, Romunije, Madžarske, Hrvaške, Latvije, Ukrajine in Belorusije. Amerika si je pač rekla: močna Nemčija je najboljše orožje za boj proti SZ! Bivši nacisti so prišli kot naročeni: poznali so vsako ped Evrope, obvladali so tehniko in bili so hladnokrvni. Amerika jih je potrebovala, zato jim je pustila, da so nadaljevali tam, kjer so končali. Nič drugače niso reagirali Sovjeti. V svojo špijonsko mrežo so na hitro vključili nacije, gestapovce in esesovce. Kar je storila tudi vzhodnonemška služba državne varnosti Stasi. In hej, desna roka kanclerja Konrada Adenauerja je postal Hans Globke, Hitlerjev komisar za zaščito nemške krvi in šef urada za judovske zadeve. Od 383 uradnikov, zaposlenih v nemškem zunanjem ministrstvu, jih je kar 138 služilo pod von Ribbentropom, ki so ga po vojni obsodili na smrt. Tudi Interpol se ni hotel več pretegniti. Le zakaj? Dva direktorja Interpola sta bila itak bivša nacista. Denacifikacije je bilo konec. Toda ironično, s sistematičnim pregonom nacističnih zločincev so nehali prav leta 1947, ko je Wiesenthal identificiral tajno organizacijo ODESSA (Organization Der Ehemaligen SS-Angehoerigen), ki je bivše naciste lifrala v “varne” dežele, kjer jih je potem skrila, financirala in jim omogočala “normalno” življenje, lociral pa je tudi “B-B” pot, po kateri so jih spravljali na “varno” - ta pot je vodila iz bavarskega Memmingena do Innsbrucka, prek Brennerja v Italijo in potem na jug, v Bari. No, druga, “samostanska” pot, ki jo je lociral, pa je vodila prek Švice v Rim - tu so za logistiko, “kontakte” in “varne hiše” skrbeli katoliški duhovniki, predvsem frančiškani.

A kot rečeno, lov je bil ustavljen - in Wiesenthal je bil do leta 1954 že tako obupan in osamljen, da je svoj Center v Linzu zaprl, arhive prepustil Izraelu, zadržal pa menda le Eichmannov dosje - Eichmanna je namreč končno izsledil. Specifično, neki njegov sodelavec, ki se je preselil v Argentino, mu je poslal razglednico, na kateri je pisalo: “Videl sem tistega prasca Eichmanna. Živi pri Buenos Airesu in dela za vodovodno podjetje.” Wiesenthal je o tem takoj obvestil Izrael in Nahuma Goldmanna, predsednika Svetovnega judovskega kongresa, toda nihče mu ni verjel - FBI je pač trdil, da se zloglasni obersturmbannfuehrer skriva v Siriji. Šele leta 1957, ko so “argentinsko zvezo” potrdili tudi drugi kanali, je Fritz Bauer, nemški deželni tožilec, ki je vedel, da Nemčija Eichmanna ne bo nikoli prijela, poslal signal Izraelu, ki je šel takoj v akcijo - mossadovci so Eichmanna, ki je živel pod imenom Ricardo Klement, leta 1960 ugrabili in ga po hitrem postopku uvozili v Izrael, kjer so ga potem obsodili in obesili. Eichmann, ki ga je v Argentino spravila prav ODESSA, je Wiesenthala spet naelektril in vrnil v igro, bolje rečeno, Wiesenthal si je rekel: Vse še ni izgubljeno! Ponovno je odprl Center, tokrat na Dunaju (kasneje, leta 1977, ga je odprl tudi v New Yorku), potem pa začel z vestnostjo birokrata, natančnostjo numizmatika, lucidnostjo detektiva, študioznostjo talmudista in odločnostjo kompletista - ter ob angažmaju prostrane mreže kontaktov in informatorjev (tudi bivših nacijev!) - zbirati, rešetati, primerjati, križati, povezovati in analizirati podatke, s pomočjo katerih je lociral 1.100 pobeglih nacistov.

Jasno, nekaterih niso nikoli prijeli - pretežno zato, ker jih države, v katerih so se skrivali, niso hotele prijeti. Le zakaj? Bivši naciji so s svojimi dobro preverjenimi gestapovskimi tehnikami zasliševanja, mučenja in ubijanja servisirali in zabavali južnoafriško tajno policijo, egipčansko tajno službo, španskega diktatorja Franca, portugalskega diktatorja Salazarja, grškega kolonela Papadopoulosa, paragvajskega diktatorja Stroessnerja, nikaragvanskega diktatorja Somozo, pa čilsko in bolivijsko hunto ter celo salvadorske death squads. Wiesenthal je te države - pa tudi vlade Avstralije, Kanade, Britanije, Venezuele, Švedske in Argentine - stalno pozival, naj poiščejo nacistične zločince, ki živijo pri njih, toda odziv je bil običajno zelo mlačen, kar je le vedno znova potrjevalo, da denacifikacija sveta ni uspela in da je 20. stoletje delalo vse, da bi Holokavst prikrilo in pozabilo. Ko je neki draguljar Wiesenthala vprašal, zakaj ni raje gradil hiš in postal milijonar, mu je odvrnil: “Ko bomo šli na oni svet, bomo srečali na milijone Judov, ki so umrli v taboriščih in ki nas bodo vprašali: Kaj ste počeli? Ti boš rekel: Postal sem draguljar. Nekdo drug bo rekel: Tihotapil sem kavo in ameriške cigarete. Spet tretji bo rekel: Gradil sem hiše. Jaz pa bom rekel: Nisem vas pozabil.”