Hrvaška / Težave z Italijo

Nekdanja Jugoslavija in Italija sta vprašanje ezulov oziroma optantov reševali na več načinov. Povračilo odškodnin optantom, odškodnin taboriščnikom v italijanskih zaporih in taboriščih in za povzročeno vojno škodo je bilo urejeno tako, da sta državi to prevzeli vsaka za svoje oškodovance. Italija je tako prevzela plačilo odškodnin italijanskim optantom, vendar jih svojim državljanom ni nikoli poravnala. Problem optantov z ozemlja "rapalske Italije" je glede na ozemlje, od koder so odšli, dvojen. Najprej je to območje nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Danes je to v celoti ozemlje Slovenije in severni del hrvaške Istre. Drugo ozemlje obsega preostalo območje rapalske Italije na območju nekdanje Jugoslavije in leži v celoti na Hrvaškem. To je preostali del hrvaške Istre, območje Reke, nekaterih otokov in Zadra. Dokončno je optantsko problematiko opredelil osimski sporazum, ki je med drugim naložil nekdanji Jugoslaviji plačilo približno 100 milijonov dolarjev odškodnine. Ta dolg sta si Slovenija in Hrvaška razdelili. Slovenija je svoj dolg poravnala z nakazilom denarja na poseben račun v Dresdenski banki v Luksemburgu, ker ga Italija ni želela sprejeti. Hrvaška ni plačala niti dolarja od skupno 35 milijonov. Mnogi poznavalci menijo, da Hrvaška ni ravnala prav. Sedanji dogodki tako mnenje potrjujejo.

Hrvaška je poskušala narediti korak naprej v času Račanove vlade. Leta 2002 sta se v New Yorku hrvaški zunanji minister Tonino Picula in Silvio Berlusconi dogovorila za oblikovanje skupne komisije, ki naj bi pripravila izhodišča za rešitev problema. Komisija se je sestala trikrat, a brez uspeha. Napredek naj bi bil dosežen lani februarja na sestanku kvadrilaterale na Brdu pri Kranju. Predsednika italijanske in hrvaške vlade Silvio Berlusconi ter Ivo Sanader sta se dogovorila, da naj bi omenjena komisija proučila možnost, da se del nepremičnin vrne optantom v naravi. Šlo naj bi za dve možnosti. Po eni naj bi prišle v poštev stare zapuščene hiše v hrvaški državni lasti. Drugo možnost je predlagal zastopnik italijanske manjšine v saboru, Furio Radin. Ta se je zavzemal za simbolično vrnitev več hiš v zapuščeni vasi v hrvaški Istri, govorilo se je o vasi Završje blizu Grožnjana, kjer naj bi se uredil tudi spominski muzej s prikazom zgodovinskih dogodkov, povezanih z odhodom optantov. Predlog naj bi podprl tudi predsednik Italije Aselio Ciampi.

Ciampi je tako kot zunanji minister Gianfranco Fini s svojimi izjavami v preteklih dneh razburil hrvaško javnost, čeprav njegove besede nimajo domala nič skupnega z izjavami predsednika stranke Nacionalnega zavezništva in zunanjega ministra. Fini je v Trstu govoril kot predsednik stranke. Razglabljal je o stvareh, ki so pomembne za optante, in tako, kot optanti radi slišijo. Fini je kot član vlade že prej dajal podobne izjave. Lani oktobra je v intervjuju splitski Slobodni Dalmaciji povedal, da "so Dalmacija, Kvarner in Istra vedno bili in ostajajo italijansko ozemlje". Pozneje je izjavo v pogovoru z Ivom Sanaderjem zanikal. Kriv naj bi bil novinar. Kakorkoli, Aselio Ciampi je v Zagrebu govoril o povsem konkretnih zadevah. Ko je omenil hrvaške obveznosti in italijanski interes, je mislil na dvoje. Prvič, na izpolnitev obveznosti glede neporavnanih dolgov v višini 35 milijonov dolarjev, ki jih Hrvaška dolguje po osimskem sporazumu. Vprašanje vračila nepremičnin v naravi pa naj bi se, kot rečeno, po Ciampijevem mnenju, uredilo na simbolični ravni. Poleg tega je Ciampi omenil tudi težave pri nakupu nepremičnin, ki jih ima vsak italijanski državljan na Hrvaškem. Državljanom Italije in Slovenije je nakup po danes veljavni hrvaški zakonodaji onemogočen.

Ta italijanska zahteva, ki jo je v hrvaški javnosti že večkrat pojasnil italijanski veleposlanik na Hrvaškem, Alessandro Grafini, temelji na 60. členu sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju, ki ga je Hrvaška sklenila z EU, in je začel veljati februarja letos. Ta člen določa, da Hrvaška s "popolno in ekspeditivno uporabo obstoječih pravnih postopkov odobrava nakup nepremičnin državljanom EU". Izjema so zgolj naravno in ekološko zaščitena območja. Po štirih letih veljavnosti omenjenega sporazuma je Hrvaška dolžna v celoti liberalizirati tržišče z nepremičninami.

To je v intervjuju za Mladino hrvaška zunanja ministrica Kolinda Grabar Kitarović ocenila kot "veliko težavo, ki postavlja Hrvaško v primerjavi z drugimi kandidatkami, ki so že vstopile v EU, v neugoden položaj". Hkrati se Italija sklicuje tudi na bilateralni sporazum, ki ga je glede nakupa nepremičnin, v nasprotju s Slovenijo, sklenila s Hrvaško že leta 1998. Italija po izjavi Grafinija že od leta 2002 vztrajno zahteva izmenjavo diplomatskih not, s čimer bi navedeni dvostranski sporazum dobil mednarodnopravni pomen. Doslej neuspešno.

Tudi državljanke in državljani Slovenije naj bi imeli po omenjenem členu sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju pravico do nakupa nepremičnin na Hrvaškem. Ne glede na to, da Slovenija nima s Hrvaško sklenjenega posebnega dvostranskega sporazuma. Te pravice pa pravzaprav doslej niso imeli in je tudi zdaj nimajo. Vendar slovenska stran tega vprašanja v pogovorih s sosedo še nikoli ni postavljala kot zahtevo. Kljub temu da v nasprotju z vprašanjem meje med državama to vsekakor spada v del pogajanj Hrvaške z EU, in sicer v 4. poglavje o prostem pretoku kapitala.