nogomet / Amonijak v slačilnici

Olympique iz Marseilla (OM) - za katerega igra tudi Slovenec Boštjan Cesar - in pariški Saint Germain (PSG) sta se srečala na prvenstveni tekmi 16. oktobra na stationu Velodrome v Marseillu. Ko so pariški nogometaši vstopili v svoje slačilnice, sta trenerja pariškega kluba zaradi močnega smradu obšla glavobol in slabost, da je bruhal. Slačilnice so bile zaradi močnega vonja po kanalizaciji očiščene le malo pred njihovim prihodom. Parižani so se morali zadovoljiti z dvema majhnima sobama, kjer so se pripravljali na tekmo, in s tretjo, namenjeno zdravniški oskrbi in masaži. Po dobri tekmi je Marseille zmagal z 1 : 0. Fabien Barthez, vratar Marseilla in francoske reprezentance, je bil po grobem in nevarnem posredovanju nad pariškim napadalcem Kaloujem skoraj izključen. To bi bil po desetih minutah igre velik udarec za ekipo, saj se je Barthezu ravno iztekla šestmesečna prepoved igranja zaradi pljuvanja na maroškega sodnika januarja 2005. Ko so se pariški nogometaši vrnili v prostore, ki naj bi jih uporabljali kot slačilnice, jih je najprej ozmerjal športni direktor Marseilla, na poti na letališče pa so navijači s kamenjem zasuli njihov avtobus.

Ti, za dva rivalska kluba povsem običajni incidenti, kažejo na nezdravo vzdušje, ki vlada v francoskem nogometu. Naj omenimo, da so lani na enaki tekmi v Parizu Marseillčanom dodelili garderobe, kjer ni bilo elektrike, in da je bil njihov avtobus močno poškodovan. Jeseni 1999 je eden izmed marseillskih navijačev postal tetraplegik. Leta 1993, tri dni po zmagi Marseilla na evropskem prvenstvu, je prišlo na tribunah do fizičnega obračunavanja. Na večer tekem med PSG in OM se sicer elegantna četrt pariškega 16. okrožja, kjer je stadion Parc des Princes, spremeni v četrt dobro zaščitenih policistov, zaprejo pa tudi izhode na avtocesto. Obe ekipi imata za seboj petnajst let divjega rivalstva, ki temelji na tekmovanju med mestoma: svetovno znana, bogata prestolnica proti velikemu pristanišču v krizi. Francija ima na splošno rada OM in ne mara PSG, za Marseillčane pa velja, da so na svoj nogomet bolestno ponosni. Provincialci imajo o Parižanih najpogosteje negativno mnenje in tekme proti PSG jim omogočajo, da se nekoliko maščujejo pariškemu političnemu vodstvu. Na drugi strani pa nam ta dva kluba vedno ponujata izjemno tekmo, ne glede na sam izid tekmovanja.

V drugih evropskih državah lahko rivalstvo med klubi lahko pojasnimo bodisi na športnem področju, kjer sta dve ekipi na prvenstvu redno najboljši, bodisi na geografski ali pa celo na politični podlagi, kot na primer po razpadu Jugoslavije. V Franciji sta ti dve mesti oddaljeni 800 kilometrov, PSG je osvojil prvenstvo le dvakrat, Marseille ni bil zmagovalec od leta 1993. Konec 80. let so bili na tekmah med Parizom in Marseillom stadioni na pol prazni. Vendar sta Marseille pod vodstvom Bernarda Tapieja in pariški klub, ki ga je leta 1991 prevzela zasebna televizijska hiša Canal +, medijsko precej napihnila medsebojne tekme. Med letoma 1992 in 1994, ko sta bila najboljša na francoskem prvenstvu in sta se uvrstila med najboljše evropske klube, so novo nastalo rivalstvo medijsko predstavili kot staro rivalstvo vrste Real-Barca, Inter-Juventus ali Manchester-Liverpool. Kot da bi si, če bi hoteli francoski nogomet vrniti na raven sosednjih držav, morali na hitro izmisliti rivalstvo, ki bi trajalo čim dlje.

V tem primeru ni bilo treba čakati dolgo, da bi videli posledice. Novinarji brskajo za bojevitimi izjavami, s tribun odmevajo žaljivke, tekme potekajo v zadušljivem ozračju. Tako so bili na primer leta 1991 navijači Marseilla na stadionu Parc des Princes številčnejši od domačih navijačev. Najbolj fanatični navijači ta medijsko napihnjena srečanja izkoriščajo za spodbujanje sovraštva do nasprotne ekipe. Celo najmirnejši igralci lahko izbruhnejo: na srečanju leta 1993 se je favorit predsedniških volitev Liberije, George Weah, stepel z bodočim svetovnim prvakom Marcelom Desaillyjem.

Nogometno rivalstvo med Parizom in Marseillom pa se trenutno ne kaže na političnem področju. Če bi Bernardu Tapieju uspelo postati “francoski Berlusconi”, bi nogomet morda igral vlogo pri zbiranju političnih glasov. Njegove politične ambicije so splavale po vodi, ko je bil leta 1993 obsojen zaradi podkupovanja na prvenstveni tekmi. Tako sedaj nobena od političnih osebnosti ne izreka svoje naklonjenosti ne OM ne PSG. Francoska politična situacija pač ni podobna argentinski, kjer se morajo politiki opredeliti, ali navijajo za River Plate (Nestor Kirchner) ali za Boca Juniors (Carlos Menem).

Da medijsko spodbujena tekmovalnost ne povzroča antagonizmov, kot bi si jih ti želeli, dokazujeta sedanji pariški trener Laurent Fournier, ki je bil eden ključnih igralcev pri OM, ko je ta leta 1991 izločil veliki AC Milano, in strelec gola na tekmi 16. oktobra, Cana, ki je še avgusta igral za PSG.