šport / Ne daj se, Pino

Slovenski šport, kolikor ga je pač ostalo, se vztrajno seli iz Ljubljane v provinco. Razlogov je več, kot je na voljo prostora za tale članek, če pa se lotimo zgolj košarke, najpomembnejše od vseh, lahko hitro ugotovimo, da je šlo podobno kot v večini primerov za prepočasno prilagajanje trgu. Za prepočasen odziv vodstev klubov oziroma društev na razmere na (tudi v športu) kapitalističnem trgu. V Ljubljani je recimo nemogoče dobiti stadion ali dvorano, kar je recimo v Celju ali v Črnomlju nekaj povsem normalnega. Ko so se stvari že dodobra valile po hribu navzdol, ko je enemu največjih krivcev za to, kar se zdaj dogaja v Hali Tivoli, Zmagu Sagadinu, uspelo košarkarski klub osiromašiti za nekaj milijonov mark, so (naivni?!) lastniki Uniona in BTC-ja nastavili v KK Union Olimpijo dva fanta - predsednika Andreja Laha in direktorja Gregorja Frica, ki mu gotovo ne bi zaupali kakega pomembnejšega posla v svojih firmah. Človek, ki ne more biti v upravi BTC-ja, ali Uniona, ali Mobitela, ali celo Grand hotela Uniona, pač ne more voditi projekta, ki mora povsem realno tekmovati v Evropi. Olimpija, če ni med šestnajstimi v Evropi, pač ni rentabilna. Olimpija, ki ne melje v Goodyear ligi, ni zanimiva za nikogar, niti za sosede iz Šiške. Pivovarna Union se je pred dvema sezonama zavestno odrekla edinemu konceptu, ki ga je v Sloveniji mogoče izpeljati v športu. Zavestno se je odrekla proizvodnji in prodaji mladih igralcev. Iz ljudi, ki so takrat to predlagali, ki projekt zdaj uspešno vodijo, so se norčevali isti novinarji, ki se zdaj spravljajo na trenerja Olimpije Pina Grdovića oziroma na novo Olimpijo. Resnici na ljubo pa so ravno tisti, ki so kritizirali koncept Janeza Rajglja, ki je z Geoplinom Slovanom na precej višji košarkarski ravni, krivi, da so se v Hali Tivoli naselili ljudje, ki košarko poznajo slabo in ki ne morejo premagati nobene normalne ekipe. Če bi se koncept iz Slovana preselil v Olimpijo, bi imel vsak poraz proti Bambergu ali Tau Ceramici ali Crveni zvezdi nekakšen smisel. Slovanovci Goran Dragič, Jaka Klobučar, Miha Zupan, pa tudi Stipe Modrič in Saša Dončič so slovenski igralci, za katere je vsak poraz posredno tudi investicija, Teemu Rannikko, Yimmy Oliver ali Yotan Halperin iz Olimpije pa bodo čez nekaj mesecev odšli in se ne bodo več vrnili. Novinarji in podjetniki, ki niso želeli podpreti projekta mladih v Olimpiji, so seveda prav tako krivi, da je Olimpija v več letih, vsako sezono, izgnala svoje najboljše mladce iz kluba, ker pač z njimi ni mogla izpeljati tako dobrih biznisov kot s tujci, ki so prek menedžerjev prihajali v Ljubljano. Obstajajo dokazi, da so menedžerji pobirali tudi celotne mesečne plače nekaterih košarkarjev. Ko so nekateri hoteli to igro prekiniti, so se oglasili novinarji in začeli žaliti tiste, ki so v resnici hoteli rešiti klub in s tem slovensko košarko. Pritisk VIP-tribun, pritisk VIP-hrane in pijače ter brezplačnih potovanj po Evropi je bil premočan. In Olimpija je tonila vse globlje ... Tako globoko, da jih je na koncu začelo reševati podjetje Modul Group, za katero nihče ne ve, ali sploh obstaja. Fantje so menda plačali vse Olimpijine dolgove. Pa naj temu verjamemo? Pravzaprav bi bilo dobro, če jih niso plačali, ostali pokrovitelji: Union, Mobitel, BTC, AC in Telekom, bi se lahko združili, se dogovorili in začeli reševati Olimpijo, modele, ki se trenutno norčujejo iz vseh v Tivoliju, pa bi bilo treba nagnati. Pa s tem seveda nisem mislil na Pina Grdovića. Ta lahko celo ostane, za slabe rezultate je kriv ravno toliko kot tisti novinarji, ki so pristajali na Olimpijine zgodbe iz zadnjih let. Predvsem mora oditi direktorsko-predsedniški par in prepustiti odločanje spretnejšim menedžerjem. Takšnim, ki jim ni tuj koncept mladih slovenskih igralcev, koncept slovenske košarkarske šole, ki je poleg ameriške in morda srbske ena najboljših na svetu. Podoben koncept zaradi globalizacije svetovnega trga športnega spektakla uporabljajo praktično vsi večji klubi z vzhoda, pa naj gre za košarko, nogomet, hokej in celo rokomet. Pa ne samo klubi z vzhoda ... Če bi morebitni novi šefi Olimpije pristali na takšen koncept, bi bila tudi delna združitev s Slovanom povsem logična, saj so v Hali Tivoli že pred časom tarnali, da jim je direktor Geoplina Slovana Rajgelj speljal vse mlade slovenske igralce.

Kakorkoli že, umiranje KK Olimpije je pač zadnje dejanje umiranja ljubljanskega ekipnega športa. In čeprav so rešitve na dlani, se nekateri niti ne zavedajo, kaj natančno se dogaja v ozadju. Drugače si težko razlagam novinarske članke, ki govorijo o tem, da Olimpija nima dovolj kakovostnih treningov ali da trener Pino Grdović ne postavlja na igrišče dovolj kvalitetnih peterk. Pravzaprav je Pino Grdović kriv za stanje v Hali Tivoli ravno toliko kot uprava Uniona ali uprava KK Olimpije. Morda so celo tisti, ki zdaj (nekaj let prepozno) ugotavljajo, kaj se dogaja z Olimpijo, krivi ravno toliko kot Pino, zato nam ni težko reči: Ne daj se Pino, košarko v Hali Tivoli jim je uspelo uničiti že pred tvojim prihodom. Konec koncev pa Pino Grdović tudi ni človek, ki bi sam s sabo podpisal bogato štiriletno pogodbo. Saj ni neumen, da bi jo zdaj kar sam prekinil.