bušiji / Potovanje v pekel

Ko je človek v krizi, krene na potovanje, ki naj bi ga prenovilo. Ali kot se reče: na potovanju človek najde svoj pravi jaz, svoj novi jaz. Saj veste, road-movieji so postlani s tako filozofijo. Spomnite se le Motoristovega dnevnika - argentinskega študenta Ernesta Guevaro je šele potovanje po južni Ameriki prelevilo v Cheja. Bolje rečeno, brez tega tripa ne bi nikoli postal Che. Podobno je z Bushem: ko je v krizi, krene na potovanje. To počne že 6 let. Če ne počitnikuje, potuje, toda njegova tragedija je v tem, da povsod, kamor pripotuje, najde le svoj stari jaz. Potovanja za njegovo evolucijo ne naredijo nič - povsod ga namreč pričakajo hladno, besno, s pestmi in transparenti. Razlika je le v tem, da je Bush zdaj v hujši krizi kot kdajkoli. Irak je kaos, vojno proti terorju izgublja, koalicijo dobro volje tudi, nekatere njegove najbolj zveste pse čaka sodišče (in morda arest), Amerika se mu upira - in seveda, njegovi ratingi so rekordno nizko. Kot kažejo sondaže, ga podpira le še 36 % Američanov. Še malo, pa bo več Američanov podpiralo Sadama Huseina kot Busha. Reši ga lahko le čudež, kaj povsem nadnaravnega, recimo "ponovno vstajenje" - v bibličnem smislu, se razume. Ali pa navdušene ljudske množice, ki ga slavijo, pozdravljajo in obmetavajo s cvetjem, recimo na kakem globalnem potovanju, kar pa bi bilo tako nadnaravno kot "ponovno vstajenje". Čudež je bil najprej Bushev kopilot. "Čudežno" je postal ameriški predsednik. Teroristi so "čudežno" napadli Svetovni trgovinski center. In Bush se je "čudežno" prelevil v največjega ameriškega junaka. Potem pa se je zgodil čudež vseh čudežev: Busha se je naveličal celo čudež. V Iraku se noče in noče zgoditi čudež. V vojni proti terorju tudi ne. V Ameriki prav tako ne. Hej, kaj pa navdušene ljudske množice?

In tako je Bush na začetku novembra krenil na potovanje. Kot Che - v južno Ameriko. Specifično, v Argentino, kjer se je odvrtel vseameriški vrh - Summit of the Americas. Shod vseh ameriških dežel. In glej, no, ljudske množice so se res prikazale, toda niso bile navdušene, ampak besne, gnevne, razkačene. Niso ga zasule s cvetjem, ampak s psovkami a la "Fašist!", transparenti a la "Terorist!", kamenjem in molotovkami. Vodil jih je argentinski nobelovec Adolfo Perez Esquivel. "Bush Out!" Z vlakom, polnim demonstrantov, se je pripeljal tudi Diego Maradona in dahnil: "Busha vrzimo iz Argentine!" Bil je v mikici, na kateri je pisalo "Vojni zločinec" - jasno, pod Bushevo fotko. Policija jih je komaj ustavila. In da bi jih lažje ustavila, ji je asistiralo na stotine Bushevih varnostnikov, ki so se izkrcali v popolni bojni opremi, s tonami orožja, heh, kot da pripravljajo invazijo na Argentino. Ali pa generalko za invazijo na Venezuelo. Toda vsega tega besa niso mogli ustaviti - demonstracije so bile po celi Argentini, ki sta jo Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, v principu Busheva organa, povsem opustošila. In zadolžila. A po drugi strani, demonstracije so bile povsod - v Urugvaju, Braziliji, Venezueli in tako dalje. Nič, Bushevo potovanje odrešitve se je začelo z antiklimaksom. In potem je šlo le še na slabše.

Hugo Chavez, venezuelski predsednik, ga je na štadionu Mundialista, na katerem se je zbralo 70.000 demonstrantov, obtožil, da pripravlja napad na Venezuelo. Bush je naredil vse, da bi se izognil srečanju s Chavezom. In njeovo izogibanje je bilo komično, ne, groteskno. Na daleč se je zdelo, kot da je Bush v Argentino prišel le z enim ciljem: da se izogne srečanju s Chavezom. Ni pa se mogel izogniti srečanju z argentinskim predsednikom Nestorjem Kirchnerjem, ki pa je dajal vtis, kot da se hoče srečanju izogniti, navsezadnje, na demonstrante ni gledal ravno z antipatijami, prej narobe - s simpatijami. Vsaj indirektno: mnogi člani in celo prvaki njegove, peronistične stranke so se namreč udeležili protibushevskih demonstracij. Na štadionu Mundialista so stali celo na odru. Bi jo Bush lahko odnesel slabše? Oja - to ni bilo v resnici še nič. Kot veste, Bush ob 22.00 že spi. Vedno. Ne more več. Ob 22.00 se preprosto zruši. In kdaj je Kirchner priredil veliko, slavnostno večerjo? Točno - ob 22.00. Ko je Bush že v komi. Ko je le še zombi. Ko ne more nič več. Bush je sicer prišel na večerjo, toda ni prišel do izraza. Ni kaj, niti Karl Rove, Bushev Goebbels, si ne bi izmislil boljše psihološke manipulacije. Celo bušiji, recimo razvpiti kolumnistični insider Robert Novak, niso mogli skriti, da se Bush ne bi mogel imeti slabše.

Toda nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Ko je Chavez odpotoval v Brazilijo, je namreč Bush sklenil, da bo imel krajši govor, v katerem bo potegnil razliko med demokracijo in nedemokracijo, med Ameriko in Venezuelo. Rekel je: "Če hočemo v ameriških deželah zagotoviti socialno pravičnost, potem se moramo odločiti med dvema nasprotnima vizijama. Prva vizija obljublja upanje. Temelji na predstavniški vladi, integraciji v svetovno skupnost in veri v transformativno moč svobode v življenjih posameznikov. Druga vizija pa skuša demokratični napredek zavrteti nazaj, kar počne tako, da igra na zastraševanje ljudi, da ščuva soseda proti sosedu in da druge krivi za svoje neuspehe pri skrbi za nacijo." Prva vizija = Amerika = Bush. Druga vizija = Venezuela = Chavez. Vsaj tako je mislil Bush, ki pa se mu je zgodilo to, kar se običajno zgodi patološko ljubosumnim, egocentričnim, paranoičnim tipom, ki vam skušajo razložiti, kakšna svinja je nekdo - ko naštevajo disfunkcije te svinje, kmalu ugotovite, da v resnici naštevajo svoje disfunkcije, svoje značajske poteze. Ko je Bush naštel Chavezove poteze, je naštel le svoje. Bolje rečeno, ko je Chavezu očital, da skuša demokratični napredek zavrteti nazaj, da igra na zastraševanje ljudi, da ščuva soseda proti sosedu in da druge krivi za svoje neuspehe pri skrbi za nacijo, je povedal le, kaj počne on sam.

Lepo prosim, mar ni prav Bush z vso tisto "patriotsko" zakonodajo, kengurujskim zapiranjem "osumljencev", forsiranjem torture in miniranjem volilnega procesa zategnil demokracijo in jo zavrtel nazaj? Kdor me kritizira, podpira teroriste! Mar ni prav Bush svojo politiko gradil na logiki permanentnega zastraševanja? Če me ne boste izvolili, bodo Ameriko udarili teroristi! Mar ni prav Bush razširjal paranojo, z "operacijo TIPS" državljane pozival k šikaniranju "sumljivih" ljudi, ki se obnašajo "čudno" in "neobičajno", in s tem sosede ščuval proti sosedom? In seveda - mar ni prav Bush ta, ki za svojo neuspešno skrb za nacijo stalno krivi druge, praviloma teroriste in Združene narode, heh, ali pa Francoze? Bush se je tako dobro in tako iskreno avtobiografiral, da mu je gostitelj, don Nestor, verjetno čestital: Prav imaš, za razliko od tebe, ki si bil dvakrat izvoljen v neregularnih in nedemokratičnih okoliščinah, je bil Chavez dvakrat izvoljen povsem demokratično in z naskokom! Res, prav imaš, pri tvojih izvolitvah so mednarodni opazovalci odkrili kopico nepravilnosti, pri Chavezovih pa nobene! Bolj ko skuša Bush definirati to, za kar meni, da je nedemokratično in neameriško, bolj definira samega sebe. Nikoli se ni imel slabše. Njegovo potovanje upanja je bilo potovanje v pekel.

Kalifornijska mora

Hudo? Ne - to peklensko, ponesrečeno, iztirjeno potovanje, ki mu je ratinge še bolj osmešilo, je bilo v resnici le najava hujše katastrofe. Le mučni avans. Le malo po Bushevi vrnitvi, 8. novembra, so imeli namreč v Ameriki volitve. Ne predsedniške, se razume, niti kongresne (pridejo drugo leto), ampak neke sorte "vmesne", posebne. V nekaterih zveznih državah so volili guvernerje, v nekaterih pa so imeli referendume. V Kaliforniji je svoj mali referendum upanja & odrešitve, ki je stal 70 milijonov dolarjev, priredil guverner Arnold Schwarzenegger, sicer "zadnji akcijski junak" in Bushev paradni konj, bolje rečeno, človek, ki naj bi republikancem na neslednjih predsedniških volitvah prinesel Kalifornijo. Še bolje rečeno, Arni, ki so mu ratingi v zadnjem letu dramatično padli (podpira ga le še 37 % Kalifornijčanov), naj bi volilno tehtnico v Kaliforniji prevesil na republikansko stran. Tak je bil načrt. Med predlogi "reform", ki so romali na referendum, so se zato znašle predvsem republikanske iniciative. Recimo: na voljo je bil predlog zakona (Proposition 76), ki bi guvernerju omogočil zategnitev državnega budžeta, in to kadarkoli v letu, kar pomeni, da bi lahko Arni v vsakem trenutku zategnil financiranje socialnih programov, zdravstva, šolstva in tako dalje... pa predlog zakona (Proposition 75), po katerem bi morali sindikati za podporo kakega političnega kandidata pred tem dobiti pisno privolitev vsakega člana sindikata posebej... pa predlog zakona (Proposition 74), ki bi olajšal odpuščanje "neučinkovitih" učiteljev... pa predlog zakona (Proposition 73), ki bi mladoletnici dovoljeval abortus le pod pogojem, da se s tem strinjata njena starša (mimogrede, ta "propozicija" je abortus definirala kot "smrt nerojenega otroka")... in predlog zakona (Proposition 77), po katerem bi skupina "izbranih" in "neodvisnih" zveznih sodnikov - in ne več skupščina Kalifornije! - redizajnirala politični in volilni zemljevid Kalifornije (restrukturacija volilnih okrožij), kar pomeni, da bi ga redizajnirala tako, da bi dajal prednost republikanskim kandidatom.

Nič, Arni, ki je divje lobiral in predel, da bodo imeli volilci s tem več moči, je hotel - po naročilu glavnih republikanskih strategov, kot je poročal Los Angeles Times - le umetno spremeniti ravnovesje moči in republikanizirati Kalifornijo ter jo pripraviti na kongresne volitve, ki bodo prihodnje leto, in na predsedniške volitve, ki bodo leta 2008. Republikancem je ponekod uspelo predčasno in na silo redizajnirati volilna okrožja - recimo v Teksasu. Ne pa tudi v Kaliforniji: kalifornijski volilci so Arniju rekli ne. Vse njegove "predloge" so 8. novembra gladko zavrnili. Z eno besedo: kalifornijski volilci so podprli socialne programe, sindikate, učitelje in žensko pravico do izbire - republikanske sovražnike. Populističnemu mitu o Arniju kot energičnem outsiderju, ki hoče "pospraviti" kalifornijsko politično hišo, niso nasedli še enkrat. V času, ko v Hollywoodu cvetijo sequeli, Arniju sequel ni uspel. Referendum o Arnijevih "propozicijah" je bil tudi referendum o Arniju - in Bushu. Arnijeve revolucije je konec.

Toda to 8. novembra ni bil edini shock & awe udarec za Busha. Daleč od tega. To je bil le začetek. Za še hujši udarec so poskrbeli volilci v New Jerseyju in Virginiji, kjer so volili nova guvernerja - v obeh je zmagal demokratski kandidat. Da je demokrat, magari fanatični liberalec, zmagal v New Jerseyju, in to gladko, ni bilo presenečenje - New Jersey je pač demokratski. Da je demokrat zmagal v Virginiji, pa je bil šok. Iz dveh razlogov. Prvič, Virginia je pojem republikanske države - Bush je na obeh predsedniških volitvah zlahka pobral glasove Virginie. Zdaj se je vse spremenilo: Virginia je šla z demokratom. In drugič, Virginia je južnjaška država, tako da je poraz še bolj apokaliptičen - to, da se je začel proti Bushu obračati jug, je znak, da poti nazaj ni več. Republikanskima kandidatoma ni pomagalo niti to, da sta uporabljala najbolj umazane trike iz republikanske predvolilne zakladnice (demokratskega kandidata v Virginiji so obtožili, da nasprotuje smrtni kazni in da bi nasprotoval celo eksekuciji Adolfa Hitlerja!), niti to, da sta se "distancirala" od Busha, bolje rečeno, pomagalo jima niti to, da svoje predvolilne kampanje nista povezala z Bushem - ne, nista ga poklicala na pomoč. Ni prišel lobirat zanju. Toda že to, da sta republikanca, je bil očitno dovolj velik poljub smrti. Izraz "republikanec" postaja psovka. Da so romantične zveze z Bushem pogubne, so pokazale tudi županske volitve v St. Paulu (Minnesota), kjer je demokratski župan, ki je na zadnjih predsedniških volitvah podprl Busha, izgubil župansko funkcijo - volilci so ga kaznovali in raje izvolili demokrata, ki na zadnjih predsedniških volitvah ni podprl Busha. Bush je izgubil v Kaliforniji, New Jerseyju in Virginiji - niti toliko moči ni imel več, da bi pred volitvami razglasil "rdeči alarm".

In ne le da ga podpira le še 36 % Američanov in ne le da kar 53 % registriranih volilcev pravi, da bi danes volili demokrate, le 36 % pa, da bi volili republikance, ampak ga nacija prvič v šestih letih ne podpira več v nobeni točki. Večina jih namreč meni, da gre Amerika v napačno smer, da je ekonomija slaba, da je vojna proti terorju neuspešna, da je Busheva administracija neetična, da Bush ni pošten, da je bilo reševanje New Orleansa neuspešno, da je število mrtvih v Iraku nesprejemljivo, da je vojna nesmiselna, da je treba vojsko iz Iraka umakniti in - predvsem! - da je Bush nacijo namerno zavajal z razlogi za napad na Irak. Da jo je torej namerno zavajal z lažnimi podatki o iraškem orožju za množično uničevanje, ki ga zdaj še vedno ni in ni na spregled. Demokrati so se takoj obesili prav na to točko - na Bushevo namerno zavajanje nacije. Začeli so ropotati, dvigati prah. In Bush jim je takoj odgovoril - z novim zavajanjem nacije. Z novimi lažmi, ki jih danes ne bi kupili več niti Marsovci. 11. novembra je v svojem epskem govoru - jasno, v vojaški bazi Tobyhanna (Pensilvanija), v kontroliranem, dobro koreografiranem okolju - med drugim poudaril tudi:

* da je kongres odobril odstranitev Sadama Huseina, kar seveda ni res - kongres je odobril le "uporabo oboroženih sil, če bo nujno", pa še to šele potem, ko je Bush rekel, da bo Irak "razorožil" v spregi z Združenimi narodi,

* da ni nihče pritiskal ali kakorkoli vplival na obveščevalne službe, ki so zbirale podatke o iraškem orožju za množično uničevanje, kar seveda ni res - uslužbenci CIE, celo nekdanji namestnik direktorja, so povedali, da je Busheva administracija stalno pritiskala na njih in jih silila v nategovanje in raztegovanje obveščevalnih podatkov,

* da so se tuje obveščevalne službe strinjale z ameriško oceno Sadamove vojaške moči, kar seveda ni res - ne le da se s tem niso strinjale tuje obveščevalne službe (recimo britanska, ruska, francoska in italijanska), ampak se s tem nista strinjala tudi Hans Blix, glavni inšpektor ZN, in Mohamed El Baradei, šef Mednarodne agencije za jedrsko energijo,

* da je imel kongres vpogled v iste obveščevalne podatke kot Bela hiša, kar seveda ni res - Bela hiša je podatke, ki se niso ujemali s podatki, s katerimi je argumentirala napad na Irak, preprosto prikrila.

Bush je sicer pihal in smrkal, toda ni pomagalo: nikoli ni bilo še toliko Američanov prepričanih, da jih je kak predsednik v vojno zapeljal z lažmi! Zato je hitro spet krenil na potovanje - tokrat v Azijo. Hja, iz Amerike bi najraje zbežal.