šport / Temna plat olimpijskih iger

V Torinu se bo kmalu, že 10. februarja, začel največji letošnji športni dogodek, Zimske olimpijske igre 2006. Olimpijada, še posebej zimska, pa je največji športni dogodek, resnici na ljubo, le še za športne romantike in funkcionarje. Večina športnih zanesenjakov ve, da se Zimske olimpijske igre (ZOI) ne morejo primerjati s svetovnim nogometnim prvenstvom, ki se bo približno čez pol leta začelo v Nemčiji. So le nekakšna ponovitev tekem svetovnega pokala v smučarskih skokih, smučanju, biatlonu in tekih, le z nekoliko bolj okrnjeno konkurenco, saj na ZOI lahko vsako državo zastopa le določeno število športnikov. TV-program pa je v tistih dneh popestren s prenosi atraktivnih zimskih športov, ki se sem pa tja znajdejo le na programih športnih tv-kanalov, kot so recimo sankanje, pa hitrostno drsanje, curling ... Edini res velik športni dogodek v okviru olimpijade je hokejski turnir, saj bodo že tretjič na olimpijskem turnirju nastopili tudi NHL-zvezdniki. Nobena hokejska velesila se noče osmešiti na ZOI in zato skušajo zbrati najboljše, kar imajo. Kanada se je izbora reprezentantov lotila v slogu Brazilcev v nogometu. Na širši seznam reprezentance, ki brani olimpijski naslov, so sprva uvrstili prek 80 igralcev. Nekaterih nastop ni zelo zanimal, nekateri so poškodovani, nekateri so mesto v reprezentanci raje odstopili mlajšim igralcem. Kljub vsemu pa Kanadi pripisujejo največ možnosti za olimpijsko zlato.

Kako so sicer ZOI v resnici priljubljene med ljudstvom, dovolj nazorno pove podatek, da so torinski organizatorji napovedovali, da naj bi tja prišlo celo 1,5 milijona gledalcev. Za primerjavo - ob smrti papeža Janeza Pavla II. je na njegov pogreb v Rim romalo menda kar 2 milijona vernikov. V Torinu bodo zadovoljni, tudi če bo obisk manjši od napovedanega. Mesec dni pred začetkom iger so objavili, da so prodali le 60 odstotkov vstopnic, v Torinu pa je bilo nezasedenih še 2500 od skupno 16.000 hotelskih sob, kolikor jih je na voljo v času iger. Takšno zanimanje za olimpijske igre je razlog, da imamo Slovenci v bistvu srečo, da nihče ni resno jemal projekta zimskih olimpijskih iger treh dežel. Proračuni slovenskih mest in krajev so precej borni in organizacija iger bi pomenila, da bi še desetletje ali več odplačevali olimpijske dolgove. Olimpijske igre si lahko privoščijo le še bogata mesta, ki si želijo globalnega prestiža. Kako si nekateri želijo organizacije ZOI, pričajo tudi precej sramotne afere, ki so se pojavile ob zadnjih dveh organizatorjih ZOI, Salt Lake Cityju in Naganu. Utaški organizatorji naj bi nekatere člane Mednarodnega olimpijskega komiteja iz manj premožnih držav podkupili z nekakšnimi šolninami za njihove potomce. Japonci pa so se nekaterim podpornikom zahvalili tudi z japonsko specialiteto - gejšami.

Hvalisanja organizatorjev o neverjetnih zaslužkih, ki so jih dobili z obiskovalci in s pravicami tv-prenosov in še z marsičim ostalim, so se pod drobnogledom gospodarskih strokovnjakov izkazala za zavajanje javnosti. Vsi organizatorji olimpijskih iger si želijo ponovitve poletnih olimpijskih iger iz Los Angelesa, ki so bile zadnje resnično uspešne v komercialnem pomenu. Končni dobiček Los Angelesa je tedaj znašal kar 220 milijonov dolarjev. Velik zaslužek pa je šel predvsem na račun velikodušnih sponzorjev in dejstva, da ni bilo treba veliko vlagati v objekte. Po Los Angelesu so jo najbolje odnesle olimpijske igre, ki so bile pretežno v zasebnih rokah oziroma so za njimi stali močni sponzorji. Olimpijske igre, ki so bile na plečih mestnih in državnih proračunov, pa so se končale precej mučno za davkoplačevalce, ki morajo še vedno odplačevati olimpijske dolgove. Po podatkih nasprotnikov ZOI 2010 v Vancouvru, No Games 2010 Coaliton, naj bi poletne OI 1976 v Montrealu pustile dolg v znesku okoli milijarde dolarjev, Barcelona 1992 naj bi ostala dolžna 1,4 milijarde dolarjev, OI v Sydneyju 2000 so pridelale 2,3 milijarde izgube. Atene so tako ali tako zgodba zase, saj so bile najdražje igre v zgodovini, zanje so porabili skoraj 11 milijard dolarjev. Stroški iger bodo še nekaj časa bremenili grški proračun. Pozitiven izkupiček so imele olimpijske igre v Atlanti in v Seulu, pa še to okoli ničle. Organizatorji olimpijskih iger v Pekingu so kljub finančnim zlomom prejšnjih iger precej optimistični. Pekinške igre bodo najdražje v zgodovini človeštva, saj bosta urbanistično urejanje kitajske prestolnice in gradnja športnih objektov po nekaterih ocenah stala kar 40 milijard dolarjev. Kitajci, ki so že dobili bogate sponzorske prispevke, pa po svojih napovedih upajo, da bodo na koncu vseeno nekaj zaslužili, in sicer 16 milijonov dolarjev.

Podobno je z zimski olimpijskimi igrami, ki so proračunsko gledano nekajkrat manjši finančni zalogaj kot poletne. Toda tudi pri zimskih olimpijadah se stroški večajo in večajo. Organizatorji torinske olimpijade so napovedovali, da bodo potrebovali 2,5 milijarde dolarjev, v zadnjih trenutkih pred začetkom iger pa jim v proračunu manjka 72 milijonov dolarjev proračunskih sredstev. Še bolj so nejevoljni Kanadčani zaradi prihodnjih zimskih olimpijskih iger v tihomorskem Vancouvru. Nasprotniki organizacije ZOI 2010 so izračunali, da bodo kanadske igre predvsem na račun gradnje nove infrastrukture stale kar 6 milijard dolarjev, za pokritje takšne vsote pa bodo potrebne turistične horde in veliko sponzorjev. Drug problem, ki pozneje tare organizatorje olimpijskih iger, pa so športni objekti, s katerimi ne vedo, kaj početi. Montrealu je olimpijski stadion zaradi sredstev, potrebnih za njegovo vzdrževanje, samo v nadlogo. Atlanta je recimo dala olimpijski bazen v uporabo Univerzi Georgia Tech, ki pa ima z njim bolj ali manj samo stroške.