nove tehnologije / Prihodnost je zdaj

"Next-gen" je že dalj časa catchfraza za radostnega upanja polno napoved vkoraka naslednje generacije igričarskih konzol, ki da bodo tako omnipotentne, da bodo znale uporabniku poleg poganjanja epohalnih špilov maltene še pokositi travo, umiti zobe in peljati otroka v vrtec. Zdaj so končno tu - oziroma, zdaj je končno tu, saj je Microsoftov Xbox 360 časovno pošteno nascal vso konkurenco na čelu s Sonyjevim Playstationom.

Nasploh, v igričarski industriji pa morda še za naprstnik bolj kot drugje, zna iti zgodnjost pri lansirnih rokih na račun same kakovosti izdelka, vendar se recenzentska stroka glede osnovnih zmogljivosti pričujočega gizmota ne pritožuje. Pod zapeljivim valovitim dizajnom belkaste škatlice brli sistem, ki bi ga bilo za potrebe risanja eksplozij v grobem mogoče primerjati s trenutno zelo zmogljivimi PC-ji za masovno uporabo. To pomeni, da bodo, morda nekoliko ironično, na Xboxu zdaj končno tekli špili, kakršni bi lahko že lep čas na osebnih računalnikih - če bi razvijalski studii seveda docela izkoriščali njihove zmogljivosti in visokotiražnih naslovov ne prilagajali najmanjšemu skupnemu imenovalcu pogosto že pošteno opešanega hardvera, ki ga ljudje pač imamo doma.

Čeprav so v dobrem letu marketinškega build-upa apetiti povsem pobezljali in je novo poglavje v evoluciji zabavnega klikotanja zadobilo že skoraj mitološke razsežnosti, prve konkretne podobe z novega mlinčka ne razočarajo: kot je mogoče videti z uradnih demoposnetkov, se zdaj v next-gen nogometu na Ronaldinhovem obrazu dejansko vidi vsaka kapljica znoja, ki polzi proti njegovemu legendarnemu zubalu, tako kot je mogoče v next-gen košarki zaznati vsako fibrilacijo čokoladne muskulature posebej. Na pravih LCD-displejih je akcija v mračnem trilerju Condemned: Criminal Origins tako kristalno srhljiva, da znajo prejeti udarci igralca dejansko pošteno zaboleti, recimo deska s štrlečimi žeblji, ki jo vihti na začetku, pa se na pogled bistveno ne razlikuje od take, ki jo najdemo v ... em ... naravi?

Jasno je, da je sposoben Xbox 360 marsikaj od obljubljenega tudi dostaviti, potencialu primerna pa je seveda cifra, ki se izpiše na blagajni. Marsikateri oča bi se znal omečiti, ko mu bo sinko z roso v očeh zagotovil, da stane zadeva samo 300 evrov - to je tehnično sicer res, a niso bile stvari žal nikoli tako enostavne. 300 evrov stane pač osnovni paket, za polno funkcionalnost pa je treba nujno nabaviti še: trdi disk za 100 evrov in drugi joypad (žični za 30, neprimerno bolj kul brezžični za 45 evrov). No, niti prvega niti drugega ni dobesedno treba kupiti, ampak verjetno si človek vseeno hoče sejvati položaj v igrah, razen če mu ni problem štartati vedno znova od začetka, poleg tega pa bo marsikdaj hotel igrati v dvoje, kar je pri konzolah pogosto nekako vsa poanta. Ob plejadi kablov in modulov, ki so čisto zares opcionalni, bi bilo v strošek nadalje smiselno, ko bo ta storitev na voljo, všteti še garažno vgradnjo posebnega čipa, ki uporabniku omogoča predvajanje neoriginalnega softvera - do takrat bo mogoče sinčku itak kupovati samo originalne špile, ki so naravnost pošastno dragi.

Pentljo lepo zaveže še strošek naročnine za profesionalno vodeno multiplejersko nažigancijo prek spleta (tudi če štejemo tarifo celoletnega popusta, to znese več kot 50 evrov) - in osnovnih 300 je koj pobezljalo s ketne. Če sploh ne odpremo konzerve črvov, ki nas uči, da je treba za polni izkoristek novega Xboxa v dnevni sobi imeti solidno plazma beštijo in zvočni sistem, kjer pa se cene - kot ve večina zafrustriranih eskapistov - merijo v stotinah in stotinah čukov. Je pa res, da Microsoftu kljub navedenim cifram ne gre očitati oderuštva, saj ga izdelava konzole še vedno stane občutno več, kot zanjo dobi: ta izpad, ki ga kani, tako kot je na konzolastičnem trgu v navadi, potem vsaj delno pokrpati prek softvera, je le bargaining chip na mizi velike bitke, ki jo s Sonyjem bije za dominacijo nad dnevno sobo kot celostno integriranim sistemom.

Nesebičen nasvet? Če niste ravno prestolonasledniški potomec Matjaža Gantarja, z nakupom vseeno raje pocincajte. Precej varno se zdi domnevati, da si ne nameravate lastiti dveh istogeneracijskih konzol in bi se torej nemara splačalo počakati na Playstation 3 (najverjetneje spomladi), za katerega nas zgodovinske izkušnje učijo, da je pri nas neprimerno bolj uveljavljena znamka - to med drugim pomeni tudi neprimerno boljšo vsestransko podporo, od servisov do piratov. Nadalje je ta trenutek razmerje med ceno in izkoristkom za kupca najslabše, kar sploh kadarkoli bo. Po eni strani je cena seveda razumljivo zasoljena, špilov za novo konzolo pa je za zdaj na trgu malo in tudi niti približno ne izkoriščajo vsega, kar mlinček s svojo potenco omogoča. Prejšnje generacije so nas naučile, da nastopi zlata doba posamezne konzole kako leto po splovitvi, ko je cena že nekoliko usahnila in so tudi programerji ravno udobno in do konca zapopadli vse razsežnosti nove tehnologije. Za varčnega novinca v resnično prečudovitem svetu konzolastičnih razpaljotk se ta trenutek sploh ne zdi neumen recimo nakup Playstationa 2: fenomenalnih, tehnološko zelo izpiljenih prev-gen špilov je na voljo malo morje, Sony je svečano obljubil, da ne bo ponovil neljube napake iz časov enice in bo naslove za staro veselo štancal še nekaj let po izidu nove generacije - celotno pakungo (skupaj z nujnimi dodatki in s čipom) pa dobite dostavljeno na dom za manj kot šestdeset jurjev, če seveda poznate ljudi, ki poznajo prave ljudi.

Kako globinsko Xboxove tržnike boli kinta za slovenski trg, je pokazalo že to, da na dan splovitve v naše štacune ni priromala niti ena samcata škatla. Jokerjevci, recimo, ne le da niso dobili recenzentskega izvoda - temveč so se morali dejansko na svoje stroške odpeljati na bližnji zahod in ga nabaviti.