spotoma / Objem

Hiša brez žlebov ima eno veliko prednost, namreč da se v kristalni zimi, kakršna je letošnja, obešajo z roba strehe vsak dan daljše ledene sveče, in če imaš srečo, se v njih včasih celo zaleskeče kakšen sončni žarek. Seveda spada k jutranjemu kidanju svežega snega tudi vzdihovanje in preklinjanje, ampak potem, ko s svetlimi plameni zagorijo brezova polena v peči, te razveseli še siničja drevesna svojat, ki za šipo vneto kljuje lojeno pogačo. In ob večerih je vredno celo prižgati televizor, čakajoč na mucjo reklamo za whiskas in na spremljajočo pesmico: "Since you have a place to go, let it snow, let it snow ..."

Predvsem pa je enkrat končno spet mimo tako imenovani veseli december, ki ga vsako leto preživljam v prostovoljnem hišnem priporu. Že lep čas je tega, kar me je izučilo prostodušno potepanje po mestu, ko se utegne na vsakem koraku zaprašiti vate kar kdo, ki ga niti ne poznaš ne - pa se mu zazdi, da mora izreči tisto blabla, da naj bo srečno pa veselo pa zdravo, saj zdravje je tapravo, ostalo pa menda pride samo, zraven te pa objema in cmoka po zraku okoli tvojih ušes, ti pa razmišljaš, kdo je, od kod je in kaj bi z njim, in najrajši ne bi z njim nič.

Že pred leti me je prvič prešinilo, da moram najprej vprašati sebe, ali si nekega objema želim, ali ga lahko stoično prenesem, ali pa sploh ne. Pa če je to stokrat utečena navada na raznih plesih smeti, sprejemih, odprtjih razstav, gledaliških premierah, banketih - takrat sem dokončno sklenila, da je tega izraza naklonjenosti škoda in da si ga ne pustim razvrednotiti s splošnim objemanjem vsevprek, kar tako v tri dni.

Kdor tega ne prenaša najbolje, si je seveda sam kriv. Naj pač ne hodi iz hiše ob neprimernih urah in naj se vsaj ne odziva iz gole vljudnosti raznim vabilom na novoletna praznovanja. In naj sam pri sebi razčisti, kaj zanj pomeni objem.

Kajti objemi množično preplavljajo svet. Objemi so postali stvar politične etikete. Pred leti si je naše glavno mesto ganjeno otiralo oči, ko ga je doletela taka neznanska čast, da sta se največji barabi velikega sveta odločili za medsebojno srečanje prav v Ljubljani. Mediji so navdušeno poročali o tem, kako sta se drug drugemu globoko zazrla v oči in takoj spoznala, da si bosta prijatelja za vedno. Zgodovinski trenutek. Potem sta si dolgo pumpala krvavi desnici gor in dol in se pri tem možato smehljala v kamere in seveda sta se tudi nekajkrat srčno objela in se krepko trepljala, trepljala in še trepljala, češ ti si pa res OK. Tudi z našimi političnimi kravatarji sta si desnice pumpala, pohvalno trepljala tudi naše predsednike in ministre in s tem posredno vse nas, kar je pomenilo, da smo tudi mi OK. Zvedeli smo tudi, da je Slovenija lepa dežela, da imamo gore, da imamo Bled in tudi morje, pa da so ljudje tukaj prijazni in gostoljubni, in gospa enega od barab si je celo z lastno žepnino kupila za spomin eno stekleničko od Rogaške, in slovenski narod je od očaranosti dol padel. In četudi se je to dogajalo v času, ko vsi politiki še niso imeli slepeče belih in poravnanih zobovij, so jih vseeno prisrčno razgaljali tja gor do nosnic, in sploh nam je ta pomembni dogodek ostal v bleščečem spominu, ker je bila to, juhu, promocija Slovenije.

In potem so visoki gostje odšli, še prej pa so pohvalili žlikrofe pa rakove paštetke pa avokadovo peno pa tičji lim in pač vse tisto, o čemer so slovenski kulinariki že mesce prej zaskrbljeno razpravljali, ali naj bo za usta in želodce teh vzvišenih bitij zadosti dobro ...

Ne ne, saj ne bom omenjala Svetega Obiska Svetega Očeta, brez skrbi. Čeprav prostaški maček moje prijateljice ob Celovški cesti ni mogel razumeti, zakaj je moral pred zaprtimi balkonskimi vrati celo večnost čakati, da se Njegova Svetost s Svetim Spremstvom odpelje mimo. Maček pač kakor maček. Nič ne razume.

Ampak tudi marsikateri človek ob nedavnem veličastnem mednarodnem ovsenem srečanju ni mogel razumeti, zakaj so bile po vseh glavnih ulicah postavljene šrange, zavarovane s tisoči do zob oboroženih policajev, in zakaj so ostrooki ostrostrelci z vsake strehe prežali na državljane. Ampak znotraj tega srečanja je bilo spet vse prisrčno in iskreno in spontano, kot ponavadi so si eni in drugi stresali roke gor in dol, se objemali in se do onemoglosti trepljali, trepljali in še trepljali in tako enim in drugim dajali na znanje, da se silovito spoštujejo in da vsi zasledujejo isti cilj, to pa je mir, svoboda, sožitje, varnost, blaginja - in pa da jim človekove pravice sploh ne visijo dol.

Ja, in kaj je v resnici objem? Objem. Nič nimam proti tebi. Objem. Dovolim ti vstopiti v svoj srčni krog. Objem. Sprejmem tvoj vonj. Toploto. To, kar rečeš. To, kar zamolčiš. Objem. Da te čutim. Objem. Tvoj nasmeh zame, moj zate. Da se ne reživa kot dve moni tjavdan. Objem, da te potolažim, ko ti je hudo. Objem, da ti v resnici želim vse dobro.

Zdaj naj pa verjamem. Da pomeni iskreno željo za vse dobro ministrovo režanje v vse štiri vetrove? Da v sprevrženem jeziku diplomacije pomeni vse to gnetenje in tapljanje in trepljanje iskreno prijateljstvo med državama? In naj se s takim človekom rokujem, s temi rokami, s katerimi bom doma zamesila bel kruh?

Čakajoč na mucjo reklamo mimogrede ujamem, kako da je vsa svetovna javnost zaskrbljena, ker si je Šaron z zobmi izkopal grob. To mi seveda da misliti in moj tolsti tigrasti Garibaldi bo odslej jedel samo dvakrat na dan. Danes, ko to pišem, nimam pojma, ali Šaron še diha ali ne, in me tudi najmanj ne zanima, pa tudi žal mi ga nima za kaj biti. Žal mi je za tri rože, poteptane pred diskoteko.

Kolumno Svetlane Makarovič bomo objavljali vsake štiri tedne.