Sovražni govor

Seveda živimo v poplavi sovražnega govora, povsod in zmeraj. Seveda si ga privošči kdorkoli in proti komurkoli, ki misli, govori in ravna drugače kot večina; zmeraj je obstajal in zmeraj bo, tukaj in povsod po svetu. Res pa je, da če si nenehno tarča sovražnega govora, psovanja, ščuvanja, se tega sčasoma navadiš, ko enkrat opraviš z iluzijo, da živimo med ljudmi, ki se jim vsaj malo sanja, kaj je kultura dialoga. Sama sem pljuvanja po svoji osebi že tako navajena, da se mi zdi kar čudno, če občasno poneha; navsezadnje sem ženskega spola in po lastni zaslugi samska in brez otrok. In ko bo v Sloveniji govora o prepovedi splava, bodo reke sovražnega govora seveda spet visoko preplavile bregove.

Toda to, kar je v zadnjem času razburilo uradnega varuha človekovih pravic, je prav tisti sovražni govor, ki je v tem edinem primeru na mestu, upravičen in celo nujen. Gre za bes, ki izvira iz naravnega, prvobitnega sovraštva do pedofilskih zločincev. Kajti nobena žival ne posiljuje svojih mladičkov. Nobena žival ne masakrira svojih otrok z namenom, da jim povzroči trpljenje in celo uživa ob njihovih krikih. Nobena. Ne briga me Jelinčič. Ne brigajo me razjarjene mladenke osebno, ni mi jih treba poznati. Briga me moj osebni bes na mučitelje vseh malih bitij, moje zavestno sovraštvo, ki si ga ne dam vzeti, kt si ne dam vzeti svojih ljubezni. Tu je in naraven je, in še enkrat, še neštetokrat sem pripravljena ponoviti svoj sovražni govor ob nekaznovanih odraslih mučiteljih mačk - "šus v glavo!" Ker še zmeraj mislim tako in me nihče ne bo prepričal, da je njihov zločin pač takšen kot vsi drugi zločini. Kajti zločini, kjer so žrtve mala in šibka bitja brez možnosti obrambe, še zdaleč niso navadni zločini. Ne vem, zakaj varuh takrat ni prijavil mene državnemu tožilstvu - no, pa naj me zdaj, kajti z vsem srcem se pridružujem sovražnemu govoru proti posiljevalcem otrok, pa naj prihaja od kogarkoli, ne glede na to, ali ga sicer spoštujem ali ne. Tukaj se zavestno pridružujem ogorčeni večini, ogorčeni zato, ker sta ta država in njen pravosodni sistem do pedofilov popolnoma brezbrižna ali celo tolerantna. Tisti, ki bi prvi moral zagnati sovražni govor proti pedofilskim zločincem, je ravno varuh človekovih pravic, ki pozablja, da je tudi otrok človek in da bi moral v prvi vrsti ščititi njega, namesto da se picajzla s tem, kakšne izraze je kdo uporabil.

Ne pride mi na misel, da bi izjavila karkoli o morilcu Plutu. Seveda so taki zločini zares grozoviti, ampak morilec je pač morilec, ne manjka se jih na tem prekletem svetu, s krvjo oblitem, kjer pač vlada zlo. Pa vendar je bistvena razlika v tem, da so tu žrtve odrasli ljudje. Ravnateljica zaporov je menda ob službo, kjer je Pluta prvo noč zaprla med druge zapornike, ne upoštevajoč, ali pa tudi upoštevajoč nepisani arestantski zakon, ki velja v vseh zaporih sveta - posiljevalec je a priori izmeček, ki ga je treba pretepsti, in so ga pač pretepli. Toda če bi bil Plut posilil otroka, ga ni ne boga ne hudiča, ki bi ga rešil - kratkomalo ubili bi ga. Taka je zaporniška etika in drznem si upati, da zmeraj bo. Posilstvo otroka je namreč zločin posebne vrste in ga ni mogoče primerjati z nobenim drugim, še tako strašnim zločinom, in sovraštvo, ki ga vzbudi, je absolutno upravičeno. In če spregovoriš o takem zločinu, pač ne moreš in ne smeš spregovoriti drugače kot s sovražnim govorom, če ni tvoje srce kos plesnive skute. O tem, kako bi se ta ali oni znesel nad pedofilom, se zdaj na veliko razpravlja in dežela se silno zgraža, češ da se tako ne govori. Jaz pa pravim, da, tako se govori, še več, da je prav in zdravo, da se tako govori, dokler zlorabljenih otrok ne zaščiti nihče, ne starši ne pedagogi ne socialne službe ne sodišča. In niti upravičene zahteve staršev teh otrok, naj se takemu osebku vsaj odvzamejo vse državljanske pravice, pravica do stalnega prebivališča, pravica do državljanstva, pravica do osebnih dokumentov, volivna pravica - mimogrede, vas to na kaj spominja?! - ne bi bile vzete resno, v parlamentu najbrž še najmanj. Kajti ustava zagotavlja varstvo človekovega dostojanstva in njegovo nedotakljivost, pri čemer pa ne upošteva, da je tisti, ki je tako strahoto storil, že z svojim dejanjem dokončno in za zmeraj sam poteptal svoje dostojanstvo, in da se potemtakem res ni česa dotikati. Kajti posiljevalec otrok ni človek. To je stvor. Lahko se priznava dostojanstvo tudi množičnim morilcem, tatovom, požigalcem, roparjem, teroristom, preprodajalcem mamil - a pedofilski stvor dostojanstva nima. Ne človeškega ne živalskega. Nobenega. In popolnoma sem prepričana, da bi si noben starš, ki si to ime zasluži, niti najmanj ne pomišljal tak stvor ubiti, če bi imel to možnost. Obenem pa se zgrozim ob misli na tiste brezvestne matere zlorabljenih otrok, ki storilce celo ščitijo in obtožujejo otroka, da si je vse skupaj izmislil!

Edini, ki bi imel pravico tak zločin odpustiti, je otrok sam. V njihovem imenu ne bi smel odpuščati nihče. Nobeno sodišče, nobeni svojci, nobena država, noben bog.

Ja, vem. Tole danes pač ni nikakršna satira. Ob brezbrižnosti te družbe in pravosodnega sistema ne zmorem niti kapljice humorja. Zato lahko svoje mnenje izrazim s sovražnim govorom, in tudi stojim za vsako besedo, ki sem jo napisala - pa naj me tenkočutni varuh pedofilovih pravic kar prijavi, kurc ga gleda. Njega in tako državo.