spotoma / "Tekma"

Pri meni se je začelo, ko sem bila brucka na AGRFT. Žreb mi je določil vlogo Kate v "Ukročeni trmoglavki" in seveda se mi je sprva silno dobro zdelo, da sem vlogo dobila jaz, ne pa tista zoprna, pocukrana, trapasta - ne bom rekla, kdo. Pa se je že pri prvem branju teksta zataknilo. Tam namreč, ko bi morala govoriti besedilo ukročenke, ko priznava, da mora biti pokorna in vdana možu, svojemu gospodarju... Ne, to pa ne. Bolj ko me je režiser prepričeval, kako krasna vloga je to, bolj mi je vrela kri od ogorčenja, sitnarila sem, da je treba ta sramotni dialog črtati - prerekali smo se, zmerjali so me, mi očitali, da zaviram študij drugim kolegom, in to čisto po pravici. Kajti igralec mora govoriti tekst tudi proti svojemu prepričanju, ali pa ni igralec. No, takrat sem prostodušno verjela, da to velja samo za igralce... Potem so vlogo dodelili ravno njej, tisti zoprni, pocukrani, trapasti - ne bom rekla, komu. To je bila vesela, jaz pa tudi, ker sem namesto kretenske Kate lahko z užitkom igrala v prismuknjeni, ljubki komediji Čehova "Snubač" - v vlogah, kjer sem lahko našla vsaj košček sebe, sem kar zasijala, drugače pa je od mene ostala samo trmasta zmrda.

Zakaj mi je ta pradavni spomin priplaval na površje? Zato, ker sem v zadnjem času po naključju postala pozorna na neko debatno oddajo za mlade na itak gnili nacionalni TV. Naslov oddaje je "Tekma". Tukaj se mulci in mulčice kosajo, kdo bo bolj prepričljivo zagovarjal svoja stališča o aktualnih družbenih vprašanjih. Seveda sem sprva mislila, da gre za predstavitev njihovih osebnih mnenj, zato se mi je zdela stvar kar zanimiva - potem pa sem izvedela, da je žreb tisti, ki odloča, kakšna stališča mora tekmovalna skupina zagovarjati. Žreb? Žreb!! Žreb naj odloča, da svoje lastno prepričanje po potrebi zatajiš in govoriš proti njemu?!

Res, krasna vzgoja osebnosti - mlade ljudi naj uči, kako postati oportunisti, politična in ideološka trobila, ugledni funkcionarji trenutne oblasti, ki bodo zmeraj znali spretno obračati plašč po vetru, ki se bodo v vsakem političnem režimu znašli. Kajti tukaj ne gre za lahkotno otroško čebljanje o piercingih, zelenih laseh, tangicah, flirtanju po parkih. Izbrane teme so vse prej kot nedolžne: pravica do splava, verouk v šoli, odnos do istospolnih zvez - in na koncu se nagradi tista ekipa, ki je bila najbolj prepričljiva. V čem? V iskrenosti? V zrelosti? V zvestobi svoji lastni osebni moralni tehtnici - ali pa mogoče v golem jezikanju? Ali - žrebu? Sme biti žreb moralna avtoriteta? Žreb?!

Tako se oblikujejo krasni novi državljani. Ob vsaki priložnosti bodo znali sukati jezik tako, da jo bodo najbolje odnesli. In seveda po potrebi konvertirali. Znali bodo prisegati na uradno priznane vrednote kar tako, ker bodo pač uradno priznane, pa čeprav s figo v žepu. Ustvarili si bodo najboljše pogoje za politično kariero te ali one strani, danes bodo v mikrofon tulili internacionalo, jutri bodo pred kamero svaljkali rožni venec.

Pa vendar vem, da so med njimi tudi tisti redki, ki jih je vsaj za hip obšel sram ob dejstvu, da so se znašli v vlogi izžrebanega gobcala in se kljub bedni "zmagi" odločili, da se v tako nesnago ne bodo več pustili zvabiti. Tisti redki, ki si že zdaj upajo v vsaki situaciji povedati izključno svoje osebno mnenje, pa ne glede na to, ali se bo z njim sploh kdo strinjal ali pa nihče.

Tvegali bodo, da bodo dostikrat v manjšini. Da bodo kar naprej preglasovani. Tvegali bodo, da jih bo večina imela za nore. Da jim bodo dobrohotni odrasli kar naprej ponavljali, naj nikar ne pljujejo v lastno skledo, kar pomeni, da naj skledo raje krotko držijo - da jim bo večina pljuvala vanjo.

In če bodo pametni, jim dopovedujejo, bodo v življenju tudi kaj dosegli. Ja, če bodo pametni, lahko postanejo solastniki najmočnejšega orožja vsake oblasti. Najmočnejše orožje pa niso ne tanki ne bombe ne rakete ne letala - najmočnejše orožje je naščuvana množica, tista množica, ki je bila doslej brez obraza, brez mnenja, brez duše, topa, neuka, bedasta, brezbrižna množica, ki se jo da z najcenejšimi floskulami, z najbolj plehkim in kičastim leporečjem ta z lahkoto bodisi navdušiti bodisi naščuvati in jo spremeniti v morilsko drhal, prežeto s slepim sovraštvom do vsega, kar je drugačno. Drhal, ki naj na drugem koncu puškine cevi ali rezila noža ne vidi človeškega bitja, temveč brezimnega, abstraktnega sovražnika. V hipu se razplamti prastara strast do ubijanja, poniževanja, mesarjenja, zbudi se nenasitna žeja po obupanih solzah, smrtnih krikih in seveda po nekakšni imaginarni "zmagi". Za boljšo prihodnost bodočih rodov, jim rečejo. Za blaginjo, jim rečejo. Za mir, za narod, za vero, za svobodo, za demokracijo, za človekove pravice, jim rečejo; plodijo naj se, ubijajo naj, plodijo naj se, ubijajo naj, plodijo naj se... In še plodijo.

A tudi med mladimi so taki, so bili in bodo, ki se znajo ustaviti, razmisliti, prisluhniti najprej sebi in šele potem večini. Njihov ne pomeni ne. Njihov da pomeni da. Ne nekaj vmes. Ne nekaj, kar je odvisno od kakršnega koli žreba. In ravno zaradi njih se pošastno počasno kolo zgodovine vendarle pomika naprej.

Kar nekaj jih srečujem, neukročenih trmoglavk in trmoglavcev. To so tisti plamenčki, ki mi kdaj zasijejo sredi moje mizantropije.