bližnji vzhod / Kje je ogorčenje?

Izraelska invazija na Libanon se le še stopnjuje. In nobenega dvoma ni, da se bodo "porodni krči novega Bližnjega vzhoda", kot temu pravi Condoleezza Rice, le še stopnjevali. Zakaj? Ker ima Izrael prižgano zeleno luč. Kdo mu jo je prižgal? "Mednarodna skupnost". In zakaj mu jo je prižgala? Ker gre za "vojno proti terorju"... ker ne napada Libanona, ampak teroriste, ki jih gosti Libanon... ker je bil napaden (Hezbolah je ugrabil dva izraelska vojaka)... ker se ima pravico branit. Z eno besedo: melodija, ki jo dobro poznamo iz ameriškega juriša na Bližnji vzhod - na Afganistan in Irak. Ista argumentacija. In ista taktika, vključno s "koalicijo dobre volje". Bush je podprl Izrael, potem pa začel v imenu Izraela sestavljati "koalicijo":

* utišal je Evropsko unijo, tako da vojni ni nasprotovala, vsaj ne deklarativno,

* umiril je Združene narode, tako da namigi Louise Arbour, predstavnice Komisije za človekove pravice, ki deluje v okviru ZN, češ da bi šlo pri izraelskem ogrožanju in ciljanju civilistov lahko tudi za vojne zločine in zločine proti človeštvu, niso postali uradno stališče,

* zlobiral je Arabsko ligo, tako da se je praktično - in javno, se razume - solidarizirala z Izraelom (ne tako kot prej, ko se je z Izraelom solidarizirala kvečjemu skrivaj, pri zakulisnem mešetarjenju, pod pultom),

* poskrbel je, da so njegove najbolj intimne arabske prijateljice - Jordanija, Savdska Arabija in Egipt - obsodile "avanturizem Hezbolaha, ki ne koristi arabskim interesom", ter dale jasno vedeti, da je to, kar počne Izrael, povsem legitimno in da je vse to začel Hezbolah (z ugrabitvijo).

Razlika je le v tem, da "koalicija" v Libanon ni poslala svoje vojske - da je torej vojno prepustila Izraelu. Toda vse skupaj je absurdno: Izrael tolče po Libanonu (in Gazi oz. Zahodnem bregu), toda "mednarodna skupnost" nas prepričuje, da tolče po Hezbolahu (in Hamasu). Izrael pobija libanonske - in palestinske - civiliste, toda "mednarodna skupnost" nas prepričuje, da cilja Hezbolahove - in Hamasove - položaje. Izraelci ob vsakem pokolu libanonskih civilistov ponovijo: "Pravico se imamo branit!" Šur. To je rekel tudi Bush, ko je napadel Afganistan - in to je rekel, ko je napadel Irak. "Pravico se imamo branit!" Ko je napadel Afganistan, je "mednarodna skupnost" njegov slogan kupila. Brez problema. Brez boja. In brez besed. Ko je napadel Irak, ga sicer ni kupila, toda zlagoma se je asimilirala. Slogan "Pravico se imamo branit" se je tako prijel, da je zdaj že kanoniziran. In beatificiran. Pod pretvezo tega slogana lahko počneš, kar se ti zljubi. Rečeš, da se imaš pravico branit - in v trenutku je vse, kar počneš, legitimno. Najbolj noro je, da "mednarodna skupnost", ki jo vodi Bush, tolerira to, kar počne Izrael, pa četudi to, kar počne (znašanje nad najbolj obubožanim delom libanonske populacije), hudo presega reševanje dveh izraelskih vojakov, ki ju je ugrabil Hezbolah (hej, leta 2000, kmalu po koncu izraelske okupacije Libanona, je Hezbolah na meji ugrabil tri izraelske vojake, pa je šel tedanji izraelski premje Ehud Barak - tako kot kasneje nekajkrat celo Ariel Šaron - čez to, da ne bi po nepotrebnem odpiral še ene fronte), in četudi to, kar počne, hudo presega "pravico do samoobrambe". Ne le da s pobijanjem civilistov ne pridobiš simpatij - s pobijanjem civilistov ne dobiš vojne. Zlasti ne vojne proti gverili. Glejte Irak!

Še več, vzemite Busha: kaj nam že ves čas govori? Prvič, da hoče dobiti "vojno proti terorju". In drugič, da hoče na Bližnji vzhod pripeljati demokracijo. To sta glavna cilja njegove bližnjevzhodne politike. Kaj je narobe s to sliko? Tole: v imenu "vojne proti terorju" ruši demokracijo. Ali natančneje: Izraelu pusti, da v Gazi in na Zahodnem bregu ruši demokratično izvoljeni Hamas - in da v južnem Libanonu ruši demokratično izvoljeni Hezbolah. "Vojna proti terorju" je slepa ulica: ker sproti ruši in žre demokracijo... ker prinaša kaos (Afganistan, Irak, Palestinska oblast, Libanon), v katerem je težko graditi demokracijo... ker vsiljuje marionetno demokracijo od zgoraj in ruši demokracijo, ki na Bližnjem vzhodu nastaja od spodaj... ker tolerira in legitimira kolektivno kazen (Gaza, Libanon), ki je Ženevska konvencija in drugi protokoli mednarodnega prava ne tolerirajo... in ker se spreminja v silo terorja. Ergo: ne moreš presti o demokraciji in "novem Bližnjem vzhodu" in obenem tolerirati izraelsko invazijo na Libanon.

Bush je s svojo "vojno proti terorju" v slepi ulici, ker nima odgovora na vprašanje, kje se konča teror in začne demokracija. In narobe - kje se konča demokracija in začne teror. Kaos, v katerega so ujeti Afganistan, Irak, Palestinska oblast in Libanon, je le posledica odsotnosti odgovora na to ultimativno vprašanje. Afganistan, Irak, Palestinska oblast in Libanon so talci odgovora, ki ga ni. Bush ni sposoben odgovoriti - "mednarodna skupnost" čaka, da bo Bush odgovoril. A po drugi strani, Bush na to vprašanje ne more odgovoriti, ker se vprašanja sploh ne zaveda - njegova politika temelji na potlačitvi tega vprašanja. Ali bolje rečeno: njegovo politiko omogoča prav potlačitev tega vprašanja. "Mednarodna skupnost" se tega vprašanja sicer zaveda (zavedala se ga je, ko je Bush napadel Irak), toda pretvarja se, da to vprašanje - kdaj se konča demokracija in začne teror in kaj bomo počeli z demokracijo, ko se prelevi v teror? - ne obstaja. Ali kot je izraelsko logiko rezimiral Gideon Levy, kolumnist izraelskega Haaretza: "V Gazi ugrabijo izraelskega vojaka - in potem plača vsa Gaza. V Libanon odpeljejo dva izraelska vojaka - in potem plača ves Libanon... V Gazi ugrabijo vojaka iz države, ki pogosto ugrablja civiliste in jih potem zapira s sojenjem ali pa brez sojenja - toda ne, to lahko počnemo le mi. In le mi lahko bombardiramo civilne objekte."

Kje je protivojno gibanje?

Kar vas pripelje do vprašanja: kje je ogorčenje? Kje je mednarodno ogorčenje? Kje je protivojno gibanje? Kje so protivojne demonstracije? Okej, ogorčenje in demonstracije smo videli v arabskih, muslimanskih deželah - v Egiptu, Jordaniji, Kuvajtu, Bahrajnu, Siriji, Jemnu, Kašmirju, Pakistanu, Maleziji, Indoneziji, Gazi, na Zahodnem bregu itd., kjer se je zbralo na tisoče demonstrantov. Recimo: v Kairu 5.000... v Bahrajnu 10.000... v Jemnu 100.000... in tako dalje. Vzklikali so: "Arabci, vaša tišina je zločin!" Ali pa: "Libanonci, Palestinci in Jordanci so eno ljudstvo!" In: "Naj živi odpor - dol s predajo!" Obsodili so pasivnost in oportunizem arabskih vlad, psovali "arabske kralje, predsednike in šejke", pozivali k prekinitvi diplomatskih odnosov z Izraelom, zahtevali, da naj Egipt odpre meje, da bodo lahko odšli na pomoč "palestinskim in libanonskim bratom" (Egipt je takoj po začetku napada na Gazo zaprl meje), poudarjali, da so Arabci za "Združene narode in Zahod le podljudje", in ugotavljali, da vlade arabskih dežel za obrambo zapravljajo milijarde, a da potem svojega ljudstva ne zaščitijo - še več, tiste, ki se skušajo napadalcem upreti, razglasijo za izdajalce. V Kuvajtu so protestniki pred ameriško ambasado korakali s transparentom: "Amerika in Izrael sta dva obraza istega terorizma!" Policija jih je razgnala - ker svojega shoda niso napovedali in prijavili. Vojne ni treba napovedati - protivojne demonstracije pač. Že, boste rekli, povsem normalno je, da Arabci protestirajo.

Pa poglejmo v Avstralijo, kjer je prejšnji vikend demonstriralo okrog 25.000 ljudi - zbrali so se v Sydneyju, Melbournu, Canberri in Adelaidi, največ kakopak v Sydneyju (15.000). Bučali so: "Ubijajo otroke in uničujejo domove, potem pa Libanonce razglašajo za teroriste!" Na transparentih so imeli fotke razdejanja in pripise: "Načrtovano ubijanje ali kolektivna kazen?" Pa: "Združeni narodi ali Združena brezbrižnost?" Pa: "Zahvaljujemo se svetovnim voditeljem, ker so pokolu prižgali zeleno luč!" Marširali so in ponavljali, da je dovolj vojne... da umirajo nedolžni... da "mednarodna skupnost naredi premalo"... da bi lahko že zdavnaj kaj rekla in ustavila vse te vojne, invazije, ofenzive in okupacije (in da tega ne stori zato, ker gre za vezano trgovino, ker hoče biti del "velike igre", ker noče izpasti iz bitke za bližnjevzhodne trge in bližnjevzhodna bogastva)... da človekove pravice vidi le, ko gre za Izrael (ali pa Ameriko)... da Libanoncem ne priznava človekovih pravic... da je dala Izraelu blank cheque... da je Izrael agresor... da naj ga pozovejo k "prekinitvi ognja"... da naj obe strani tega konflikta obravnavajo enakopravno... da ima tudi Hezbolah oz. Libanon pravico do samoobrambe... da naj dajo zahodne sile na Bližnjem vzhodu že enkrat priložnost demokraciji... da naj nehajo forsirati Izrael... da je to, kar počne Izrael, vojni zločin in državni terorizem... da za svoje početje nima opravičila... da je bila invazija na Libanon načrtovana in zapečatena, še preden je Hezbolah ugrabil izraelska vojaka... da je avstralski premier John Howard, ki je podprl Izrael, le John Coward... in da sta George Bush in John Howard le marioneti Izraela. Toda ironično, spet bi lahko rekli: povsem normalno je, da Arabci protestirajo. Večina teh avstralskih protestnikov je bila namreč libanonskega, arabskega rodu. Tipično.

Točno, protivojne demonstracije so bile tudi v Ameriki, toda spet tipično: največ demonstrantov - 10.000 (oboroženih s slogani a la "Ustavite izraelski terorizem", "To je teror" in "One, two, three, four, stop the bombing, stop the war") - se je zbralo v Dearbornu, pretežno arabskem predmestju Detroita. Ha, ni kaj - tipično. Demonstranti so se resda zbrali še v nekaterih ameriških mestih, recimo v Chicagu, San Franciscu in New Yorku, vzklikali "Ne z našim denarjem, ne v našem imenu", "Svobodo Palestini, svobodo Libanonu", "Bush in Olmert, ne moreta se skriti, obtožili vaju bomo za genocid" in "The Right to Fight Or The Might to Smite", toda prišlo jih je le po nekaj sto. Podobno je bilo v Evropi, recimo v Španiji, v Švici in na Švedskem, pa tudi v Britaniji, kjer so palestinske, libanonske in druge muslimanske organizacije v Londonu zbrale okrog 20.000 demonstrantov, kar je bilo seveda bistveno, bistveno manj kot tedaj, ko so po Evropi in v Londonu demonstrirali proti Bushevi invaziji na Irak. Ne pozabite, da je takrat po Evropi demonstriralo nekaj milijonov ljudi - samo v Londonu pol milijona. In seveda, demonstrirali so že pred invazijo na Irak. Zdaj je drugače: libanonska vojna je že polnem razmahu, protivojno gibanje pa je le fusnota, tako da se transparentov - npr. "Proti vojni in okupaciji", "Izrael naj zapusti Libanon", "Izrael je morilec", "Zločin proti človeštvu", "George Bush je terorist" - ne vidi, kaj šele da bi jih kdo citiral. Zato je po svoje ironično, da je 500 ženevskih protestnikov korakalo za krsto, ki je simbolizirala "smrt vesti Združenih narodov". In verjetno se jim je zazdelo, da ni daleč korakanje za krsto, ki bo simbolizirala smrt protivojnega gibanja.

Zakaj je protivojno gibanje zatajilo? Hitro lahko najdete nekaj dobrih razlogov, zakaj ni reagiralo: prvič, ker se je upehalo in dehidriralo, drugič, ker je izgubilo energijo, ko kljub rekordni masi, protivojni atmosferi in bajni publiciteti ni uspelo preprečiti invazije na Irak, in tretjič, ker je Izrael napad dobro tempiral (huda vročina, čas počitnic). Toda ključni razlog tiči drugje: samo pomislite - v katerih državah je bilo protivojno gibanje pred napadom na Irak najmočnejše in najmnožičnejše? Točno, v državah, ki so najbolj direktno napadle Irak... ki so bile v napad najbolj vpletene - v stebrih "koalicije". Hja, v Ameriki, Britaniji, Španiji in Italiji. Zdaj je drugače: Libanona ni napadla "koalicija", vsaj ne direktno, ampak Izrael, kar pomeni, da tu pri zahodnih protivojnih demonstrantih ni tiste "identifikacije", kot je bila pri invaziji na Irak. To ni "naša" vojna - to ni vojna zahodnega protivojnega gibanja. Plus: pri Izraelu so vsi malce bolj "previdni". Iz preprostega razloga: kritiziranje Izraela se vedno hitro pomeša z antisemitizmom, antisemitizmi in zahteve po "uničenju Izraela", ki so v zadnjem času prihajale iz arabskih in muslimanskih dežel, pa so mnoge spomnile na čas nacističnega Holokavsta, tako da se je vse skupaj še bolj zakompliciralo. Zdi se, kot da bi hotelo zahodno protivojno gibanje reči: ker je to vojna Izraela, naj proti njej demonstrirajo Izraelci!

Ker se vsi še spomnimo, kako so ameriški demonstranti pred invazijo na Irak naelektrili zahodno protivojno gibanje, si lahko živo predstavljamo, kako bi ga zdaj naelekrtili šele izraelski protivojni demonstranti. Če bi se jih le slišalo. Ali bolje rečeno: če bi se jih le videlo. Problem je namreč v tem, da Izraelci so demonstrirali - da so protestirali proti vojni, proti izraelskemu napadu na Libanon in Gazo. In to takoj. Hja, tudi v Izraelu obstaja protivojno gibanje - tudi v Izraelu obstajajo protivojne, mirovniške organizacije, recimo Gush Shalom. Nekateri protivojni liderji, ki so sicer stebri gibanja, so tokrat raje abstinirali, toda v Tel Avivu se je kljub temu že zelo kmalu zbralo okrog 2.000 demonstrantov, tako čistih Izraelcev kot izraelskih Arabcev, ki so zahtevali, da naj Izrael in Hezbolah izmenjata ujetnike, premjeja Ehuda Olmerta in obrambnega ministra Amirja Peretza pozivali k odstopu ter vzklikali: "Recite Da miru"... "Ustavite vojno grozo"... "Recite Ne brutalnemu bombardiranju"... "Naši otroci bi radi živeli"... "Ne bomo umirali v službi Amerike". Pa: "Olmert se strinja z Bushem - vojna in okupacija!" In: "Peretz, brez skrbi, vidimo se v Haagu!"

Jasno, ni trznil - Peretz je pač izraelski Rumsfeld. "Peretz, obljubil si nam šole in pokojnine, dobili pa smo le tanke in trupla!" Demonstranti so poudarjali, da Izrael nadaljuje s pretirano agresivnostjo, da hoče Palestince in Libanonce kolektivno kaznovati, da obstaja zveza med zatiranjem Palestincev in bombardiranjem Libanona, da je bombardiranje Libanona povezano z izraelskim rušenjem demokratično izvoljene palestinske vlade, da Izrael pobija civiliste, kar služi le napuhu vlade, da Izrael z vojno jemlje možnost diplomaciji in normalnim kanalom komuniciranja, da izraelska vlada laže, ko ljudi prepričuje, da ni alternative vojni, da se Izraelci prav zato, ker ni alternativ, stoično in fatalistično prepuščajo vojni, da je vojna le diverzija, s katero skuša vlada pozornost obrniti proč od vse hujše socialne polarizacije (četrtina Izraelcev živi pod mejo revščine), da so na ugrabljena vojaka že itak vsi pozabili in da v Izraelu - v državi nacionalne varnosti, v državi z bunkersko, provojno atmosfero - ne obstaja konsenz o vojni. Vidite, izraelsko protivojno gibanje govori iste reči kot avstralsko, ameriško, britansko in arabsko protivojno gibanje. A kot rečeno: ni se ga videlo. Mediji - ne le izraelski, ampak tudi tuji - so ga ignorirali. Kar niti ni bilo težko - policija je demonstrante po dveh urah razgnala. Izraelskemu protivojnemu gibanju niso hoteli dati priložnosti, da bi naelektril zahodno protivojno gibanje.